Dr. Drnovšek ob praznovanju 1. maja v Mariboru
Maribor, 05/01/2006 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je danes udeležil osrednje prireditve ob praznovanju 1. maja, ki je letos potekala na Snežnem stadionu pod Pohorjem v Mariboru. Na prireditvi je imel dr. Drnovšek tudi slavnostni govor, v katerem je izpostavil potrebo po gospodarsko, socialnem in okoljsko uravnoteženem razvoju povsod po svetu:
(nelektorirano)
"Lepo vas pozdravljam; vse, ki ste se zbrali danes tukaj, v Mariboru, da skupaj praznujemo prvi maj in vse tiste, ki nas poslušate po radijskih postajah povsod po Sloveniji.
Kaj je danes prvi maj? To vprašanje so si zastavljali tudi naši poročevalci iz tujine, ki smo jih skupaj poslušali. Kaj je danes prvi maj drugod po svetu in kaj je za Slovenijo? To je tisto vprašanje, ki si ga tudi mi tukaj zastavljamo. Vsi se še spominjamo časov izpred 15 let, pred osamosvojitvijo. Nekateri z nostalgijo, češ, takrat je bil položaj delavca močnejši, več vreden kot danes. Drugi spet drugače menijo, da je danes boljše za vse ali za večino. Če pogledamo teh 15 let v novi slovenski državi, tudi v novem sistemu, ki smo ga zgradili in se vprašamo, kakšen je v resnici položaj slovenskega delavca, ali je dovolj dober, sem prepričan, da bi seveda marsikdo (upravičeno) rekel, da ni dovolj dober. Marsikdo se sooča z velikimi težavami; težko sestavlja vsak dan, težko preživlja, težko je najde posel, delo… Vendar, če to primerjamo s tistim, kar smo poslušali drugod po svetu, potem lahko ugotavljamo, da je v glavnem drugod še slabše. V Sloveniji smo poskušali v tem obdobju graditi uravnotežen sistem, da bi ohranjali čim več delavskih pravic in čim več socialnih, in ob tem imeli čim bolj učinkovito gospodarstvo. Gre za dve stvari, ki sta si velikokrat v nasprotju. Namreč, če je sociale preveč, potem je lahko za gospodarstvo preveč obremenitev in gospodarstvo se lahko zaduši in potem je še manj delovnih mest. Po drugi strani, če je veliko učinkovitosti, in to na račun delavcev, nizkih stroškov dela, potem je tak razvoj enostranski - pravimo, da tudi nevzdržen na dolgi rok. Ta umetnost politike je iskanje pravega ravnotežja med učinkovitostjo gospodarstva na eni strani in med socialo na drugi strani. Vsi želimo, da bi čim več zaslužili, da bi bil naš socialni položaj čim boljši. Hkrati pa moramo imeti seveda dovolj učinkovito gospodarstvo, da nam lahko zagotavlja dovolj visoke dohodke, da si lahko to privoščimo. V Sloveniji smo v tem času uspeli ohraniti socialni dialog. Sindikati so obdržali svojo vlogo in so partnerji v socialnem dialogu. V marsikateri drugi državi temu ni tako. Mislim, da je to dobro. Tudi izkušnja, ki jo imamo s tem, je dobra. Delodajalci, ki predstavljajo, da tako rečem, lastnike kapitala in menedžerje, ki delajo v njihovem imenu, naravno težijo k temu, da bi bili seveda čim večji dobički, da bi bilo čim več sredstev za investicije, da bi podjetja čim bolje delovala. In ta interes moramo v socialnem dialogu usklajevati z interesom delavcev. Pri tem mora imeti država svojo vlogo in iskati tisto pravo mero. Včasih smo bili pri tem bolj uspešni, včasih morda nekoliko manj, ampak če gledamo v svetovnih primerjavah, lahko kljub vsemu rečemo, da se Slovenija tudi z vidika položaja delavcev bolje drži kot večina drugih držav v svetu. In tisto spoznanje, ki ga v zadnjem času vedno bolj doživljamo je, da si pravzaprav sami zase, v okviru svoje države, teh razmerij ne moremo urediti trajno, tako da bi vzdržala, da bi bili zadovoljni in prepričani tudi za prihodnost. V času globalizacije, ko je svet med sabo tako povezan in soodvisen, vpliva na položaj delavca marsikaj, kar se dogaja drugod po svetu.
Danes delavci v Evropi, pa tudi v ZDA in drugem razvitem svetu, izgubljajo delovna mesta. Njihov položaj se slabša zaradi pritiska konkurence, poceni delovne sile drugod po svetu – v tretjem svetu, predvsem v azijskih državah. Proizvodnjo selijo iz Evrope, Amerike na Kitajsko, v Indijo, Vietnam in druge azijske države. Tam je delo izjemno poceni. Tako poceni, da evropska proizvodnja, evropska konkurenčnost, kljub morda višjemu tehnološkemu nivoju in boljši organizaciji, zelo težko lovi korak s to konkurenco. Zato lahko karkoli naredimo, ali v Sloveniji ali tudi v Evropi, pa nam bodo delovna mesta še vedno propadala, če bo razvoj v svetu šel naprej v tej smeri. Zato je propadlo že na milijone delovnih mest v delovno intenzivnih panogah v Evropi, v EU. Tudi pri nas smo izgubili veliko, veliko, na tisoče delovnih mest v tekstilni, usnjarski in tudi nekaterih drugih delovno intenzivnih proizvodnjah. Skratka, tam, v tistih proizvodnjah, ki zaposlujejo največ ljudi, ki so s socialnega vidika najpomembnejše. Ravno v tistih panogah vedno težje držimo korak s pritiskom te konkurence, ki prihaja iz držav, ki so veliko revnejše, in je zato njihova delovna sila veliko cenejša. In, ko opazujemo ta dogajanja vidimo, da so brezmočni sedaj tudi v EU. Enostavno ni učinkovitih ukrepov, ni učinkovite obrambe pred temi dogajanji v svetovnem merilu. Kapital ima svojo logiko, multinacionalke imajo svojo logiko, enostavno se selijo po svetu iz tiste države, ki je manj ugodna, v tisto državo, ki ima cenejšo delovno silo. Pri tem jih ne zanima sociala, pri tem jih ne zanimajo druga vprašanja. Celo nasprotno – dobil sem vtis, da načrtno izigravajo državo proti državi. Ko je v zadnjem času Kitajska začela nekoliko povečevati svoje plače, so začeli groziti s tem, da bodo začeli s Kitajske seliti proizvodnjo v Vietnam, Bangladeš, Indijo, skratka tja, kjer naj bi bila delovna sila še cenejša. Tako da enostavno izigravajo državo proti državi, delavce ene države proti delavcem druge države. Tudi sindikat se ne more organizirati proti temu, uspešno in učinkovito upreti. Sindikat je organiziran običajno v okviru ene države, zato je tudi v Evropi sindikalno gibanje uspelo prinesti delavcem dober položaj, zagotoviti dober položaj. Ampak, pri takšnih globalnih gibanjih seveda tudi sindikat težko kaj stori. Zato se moramo s temi vprašanji soočiti na globalnem, svetovnem nivoju. Sicer bo ta razvoj šel v tako smer, ki nam vsekakor ne bo odgovarjala - zlasti ne delavcem. Delavci so pod pritiskom, delavci izgubljajo delovna mesta. Povsod se pritiska na znižanje plače. Slišali ste poročilo iz Amerike iz Evrope, od drugod – položaj delavcev se povsod slabša. To je tista rdeča črta, ki jo lahko potegnemo iz vseh poročil, ki ste jih slišali danes iz sveta. Torej, v globalizaciji bo treba najti nove načine in se upreti takšnemu razvoju. Kakšna bo Evropa čez deset, dvajset let, če bo šel razvoj v to smer? Tukaj ne bo nobene delovno-intenzivne panoge več. Vse se bo delalo v Aziji. Kaj bodo potem delali delavci v Evropi? Vsi ne morejo biti bančniki, kapitalisti ali karkoli. Torej, ta razvoj je nevzdržen; treba ga bo zaustaviti, treba ga bo preusmeriti. In logika kapitala, dobička ne more uravnavati svetovnih gibanj. Kapital in trg sta lahko koristna za dvigovanje gospodarske učinkovitosti, ampak če jima vsa naša razmerja prepustimo, potem vodijo v neuravnotežen razvoj - takšen, ki ne more vzdržati na daljši rok - v socialna neravnotežja, pa tudi v okoljska neravnotežja. Znano je, da v Aziji poceni proizvodnje uničujejo tudi okolje. Ker zanj ne skrbijo, tega ne vključujejo v stroške proizvodnje. Zato tam gospodarske dejavnosti, ki so tako poceni in uničujejo evropske, svojo konkurenco, seveda ne pokrivajo stroškov ne sociale in ne okolja, in tem je nemogoče konkurirati z evropskimi standardi sociale in pa varovanja okolja. Način, da v svetovnem merilu prepričamo te države – Kitajsko, Indijo, druge države - je, da jih prepričamo, da je tak razvoj nevzdržen tudi za njih, saj uničujejo svoje okolje. Njihova socialna razmerja se strahotno slabšajo. Socialne razlike postajajo ogromne, prihaja do paradoksa. V komunistični Kitajski je sedaj veliko milijonarjev v svetovnem merilu, hkrati pa na stotine milijonov ljudi, ki delajo in živijo v skrajno, skrajno slabih razmerah. Takšen razvoj je nevzdržen tudi za njih.
Zato sem tudi, pred dobrim tednom dni na vse azijski konferenci o gospodarskem razvoju, kjer so sodelovali vodilni politiki, gospodarstveniki Azije, pa tudi svetovnih multinacionalk, podal takšno sporočilo, da je tak razvoj nevzdržen, da morajo tako politični kot gospodarski voditelji v svojem delovanju upoštevati socialno in okoljsko komponento. Drugače bodo ustvarjali velike dobičke morda še nadaljnjih deset, dvajset let, ampak na neki točki bo prišlo do eksplozije - ali do socialne ali tudi do nevzdržnega življenja zaradi uničenega okolja. In potem ne bo več ne dobičkov, ne življenja, ničesar. Zato moramo danes reševati ta razmerja - ne samo doma, seveda jih moramo tudi doma, jih še naprej dograjevati, ampak skupaj z drugimi, ki se tega zavedajo, jih moramo reševati tudi v svetovnem merilu. V času globalizacije jih enostavno ne moremo prepustiti samo kapitalu, samo logiki dobička, samo trgu. Moramo se bolje organizirati, tudi v okviru Združenih narodov, v okviru drugih mednarodnih organizacij in postopno spreminjati pogoje v svetu tako, da bo povsod zagotovljen vzdržen razvoj, da bo tudi kitajski delavec zaslužil dostojno plačo za preživetje, da bodo tudi tam skrbeli za okolje. Seveda, potem ne bodo več tako strahotno poceni proizvajali in proizvodnja se ne bo več v taki meri selila tja. Ampak to je tudi prav. Potrebujejo vzdržen razvoj, ne nevzdržnega, takšnega kot danes. In seveda, potem bo lahko tudi Evropa bolj konkurenčna, če bodo tudi drugi upoštevali socialne standarde in standarde varovanja okolja. To ima veliko opraviti s splošnim zavedanjem ljudi o teh vprašanji. Tega ne moremo spreminjati z neko delavsko revolucijo, to je nemogoče! To lahko spreminjamo samo tako, da se bo čim več ljudi po svetu, tudi v drugih državah, zavedalo teh vprašanj, da potrebujemo vzdržen razvoj, takšen, ki ne bo ustvarjal samo hitrega razvoja, velikih dobičkov, novih tehnologij, hkrati pa uničeval socialo, delavce in okolje. S tem ne bomo nikamor prišli. Na koncu potem ne bomo več potrebovali tako razvitih tehnologij, ker jih nihče ne bo mogel več uporabljati. Torej, danes je položaj delavcev takšen, da ga bo potrebno spet afirmirati, da si bo potrebno izboriti to, da se razmerja po svetu uravnotežijo; da bo imel vsak delavec, vsak človek na svetu zagotovljeno dostojno preživetje in da bomo uspeli povsod zagotoviti uravnotežen razvoj – torej gospodarsko, socialno in okoljsko uravnotežen razvoj. To je tista naloga, ki je danes pred nami.
Želim vsem delavcem, delavkam, ki ste danes tukaj, in tudi drugod po Sloveniji, da bi čim lepše praznovali prvi maj in da bi skupno uspeli spreminjati in izboljševati ta razmerja, tako doma, v Sloveniji, kot po svetu; da bi bilo delo cenjeno, tako kot mora biti cenjeno, seveda tudi plačano, tako kot mora biti plačano in da bi imel vsak priložnost delati in zaslužiti za dostojno življenje. Hvala lepa!"
Dr. Janez Drnovšek, predsednik republike, si je po prireditvi na Snežnem stadionu pod Pohorjem v spremstvu mariborskega župana Borisa Soviča ogledal cerkev Sv. Bolfenka na Pohorju, zgrajeno leta 1501.