Govor predsednika dr. Drnovška na razpravi v okviru drugega dneva 12. srečanja predsednikov srednjeevropskih držav

Zagreb, 10/15/2005 | govor

Gospod predsednik, spoštovani kolegi, dame in gospodje. Gospod Mesič, vaše vprašanje in razprava sta bili zelo zanimivi. Menim, da so to najbolj ključna vprašanja, s katerimi se danes soočamo v Evropi, in ne le v Evropi ampak tudi v svetu. Ni jasne ideje ali koncepta, kako naprej. Obstaja pa splošno prepričanje, da je nekaj treba storiti, da gre nekaj narobe. Obstajajo napetosti, obstajajo družbene napetosti v Evropi in v svetu. Smo sredi globalizacije, ki jo potrebujemo. Ni se ji moč izogniti. Vendar je globalizacija lahko hkrati pozitivna in negativna.

Globalizacija lahko ustvari novo rast, razvoj, blaginjo, po drugi strani pa lahko poveča neravnovesja in napetosti v svetu. Če je nepravična, če več kot polovica človeštva trpi, potem za tako globalizacijo ni prihodnosti. Najti moramo način, s katerim bi zagotovili, da bi globalizacija nudila priložnosti vsakomur na svetu, ne le nekaterim. To pomeni, da moramo zagotoviti spodobno življenje in perspektivo za vsakega človeka na svetu. Vsak človek mora imeti priložnost, pa čeprav skromno, da živi in preživi na primeren način. To mora biti končni cilj ali vrednota, ki jo želimo doseči v naših družbenih in političnih prizadevanjih.

Kakšen bi moral biti družbeno gospodarski model Evrope? Menim, da je glede razvoja družbeno gospodarskega modela in vrednot Evropa najnaprednejša na svetu. Zelo jasno je, da moramo biti gospodarsko učinkoviti in tekmovati z ostalimi, da moramo biti uspešni in dosegati vedno nove rezultate, da bi ohranili potrebno socialno mrežo in ohranili svojo vlogo v svetu. S tega zornega kota je Lizbonska strategija zelo pozitivna. V vseh prejšnjih štirih razpravah sem zasledil zelo zanimive poudarke. Poudarke, s katerimi se strinjam. Izobraževanje je zelo pomembno. Ljudi moramo izobraziti za uspešnost v poslu in gospodarstvu ter zagotoviti, da bodo s svoje znanje lahko uporabili in na najboljši možen način dajali pobude. Vendar morajo biti tudi družbeno in naravovarstveno osveščeni. Privzgojiti jim moramo potrebne človeške vrednote. To je osnova. Iz tega vse izhaja. Seveda se moramo razvijati na osnovi dobrega izobraževanja, moramo in zmoremo še bolj razvijati znanost. Povezati moramo prizadevanja v izobraževanju, znanosti in poslovanju, najti sinergije in nov razvoj. V Evropi moramo poskrbeti za regulacijo in deregulacijo. Poskrbeti moramo, da bodo naši trgi delovne sile bolj prilagodljivi. Potrebujemo socialne mreže. Najti moramo način za večjo učinkovitost socialne politike, tako da bo vsak, ki ima težave dobil pomoč v svojem okolju.

Po drugi strani pa morajo biti naši trgi delovne sile prilagodljivi; podjetja morajo najti usposobljene delavce in jih uporabiti na način, ki je potreben za dosego boljših rezultatov. Poskrbeti moramo, da se birokracija ne bo preveč razrasla. To je resnična nevarnost v številnih naših državah in celo v sami EU. Preveč regulacije, preveč birokracije predstavlja težavo za podjetja in navsezadnje za vsakega evropskega državljana pri razvijanju pobud in raziskovanju možnosti, ki obstajajo. Imeti moramo nekaj predpisov, podjetij, trg, da bi preprečili monopole ali oligopole in poskrbeli za normalno konkurenco. Vendar zagotovo ne potrebujemo prevelike regulacije, ki bi predstavljala breme za gospodarstvo ter za državljane, saj jim zaplete delo in življenje. Na ta način moramo organizirati Evropo, Evropsko unijo, in se nato ozreti po svetu.

V čem je danes težava? Zakaj se prebivalci Evrope danes počutijo negotove? Stopnja blaginje je zelo visoka, najvišja v zgodovini. A če pogledamo nedavna referenduma v Franciji in na Nizozemskem o Evropski ustavi, vidimo da so bile narejene številne analize, obstaja pa občutek, da državljani niso zadovoljni, da se počutijo negotovo. Živijo dobro vendar jih je strah za svoja delovna mesta, strah jih je konkurence, in bojijo se poceni delovne sile, ki prihaja iz Azije in drugih delov sveta. Bojijo se za svojo prihodnost. To je eden od strahov. Drugi je strah pred priseljenci. Priliv priseljencev je stalen in se bo nadaljeval, če se bodo stvari še naprej odvijale tako kot doslej. To prinaša cel kup težav. Evropa ne more biti trdnjava in se na nek način izolirati od ostalih. Nisem prepričan, da bi nam na tak način uspelo. A kaj lahko storimo? Poskrbeti moramo, da bodo delovne, socialne in naravovarstvene standarde spoštovali po celem svetu. Danes imamo v nekaterih azijskih državah neke vrste suženjsko delo. Zakaj bi te države imele tako suženjsko delo? Uporabiti moramo svoj vpliv v mednarodnih organizacijah v svetovnem merilu, da bi zagotovili spoštovanje delovnih, socialnih in naravovarstvenih standardov - v teh državah recimo uničujejo okolje - potem ne bi bili več tako poceni in konkurenčni, kot so zdaj. Na ta način ne bi uničevali delovnih mest v Evropi. Zdaj se soočamo z dvojnim problemom. Na eni strani s tem, lahko bi dejali suženjskim delom, izdelujejo zelo poceni izdelke in uničujejo konkurenco drugod. Tako da tam ne morejo ohraniti svojih socialnih in naravovarstvenih standardov, če hočejo tekmovati z njimi. Na drugi strani pa povzročajo revščino velikega števila ljudi, veliko revščine v svojih državah, kjer ni dovolj zaslužka in ljudje živijo v slabih razmerah. Pritisk iz teh držav na bogatejše države se bo nadaljeval, ljudje bodo poskušali priti na zahod, v Evropo in tako naprej. Ne obstajajo pa le težave, ki jih povzroča taka konkurenca s suženjskim delom. Obstajajo tudi težave, ki jih Evropejci povzročamo drugim po svetu. Omenim naj slavno skupno kmetijsko politiko Evropske unije. V Evropi dajemo na primer subvencije kravam. Vsaka krava dobi dva dolarja subvencije na dan, kar je več kot ima več kot polovica človeštva. Subvencioniramo evropske krave, subvencioniramo zlasti bogate evropske kmete, da bi ohranili ekstenzivno kmetijstvo, da ustvarjamo presežke in jih poceni prodamo na svetovnem trgu, s čimer uničujemo kmetijstvo v državah v razvoju. To moramo spremeniti, če hočemo ljudem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki dati priložnost, da razvijejo svoje kmetijstvo in živijo od svojih pridelkov; da jih ne osiromašimo popolnoma, potem pa skušajo nekako prodreti v bogati svet in priseljenci povzročajo cel kup težav in strahov.

To sta dve usmeritvi. Bogati razviti svet se mora zavedati, da morajo biti pravila trgovanja v svetu pravična in da mora vsak dobiti priložnost. Po drugi strani pa moramo vztrajati, da če jim zagotovimo pravične možnosti trgovanja za preživetje, oni spoštujejo delovne, socialne in naravovarstvene standarde v svojih državah. Mislim, da bi na tak način lahko prišli do nečesa, kar bi imenovali »pravična globalizacija«, globalizacija, ki bi bila pozitivna in bi vsakemu nudila priložnost ter ne bi povzročala revščine in napetosti po svetu. Menim, da se danes številna podjetja, zlasti v Evropi in tudi nekatera druga, zavedajo, da mora biti življenjski standard v regiji ali mestih, kjer imajo svojo proizvodnjo, sprejemljivi za tamkajšnje ljudi. Zagotoviti jih morajo ustrezno plačilo, biti morajo tudi naravovarstveno ozaveščeni. Skušajo nekaj prispevati k skupnosti. Menim, da je tak pristop zelo pozitiven. Podpirati ga je treba v podjetjih in multinacionalkah, za cilj pa si ga moramo zadati tudi v mednarodnih organizacijah, da bodo tudi pravila v svetu šla v to smer. Hvala, gospod predsednik, da ste nam dali priložnost za izmenjavo mnenj o tem zelo pomembnem vprašanju.

napredno iskanje