Predsednik dr. Drnovšek predstavil poglede na nekatera mednarodna vprašanja
Ljubljana, 10/19/2005 | sporočilo za javnost, izjava
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je na današnji novinarski konferenci predstavil poglede na nekatera mednarodna vprašanja (nelektoriran zapis):
Želel bi spregovoriti o svojih pogledih na nekatera najpomembnejša mednarodna vprašanja. Kot prvo, situacija v Evropski uniji je zaskrbljujoča. Po neuspešnih referendumih v Franciji in na Nizozemskem je evropska ustavna pogodba zašla v slepo ulico. Evropske članice so si vzele čas za razmislek, kako naprej, vendar novih idej zaenkrat ni. To spremlja vrsto negotovosti. Ena izmed njih je vprašanje prihodnjih širitev Evropske unije. Pozitivno dejstvo je, da je Evropska unija kljub vsem zapletom uspela potrditi pogajanja s Turčijo in Hrvaško prejšnji teden, vendar obstaja še vrsta drugih kandidatk, zlasti iz Jugovzhodne Evrope. O tem sem se ponovno prepričal na srečanju predsednikov Srednje Evrope prejšnji vikend v Zagrebu. Evropska perspektiva ostaja pomembna za vse te države in občutek, da bi Evropska unija utegnila zapreti vrata, je zanje zelo zastrašujoč. Izguba evropske perspektive bi pomenila, da bi dolgoročno pristali na delitev Evrope na dva dela. Tistega bolj bogatega, prosperitetnega in drugega, obsojenega na životarjenje in to bi bilo zelo slabo. To bi prineslo nove napetosti in nove konflikte v prihodnosti.
Zato se mi zdi zelo pomembno, da Evropejci podčrtamo, povemo, da bodo vrata Evropske unije ostala tudi vnaprej odprta. Tudi za tiste države, ki so danes še v takšni situaciji, da realno še ne morejo razmišljati neposredno o članstvu, vendarle v neki dogledni prihodnosti pa lahko. Da bi bila mogoča nadaljnja širitev Evropske unije pa je treba utrditi institucionalni okvir. Temu je bila namenjena Evropska ustavna pogodba in kriza je ravno v tem, ker evropske ustavne pogodbe zaenkrat ne bo, tako kot stojijo stvari. Zato sem tudi sam po razmisleku o tem, kako naprej, prišel do stališča, da je treba vztrajati na ustavni pogodbi. Da je že preveč držav sprejelo in ratificiralo ustavno pogodbo in da je bilo preveč energije in let evropskega prizadevanja vloženega v ta projekt, da bi enostavno kar odstopili od njega. Zato bom poskušal v svojih nadaljnjih aktivnostih apelirati na šefe držav in vlad in seveda na vse ostale, da vztrajajo pri ratifikaciji Evropske ustavne pogodbe. In da se na koncu vsi skupaj vrnemo k Franciji in Nizozemski, ki bi morali še enkrat pretehtati svojo odločitev in še enkrat odločati o tem, kaj bo s skupno evropsko usodo. Ne gre samo zanje, gre za vse, gre za vso Evropo. Ne gre samo za pogodbo, gre tudi za prihodnje širitve, gre za to, ali bomo uspeli evropski projekt speljati do konca tako, da bo Evropa stabilna, mirna, prosperitetna in dovolj močna, da bo lahko reševala ne samo svoje ampak tudi svetovne zadeve.
Drugi element krize je finančna perspektiva Evropske unije 2007 - 2013. Ker hkrati z neuspelimi referendumi o ustavni pogodbi ni bilo dogovora o finančni perspektivi za naslednje obdobje, se je občutek krize v Evropi še poglobil. Prepričan sem, da je treba finančno perspektivo Evropske unije postaviti na nove temelje, da jo je treba popraviti in uskladiti z realnostmi tega časa, z našimi izzivi v prihodnosti. Zato se mi zdi nujno, in povedal bom kar v nekaj glavnih točkah, da bi šli v naslednji smeri in napravili naslednje korake. Nujno je popraviti skupno evropsko kmetijsko politiko.Možen predlog bi bil, da sedanjih sto odstotkov neposrednih subvencij v t.i. prvem stebru kmetijske politike zmanjšamo vsaj za 25 %, torej na 75 % za finančno perspektivo 2007 - 2013. To bi pomenilo približno deset milijard evrov letno prihranka. Marsikdo v Evropi se strinja, ne samo v Evropi, da je sedanja skupna evropska politika neustrezna in da financiramo kar 100 % številne ekstenzivne proizvodnje, kjer potem proizvajamo kmetijske viške, ki jih potem pod ceno prodajajo na svetovnih trgih in tam uničujejo proizvodnjo, konkurenco iz držav v razvoju, ki ne more obdržati ali vzpostaviti svojih kapacitet in s tem dolgoročno vzdržujemo te države v revščini ali pa v odvisnosti od mednarodne pomoči. Zelo nesporno mnenje v svetu je strokovno mnenje, da je takšna politika Evropske unije nevzdržna.
To je zlasti treba podčrtati v tem trenutku, ko se bližamo ključni fazi pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije, v okviru t.i. doha runde. To bi morali zaključiti v glavnih rešitvah do konca tega leta. Evropska unija bi morala sprejeti izziv Združenih držav Amerike, ki so najavile, da bodo bistveno znižale svoje izvozne spodbude in uvozne carine na kmetijske proizvode, če bodo to storili tudi drugi, torej zlasti Evropska unija. Mislim, da bi morala Evropska unija ta izziv sprejeti. Tukaj gre za dva vzporedna procesa, eden je finančna perspektiva same Evropske unije za naslednje obdobje, drugi pa je trgovinski odnos v svetu, kmetijski proizvodi na svetovnih trgih. Oba procesa sta med seboj povezana. Torej, če bi se uspeli dogovoriti za znižanje neposrednih subvencij za 25 % odstotkov, bi s tem letno prihranili približno deset milijard evrov. Drugi predlog je, da bo treba v obdobju 2007 - 2013 odpraviti britanski rabat. T.i. britanski rabat, popust, ki ga ima Velika Britanija pri financiranju proračuna Evropske unije. Ta znaša približno pet milijard evrov letno. Tretji predlog je, oziroma v tem primeru se pridružujem predlogu predsednika Evropske komisije Barossa, da bi v Evropski unije ustanovili t.i. globalizacijski sklad, iz katerega bi financirali tiste regije v Evropski uniji, ki so ogrožene zaradi pritiska svetovne konkurence; npr. tekstilna industrija ali druge industrije, ki so skoncentrirane na nekaterih območjih, ki masovno izgubljajo delovna mesta, če gredo v stečaj nekatera velika podjetja. To se je kar po vrsti dogajalo v Franciji, pa tudi drugod in je takrat tudi močno vplivalo na izid referenduma v Franciji. Skratka Evropa se sooča s konkurenco, zlasti azijskih držav, pa tudi drugih, ki temelji na zelo nizkih stroških dela v tej državi. Nizki stroški dela so tako nizki zato, ker so v teh državah plače izjemno nizke, prenizke, ker so standardi dela zelo nizki, ker so standardi varovanja okolja izjemno nizki ali jih sploh ni. In zato v teh državah seveda lahko proizvajajo tako poceni, da jim potem z evropskimi standardi dela, sociale in varovanja okolja ne moremo konkurirati. Mislim, da mora Evropska unija poskušati zagotoviti bolj pravične odnose v svetovni trgovini in tudi sama popraviti tisto, kjer sama povzroča krivico manj razvitim, npr. pri kmetijskih proizvodih, ampak po drugi strani zahtevati, da se standardi dela izenačijo za vse. In dokler se to ne bo zgodilo, je upravičen takšen globalizacijski sklad, s katerim bi v tistih najbolj ogroženih območjih skušali kompenzirati masovne izgube delovnih mest. Višji standardi dela vključno z višjimi plačami v državah v razvoju seveda pomenijo večjo kvaliteto življenja ljudi v teh državah in potem tudi ne bi bilo takšnega pritiska migrantov v Evropo, kot se to dogaja danes. Mislim, da bi morali probleme reševati na tak način. Torej, globalizacijski sklad bi bil tretji predlog v okviru sedanjih razprav o finančni perspektivi. Četrti predlog pa bi bil, da ustrezno povišamo sredstva za raziskovanje in dvigovanje konkurenčnosti v Evropski uniji, tako kot je v skladu z Lizbonsko strategijo. Namreč tisti predlog, ki je zdaj na mizi, celo znižuje ta sredstva, ohranja visoko subvencioniranje kmetijstva in kmetijski del proračuna je največji del evropskega proračuna, medtem ko se sredstva za raziskave celo znižujejo. Torej, zvišati del za raziskovanje in za zviševanje konkurenčnosti Evropske unije. Takšen proračun bi bistveno bolj ustrezal izzivom sedanjosti in prihodnosti kot pa tisti, ki ga po inerciji Evropska unija nekako prenaša s seboj in tisti, ki je bil na mizi tudi na zadnjih pogajanjih v Bruslju. Če bi Evropska unija uspela najti soglasje o takšnih spremembah v tej smeri, bi to delovalo zelo pozitivno, prepričan sem, na gospodarski razvoj, pa tudi na mednarodne odnose in na situacijo v svetu. To bi bistveno zboljšalo njen položaj v svetu in posledično tudi njen vpliv v svetu.
Toliko, kar se tiče Evropske unije in mnenja o tem, kako iz sedanje krize. Drugo, o čemer sem želel še na kratko spregovoriti, je, da je treba na območju Jugovzhodne Evrope, na območju nekdanje Jugoslavije pospešiti procese in poiskati nekatere rešitve tam, kjer smo do sedaj ostali brez ravnotežnih rešitev. V mislih imam v tem trenutku predvsem Kosovo, čeprav gre seveda tudi še za druga vprašanja. Za Kosovo je dozorel čas, da mednarodna skupnost odstopi od t.i. načela "standardi pred statusom" in da se loti tudi vprašanja statusa Kosova brez, seveda to nikakor ne pomeni, da bi odstopali od zahtev po demokratičnih standardih na Kosovu, nasprotno, mislim, da bi zdaj morali vzporedno začeti reševati vprašanje političnega statusa Kosova. Odlašanje bi bilo kontraproduktivno. Mislim, da je treba status razčistiti. To bo koristilo tako Kosovu kot Srbiji, kot mednarodni skupnosti. Sedanji položaj tam je nejasen, obremenjujoč za vse in mislim, da ga moramo razčistiti in začrtati jasno pot za naprej. V tem kontekstu se mi zdi, da bi bilo primerno, da Slovenija ponudi, da bi se morda prva pogajanja o tem začela v Sloveniji. Ker imamo izkušnje z regijo, poznamo, če tako rečem, obe strani in kot članica Evropske unije imamo tudi neko posebno odgovornost kot edina država, ki izhaja iz nekdanje Jugoslavije, da poskušamo storiti nekaj več. Tak predlog smo začeli tudi že predstavljati mednarodni skupnosti in če bo sprejet, se bomo poskušali po svojih najboljših močeh vključiti v ta proces in pomagati, da pride do končne rešitve. V tem kontekstu bom tudi sam obiskal, to je bilo že prej dogovorjeno, Beograd, pa tudi Prištino in to drugega novembra, kjer bom skušal tudi sam testirati razpoloženje za takšno rešitev, s predstavniki mednarodne skupnosti pa se o tem že pogovarjamo.
Hvala lepa.
Vprašanje: Kakšni pa so prvi odgovori na to, vemo, da ste se z veleposlaniki že sestali?
Predsednik dr. Drnovšek: Mislim, da bo potrebno še nekaj konzultacij. Pogovarjal sem se z veleposlaniki kontaktne skupine šestih držav, ki so že angažirani pri reševanju kosovskega vprašanja in najavil, tudi po poprejšnjem dogovoru z našim predsednikom vlade, da je Slovenija zainteresirana. Tak interes smo izkazovali tudi že kdaj prej, zunanji minister, ko je pred meseci obiskal Beograd in Prištino, vendar je čas dozorel zdaj. Zdaj je napočil trenutek, ko se bo morala mednarodna skupnost odločiti in zdaj je tudi pravi čas, da najavimo svoj interes oziroma povemo, kaj smo pripravljeni tudi sami storiti v tej smeri. Verjetno pa bo potrebno nekaj tednov, da vse skupaj dozori in da pridemo do končnega stališča. Moj predlog je, da bi bili ti začetni pogovori povsem neformalni, da ne bi začeli s strogo formalnimi pogajanji, ampak bi povabili v Slovenijo vodilne politike Srbije, Kosova in tudi najvišje mednarodne predstavnike, ki so najbolj odgovorni za ta vprašanja in da bi poskušali morda v kakšnem dvodnevnem neformalnem stiku ob pogovorih izboljšati medsebojno komunikacijo, vzpostaviti neko temeljno zaupanje med vsemi akterji. In morda na neformalen način, ne da bi bili obremenjeni z velikimi pričakovanji, da je treba takoj nekaj rešiti, da bi morda na neformalen način le začrtali kakšne poti za rešitev te situacije.
Vprašanje: Kako pa vi vidite rešitev Kosovskega vprašanja?
Predsednik dr. Drnovšek: Seveda se bo treba pogovarjati o številnih detajlih, ampak mislim, da bo najprej treba zagotoviti varnost srbski manjšini na Kosovu. Danes je situacija takšna, da je to tisto prvo varnostno vprašanje, ki ga je treba rešiti in tukaj bo tudi mednarodna skupnost morala ostati angažirana še nekaj časa. Kot drugo, mislim, da bi seveda kosovski Srbi morali dobiti ustrezno stopnjo avtonomije, tako da bi lahko svoje interese ustrezno uveljavljali, tako v okviru parlamenta Kosova kot tudi vlade Kosova. Kot tretje, mislim, da bi bilo treba zagotoviti poseben status srbskim zgodovinskim spomenikom na Kosovu, morda kar eksteritorialni status. Zagotoviti, da to ostane kulturna dediščina, zgodovinska dediščina Srbije in to zagotoviti tudi z ustreznim mednarodnim sporazumom. In četrto, mislim, da je za Kosovo ob teh predpogojih in predpostavkah potem edina realna opcija tudi samostojnost. Takšno je tam že dejansko stanje.
Vprašanje: Na hrvaškem ste se pogovarjali tudi o rešitvi spora o meji s Hrvaško. Zagovarjate tudi arbitražo, domači politiki pa so bolj naklonjeni temu, da bi to reševali z bilateralnimi razgovori pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Kakšna je vaš vtis iz teh pogovorov?
Predsednik dr. Drnovšek: Moja ocena je, da smo v pogovorih s Hrvaško izčrpali pogajalske možnosti. Sam sem se deset let pogajal s hrvaškimi predstavniki. Prišli smo do sporazuma, vendar ga potem hrvaška stran ni mogla ratificirati. Očitno je, da je v tem kontekstu zelo težko začeti neka nova pogajanja, ker je vprašanje, kakšen bi bil cilj. Na Hrvaškem so izrekli toliko besed proti sporazumu Drnovšek – Račan, da je težko pričakovati, da ga bodo na koncu sprejeli. Slovenska stran pa ne bi sprejela česa slabšega od tega sporazuma. Torej kaj potem? Zato se mi zdi, da je realna ocena, da je bolje, da vse skupaj preusmerimo na arbitražo ali mednarodno sodišče. Da tam pravniki vzamejo v roke dejstva in potem pridejo do neke razsodbe in da s tem razbremenimo medsebojne odnose do tega problema, ker drugače, kot vidimo zdaj, se bo iz leta v leto ponavljalo isto. Kar naprej neke napetosti, neki incidenti, kar naprej se ponavlja ista zgodba, odnosi so zaradi tega slabši, kot bi lahko bili, izgubljamo nepotrebno energijo, rešitve pa ni videti. Ne zdi se mi modro, da bi to vprašanje vezali na Evropsko unijo oziroma na proces vključevanja Hrvaške v Evropsko unijo. Namreč, to bi pomenilo za Slovenijo skušnjavo, da v neki točki zablokira ta proces, češ, če Hrvaška ne bo sprejela takšne rešitve, kot mi mislimo, da je prav, potem ne bomo dopustili članstva Hrvaške v Evropski uniji. Mislim, da bi bilo to zelo slabo, ker bi znova poslabšali medsebojne odnose, najbrž kar na dolgoročni osnovi. Ker to tudi Evropejcev ne bi navdušilo. Ker tudi nas ni navdušilo, ko je v nekem obdobju Italija nekaj časa poskušala vezati takrat še pridružitveni sporazum na to, da rešimo nekatera bilateralna vprašanja, kot se spomnite, vprašanje z nepremičninami optantov, in se je takrat naš odnos zelo poslabšal. Tako da mislim, da je bolje, da se ob upoštevanju vseh teh dejstev odločimo za arbitražo in da potem na koncu pridemo do neke rešitve. Treba je izbrati, in o tem bi se morali obe strani dogovoriti, ustrezno institucijo, ki bi o tem razsodila, in potem končno končati to poglavje.
Vprašanje: Ali je vaše stališče, da se je treba pogovarjati samo morski meji ali je treba razčistiti glede celotne meje?
Predsednik dr. Drnovšek: Treba se je pogovarjati tudi o kopenskem delu, ne samo o morskem. To je seveda pomembno izhodišče. Namreč, ne more biti tako, da bi ena stran želela iti na arbitražo samo v enem delu, tam, kjer ji recimo rešitev iz sporazuma, ki smo ga dosegli, ni všeč, tam, kjer pa so ji rešitve po godu, pa bi pustili tako, čeprav gre za sporne predele. Zlasti zadnjih sedem kilometrov meje pred morjem je bilo vedno spornih in potem, če se gre z morsko mejo na arbitražo, je treba tudi s tem iti na arbitražo.