arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Portret
Predsednik
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Janez Drnovšek: Jugoslavija v retrospektivi

Harvard International Review, (pomlad 2001, Vol.XXIII, No. 1)


Skorajda obrabljena fraza je že reči, da je bil razvoj dogodkov v Evropi in v svetu v devetdesetih letih pod pomembnim vplivom Balkana - točneje, jugoslovanskih vojn. Te razkrajajoče krize niso pomenile samo preizkusa zahodnih varnostnih politik v obdobju po hladni vojni, temveč so prav tako zahtevale njihovo ponovno pretehtanje. Poskusi reševanja kriz so privedli do številnih napačnih presoj in zmot, toda tudi do nekaterih pozitivnih dosežkov.

Eno najpomembnejših vprašanj, ki še vedno ostaja, je vprašanje o sposobnosti mednarodne skupnosti, da bi preprečila spopade v Jugoslaviji. Ali bi lahko določena kombinacija odločnih potez preprečila te vojne, ki so zahtevale na sto tisoče življenj? Natančna proučitev konflikta razkrije, da je bilo malo verjetno, da bi mednarodna skupnost to dejansko storila, čeprav je imela priložnost, da bi ukrepala.

Zaloteni nepripravljeni


Od leta 1989 do 1990 je bila pozornost Zahoda predvsem osredotočena na dramo neizmernih razsežnosti, ki se je odvijala znotraj Sovjetske zveze in v njenih satelitskih državah - v sistemu, ki je dejansko dobesedno razpadal. Padec berlinskega zidu in zlom komunističnih režimov Varšavskega pakta je izčrpal večino sposobnosti za oblikovanje ustrezne politike in politične energije zahodnih demokracij. Hkrati je iraški vdor v Kuvajt v poznih devetdesetih še dodatno slabil politično energijo in pozornost Zahoda. V tem ozračju je bila Jugoslavija v glavnem prezrta. Čeprav so nekateri svarili pred možnostjo državljanske vojne, zlasti Centralna obveščevalna služba ZDA, sta konec sovjetskega imperija in iraški vdor v Kuvajt izničila priložnost za zahodne politike, da resno premislijo o posledicah jugoslovanske implozije, kaj šele o nujnosti preprečevalnih ukrepov.

Seveda se je konfliktu posvetilo zgolj nekaj vljudnostne pozornosti v besedah: na primer Zahod je zahteval ozemeljsko celovitost in nadaljnjo demokratizacijo jugoslovanskih republik. Čeprav je bila jugoslovanska federacija umetna tvorba, ki je združevala narodnosti z zelo različnimi kulturami in zgodovinskimi izkušnjami, njen razpad očitno ni bil zelo ugodna ali zaželena možnost izbire v kontekstu takrat še togih evropskih struktur.

Ob nadaljevanju drugih mednarodnih odvračanj pozornosti je Zahod sprejel tako imenovane branilce ozemeljske celovitosti jugoslovanske federacije. Najbolj glasen branilec je bil Slobodan Milošević. Veliko let je bilo potrebnih, da je Zahod končno spoznal, da je bila Miloševićeva retorika o jugoslovanski enotnosti strateška krinka za resnično naravo srbskega režima in njegove prave cilje. Tako so Slovenci in Hrvati vrsto let poslušali obtožbe, da je njihova odcepitev od republike zanetila jugoslovanske vojne.

Res je ravno nasprotno. Če je sploh kdaj obstajala kakšna priložnost za preprečitev jugoslovanskih vojn (zares majhna verjetnost), bi ta bila v dovolj zgodnjem obrzdanju agresivne nacionalistične politike Miloševićevega režima ali v preprečitvi, da bi se njegov vojaški stroj sploh sprožil pod pretvezo obrambe Jugoslavije. V resnici je Milošević poskušal ustvariti veliko Srbijo in mnogo ljudi je umrlo, preden je ta poskus dokončno spodletel.

1989: leto preobrata


Naneslo je, da sem bil predsednik predsedstva Jugoslavije od maja 1989 do maja 1990 - v letu, ki je bilo odločilno za prihodnost Titove socialistične Jugoslavije. Pri svojih številnih srečanjih z zahodnimi voditelji sem svaril pred realno možnostjo državljanske vojne. Preteče navzkrižje med silami agresivnega nacionalizma in mirno demokratizacijo je bilo neizbežno. Kljub tem opozorilom jih je le malo pričakovalo verodostojen odziv Zahoda. Ker je bila Jugoslavija tedaj suverena država, katere zvezne institucije so v celoti delovale, bi bilo nerealistično upati na neko vrsto zunanjega posredovanja za ustavitev Miloševića. Na kar pa se je upalo, je bilo nekaj manj oprijemljivega, toda potencialno ravno tako pomembnega, je bila javno izrečena politična in moralna podpora zahodnih sil našim prizadevanjem za demokratizacijo države.

Še vedno je bilo prezgodaj, da bi govorili o zahodnem vojaškem posredovanju. Bistveno vprašanje ob tistem času je bilo, kdo bo nadziral jugoslovansko vojsko, na katero se je še vedno gledalo kot na resnično branilko majave jugoslovanske federacije. Generali vojske pa so pozorno spremljali dogodke v Sovjetski zvezi. Če bi se sovjetski generali odločili ustaviti perestrojko in pospešen razpad Sovjetske zveze, se je sklepalo, da bi jugoslovanska vojska ukrepala podobno. Toda Sovjetska zveza je razpadla relativno mirno in pripravljenost večnacionalne vojske Jugoslavije, da brani Titovo federacijo, se je končala kmalu zatem. Ko je Jugoslovanska ljudska armada nekaj let kasneje končno ukrepala, je delovala izza retorike prikrivanja pravih namer z opravičevanjem svojega ravnanja v imenu jugoslovanske enotnosti - toda v praksi to ni bila več jugoslovanska vojska, pač pa enostavno srbska vojska.

Blago rečeno, so moj predsedniški mandat zaznamovale silovite notranje spremembe, prav tako pa tudi procesi, katerih namen je bil pripeljati do demokratizacije. Volitve, na katerih sem bil izbran kot slovenski predstavnik v zvezno predsedstvo, so bile prve svobodne volitve v nekdanji Jugoslaviji. Med mojim predsedniškim mandatom so jim sledile svobodne parlamentarne volitve v Sloveniji in na Hrvaškem. Za trenutek se je zdelo, da bi si lahko jugoslovansko od inflacije izmučeno gospodarstvo opomoglo in uspelo mi je celo sprožiti nekatere dejavnosti, katerih namen je bil začetek procesa vključevanja v Evropo. Toda za vsemi temi reformami se je odvijal boj za obvladanje sil nacionalizma. Prvo krizno žarišče je bilo Kosovo.

Vzpon Miloševića


Milošević je razvpito začel svojo politično pot leta 1987, tako da si je pridobil podporo kosovskih Srbov proti kosovskim Albancem. Po nemirih skupnosti kosovskih Albancev je bilo razglašeno izredno stanje in ukinjena avtonomija Kosova, tik preden sem postal predsednik leta 1989. Do maja 1990 se je zatiranje Albancev na Kosovu stopnjevalo. Ob tistem času sta novoizvoljeni vladi v Sloveniji in na Hrvaškem še vedno oklevali glede razglasitve samostojnosti; stanje na Kosovu je dalo jasno vedeti, da ni bilo prave izbire. Milošević je zagovarjal bolj centralizirano federacijo, ki bi bila, če bi bila dosežena, brez dvoma uresničenje njegovih sanj o veliki Srbiji. Ne smemo pozabiti, da je bilo to obdobje, v katerem je Milošević že zamenjal oblastne strukture v prej zmernih režimih Črne gore in Vojvodine. Njegove spretno organizirane populistične revolucije so bile očitna pretnja dobro vpeljani avtonomiji drugih republik.

Zoper take ogroževalne poteze sta Slovenija in Hrvaška iskali strategijo izhoda. Do konca leta 1990 sta se odločili za samostojnost - čeprav sta obe prav tako sprejeli šestmesečno obdobje pred samostojnostjo, v katerem so potekala pogajanja z drugimi republikami. Šest mesecev, ki je sledilo, je bilo odločilnih; odločali so o tem ali se bo Jugoslavija nagnila na stran miru ali na stran vojne. To je bilo verjetno obdobje, ko bi lahko mednarodna skupnost vplivala na razvoj dogodkov. Toda zaradi koncentriranja pozornosti na razpad Sovjetske zveze in zalivske vojne, večina zahodnih diplomatov in analitikov ni povsem dojela, da je bila druga polovica leta 1990 usodna prelomnica za Jugoslavijo, čeprav so v veliki meri podpirali demokratična prizadevanja Slovenije in Hrvaške in jih je odbijal Miloševićev vse agresivnejši nacionalizem.

Kot so poznejši dogodki seveda pokazali, je bil največji problem zapletena večnacionalna struktura v Bosni in Hercegovini. že leta 1990 me je Bogić Bogičević, bosanski član zveznega predsedstva, posvaril, da bi Srbi, Hrvati in Muslimani Sarajeva kmalu streljali drug na drugega iz svojih hiš, če bi se nadaljeval nevaren razvoj dogodkov tistega časa. Januarja 1991, neposredno po uspešnem plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti v Sloveniji, mi je Milošević rekel, da, kar se njega tiče, lahko moja dežela zapusti federacijo, Hrvaška s svojimi s Srbi naseljenimi območji pa ne. Ob tistem času je bilo očitno, da je srbski režim proučeval dve možnosti: pridobiti nadzor nad celotno jugoslovansko federacijo ali pa, če to ne bi bilo možno, nad njenim večjim delom. To je pomenilo vse, razen etnično homogenih nesrbskih dežel, kot je bila Slovenija, in nesrbskih območij Hrvaške. Srbsko vodstvo je seveda še naprej govorilo o "jugoslovanski celovitosti" - privlačen koncept glede na dobro znano dejstvo, da je mednarodna skupnost dajala prednost tej možnosti, in prav tako zaradi jugoslovanskih generalov, ki so se še vedno videli kot branilci te federacije

Uvod v krizo


Sočasno s temi dramatičnimi dogodki so potekala politična pogajanja. Začela so se jeseni leta 1990, ko sta Slovenija in Hrvaška predstavili drugim republikam svoj predlog ohlapne konfederacije. Zvezno predsedstvo in predsedniki republik so se sestali ob več priložnostih pred junijem leta 1991, to je do tedaj, ko sta Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost. Razpravljalo se je o več predlogih strategij izhoda, vključno s tistimi, ki so predvidevale različne oblike asimetrične konfederacije. Ena od predlaganih zamisli je bila, da bi Slovenija kot etnično homogena in nesrbska republika postala samostojna, medtem ko bi druge republike sestavljale obliko asociacije, podobno tisti, ki je bila naposled dogovorjena štiri leta pozneje v Daytonu (slednja je seveda vključevala samo bosanske etnične skupine). Milošević je zavrnil vse "konfederativne" predloge in, kar se teh predlogov tiče, hrvaški predsednik Franjo Tudjman verjetno prav tako ni nikoli zares verjel vanje. Milošević je želel veliko Srbijo, Tudjman pa je sanjal o veliki Hrvaški. V istem trenutku, ko je Srbija vzpostavljala dokončni nadzor nad zvezno vojsko, sta Slovenija in Hrvaška, soočeni z dejstvom, da ta pogajanja niso obrodila sadov, pripravljali svojo obrambo.

To je tisti trenutek, ko bi morala zahodna diplomacija ukrepati drugače. Namesto tega je Zahod podpiral ozemeljsko celovitost Jugoslavije - kar je javno izjavil ameriški državni sekretar James Baker med kratkim obiskom junija leta 1991 - ta podpora pa se je razlagala kot odobritev vojaške akcije za preprečitev neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.

Tako je zvezna vojska posredovala v Sloveniji in v naslednjem desetletju se je vojna neizprosno razširila na Hrvaško, Bosno in Hercegovino in nazadnje na Kosovo. Čeprav morda zveni nerealistično, če upoštevamo mednarodne dogodke, ki so odvračali pozornost in sem jih že opisal, sem prepričan, da bi se te katastrofe morda lahko odvrnile, če bi zahodne sile, namesto da so dajale besedno podporo federaciji, ki je očitno ni bilo mogoče ohraniti, organizirale neko vrsto Daytonske konference s ciljem doseči mirno razvezo Jugoslavije. Predlogi različnih republik so že bili na mizi in mednarodna skupnost bi se samo morala vključiti v pogajanja med republikami. Na žalost je moralo preteči mnogo let in sto tisoči so morali umreti, preden se je mednarodna skupnost učinkovito odzvala.

Vojne za neodvisnost


S kratko desetdnevno vojno v Sloveniji leta 1991 je bila v jugoslovanski krizi prvič prelila kri. Naši deželi se je uspelo uspešno braniti in dejansko je stara jugoslovanska vojska razpadla, ker so Hrvati, Makedonci, bosanski Muslimani in etnični Albanci v njenih vrstah spoznali, da bi pomenilo boriti se danes proti Sloveniji, da bi lahko jutri bili njihovi narodi žrtve podobnega napada. Če skušamo odgovoriti na vprašanje, kako učinkovita je bila mednarodna skupnost pri obvladovanju jugoslovanskih vojn, potem ko jih ni uspela preprečiti, lahko rečemo, da je bila v slovenskem primeru dejansko uspešna. Po desetih dneh je bilo razglašeno premirje med pogajanji na Brionih pod nadzorom EU. Dosežen je bil konstruktivno dvoumen sporazum, da se za tri mesece zamrzne slovenska neodvisnost. Uspelo mu je ohraniti zagon Slovenije v smeri samostojnosti, ob hkratni zagotovitvi za silo dostojnega razpleta za jugoslovansko vojsko. Samo deset dni po sprejetem sporazumu in v času, ko sem bil formalno še vedno slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva, sem dosegel sporazum o popolnem umiku jugoslovanske vojske s slovenskega ozemlja. Na zahtevo Evropske unije je bilo zvezno predsedstvo ponovno vzpostavljeno za tri mesece in je ratificiralo umik. To je pomenilo dejansko priznanje slovenske neodvisnosti. Po začetnem oklevanju so začela prihajati uradna diplomatska priznanja novega položaja Slovenije ob koncu leta 1991.

Ni trajalo dolgo, da se je vojna razširila na Hrvaško, kjer je pretežno srbska jugoslovanska vojska branila in oborožila uporne hrvaške Srbe. Ta nova Jugoslovanska ljudska armada je začela s tem, kar bo počela nadaljnje desetletje: braniti etnične meje Velike Srbije. Evropska unija je skušala najti politično rešitev spora. Ne glede na to, koliko uradnih izjav je bilo sprejetih ali koliko opazovalcev EU je bilo poslanih, je to imelo zelo malo vpliva na bojišču: Srbi so podedovali večino jugoslovanske vojske, bili so vojaško neprimerno močnejši in bili so prepričani, da lahko dosežejo svoje cilje na terenu, ne da bi jih lahko pri tem kdor koli ustavil. Do takrat, ko se je vojna razširila na Bosno in Hercegovino, je postala srbska metodologija predvidljiva: vojska je začela z "etničnim čiščenjem" ozemelj, ki so jih zahtevali zase, izraz, ki mu ni uspelo prikriti morilske realnosti, v kateri so pobijali ali izganjali Hrvate in Muslimane s tega, kar so bila nekoč etnično mešana ozemlja.

Svet okleva


Kot smo videli, vrsto let svet bodisi ni bil pripravljen ali ni bil sposoben uporabiti sile za ustavitev srbskega etničnega čiščenja. Položaj v Združenih državah ni bil naklonjen taki rešitvi, tako zaradi tega, ker se je pred nedavnim končala zalivska vojna, kot tudi zaradi tega, ker je bilo leto 1992 leto volitev. Kar se tiče Evropejcev, so bili ti razdeljeni in nepripravljeni na vojaško ukrepanje.

Čeprav se je na območju zvrstila parada posrednikov EU in ZN, je bilo njihovo poznavanje položaja v veliki meri nezadostno, njihova naloga skoraj nemogoča in njihova poslanstva neuspešna. Srbi so na veliko sprejemali različne sporazume o prenehanju ognja, da bi si lahko odpočili in se bolje oborožili za nadaljnje bojevanje ter da bi pomirili mednarodno skupnost, ko je pritisk po odločnejšem posredovanju Zahoda postal premočan. žalostne posledice so zelo dobro znane: mnogi so bili ubiti, še mnogo več jih je bilo zaprtih in mučenih in samo redkim srečnežem je preprosto uspelo pobegniti z domov, ne da bi bili pretepeni ali zaprti v koncentracijska taborišča. Od začetka leta 1992 do avgusta 1995 se ni zgodilo nič odločilnega, kar bi oviralo Srbe pri njihovih vojnih ciljih.

Toda do jeseni 1995 je hrvaški vojski skupaj s silami bosanskih Muslimanov uspelo ponovno priboriti mnoga ozemlja, ki so jih zasedli Srbi, in vzpostaviti neko vrsto šibkega ravnovesja na bojišču. In takrat se je zgodil pokol v Srebrenici; poboj tisočev tako rekoč neposredno pred očmi mirovnih sil ZN je končno pokazal, da lahko Srbe odvrne samo odločno vojaško ukrepanje Zahoda. Vse, kar je bilo manj od tega, so Srbi razumeli kot slabost mednarodne skupnosti.

Dayton


Združene države so se končno odločile bombardirati srbske položaje, vzpostavile so "Holbrookovo diplomacijo" - v praksi je to pomenilo verodostojno vojaško grožnjo, združeno s pospešenimi pogajanji. Njen neposredni rezultat je bil Daytonski sporazum konec leta 1995. Glavni načeli tega sporazuma sta bili priznanje prejšnjih obstoječih meja med republikami in zavrnitev rezultatov etničnega čiščenja. Etničnim skupinam Bosne se je dovolila maksimalna notranja avtonomija, na bosanskem ozemlju pa se niso sprejele nikakršne etnično očiščene države. Bosna in Hercegovina je ostala suverena država, v kateri Srbi, Hrvati in Muslimani še naprej žive skupaj - vsaj na papirju. Po sporazumu naj si se bilo beguncem dovoljeno vrniti na njihove domove. Razen tega naj bi vojne zločince prijeli in kaznovali, v državi pa naj bi kar nekaj časa ostale okrepljene mirovne sile.

Daytonski sporazum je bil zelo pozitiven dosežek. Temeljna načela so bila, da dejansko stanje na terenu ne bo sprejeto in tako agresorji niso bili nagrajeni. Razen tega naj bi se vzpostavilo prejšnje stanje - več etnična Bosna in Hercegovina. Glavno vprašanje je bilo in ostaja, če je to sploh možno. Ali lahko Srbi, Hrvati in Muslimani ponovno žive skupaj po okrutnih zločinih, storjenih med tremi leti in pol spopada? Verjamem, da lahko, četudi še ne prostovoljno. Potrebni sta prisotnost mednarodnega protektorata in mednarodnih vojaških sil.

Jasno je bilo, da bo potrebna dolgotrajna mednarodna prisotnost, da bi utrdila stanje, zagotovila obnovo in da bi morda omogočila ljudem, da pozabijo vojno in da celo najdejo v svojem življenju drugačne prednostne cilje in ne nacionalističnih. Vrhu tega je položaj zahteval zmerne politike kot tudi potrpežljivost, čas in sredstva. Vse to je bilo vredno truda iz več jasnih in utemeljenih razlogov. Najpomembnejše - sprejem etničnega čiščenja in etnično očiščenih mikro državic bi ustvaril zelo nevaren precedens. Odveč je reči, da na Balkanu in po svetu obstajajo različne druge zapletene etnične situacije. Sila in nasilje nista sprejemljivi sredstvi za reševanje etničnih vprašanj. Več etnične in več kulturne države so stvarnost in treba je varovati pravice posameznikov in manjšin. Da bi branili ta načela, mora biti demokratičen svet sposoben vlagati ne samo v znanje in materialna sredstva, temveč po potrebi uporabiti tudi vojaška sredstva.

Negotov položaj Kosova


Medtem ko bi se vsaki razumni osebi to lahko zdelo kot zelo dobra priložnost za nov začetek tako Miloševića in Srbije, je vprašanje Kosova ostajalo nerešeno. Albanci na Kosovu so čakali še od ukinitve svoje avtonomije leta 1990 na pozitiven izid jugoslovanske krize. Upali so, da bo Miloševićeva Srbija oslabljena in da bodo morda dobili priložnost, da si povrnejo avtonomijo ali dosežejo neodvisnost. Sprejeli so politiko pasivnega upora, ki jo je zagovarjal njihov izvoljeni vodja Ibrahim Rugova, in so čakali. Toda Milošević je preživel jugoslovanske vojne z režimom, ki ni bil oslabljen, temveč po Daytonu še okrepljen. Postopoma so kosovski Albanci, ker so menili, da nimajo nobene resnične druge možnosti, in ker so bili priče dinamike v regiji in njenega izida, začeli svoj upor. Vojska za osvoboditev Kosova (KLA) se je hitro oblikovala; soočen z realnostjo nadaljnjega srbskega zatiranja, Rugova naposled ni več mogel prepričati svojih rojakov, da jim bo pasivni upor prinesel rezultate.

Glede na najnovejšo zgodovino regije - da ne omenimo dejstva, da so bili kosovski Albanci prezrti v Daytonu - ni težko razumeti, kako je KLA prišla do sklepa, da jih je svet pozabil in da bi lahko samo nasilje pritegnilo pozornost sveta. Tako smo bili v letu 1998 priča povečane dejavnosti KLA in čedalje nasilnejše represije srbske policije in vojske. Skoraj neizbežno je mednarodna skupnost morala posredovati. Prevladovala je déja vu situacija: prelomljenim dogovorom je sledil neuspešen nadzor Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Združene države so v regijo ponovno poslale Richarda Holbrooka - zdaj že glasnika strategije, ki je združevala diplomacijo z grožnjo vojaškega ukrepanja. Tokrat se je vse odvijalo hitreje kot nekaj let pred tem v Bosni in Hercegovini.

Za Albance ni bilo lahko sprejeti pogojev iz Rambouilla. S povsem nedvoumnimi besedami so jim dali vedeti, da bodo izgubili mednarodno podporo, če ne bodo podpisali. Potem ko so dobili podpis kosovskih Albancev in zavrnitev Miloševića, se je zveza NATO odločila bombardirati Jugoslavijo. To je bila v glavnem igra, ki so jo vodile ZDA, šlo je za verodostojnost zveze NATO; kljub včasih očitnemu obotavljanju so morali zavezniki slediti. Kot je znano, je Milošević računal na podporo Rusije kot tradicionalne zaveznice in na razprtije znotraj Evrope. V praksi pa nič od tega ni moglo spodkopati odločitve ZDA. Čeprav je bila pravna podlaga za vojaško posredovanje vprašljiva, zveza NATO ni zahtevala nove resolucije ZN, ki bi odobrila njeno operacijo, ker je upravičeno menila, da bi jo lahko Rusija in Kitajska blokirali. Milošević je igral poker z Zahodom in izgubil.

Naučene lekcije


Zakaj so Združene države tokrat ukrepale tako hitro in s takšno odločnostjo? To je bilo deloma posledica izkušenj, zbranih v desetih letih balkanskih vojn. Združene države niso ponovile napak bosanskega konflikta, z drugimi besedami, niso sprejele Miloševićeva odlašanja in prelomljenih obljub. Odlaganje rešitve ne bi izboljšalo položaja. Razen tega je bil tokrat notranjepolitični položaj v Združenih državah ugodnejši.

Zakaj so se evropski zavezniki sprijaznili z odločitvijo ZDA tako hitro, čeprav so imeli nekateri zelo mešane občutke? Ker je Jugoslavija del Evrope in Evropejci očitno niso bili uspešni pri reševanju kriz v prejšnjih letih. V nevarnosti je bila tudi verodostojnost Atlantske zveze. Zveza NATO je bila zdaj povsem zavezana novemu poslanstvu po obdobju hladne vojne: humanitarnemu posredovanju, da se preprečijo množična pobijanja in etnično čiščenje. Izkušnja Srebrnice ni bila pozabljena in evropski zavezniki so bili zdaj sposobni premagati nekatere od tradicionalnih razlik, ki so bile tako zelo vidne na začetku jugoslovanskih kriz. Pravzaprav je akcija zveze NATO dejansko okrepila evropsko enotnost. Odločitev uvesti skupno evropsko zunanjo in obrambno politiko, ki je dobila svojo materialno podobo na vrhu v Helsinkih decembra 1999, je bila pomembno motivirana z nedavno balkansko izkušnjo. Ne samo da so Evropejci jasno videli, da niso bili sposobni ukrepati pri reševanju te vrste krize brez Združenih držav, prav tako so med posredovanjem zveze NATO izkusili ponižanje ob spoznanju, da so bili izrazito podrejena stran ves čas trajanja posredovanja.

Medtem gre Kosovo počasi po sledi bosanske izkušnje. Ni jasno, koliko časa bo potrebno, da se pomiri smrtno sovraštvo in zgradijo demokratične institucije. Bosna in Kosovo bosta ostala mednarodna protektorata še dolgo časa. Upajmo, da bo mednarodna skupnost dovolj potrpežljiva in da bo zagotovila sredstva in končala delo, ki ga je začela.

Izvirnik besedila vključuje tudi naslednje tri iz besedila vzete stavke v debelem in večjem tisku (op. prev.):

Čeprav se je na območju zvrstila parada posrednikov EU in ZN, je bilo njihovo poznavanje položaja v veliki meri nezadostno, njihova naloga skoraj nemogoča in njihova poslanstva neuspešna.


Glede na najnovejšo zgodovino regije - da ne omenimo dejstva, da so bili kosovski Albanci prezrti v Daytonu - ni težko razumeti, kako je KLA prišla do sklepa, da jih je svet pozabil in da bi lahko samo nasilje pritegnilo pozornost sveta.


To je bila v glavnem igra, ki so jo vodile ZDA, v kateri je bila v nevarnosti verodostojnost zveze NATO; kljub včasih očitnemu obotavljanju so morali zavezniki slediti.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani