Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče
Intervju za Štajerski val
Ljubljana, 01/17/2007 | intervju
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je za Štajerski val pogovarjal z novinarko Barbaro Furman.
Posnetek intervjuja lahko poslušate, če kliknete na priponko.
Objava: 17. januar 2007 ob 14.30
Novinar: Predsednik države dr. Janez Drnovšek je znova dokazal, da ne dela razlik med velikimi nacionalnimi in manjšimi lokalnimi mediji. Ponovno si je namreč vzel čas in za poslušalce Štajerskega vala spregovoril o najbolj perečih problemih današnjega časa. V pogovoru, ki smo ga naslovili Boljši svet, nas vabi k bolj prijaznim in iskrenim odnosom, k varovanju narave, k ustvarjanju pravičnejšega sveta za vsakogar. S predsednikom dr. Janezom Drnovškom se je pogovarjala Barbara Furman.
Barbara Furman: Da bi bilo naše življenje boljše, moramo predvsem postati boljši ljudje. Da bi lahko postali boljši, moramo ostati odprti za nova spoznanja. Če ste dojemljivi zanje, boste zagotovo ostali v naši družbi tudi v naslednjih minutah. Da je skrajni čas, da se prebudimo iz zadušljivih zmot, nas poziva tudi predsednik države dr. Janez Drnovšek. V enem svojih zadnjih razmišljanj na spletni strani njegovega Gibanja za pravičnost in razvoj med drugim opozarja, da svet vedno bolj uhaja iz ravnotežja, česar pa ne kažejo le klimatske spremembe in propadanje tretjega sveta, ki tone v lakoti in boleznih, vedno več je političnih kriz in konfliktov, ki jih mednarodna skupnost niti približno ne obvladuje, še poudarja predsednika. Ja, tudi o tem sva govorila v intervjuju, ki je prejšnji teden nastajal v prostorih njegovega urada, in tudi tokrat je dr. Janez Drnovšek dokazal, da je pronicljiv sogovornik, predvsem pa topla, pomirjujoča in iskriva osebnost. Najprej najlepša hvala, da ste si znova vzeli čas za naše poslušalce. Pa bi vas uvodoma takole vprašala, kako kaj doživljate letošnjo zimo, ki to pravzaprav sploh ni. Kot vse kaže, nam narava tudi na ta način nekaj sporoča?
dr. Janez Drnovšek: Pozdravljam vse poslušalke in poslušalce. Letošnja zima je res nenavadna. Januarja imamo skoraj enake temperature, kot smo jih imeli avgusta, in tudi to kaže, da so klimatske spremembe v teku, da se zemeljska klima spreminja. Večkrat na to opozarjam v svojih knjigah, na svojih nastopih. Človeštvo uničuje zemljo in klimo in če ne bomo zaustavili tega procesa, jo bomo na neki točki dokončno uničili. Zato poskušam sam, in seveda tudi številni drugi, opozarjati na ta vprašanja, da bi se začelo človeštvo drugače obnašati, predvsem pa tiste institucije in ljudje, ki lahko vplivajo na to, politika, gospodarstvo, mediji. Ampak najtežje je dvigniti zavest ravno pri njih. Zato bo morda rešitev v tem, da vzpostavimo dovolj veliko kritično maso ozaveščenih ljudi v svetu, ki bodo potem tudi pritisnili na te politike in institucije, da bodo ravnali drugače in seveda tudi zbirali drugačne ljudi.
Furman: Če sva malce aktualna, ravno včerajšnja napoved Evropske skupnosti oziroma poziv k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 za dvajset odstotkov, me zanima, koliko so dejansko tovrstne napovedi evropskih politikov pristne, resnične, jim gre verjeti?
dr. Janez Drnovšek: Evropa si še najbolj prizadeva za to, to je treba priznati. Ampak bojim se, da tudi evropski cilji, čeprav izgledajo zelo resni, niso zadostni, da je uničevanje klime še hitrejše, in to nam potrjuje vsakič neka nova ocena, analiza, vsakič izpadejo zadeve slabše in ta proces uničevanja zemeljske klime je vedno hitrejši. Tako da je veliko vprašanje, kdaj bo prišlo do točke, ko utegnejo biti ti cilji prenizki, preslabo zastavljeni. Še večji problem pa je v tem, da drugi ne sledijo Evropi, da ameriška politika nikakor ne sledi, da ni v stanju, da bi presegla interese svojih korporacij, njihovih profitov, ker bi potem morali velikokrat odstopiti od kakšne profitne dejavnosti zato, da ne bi onesnaževali okolja, ali pa povečati stroške za to, da zagotovijo čisto okolje, kar pa seveda številnim gospodarskim korporacijam in kapitalu ni všeč. Na žalost zaenkrat tam zmaguje kapital in okolje izgublja. Kitajska tudi zelo onesnažuje, v zadnjem času se strahotno hitro razvija, ampak pri tem ni upoštevala nobenih okoljevarstvenih standardov, niti socialnih ne. Tako da imamo danes paradoks, da komunistična država Kitajska povzroča morda največje socialne razlike na svetu, ima strašansko nizko, slabo plačano delovno silo, ki potem s konkurenčnostjo uničuje delovna mesta drugje po svetu. Po drugi strani pa tako zelo uničujejo svoje okolje, da to postaja že preveč očitno. Ko prideš v kakšno veliko kitajsko mesto, vidiš najprej ogromen oblak smoga, prava tema je že, sonce ne prodre več skozi. Ti procesi so zelo resni. Seveda pa Kitajci, Američani in drugi ne onesnažujejo samo sami sebe, ampak celo zemljo, tudi nam povzročajo klimatske spremembe. Svetovna politika danes žal temu ni dorasla, njena zavest in sposobnost nista dovolj visoki, interesi kapitala v ozadju pa so na žalost velikokrat močnejši.
Furman: V vašem sporočilu na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj ste med drugim zapisali, da se nam ne obetajo nič kaj rožnati časi, da svetu primanjkuje tisto pravo, odločno vodstvo. Ljudje, ki ste duhovno prebujeni, konkretno za vas me zdaj zanima, to čutite, slutite, kaj prihaja?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Čutim intuitivno, pa tudi razumsko se da to razložiti, zato sem že večkrat pisal, da obstaja resna nevarnost, da bo človeštvo uničilo samo sebe, če ne spremeni svojega obnašanja. Možnih scenarijev za takšno katastrofo je več. Včasih smo se bali velike vojne med obema velesilama, danes te neposredne nevarnosti ni več, ker ni več Sovjetske zveze, je pa zato toliko več kriznih žarišč po svetu, ki postajajo vedno nevarnejša. Vedno večji je tudi spopad civilizacij, zlasti konflikt z islamskim svetom. Vedno več terorizma izhaja iz tega in tudi nevarnost hujšega, recimo nuklearnega terorizma, tega ne moremo izključiti. To bi na koncu imelo veliko hujše posledice. Ali pa če ne bo neke druge katastrofe, recimo teroristične ali vojne, ki jo bo povzročil ta - danes neuravnotežen - svet, potem bo na neki točki zanesljivo prišlo do ekološke katastrofe. Tukaj pa ura tik-taka, čas se odšteva, uničujemo zemljo, vode, zrak. Na neki točki bo potem prepozno. Dosegli bomo točko, ko bo vse tako onesnaženo in uničeno, da se potem ne bo dalo več popraviti, pa karkoli bi potem poizkusili, ko bi videli, da je tukaj dobesedno že agonija. To se da videti razumsko, pa tudi intuitivno. Sam to zelo občutim. Ampak marsikdo tega noče slišati in videti, ker so vpeti v svoje vzorce, mehanizme ali vzorce profita, moči, oblasti, obvladovanja sveta. Velesile se še vedno borijo med seboj, za svoje sebične interese. V tem svetu danes, tudi v Organizaciji združenih narodov, nihče ne zastopa interesov človeštva kot celote, ampak svoje osebne interese. Žal je Organizacija združenih narodov velikokrat preveč neučinkovita in se ne more soočati s temi vprašanji na pravi način. Zato pravim, da na neki točki bo morda svet prebudila kakšna velika katastrofa, šok, ki bo potem res tako jasno pokazal, da je treba spremeniti način delovanja, obnašanja, vrednote, prioritete na tem svetu, da bo človeštvo začelo delovati drugače, vzpostavilo bo bolj uravnotežen razvoj, takšen, da se da z njim dolgoročno preživeti, ne pa tako neuravnotežen, kot je ta današnji. Tisto, kar lahko storimo, je, da skušamo ozavestiti čim več ljudi o tem, da potem ta pritisk narašča. Ozavestiti ljudi, ki se vedno bolj zavedajo, kaj se dogaja, pritisk potem tudi na politiko, na korporacije, na medije, ki bi lahko veliko več naredili v svetu, kot pa naredijo, ker imajo dostop do ljudi, ljudje jih poslušajo, lahko bi vplivali na zavest, tudi na njihovo ozaveščanje.
Furman: Kot sami večkrat poudarjate, in tudi pisali ste o tem, da bi začeli vendarle spreminjati razmere v okolju, v katerem živimo in nasploh v svetu, je potrebno začeti pri sebi, spreminjati sebe. Ampak odgovori na to vprašanje, kako postati drugačen, boljši človek, se, kot vemo, nahaja v nas, v nas so, treba jih je poiskati in prisluhniti, zato bi rada, da bi tale najin tokratni pogovor, gospod predsednik, izzvenel kot neko povabilo na potovanje vase. Kako bi nas vi povabili, zakaj je vredno iti vase?
dr. Janez Drnovšek: Mislim, da je za vsakega človeka najpomembnejše, da bi vzpostavil neko notranje ravnotežje, nek notranji mir. Vedno pravim, da je odgovor na vse negativnosti, s katerimi se srečujemo v svojem življenju v tem, da si vedno pozitiven, da se vedno z njimi soočiš z dobro, s pozitivno mislijo, z vedrino, s pozitivnimi čustvi in da se nikoli ne predaš obupu, žalosti, jezi, depresiji, da je to ključ do vsega. Sliši se seveda enostavno, vendar ni to tako enostavno doseči v različnih življenjskih situacijah. Nekdo bo rekel, kaj mi bo to pomagalo, če sem recimo brezposeln ali pa živim v revščini, ampak tudi to ni res. Veste, če ste prepričani, da se bodo stvari dobro razrešile, če ste vedno prepričani v to, če ste pozitivni, če imate kljub temu dobre misli v glavi, se bo na koncu tudi to razrešilo. Stvari se bodo nekako sestavile tako, kot je treba. Če pa ne, če potem zapadete v tak začaran krog obupa, samopomilovanja, jeze, žalosti in tako naprej, to so vse negativne energije, ki se nabirajo v vas, vzpostavljajo neko neravnotežje. Zaradi tega sigurno ne bo nič boljše, lahko je slabše, zaradi tega lahko zbolite. Tako kot recimo pozitivna naravnanost vleče nase nekaj pozitivnega, da se bodo stvari dobro razrešile, po drugi strani pa to nabiranje vseh teh negativnosti v človeku. Če se ne znaš s tem soočiti na pozitiven način, potem to kar vleče nove in nove nesreče, zato je eden izmed ljudskih pregovorov, češ, da nesreča nikoli ne pride sama. Ko se enkrat začne, potem se kar vrstijo, zato ker se človeka prime ta negativnost, negativna energija. Nosi jo v sebi, v glavi, v mislih, v čustvih in to potem kar vleče še druge nesreče nanj. Morda se sliši enostavno, ampak v tem je bistvo. Zato včasih srečamo ljudi, ki živijo, tudi kje po svetu vidim, tam, kjer so najbolj revni in ubogi, v najhujši revščini, ampak so pozitivni, niso obupani in na koncu imaš občutek, da čeprav živijo v hudi revščini, so bolj zadovoljni in na nek način srečni, kot pa tisti največji bogataši, ki živijo recimo nekje v Ameriki, ki imajo dobesedno vse in potem rabijo psihiatra zato, da bodo znali živeti, padejo v depresijo in ne znajo živeti. Mislim, da svet vsekakor potrebuje več pozitivne energije, da je na žalost zdaj več negativne in zato tudi vidimo, stalno se kopiči v različnih konfliktih v svetu, sovraštvo, potem hitro pride tudi do vojn in do spopadov, celo do genocidov … Preveč je nakopičene negativne energije in to seveda povzroča neravnotežje v svetu. Ko neravnotežja obstajajo, ko enkrat obstajajo te ogromne socialne razlike, nepravičen svet, ljudje čutijo, da so odnosi nepravični, da življenje, tako kot je organizirano, koristi samo enim, drugim pa ne, se potem generira nova in nova negativna energija in še povečuje vsa ta neravnotežja. Če ljudje uspejo urediti sami sebe, se dvigniti v zavesti, v svoji energiji, potem lahko vsekakor pozitivno delujejo tudi na druge, na okolico, navsezadnje na urejanje stvari v svetu. Več kot bo takšnih ljudi, več se bo lahko naredilo. Na koncu, ko jih bo dovolj, bi lahko vzpostavili tudi bolj uravnotežen razvoj v tem svetu, takšen, ki bo zagotavljal obstanek človeštva in povečal pravičnost.
Furman: Še vedno se pogovarjamo s predsednikom države, dr. Janezom Drnovškom, tokrat o tem, da je življenje preplet dobrega in slabega in da so težke preizkušnje vselej priložnost za osebnostno rast.
dr. Janez Drnovšek: Moramo se zavedati, da življenje enostavno je sestavljeno iz negativnosti in iz pozitivnosti. Lahko bi rekli, da po eni strani tudi iz težav, nesreč ali pa po drugi strani iz dobrih stvari, iz dobrote, da je to sestavni del življenja. Ne moremo si zamisliti življenja brez težav, brez nesreč, brez hudega, brez negativnosti. Tisti, ki pravi, da ga življenje tepe, ker mu nosi same takšne slabe stvari, se mora zavedati, da tako je v življenju, da nihče nima garancije, zagotovila ali kaj takšnega. Lahko nekdo pride v neke bolj ugodne okoliščine v materialnem smislu, ampak to še zdaleč ne pomeni, da bo zaradi tega bolj srečen. Če se srečujemo s težavami, potem je tisto ključno vprašanje, ali jih znamo premagati z našim zaupanjem, s pozitivnim pristopom, s pozitivno mislijo in z dobroto. Če to znamo, potem bodo težave, preizkušnje, tudi trpljenje, pomagali k temu, da postanemo na koncu boljši ljudje, da dvignemo sami sebe, da dvignemo svoje energije, zrastemo pravzaprav skozi te preizkušnje in na koncu dosežemo skozi trpljenje tudi stanje ravnotežja, notranjega miru, trdnosti, o kateri govorimo. Tisto, h čemur naj bi težila tudi vsa duhovnost. Ampak v življenju ne gre brez preizkušenj, zaradi tega nikar ne tarnajmo, če jih srečamo, preizkušnje so nujen sestavni del vsega. Naše trpljenje je sestavni del tega življenja. Pomembno je samo, kako se znamo s tem soočiti, ali se res znamo ali ne. Ali se bomo potem še bolj prepustili v neko žalost, nesrečo in brezup in samo tarnali in se nam bo samo to vrtelo v glavi, ali pa se bomo znali potegniti iz tega v nekaj pozitivnega in ne bomo mislili na to našo nesrečo, ampak bomo zaupali, da se bo v tem svetu že nekako uredilo.
Furman: Res je, tega zaupanja nam manjka. Kakšno vlogo pa lahko na tej poti prebujanja, ozaveščanja odigravajo knjige, na primer, ste si vi tudi s knjigami kaj pomagali, so vam koristile?
dr. Janez Drnovšek: Kakšna knjiga je lahko koristna, nekatere so lahko koristne, če jih pišejo pravi ljudje, tisti, ki so uspeli to sami napraviti v svojem življenju. Ne tisti, ki so se to naučili, ki so to prebrali in potem iz vsega tega napisali morda še bolj imenitno knjigo, nekaj še lepše, ampak tega še niso zares doživeli, prišli skozi vse te etape. Potem njihovo pisanje ne bo pristno, ne bo imelo v sebi tiste prave energije in potem vam ne bo veliko pomagalo. Kakšna prava knjiga od človeka, ki je recimo na tak način dosegel visoko duhovnost, on pa lahko koristi. Knjiga vam bo utrnila nekaj, dala impulz, da boste začeli nekaj delati drugače, da se boste spomnili na to, se boste začeli drugače obnašati, razmišljati.
Furman: Danes se nam ponujajo tudi številni samozvani učitelji, vabijo na različne delavnice, terapije in podobno. Kako prepoznati prave od tistega nepristnega, lažnega? Ljudje imamo, imajo tudi zelo slabe izkušnje …
dr. Janez Drnovšek: Imate prav. Res je veliko duhovnih učiteljev, ki niso pravi duhovni učitelji, ki vse to delajo bolj razumsko … Veliko je tudi šarlatanov, ljudi, ki so prepričani vase, da so nekaj posebnega, da so nekaj dosegli v tej duhovnosti, znajo o tem lepo govoriti in pišejo takšne umne stvari, ampak v resnici niso dosegli te energije, zavesti, niso ju dosegli skozi dejansko življenje in preizkušnje, dosegli so ju samo v svojem umu, razumu, ki je to potem ustvaril. To pa velikokrat pomeni tudi, da niso presegli samega sebe, svojega ega. Naš razum je močno povezan s tem našim egom, z našo fizično eksistenco, s tistim, ko pravzaprav mislimo, da je pomembno za nas, ker ego predvsem skrbi vedno za nas, zase, torej za vse to. Včasih pravim, da takrat, ko zna človek preseči samega sebe, skočiti ven iz svoje sebičnosti, takrat morda naredi tisti najvažnejši korak v svojem življenju. Takrat, ko zna pomagati drugim, ko začuti z drugimi, ko mu ni vseeno, da drugi trpijo, ko naredi nekaj dobrega in se ob tem sam potem dobro, veliko bolje počuti, s tem je zase naredil veliko dobrega. Ampak to je treba v resnici narediti, zato bi kljub vsemu priporočal nekaj previdnosti pri vsem tem, pri kakšnih instant učenjih duhovnosti, hitrih učenjih, seminarjih in tako naprej.
Furman: Sicer pa, ko se takole z ljudmi pogovarjam, nekateri zelo posmehljivo komentirajo duhovne vsebine, zelo cinično se tudi odzivajo, zato me zanima, smo res ljudje v svojem bistvu tako zelo različni?
dr. Janez Drnovšek: Takšni ljudje so praviloma usmerjeni sami vase, pomembne so jim materialne dobrine, kako imeti čim več, kako čim bolje živeti tukaj, kako doseči neko moč, položaj, priznavanje in tako naprej. Njim se bo zdelo vse, kar je izven tega, potem nekaj nepotrebnega, smešnega. Včasih pravim, da imajo takšni ljudje nekako zaklenjeno, nizko zavest. Ne morejo preseči svoje fizične zavesti, tisto, ki je tesno povezana samo z njihovim egom, ki si pravzaprav postavlja edino vprašanje, kako bom jaz kot jaz čim bolje preživel na tem svetu, kako se bom čim bolje imel, čim bolje preživel svoj prosti čas, imel čim več stvari, čim več vpliva in tako naprej. Ampak na koncu, če pogledate, pa so ti ljudje kdaj zares srečni, so kdaj zares izpolnjeni? Nikoli niso. Hočejo vedno več, vedno več bogastva, dobrin, zbirajo vedno več, imajo jahte, gredo sem, tja in tako naprej. Ampak veste, saj potem so že kar zdolgočaseni, saj jih to ne izpolnjuje, saj na koncu vidijo, da je vse to nekaj praznega, to jim ne daje prave izpolnitve. Čeprav izgleda, da so zmagovalci, so v resnici poraženci tega sveta. Lahko so zmagovalci tisti, ki so večji reveži, ki več trpijo, ampak ki znajo iz tega ven zrasti osebnostno, ki preidejo, preskočijo tudi svojo sebičnost, sami sebe. In šele takrat človek najde tisto pravo izpolnitev, smisel, takrat čuti, da je to to.
Furman: To vaše razmišljanje nenazadnje potrjuje dejstvo, da odvisnost narašča, se pravi, da se ljudje zatekamo v različne odvisnosti, tudi zaradi tega, ker s tem skušamo kompenzirati nek manko, neko praznino v sebi. Depresija je v porastu, samomori, skratka to se kaže. Hotela pa sem vas vprašati, če lahko upravičeno upamo na boljše, je verjetno zelo pomembno, da začnemo že zgodaj pri otrocih, jim nekako vsajati neke tiste prave vrednote? Če imamo starejši probleme sami s seboj, kako naj potem prenašamo to na mlade, konec koncev je izobraževalni sistem odraz trenutnih političnih razmer v okolju?
dr. Janez Drnovšek: To je pomembno vprašanje. V svoji drugi knjigi Bistvo sveta pišem tudi o tem. Vzgoja je zelo pomembna, zelo pomembno je, v kakšno okolje otrok pride po rojstvu. Najprej, kakšni so starši, kaj jim lahko ponudijo, kakšno zavest o svetu mu že oni ustvarjajo, in samim sebi, kakšne vrednote mu prenašajo. Če so sami na nizkem nivoju zavesti, potem tudi otroku ne bodo mogli prenesti kaj drugega. Seveda enako velja potem za šolo, za učitelje. In tudi ni dovolj, da otroka natrpamo z znanjem, s podatki, z vsem mogočim. Kar se pa tiče vrednot, kot pravimo, zavesti, ostane praznina. V resnici bi bilo važnejše, če bi mu res lahko ustvarili neko drugačno, višjo zavest, drugačen odnos do sveta, do življenja, in da bi od tam naprej potem štartal v življenje drugače. Otroci se potem, ko odraščajo, sami soočajo z vsem tem, velikokrat nepripravljeni na pravo življenje. V tem sodobnem času pa sploh, ker ga spremlja veliko gledanja televizije, veliko interneta. Skozi to bi lahko prihajala pozitivna sporočila in veliko pomembnega, ampak žal prihaja zelo veliko negativnega. Bojim se, da celo več, kot je današnje stanje stvari.
Furman: Pogovor s predsednikom države počasi zaključujemo z razmišljanji o tem, kdo je danes velik človek, v čem se kaže njegova veličina, zagotovo tudi v preseganju lastne sebičnosti, o čemer sva že govorila?
dr. Janez Drnovšek: Ker to bo pomembno. Če človek zna preseči sam sebe, svoj egoizem, torej sebičnost, zagledanost vase, da se mu ne zdi več pomembno samo to, kaj bo z njim, kaj bo postal, kako bo preživel svoj čas in se ves čas ukvarjal samo s tem. Spoštujem vse ljudi, ki jim uspe, da gredo od tu naprej. Včasih vidim, prav vesel sem, tudi recimo v Gibanju za pravičnost in razvoj, ki sem ga ustanovil, prav zato, da bi takšne ljudi skupaj zbiral in da bi potem ozaveščali še naprej druge, da so takšni ljudje tudi pri nas. Prav vesel sem, kadar jih srečam. Tudi kakšnega mladega uspešnega podjetnika srečaš, ki se ne ukvarja samo s tem, kako bo kopičil, kako bo še naprej uspešen, ampak želi pomagati drugim, in to je prav lepo, prav dober občutek. Takšne ljudi spoštujem. Tiste, ko vidim recimo, da pomagajo brezdomcem, da pomagajo starejšim in drugim ljudem v nesreči, pa jim ne bi bilo treba, zato sploh niso plačani, celo sami dajejo in s tem delajo nekaj dobrega drugim. Tudi oni so s tem bolj izpolnjeni, veliko bolj zadovoljni, bolj uresničujejo svoje življenje, kot pa tisti, ki samo dirkajo za materialnimi dobrinami.
Furman: Glede na to, da smo na začetku leta, pa res samo še pika na i, kakšno sporočilo, popotnico za naše poslušalce, kakšna spodbuda, poziv k pozitivizmu?
dr. Janez Drnovšek: Mislim, da sem ga že kar nekaj dal v tem pogovoru, ampak vedno je pomembno, da še enkrat ponovim, da nas nič ne spravi iz tira, da smo pozitivni, da se ne predamo nesreči, da se ne predamo žalosti. Nobena stvar ne sme biti takšna, da bi obupali, da bi bili vsi nesrečni in tako naprej. Morali bi verjeti, da se bodo potem slej ko prej stvari le tako obrnile, da bo prav. Morda povsem drugače, kot si zamišljamo, ampak če bomo prepričani, res prepričani o tem in če bomo to pospremili s pozitivnimi mislimi in dejanji, se bo vse skupaj odvilo tako, kot je prav. In to jim še enkrat polagam na srce.
Furman: Gospod predsednik, upam, da poslušalci niso le poslušali, temveč tudi slišali številna dragocena spoznanja, s katerimi lahko začnejo spreminjati sebe in s tem posledično tudi okoliščine, v katerih živijo. Hvala in vse dobro vam želimo.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala tudi vam in seveda poslušalkam in poslušalcem želim vse dobro.
Novinar: S predsednikom države, dr. Janezom Drnovškom, se je v oddaji Boljši svet pogovarjala Barbara Furman.