življenjepis | bibliografija | predsednik drugače | arhiv premiera

Dr. Janez Drnovšek: Evropska politika danes - Morda pretirana reakcija na Haiderja

DELO - sobotna priloga, 1.4.2000, str.: 16

(članek je bil objavljen v španskem časopisu ABC)

Reakcija Evropske unije na volilne izide v Avstriji in na oblikovanje nove modro-črne koalicije, je sprožila poleg vala demonstracij in medijske podpore tudi nekaj presenečenj in razmišljanj. Kaj se pravzaprav dejansko dogaja v Avstriji in v Evropi? Ali so ogrožene temeljne evropske demokratične vrednote? Ali so dogodki v Avstriji tako posebni in dramatični, da so sprožili do sedaj brezprecedenčno reakcijo EU in zamrznitev političnega dialoga štirinajstih njenih članic s svojo družabnico Avstrijo? To dogajanje je povod za razmišljanje o tem, kje se nahaja evropska politika in kaj jo poganja.

1. Haiderjeva svobodnjaška stranka je na volitvah oktobra 1999 dobila 27 % glasov, postala je druga največja stranka v državi. Obe vladni stranki sta zgubili na volitvah. Haider je v stalnem vzponu. Njegovo stranko označujejo kot skrajno desno stranko in kot takšna naj bi ogrožala temeljne evropske vrednote in predstavljala retrogradni pojav, z reminiscenco na predvojna in vojna dogajanja. Vprašanje je ali je 27 % avstrijskih volilcev Haiderja podprlo zaradi nekaj njegovih izjav o nacionalsocializmu, ki jih je pozneje sam popravljal in demantiral ? Ali ga je podprlo zaradi sovražnega odnosa do tujcev, do manjšin ? Po reakciji politikov v štirinajstih evropskih državah bi lahko sodili, da je temu tako in da obstaja v Avstriji nevarnost, da bodo takšne retrogradne težnje napredovale, dobile prevlado in se prenesle tudi v druge evropske države, kar bi lahko pomenilo veliko nevarnost za Evropsko unijo in za njen demokratični razvoj in stabilnost. Kritiki pravijo, da Avstrijci nikoli niso povsem razčistili s svojo bližnjo zgodovino, nacionalsocializmom in drugo svetovno vojno. Če bi bilo tako, je temu potrebno nameniti vso pozornost in opozorila mednarodne skupnosti so povsem na mestu.

2. Vendar so bili Haiderjevi svobodnjaki volilno tako uspešni, po oceni mnogih predvsem zaradi slabosti obeh vladnih strank, ki v daljšem obdobju nista znali najti pravih odgovorov in preprečiti razvoja desnega populizma. Izgleda, da je Haider izkoristil predvsem politično in birokratsko inertnost avstrijskega establishmenta, ga retorično in populistično uspešno izzval in pridobil obsežen del volivcev, ki so nastopili morda bolj proti obstoječi politični inertnosti in nesposobnosti, kot pa v znak podpore neki jasno razpoznavni politični alternativi. Obe glavni politični stranki v Avstriji sta v daljšem obdobju svojega vladanja sicer zagotavljali Avstriji soliden razvoj, sorazmerno visok življenjski standard, vendar hkrati politično nemotiviranost. Stalno razdeljevanje političnih in uradniških pozicij med obema strankama, razdeljevanje in borba za vsak milimeter vpliva, občasni škandali in afere, vse to je dajalo prostor nezadovoljstvu, zasičenosti. Morda je v tej točki reakcija evropskih politikov celo bolj razumljiva. Morda gre za zavesten ali nezavesten strah pred podobnim populističnim izkoriščanjem zastalih, omrtvičenih političnih situacij v številnih evropskih državah. Številne tradicionalne evropske stranke so v težavah, pretresajo jih korupcijski škandali, velikokrat rigidnost, morda objektivna nezmožnost prilagajanja novim situacijam, pričakovanjem in zahtevam ljudi. Spreten in uspešen populist, bi lahko tudi v njihovih situacijah pridobil podporo. Sama bruseljska administracija je pod vedno večjim pritiskom in zahtevami po večji transparentnosti in večji učinkovitosti. Prav lahko postane predmet populističnih napadov v prihodnosti. Marsikje imajo evropski državljani občutek odtujenosti tako od svojih nacionalnih vlad še bolj pa od evropske, "bruseljske" vlade. Zelo nevarna in eksplozivna bi lahko bila mešanica obeh elementov, po eni strani ksenofobnega, nestrpnega, retrogradnega in pa po drugi strani protibirokratskega populističnega prečiščevanja zastarelih in omrtvičenih političnih strank in struktur. Morda je ravno to tisto, česar so se evropski politiki ustrašili ob spremembi vlade v Avstriji. Včasih izgleda, kot da je zaradi akumuliranih domačih strahov v nekaterih evropskih državah Evropa potrebovala "zunanjega" Haiderja. Na koncu že ni več važno, kaj danes Haider govori in stori. Na njegov populizem je Evropa odgovorila populistično, tako kot desni populisti demonizirajo ali tujce ali neko manjšino ali neko zunanjo nevarnost, tako danes evropski demokrati demonizirajo Haiderja. Paradoks je v tem, da nova avstrijska vlada ni še prav ničesar storila. Nikomur ni še skrivila lasu, ni kršila še nobene človekove pravice. V nekaterih evropskih državah imajo že danes vsaj tako restriktiven odnos do tujcev kot v Avstriji. Marsikje se bojijo razširitve EU in pretoka delavcev in ljudi iz vzhoda. Ali ne postaja EU vedno bolj trdnjava, v katero bo neevropejec vedno težje prodrl? Ali ne bodo ob načelnem zavzemanju za razširitev EU praktične težave in pogoji, ki jih bodo postavljali državam kandidatkam za vstop morda večje kot pa se nam danes prikazujejo ob avstrijskih strahovih?

3. Postavlja se vprašanje, kakšen je najboljši način soočanja z nevarnostmi takšnega populizma oziroma političnega izziva kot ga predstavlja sindrom Haider? Ali je res pravi način in prava reakcija politična osamitev nove avstrijske vlade, v kateri sodelujejo svobodnjaki? Ali je bolje v takšnih primerih za vsako ceno preprečiti takšne vlade ali pa jih dopustiti v pričakovanju, da se v njih populizmi soočijo z realnostjo, izgubijo svoj čar, da populistični politiki postanejo navadni politiki, ki morajo reševati vsakodnevne težave - EU se je odločila za osamitev in prekinitev političnega dialoga s takšno vlado. Ob vseh spremljajočih političnih manifestacijah in medijskih opredelitvah vse skupaj lahko predstavlja nek pomemben precedens, svarilo za vse druge takšne primere. Prepričan sem, da bo takšen vtis ostal in da je preventivno delovanje EU pomembno. Vprašanje je, če ne bi bilo dovolj samo zelo resno opozorilo in pa potem reagiranje v konkretnih primerih, če bi prišlo do kršitve človekovih pravic ter protimanjšinske ali protitujčevske politike ali do drugačnih pojavov nestrpnosti. Vprašanje je, kakšen vpliv bo imela takšna reakcija mednarodne skupnosti in pa evropske unije na avstrijsko notranjepolitično življenje - pozitiven ali negativen? Ali ne bodo Avstrijci tega razumeli kot neupravičeno vmešavanje v njihove notranje zadeve v njihovo demokratično odločitev.

4. Pomemben je še en vidik sedanje evropsko-avstrijske situacije, ki pa je neupravičeno nekoliko le v ozadju sedanjih evropskih reakcij. Gre za popravljanje povojne evropske ureditve. Avstrijska koalicija odpira vprašanje Sudetskih Nemcev oziroma Beneševih dekretov na češkem in pa vprašanje Staroavstrijcev oziroma Nemcev, ki so zapustili Slovenijo po drugi svetovni vojni. Gre za vprašanje pripadnikov narodnostnih skupnosti, ki so sodelovale v genocidnih iztrebljanjih narodov v svojih matičnih domovinah. Ob koncu druge svetovne vojne so bili izgnani in njihovo premoženje zaplenjeno. Vprašanje odškodnin za pregnane, je uredila avstrijska državna pogodba. Avstrijska koalicija ponovno odpira ta vprašanja, vendar ima to odpiranje povojnih vprašanj, ki so bila že urejena z mednarodnimi pogodbami po drugi svetovni vojni in ki so del mednarodne ali zavezniške povojne pravne ureditve, že svoj precedens v času desne italijanske vlade v letih 1994 in 1995. Takrat je italijanska vlada od Slovenije zahtevala vračanje po vojni nacionaliziranih nepremičnin, čeprav je bilo to vprašanje že urejeno s t.im. Osimskim in Rimskim sporazumom med Italijo in Jugoslavijo in so bile v ta namen izplačevane finančne odškodnine. Vprašanje vračanja teh nepremičnin, kar je predstavljalo korekcijo povojne pravne ureditve, je Italija povezovala oz. pogojevala pri sprejemanju asociacijskega sporazuma Slovenije z EU. Takrat je Italija dve leti blokirala podpis asociacijskega oz. evropskega sporazuma in s tem priključevanje Slovenije EU. EU ni reagirala na takšno obliko odpiranja povojnih zgodovinskih vprašanj in na povezovanje tega vprašanja z priključitvenim procesom v EU. Šele s prihodom nove italijanske vlade, ki jo je vodil Romano Prodi smo to vprašanje razrešili s posebnim kompromisom o postopnem odpiranju nepremičninskega trga v Sloveniji in nova italijanska vlada je odpravila blokado slovenskega vključevanja v EU.

EU ni reagirala na zelo jasen primer pogojevanja oz. izsiljevanja. Takrat smo močno opozarjali na nevarnost takšnega precedensa, da se lahko razširi tudi na druge primere, nemško-češke, češko-avstrijske ali na nemško - poljske, da so vprašanja odškodnin urejena s pogodbami in da te pogodbe ne urejajo samo vračila odškodnin za zaplenjeno premoženje, ampak tudi mejna in druga vitalna vprašanja. Odpiranje povojne pravne ureditve je zato nevarno in v nasprotju s temelji, na katerih je zasnovana EU. Nacizem in fašizem sta v drugi svetovni vojni povzročila ogromna trpljenja, ogromno strahot, povojna pravna ureditev zmagovalcev morda ni filigramsko pravična, vendar ponovno odpiranje teh vprašanj vnaša napetosti v medsebojne evropske odnose, odpira stare rane, vzbuja ponovno takratne emocije. EU bi morala ob preverjanju dejanske politike nove avstrijske vlade temu vprašanju posvetiti posebno pozornost, preprečiti bi morale zlasti povezovanje teh vprašanj z razširitvenim procesom in kakršnokoli ali direktno ali pa indirektno vključevanje takšnih vprašanj v razširitvena pogajanja. Če prizadete države lahko sporazumno razrešijo posamezna od teh vprašanj, ki so morda še odprta, z vidika neke univerzalne pravičnosti, potem naj to storijo v bilateralnem odnosu sporazumno, ne pa s težo države članice, ki lahko blokira ali upočasni proces sprejemanja države kandidatke, ki je zato prisiljena dajati morda tudi nenačelne oz. neupravičene koncesije.

Vsa navedena vprašanja nam kažejo, da obstaja zelo tenka meja med sprejemljivim in nesprejemljivim obnašanjem v EU. Da je ta meja tudi premakljiva. Povsem jasno je, da je nesprejemljivo igranje z idejami in emocijami, ki so blizu nacizma, fašizma ali revanšizma. O tem ni nobenega dvoma. In to je najbolj trdna točka evropskega programa. Strahote druge svetovne vojne se ne smejo za nobeno ceno več ponoviti. Da današnja Evropa ni imuna na to, nam kažejo jugoslovanske vojne. Etnična čiščenja, pobijanje pripadnikov drugih narodnosti, genocid, vse to je možno tudi še danes. Jugoslovanski narodi niso bili na tako zelo drugačnem kulturnem ali civilizacijskem nivoju od številnih drugih evropskih. Politika, ki temelji na vzpostavljanju ali Velike Srbije ali Velike Nemčije, vodi v katastrofo. Politiki, ki vzbujajo v ljudeh takšne emocije, ki želijo popravljati zgodovinske krivice, ki so se storile njihovim narodom, se igrajo z ognjem in slej ko prej zanetijo požar. Zato preventivno delovanje, reagiranje, morda celo pretirano, kot sedaj v avstrijskem primeru, ima svoj smisel, ima svoj pomen, in je boljše kot pa nereagiranje. Ob teh vprašanjih mora biti Evropa in širša mednarodna skupnost trdna in odločna.
Drugo vprašanje je povezano z odnosom do tujcev. Strpnost je ena izmed temeljnih demokratičnih in evropskih vrednot. Nestrpnost do tujcev je pogost pojav v evropskih državah, EU uvaja, in posamezne članice še bolj, vrsto restriktivnih ukrepov, omejuje priseljevanje tujcev. Zato postaja tako velik problem tudi pretok ljudi in predvsem delovne sile med državami EU in ostalim delom Evrope, tudi posameznih držav kandidatk. Evropska politika sprejema preventivne ukrepe, ker se boji, da bo na neki točki prišlo do spontane reakcije ljudi in do zavračanja, ko bo presežena neka meja. Problem se povečuje, ko začnejo politiki iz tega vprašanja delati glasno politiko, ki izziva emocije in sovražne reakcije. Prav je, da evropska politika tudi na tej točki izraža svoje vrednote, solidarnost, strpnost do vseh, do tujcev, do manjšin, do verskih skupnosti, najti pa mora način, da bodo njene praktične zaščitne reakcije pravilno dimenzionirane in vsaj za silo konsistentne. To bo ena izmed težjih nalog tudi za prihodnost Evropske skupnosti in Evrope. Na to vprašanje se navezuje tudi proces širitve EU. EU se mora postopna širiti in vključevati v tisti del Evrope, ki ima enake cilje, enake vrednote. Izključevanje in pa meja, ostra meja med enim delom Evrope in med drugim, bi bila vedno ostrejša meja, med stabilnostjo in nestabilnostjo, ki bi povzročala nove in nove napetosti in nevarnosti za prihodnost Evrope. To vprašanje je težko in zelo pomembno za prihodnost Evrope, proces mora biti uravnotežen in pravilno dimenzioniran. Tudi v tem primeru EU velikokrat sama upočasnjuje proces in zaostruje pogoje novim kandidatkam, ker jo skrbi lastna absorbcijska sposobnost. Vendar če začne nekdo iz tega delati politiko proti razširitvi EU, proti novim državam, proti tujcem,začne s tem ogrožati temelje evropske ideje in varnost.

Tu je še vprašanje transparentnosti in učinkovitosti delovanja demokratskih struktur v državah EU, zlasti EU same. Gre za odnos do populizma, do protibirokratske politike, ki ga je težko razlikovati od normalnega pritiska za večjo učinkovitost in transparentnost. To je v naravi demokratičnega delovanja, opozicija bo vedno iskala napake in pritiskala, lahko je populistična, lahko stvari poenostavlja, lahko je povsem nerealna, neživljenjska. To se ponavadi pokaže potem ko takšni politiki oziroma stranke sami prevzemajo vlado in se soočajo z dejansko situacijo. Takrat običajno pride do soočanja z dejstvi, s tem, da so pač vsi normalni ljudje in da čudežnih obljub ni možno izpolnjevati. Tudi na tej točki bo naloga evropskih politikov in birokratov težka. Nujna bo stalna borba za večjo učinkovitost in transparentnost, sicer lahko slej ko prej v posamezni članici zmagajo politiki, ki bodo svoj program usmerjali proti EU, proti njeni odtujenosti, netransparetnosti, birokratski neučinkovitosti. Haider je znal izkoristiti populizme, napake establishmenta, zaspanost politike, vendar verjetno njegovi cilji niso skrajni, nekako se jih sproti zave in se jim tudi začenja odpovedovati, delno najbrž tudi zaradi evropskih reakcij.Vendar opozoril je na nevarnost, Evropa se je stresla v svojih strahovih. Iz tega lahko potegne kaj koristnega, če bo analiza prava, če bodo analizirali sami sebe, tudi svoje napake in ne iskali krivde samo pri tistem, ki te napake izkorišča oziroma na njih pokaže. Ob avstrijski situaciji smo vsi evropski politiki dobili pomembno priložnost za poglobljeni razmislek o vrednotah, ciljih in politikah.

napredno iskanje