Pogovor s predsednikom republike za Val 202
Ljubljana, 07/24/2006 | intervju
Poslušalci oddaje Akcija na Valu 202 na radiu Slovenija, v kateri izbirajo ime minulega tedna, so danes izbrali predsednika republike dr. Janeza Drnovška. Po oddaji se je s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom pogovarjal Janez Martinčič.
Objavljeno: 24. julij 2006 ob 12. uri.
Janez Martinčič: Ime tedna je predsednik države dr. Janez Drnovšek. Mi smo zapisali, da je ob zadnjih nesporazumih s kabinetom vlade izjavil, da si vlada skuša podrejati nekatere institucije, da pa nikakor ne bo dovolil, da bi si podredila tudi institucijo predsednika države. Šlo je za reakcijo na reakcijo, bi lahko rekli. Predsednik vlade se je odzval po obisku princa Aleksandra Karađorđevića, češ da prihaja do zapletov, da nekatere zunanjepolitične poteze niso koordinirane. No, tokrat je šlo za ta konkreten dogodek, je pa bilo že tudi nekaj drugih podobnih dogodkov, kjer se je nekako čutilo, da predsednika, države in vlade, nista ravno na isti valovni dolžini, če se lahko tako izrazimo. Če samo še spomnim, recimo, na tiste pogovore predsednikov Slovenije in Hrvaške, ko naš predsednik vlade ni bil obveščen o vsebini pogovorov. Gospod predsednik, lepo pozdravljeni.
dr. Janez Drnovšek: Pozdravljeni.
Martinčič: No, vaša reakcija, pred dnevi na omenjeni obisk princa Karađorđevića, je bila zelo odločna, prav gotovo lahko tako rečemo, za nekatere celo ostra. Ste prav namenoma tako jasno in odločno povedali, kaj si mislite?
dr. Janez Drnovšek: Seveda sem namenoma povedal in tudi mislim tako, kot sem rekel.
Martinčič: No, nekateri naši poslušalci zelo pozdravljajo, da ste tako direktni, da ste sploh v marsičem drugačni v zadnjem času, drugi ravno ne, seveda tako kot vedno. No, poslušajmo zdajle skupaj posnetek, kaj so nekateri imeli povedati med glasovanjem.
(Sledi posnetek glasovanja za dr. Janeza Drnovška )
Ja, tako. Ljudem je prav, da kaj povedo, a ne, gospod predsednik. Da vas premalo skrbi domači teren, mi Slovenci, da navzven delujete solistično?
dr. Janez Drnovšek: Dajva najprej o tem nekaj reči. Na domačem terenu sem zelo prisoten. Če pogledate vse moje aktivnosti; v zadnjem letu sem praktično obiskal večino občin v Sloveniji, udeležen sem bil na številnih dogodkih, odzivam se na številna vprašanja, probleme in opozarjam vlado ali druge institucije na to. Seveda je pa vlada tista, ki mora reševati, ki ima izvršilna pooblastila, da rešuje konkretne težave v Sloveniji, doma. Na to opozarjam, morda celo prevečkrat po mnenju koga. Tako, da to, kar se kar nekako ponavlja, češ, da se ukvarjam samo z zunanjim svetom, to niti daleč ne drži. Vsak, ki pogleda malo moje aktivnosti, bo videl, da večina aktivnosti poteka doma v Sloveniji.
Martinčič: Kako pravzaprav potekajo dogovori o tovrstnih vprašanjih, srečanjih, da se dotakneva zdaj tega zadnjega dogodka? Ta relacija med vami in predsednikom vlade, ker iz druge strani je nekako čutiti občasno nezadovoljstvo. Neka usklajevanja verjetno morajo biti? Kako gledate na to?
dr. Janez Drnovšek: Ja, poglejte, še par besed o tako imenovanem soliranju. Vlada se nič ne usklajuje z mano o svojih aktivnostih. O večini teh aktivnosti izvem iz medijev. Če gre pa za moje aktivnosti, pa se želijo usklajevati, kot da ne bi oni dajali soglasja zanje. In moje aktivnosti so takšne, da pravzaprav ne sodijo v območje delovanja vlade, ne prinašajo takšnih posledic, ki bi imele recimo neke učinke, ki bi potem tako ali drugače zadevali vlado. Zadnji ta primer princa Karađorđevića, to je prav smešno. Gre za vljudnostni obisk. Zdelo se mi je prav, da gospod naslednik princ Karađorđević pride v Slovenijo, ker še nikoli ni bil in tukaj je bila kljub vsemu nekoč skupna država, kjer so njegovi predniki velikokrat prebivali. To se mi je zdela takšna moralna gesta. No, in zdaj je smešno govoriti, da lahko to vpliva na proces vračanja premoženja. Karađorđevići so svoje zahtevke vložili že pred leti in vemo, da po naših zakonih vračanje ni mogoče in o tem ni nobenega dvoma. Na kakšen način naj bi pa to sedaj lahko zdaj vplivalo? Mislim si, da morda edino na takšen način, da bo ob prijaznih gestah princ Karađorđević morda prej umaknil ta zahtevek, drugega vpliva pa ne more imeti, ker to ni nobeno pravno dejstvo, če ga povabiš na obisk. To je pač ena človeška poteza, gesta, ki da lahko samo pozitiven odgovor na drugi strani.
Martinčič: Gospod predsednik, kaj je kaj povedal gospod Karađorđević? Spal je v gradu Brdo. Mu je bilo všeč?
dr. Janez Drnovšek: Všeč mu je bila Slovenija. Zelo. Zaljubil se je v Slovenijo, tako da je bil prav srečen in tudi njegova soproga. Ker je imel ravno v teh dneh rojstni dan, je rekel, da mu je bilo to najlepše darilo za rojstni dan in prav rad se bo še vrnil v Slovenijo na počitnice, kot turist in brez kakšnih drugih ambicij. Je pa zelo razgledan mož s širokimi pogledi in ni izključeno, da se bo vrnil kot monarh, oz. da se bo Srbija morda spet odločila za kraljevino in da se utegne vrniti tudi še v takšni funkciji.
Martinčič: Tako. Pred dnevi ste obiskali, da se dotakneva še nekaterih drugih stvari, Center za tujce v Postojni. Marsikaj je bilo slišat. No, vaše mnenje o tem, kar ste videli in doživeli kot sem zasledil, pa ni bilo tako zelo negativno, a ne?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Precej pritožb je prihajalo, zato sem se odločil za ta obisk, povabil s sabo tudi predstavnike Mreže za stalne obiske v centru v Postojni - ravno iz te mreže so naslavljali največ teh pritožb -, zato da bi si skupaj ogledali to situacijo, se pogovorili z vodstvom centra. No, in to smo tudi naredili. Ampak vtis ni bil tako slab. Razmere v centru niso tako slabe. Center je obnovljen nedolgo nazaj. Po tistem, kar smo videli, kar se hrane tiče, tiste meniji, sem v šali rekel, da so boljši kot v vladni menzi in tudi vodstvo samega centra se mi je zdelo dokaj strokovno, ne ozko, tako represivno, ampak so imeli odgovore na vsa vprašanja. Tudi na vsa tista vprašanja ali pripombe, ki so jih postavljale predstavnice Mreže za stalne obiske v centru Postojna, tako da so bili dokaj verodostojni. No, na to pravim, da je sama narava tega centra takšna, da se ljudje, ki se pač tam zadržujejo, zadržujejo pač pod prisilo, ker jih morajo potem vrniti nazaj, od koder so prišli ali v kakšno drugo državo, kamor se jih lahko pošlje. Skratka, tam so ljudje, ki so razočarani, ki so imeli pričakovanja, da se bodo prebili v Evropo, pa so bili potem tukaj zaustavljeni. Niso dobili azila in sedaj jih je treba vrniti nazaj in v tem centru čakajo na to vrnitev. Lahko si mislite, da takrat nihče ni zadovoljen. Tudi če bi jim dali hotel s petimi zvezdicami, najbrž ne bi bil. Propadla so jim pričakovanja, njihove sanje o boljšem življenju v tej Evropi, pa jih sedaj v skladu z našo in evropsko zakonodajo, potem vračamo tja, od koder so prišli. No, in seveda od tod, mislim, da izhaja glavnina nezadovoljstva in nekako tudi ni prav, da se potem ves gnev znaša, tako njihov, kar je še razumljivo, s strani tujcev, ampak tudi s strani civilne družbe, potem na tiste policiste, ki so tam, ker jih pač morajo varovati, zadrževati, skrbeti za vse skupaj. Tam je tudi zdravstvena oskrba, tudi socialne delavke, tako da v skladu s temi predpisi tam ljudje delajo tisto, se mi zdi, kar lahko delajo. Seveda lahko vedno tudi kaj boljše, ampak ne smemo potem jeze usmerjati na te policiste. Če že, potem raje na zakone, ki predpisujejo to.
Martinčič: Zakoni so pač taki.
dr. Janez Drnovšek: Tako. Takšno vračanje in tudi na azilno politiko, ki je precej trda in pomeni, da večino teh, ki se nekak prebijejo do nas, vračamo, tako da je zelo malo možnosti, da bi na primer recimo pri nas kdo dobil azil ali pa tudi kje drugje v Evropi.
Martinčič: Dr. Drnovšek, Darfur in vaša prizadevanja v zvezi s tamkajšnjimi težavami... Zdaj prijetje našega Toma Križnarja v Sudanu... Imate morda kakšne sveže novice v zvezi s tem? Gotovo kontaktirate?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Situacijo v Darfurju še vedno spremljam in ni se še pomirila. Nasprotno. Humanitarna tragedija je tam še kar precej huda. Politični sporazum med vladno stranjo in uporniki je na žalost samo delen. Več uporniških skupin ni pristalo nanj, ker mislijo, da je ničen. Tako, da se te napetosti in konfliktni spopadi še vedno nadaljujejo. Tudi humanitarne organizacije niso nič kaj varne pri svojih aktivnostih. No, tudi Tomo Križnar ne, ki se tam nahaja že nekaj mesecev. Že večkrat smo mu poslali sporočilo, naj se vrne, ker nas pač skrbi za njegovo varnost. No, nekako je želel ostati čim dlje. Ampak v zadnjem času pa se je le odločil, da bi se vrnil in iz mojega urada vodim vse aktivnosti v odnosu do Afriške unije, tudi sudanske države, da se mu omogoči vrnitev in pričakujem, da se bo v naslednjih dneh vrnil. Afriška unija, torej vojaki Afriške unije, ki so tam, so ga uspeli pripeljati do mestaEl Fasher, kjer so ga prevzeli Sudanci in pričakujem, da se bo sedaj v naslednjih dneh vrnil.
Martinčič: Da se bo razrešilo. No, ob tem dovolite, da se dotaknem tudi tistih petih Slovencev, ki so ujeti nekje v Libanonu. Verjetno je tam situacija še bolj negotova. Kot kaže, se zaenkrat ne da nič narediti, da bi jih spravili ven, rešili?
dr. Janez Drnovšek: Ja, situacija v Libanonu je res zelo slaba. Veliko se vsi ukvarjajo z evakuacijo svojih državljanov, pa seveda to ne gre tako hitro in enostavno. Upam, da bodo naši državljani uspeli priti čim prej domov. Je pa seveda to tragična situacija, to, kar se dogaja v Libanonu in ta izraelski napad na jug Libanona, ki je povzročil že številne žrtve med civilnim prebivalstvom. Povzročil je to, da je na 100 000 ljudi moralo zapustiti svoje domove in bežati, zato ker bombandirajo, streljajo ... žrtve so v glavnem nedolžni civilni ljudje.
Martinčič: Ja, to so tragedije.
dr. Janez Drnovšek: Mislim, da to ni prav, da gre tudi v tem primeru za neustrezen izraelski odgovor. Tudi, če Hezbolah, torej ta organizacija, izstreljuje rakete na izraelsko ozemlje... Ne vem, če je pravilen odgovor na to, da se pobija veliko nedolžnih ljudi, ki niso nič krivi za to. Mislim, da bi bilo treba stvari reševati drugače. Seveda obsojam cilje z vsake strani, tudi s strani teroristov, ki napadajo Izraelce. Absolutno, nasilje nikoli ne bo pripeljalo do rešitve. Ampak odgovor še z večjim nasiljem na nasilje pa tudi ne.
Martinčič: Gospod predsednik, nekateri razmišljajo, da so nekatere vaše poteze nenavadne, včasih tudi nepričakovane. Slišali smo, da je prej nekdo omenil, da ste se spremenili, ampak meni se zdi, da ste ubrali nek drugačen način življenja že pred časom, da se pa zdaj pravzaprav ne spreminjate, da držite eno življenjsko linijo, če temu tako rečem. Je tako, a ne?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Zdaj sem že nekaj časa na tej liniji in mislim, da je ta linija zelo jasna. Govorim pa vedno tisto, kar mislim. Kar mislim, da je prav, to povem in mislim, da to ni vedno vsakomur všeč. Včasih ni všeč vladi, včasih ni všeč tudi kakšni nevladni organizaciji, če se mi zdi, da pretirava. Včasih ni všeč komu v mednarodni skupnosti, kakšni veliki državi, češ, in si misli, kaj si pa tale mala država vmešava v posle velikih. Mislijo, da morajo biti vsi ostali lepo tiho in samo slediti, ampak tudi tega ne sprejemam. In tako bom deloval tudi v naprej; opozarjal doma na tiste situacije, kjer je potrebno kaj storiti ali če gre za varovanje okolja ali za kakšne probleme socialne nepravičnosti, ki zelo udarijo ven in je treba kaj storiti. Skratka, povsod tam, kjer se mi zdi, da...
Martinčič: ...da je nekaj narobe?
dr. Janez Drnovšek: ...da je nekaj narobe, da moramo dvigniti naše zavedanje o tistih problemih in najti tudi ustrezne odgovore. Tako nekako kamenček za kamenčkom, da bi reševali in se vsi vedno bolj zavedali, kaj je treba storiti in bili vsi vedno bolj aktivni. Tukaj gre za vse državljane, da se tega zavedamo. Vsak lahko kaj naredi. Ali v svojem domačem okolju ali v službenem okolju. Seveda velja to tudi za vlado, za vse institucije. Oni so pa še bolj odgovorni, saj navsezadnje nosijo to odgovornost. Zato so izvoljeni, da rešujejo probleme državljanov. Skratka, vsi skupaj bomo morali reševati takšna vprašanja, čisto konkretna. Vprašanja, ki zadevajo situacijo ljudi in ne več takšnih velikih vprašanj, ki smo jih imeli na začetku, ko smo pač morali postavljati samostojnost, se prebiti v EU in tako naprej. Sedaj se moramo osredotočiti na...
Martinčič: manjše, pa ne nepomembne.
dr. Janez Drnovšek: Tako, tako. Vse te situacije morda izgledajo majhne... Tiste, ki ljudi prizadevajo. To je to in na to bom opozarjal in skušal čim več prispevati k reševanju tega.
Martinčič: Pred nekako pol leta sva nazadnje govorila ob podobni priložnosti. Takrat ste rekli, da se vaš Brodi prav dobro navaja na kruh, ki mu ga pečete. Povejte, kako zdaj živita?
dr. Janez Drnovšek: Moram reči, da kar v redu. Sva prav zadovoljna.
Martinčič: Še je kruh?
dr. Janez Drnovšek: Ja, moj kruh mu je kar všeč, moram priznati.
Martinčič: Še nekaj. Vaš pes je pasme mastif, a ne?
dr. Janez Drnovšek: Res je.
Martinčič: Eni nesporazumi so bili okrog teh pasem, meni se zdi. Mislim, da so bili bull mastifi v zadnjem času na tapeti? Vaš ni napadalen?
dr. Janez Drnovšek: Ne, ne, tisti so drugi. Ampak tudi, kar se tega tiče, pravim, da ni slabih psov, ampak so samo slabi lastniki psov.
Martinčič: Gospodarji ja.
dr. Janez Drnovšek: In vedno so krivi tisti, ki skrbijo za pse, ker pač slabo skrbijo, slabo vzgajajo ali se neodgovorno obnašajo, ker ne upoštevajo rizikov in velikokrat se reče, takšen kot gospodar, takšen tudi pes.
Martinčič: No, samo še, da ne bova preveč časa ukradla. Zdaj ste na delovnem mestu, kaj pa dopust? Saj ga imate vi tudi, upam, a ne?
dr. Janez Drnovšek: Ja, ampak nimam kakšnih načrtov, da bi kam šel.
Martinčič: Bo bolj deloven?
dr. Janez Drnovšek: Tako je. Malo bom šel sem in tja po Sloveniji tudi v avgustu. Malo bom doma. Verjetno bom še kaj napisal in to bo to.
Martinčič: Pa bo poletje mimo.
dr. Janez Drnovšek: Jaz se po svoje dobro počutim tukaj.
Martinčič: Dobro. Hvala lepa, gospod predsednik, pa srečno!
dr. Janez Drnovšek: Hvala, tudi vam. Lepo vas pozdravljam in seveda tudi vse poslušalke in poslušalce.