"Ne referendumu", Igor Mekina, Mladina, št. 13 - Dodatno pojasnilo Urada predsednika republike
Ljubljana, 03/30/2004 | pojasnilo in popravek
Gospod Igor Mekina v zadnji številki Mladine, kljub številnim dosedanjim pojasnilom in izjavam dr. Janeza Drnovška glede vloge in odgovornosti tedanje vlade, ponovno navaja netočne trditve. Sočasno želi s povzemanjem iztrganih delov iz izjav tedanjih odgovornih funkcionarjev in uradnikov ministrstva za notranje zadeve dokazati, da je slovenska vlada do leta 1999 izvajala premišljeno politiko "administrativnega etničnega čiščenja".
Predsednik je že večkrat poudaril, da je referendum o tehničnem zakonu nesmiseln in tudi dokaz nepripravljenosti političnih strank na dialog in na dogovor v zadevah, ki ne bi smele biti predmet odločanja na referendumu. Referendum ni in ne sme biti sredstvo za dokazovanje političnega prestiža in političnih delitev niti sredstvo ozkih političnih interesov, ampak mora biti izraz skupne volje parlamentarnih strank, da pridobijo in preverijo na referendumu najširšo pripravljenost državljanov Republike Slovenije za reševanje vprašanj, ki se urejajo z zakonom. Predsednik je zato večkrat opozoril, da ustavno zajamčene temeljne pravice človeka in državljana ne morejo biti predmet referendumskega odločanja.
O čem sta se dr. Drnovšek kot predsednik vlade in dr. Ljubo Bavcon pogovarjala in o čem tudi dogovorila 13. maja 1994, je bila javnost že obveščena. Po pogovoru je bilo izdano tudi uradno sporočilo za javnost, kateremu pa dr. Bavcon tedaj ni oporekal. (glej arhiv STA).
Kar zadeva navedb tedanjega državnega sekretarja v ministrstvu za notranje zadeve za Dnevnik, ki ga "verodostojno povzema" gospod Mekina, in vsebine dopisa tedanjega ministra za notranje zadeve vladi, ministrstvoma za delo in za zdravstvo, družino in socialno varstvo ter se nanaša na problematiko priprave predlogov zakona o zaposlovanju tujcev in zakona o socialnem varstvu, pa gotovo ne drži navedba gospoda Mekine, da je gospod minister Bavčar vladi predlagal, "da je v primeru izbrisanih človekove pravice treba kar odmisliti". Takšnega predloga niti tedanji minister niti njegovi nasledniki niso predlagali vladi, še manj pa, da naj vlada "izvaja politiko administrativnega etničnega čiščenja". Sklepi in odločitve vlade v tej zvezi ter njeno neprestano iskanje primerne rešitve za ugotovljene probleme so javno dostopne in jih je mogoče tudi preveriti, da se ne bi zatekali k prenaglim ugotovitvam, ki z dejstvi nimajo nič skupnega. Vsaka odločitev vlade je bila usklajena z vladno pravno in zakonodajno službo, pri tem pa je bila pretehtana tudi z vidika zakonodaje in mednarodne pravne prakse. Poudariti pa je treba, da se vlada neposredno ni vpletala v sama v oblikovanje, še manj v izvedbo operativnih navodil notranjega ministrstva ali policije, ki so v pristojnosti ministrstva in njegovih strokovnih služb.
Vlada in predsednik vlade sta se problematike urejanja odprtih vprašanj statusa državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki si statusa niso uredili, zavedala in jo skušala v skladu z zakonskimi možnostmi tudi reševati, že pred pogovorom z gospodom Bavconom. Pri predsedniku vlade je bila prav v ta namen oblikovana služba VOX. Vlada je skušala odprta vprašanja s sredstvi pravne države tudi reševati, kar bi bilo možno ugotoviti tudi z vpogledom v dokumente vlade. Žal novinarji in komentatorji povzemajo le iztrgane dele iz "dopisa" tedanjega ministra za notranje zadeve vladi. Če se prebere celoten tekst dopisa, ki je bil pred časom objavljen v Mladini, je jasno izraženo stališče MNZ do tedanjega problema.
Glede nekaterih navedb gospoda Debelaka, ki jih povzema gospod Mekina, da naj bi policija delovala brez zakonite podlage ter si sama sproti izmišljala pravila ali pa delovala po smernicah, ki jih je začrtala vlada, pa je potrebno poznati spodnja dejstva.
Tisti, ki so zamudili rok za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali po lastni odločitvi niso hoteli zaprositi za sprejem v državljanstvo po 40. členu, so lahko po 26.2.1992, pod sicer strožjimi in številčnejšimi pogoji ves čas uveljavljali možnost pridobitve državljanstva bodisi po 10., 12. in tudi 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije je namreč v okviru izvajanja 13. člena zakona dne 19.02.1998 sprejela sklep št. 207-00/98-1 (I), s katerim je bilo polnoletnim osebam, rojenim v Republiki Sloveniji, ki tu ves čas živijo, omogočena pridobitev slovenskega državljanstva brez izpolnjevanja pogoja zagotovljenega vira preživljanja in odpusta iz državljanstva. Na ta način je od leta 1998 pridobilo slovensko državljanstvo 550 oseb. Nobena od prej navedenih naturalizacijskih podlag ni predpisovala pogoja zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, kar je pomenilo, da pravno neurejen status tujca ni bil zakonita ovira za pridobitev državljanstva.
Je pa Zakon o tujcih (Ur. l. R Sl. št. 1/91-I) v 81. členu določil, da za osebe, ki bi lahko zaprosile za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pa tega niso storile, dva meseca po poteku zakonitega roka za vložitev prošnje po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pričnejo veljati določbe Zakona o tujcih. To je pomenilo, da so si morale urediti status tujca v Republiki Sloveniji. Dvomesečni rok iz 81. člena ZOT je potekel 25.02.1992.
Status tujca v okviru določb Zakona o tujcih iz leta 1991 je bilo mogoče urediti bodisi:
- z dovoljenjem za začasno prebivanje (13. člen);
- z dovoljenjem za stalno prebivanje (16. člen);
- z delovnim vizumom (7. člen);
- s poslovnim vizumom (8. člen).
Ker državljani drugih republik nekdanje SFRJ prebivalnega pogoja iz prvega odstavka 16. člena Zakona o tujcih, to je triletnega neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ob uveljavitvi zakona oziroma ob pričetku veljavnosti njegovih določb niso mogli izpolnjevati, je Vlada Republike Slovenije dne 03.09.1992 sprejela sklep št. 260-01/91-2/5-8. Na podlagi navedenega sklepa je Ministrstvo za notranje zadeve pri obravnavanju vlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje upoštevalo, da je izpolnjen prebivalni pogoj tudi takrat, ko je imel tujec na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in je tukaj tudi dejansko živel, predenj so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih.
Na ta način je bilo omogočeno, da so osebe, ki so bile pred 26.02.1992 stalni prebivalci Republike Slovenije, lahko pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, ob izpolnjevanju tudi naslednjih zakonskih pogojev:
- da so imele enega od upravičenih razlogov za prebivanje v Republiki Sloveniji;
- zagotovljena sredstva za preživljanje;
- veljavni dokument o izkazovanju istovetnosti.
Glede na navedeno so torej državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ že leta 1992 lahko uredili tujski status z dovoljenjem za stalno prebivanje. Tako je bilo v letu 1992, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, izdanih 1.468 dovoljenje za stalno prebivanje.
Tudi po sprejemu Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99) v letu 1999 so si lahko uredili status tujca, v skladu z določbami, ki so urejale izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje. Pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi navedenega zakona je bilo tujčevo osemletno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje (razen za tujce, za katere zakon določa, da se jim lahko dovoljenje izda že pred pretekom navedenega roka), upravičen razlog za prebivanje v državi, ustrezno zdravstveno zavarovanje, zagotovljena sredstva za preživljanje in zagotovljeno primerno stanovanje. Prav tako pa obstaja pravna podlaga za ureditev njihovega tujskega statusa z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje tudi po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 87/02), ki je začel veljati 16.11.2002. Z navedeno novelo so bili nekoliko olajšani pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje.
Nenazadnje velja opozoriti tudi na dejstvo, da je bila navedena predmetna zadeva premet proučevanja pred Ustavnim sodiščem od l. 1994 naprej in da je bila prva odločba sprejeta šele l. 1999 in da je šele ustavna odločba l. 2003 prvič od 26. 2. 1992 zahtevala izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za nazaj. Ne glede na to si je vlada od leta 1992 dalje prizadevala sanirati situacijo, ne da bi posegala v ustavno pristojnost drugih institucij.
Odnosi z javnostmi
Urad predsednika republike