Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče
Pogovor predsednika dr. Janeza Drnovška za Sobotno prilogo Dela
Ljubljana, 10/09/2004 | intervju
S predsednikom se je pogovarjal Dejan Pušenjak.Fotografije Tomi Lombar
Morda ena najbolj privlačnih zadev pri našem predsedniku je, da bolj zahtevno, ko je vprašanje, ki mu ga postaviš – če imaš to redko priložnost, seveda – boljši odgovor dobiš. Zdi se, da tudi njemu bolj "ležijo" zapletena politična vprašanja kot površni formalizmi in vsakdanje vljudnosti. Domnevam, da če ga ne vprašaš nič, tudi nič ne dobiš. To domnevo deloma potrjujejo rezultati nedeljskih volitev.
Na njih je pogorela linija v Drnovškovi nekdanji stranki LDS, ki se je postavljala s tem, da je pospešeno, neodvisno in samostojno ter, kar je najhuje, brez zahtevnega razmišljanja o posledicah rušila, kar je do tedaj s stranko zgradil Drnovšek. Na vsako zapleteno politično vprašanje so imeli hiter in kratek odgovor, vse jim je bilo jasno in prav nič jim ni bilo treba spraševati niti poslušati, ker so domnevno itak vse obvladali. Ob tem so se znali kdaj pa kdaj tudi nekoliko ponorčevati iz Drnovškovega političnega creda in so bili nasploh pravi velemojstri v hitropoteznem kombiniranju fraz in šal.
Predsednika Drnovška smo spraševali na njegovem delovnem mestu v predsedniški zgradbi na Erjavčevi cesti v Ljubljani v sredo dopoldne, prvi dan po začasni prekinitvi novinarske stavke.
Ste rezultate nedeljskih volitev morda doživeli tudi kot svojevrstno nezaupnico dosedanji vladni politiki oziroma do zdaj postavljenemu sistemu, katerega bistvene točke ste v glavnem vendarle še vi določili?
Ne bi tako rekel. Na prejšnjih volitvah sem zmeraj dobil zaupnico za sistem, ki sem ga postavljal, in za vlado, ki sem jo vodil. Tokrat ne čutim, da bi sodeloval na teh volitvah.
Ali glede na svoj položaj lahko naštejete glavne razloge, zakaj je po vašem mnenju LDS izgubila prvo mesto?
Razloge za volilni izid lahko ocenim kot zasebnik. Ko sem pred slabima dvema letoma zapuščal LDS, je v prvi polovici mandata LDS še zelo prepričljivo vodila pred takratnimi socialnimi demokrati Janeza Janše. V drugi polovici mandata je ta prednost skopnela. Če bi generalno razmišljal o razlogih – morda se motim – se mi zdi, da je LDS prepustila sredinski prostor demokratski stranki Janeza Janše in se preveč enostransko in ne dovolj integrativno profilirala.
Ste v tem času pričakovali, da vas bodo nekdanji kolegi iz LDS, denimo predsednik stranke ali drugi na visokih funkcijah, kot izkušenega politika vprašali za mnenje in ocene, preden so naredili katere od tveganih potez, denimo prekinili sodelovanje s SLS in z zunanjim ministrom Ruplom?
No, predsedniku stranke in drugim sem občasno povedal svoje mnenje. Seveda pa vsak sprejema odločitve v skladu s svojim položajem in s svojo odgovornostjo. Svojega mnenja tudi nisem želel vsiljevati.
Ste tudi vi imeli občutek, da so bile prve, začetne poteze predsednika Ropa v bistvu namenjene ostremu in teatralično prikazanemu prekinjanju z vašo politično dediščino, denimo diplomatski zaplet v Atenah, vladno letalo itd.?
Ja, bilo je nekaj potez v tej smeri. Nikoli se mi niso zdele koristne. Po drugi strani pa lahko tudi kaj pokaže kot svoj prispevek v drugi smeri. Da danes denimo nismo udeleženi v iraških spopadih, je prvenstveno njegova zasluga.
Ste po volitvah govorili kaj z LDS-ovci? So vas vprašali za vaše mnenje, oceno, analizo?
Z nekaterimi se pogovarjam. To so zasebni pogovori.
Kaj po vašem pomeni volilni rezultat za prihodnost doslej največje stranke LDS?
Za LDS se začenja povsem novo poglavje. Po dvanajstih letih vodilnega mesta v vladi in v državi se verjetno začenja obdobje opozicije. Tako da se bo morala stranka prečistiti in pripraviti za naslednje volitve. Vsaka taka priložnost ima tudi dobre strani. Zelo verjetno bodo stranko zapustili številni ljudje, ki so se obešali nanjo zaradi takšnih ali drugačnih prednosti in ugodnosti, za katere so mislili, da jih lahko dobijo. To je najbrž problem vseh strank, ki so v vladi. Če bo zdaj to SDS, bo tudi ta stranka imela enak problem. In tudi zelo težko se je otresti takšnih ljudi, ki se iz vseh koncev prilepijo na zmagovito vladno stranko. Opozicijski položaj je vsekakor boljša priložnost za to, da se strankine vrste nekako prečistijo in da se tudi stranka vsebinsko na novo profilira ter postavi na svoje mesto. Zato je to obdobje lahko tudi povsem koristno za LDS in priprava za naslednje volitve, ko bi lahko spet zmagala.
Kako to, da že govorite o LDS, kot da bo šla v opozicijo?
Izhajam iz njihovih dosedanjih javnih izjav takoj po volitvah, tudi iz izjav predsednika LDS Antona Ropa. Seveda so dejansko zadeve še odprte. Po objavi uradnih izidov volitev in po konstitutivni seji državnega zbora se bodo začeli pogovori s predstavniki strank in po tem bom kot predsednik države ocenil, komu podeliti mandat.
Ali menite, da vodstvena ekipa v LDS, ki je v zadnjem času sprejemala tudi mnoge slabe in napačne odločitve, lahko izpelje proces prečiščevanja in prenove, ki ju omenjate?
Ne bi se želel toliko vpletati v notranje odnose v LDS. Prepustil bi stranki, da napravijo ta razmislek, se pogovorijo in analizirajo, kar se je zgodilo, ter potem sprejmejo odločitve za prihodnost.
Kot kaže za zdaj, je volilni rezultat med desno in levo polovico naše politike oziroma med skupino strank na desni in tisto na levi zelo tesen, da so si torej zelo blizu glede na volilno podporo. Kako ste vi interpretirali sporočilo volivcev, ki so že drugič v zgodovini razdelili parlament skoraj točno po polovici?
Izid s tega vidika je tesen. Glede na situacijo pred štirimi leti je prišlo do spremembe, to je nedvomno. LDS je izgubila, SDS pridobila. Pri drugih strankah ni prišlo do tako bistvenih sprememb kot pri teh dveh glavnih strankah. Če prepričljivost vodilne stranke nekoliko upade, potem se ljudje odločijo, da bodo poskusili z alternativo. Seveda to ne velja za vse volivce. Številni so ostali zvesti LDS in drugim vladnim strankam, zato tudi globalna razmerja ostajajo dokaj izenačena.
Ali smo zdaj pred dilemo – oziroma predvsem ste pred to dilemo vi – ali šibka desna vlada ali še ena tako imenovana velika ali mešana koalicija, katere osnova bi bili SDS in LDS? Je to realna dilema ali ne?
Na to bo treba še počakati. Sam sem se že večkrat, to je štirikrat, znašel v taki situaciji, ko sem sestavljal vlado. S tega vidika je naš volilni sistem lahko precej neugoden za stranko, ki dobi relativno večino. Torej zmaga, vendar pa ne s tako prednostjo, da bi lahko sestavila trdno vlado in trdno koalicijo. To sem sam že večkrat ugotavljal v preteklosti in zato sem tudi bil za spremembe volilnega sistema. Zlahka namreč zaidemo v situacijo – tako kot je bilo leta 1996, morda smo v njej tudi zdaj – ko je zelo težko sestaviti trdno, učinkovito vlado. In če je vlada šibka, to ni v korist države. Če je vlada postavljena na trhlih temeljih s koalicijskimi partnerji, ki zahtevajo previsoke cene, in mora mandatar delati prehude kompromise za to, da dobi njihovo podporo, to nič ne prispeva v korist učinkovitega vladanja. Potem lahko pride do neoptimalnih rešitev tudi v posameznih ministrstvih in na koncu to občutijo vsi državljani, ker določena ministrstva ne delujejo tako dobro, kot bi morala. S tega vidika bo imel sedanji mandatar najbrž kar težko delo, če ne bo prišlo do kakšnega presenetljivega obrata. Ampak tega je težko predvideti.
Kaj bi bil za vas presenetljiv obrat?
Karkoli, kar bi bilo zunaj tega, kar pomeni šibka večina.
Kaj pa je za vas trdna, učinkovita vlada? Kaj je potrebno zanjo?
V bistvu bi bile najbolj trdne vlade takrat, ko bi ena sama stranka dobila absolutno večino. To je običajno v večinskem sistemu. Tudi zato sem svojčas bil za večinski sistem, ker sem vedel, kako zapleteno in kako problematično je včasih lahko sestavljanje koalicije. Seveda pa je tudi koalicijska vlada lahko sorazmerno trdna, če so partnerji dovolj zreli, če se znajo dogovoriti in če imajo tudi dovolj sposobnih kadrov, da denimo ena stranka, ki je nujna zato, da vlada dobi večino, zaradi tega potem ne zahteva takšnih ministrskih resorjev, ki jih objektivno ne more dobro pokriti. Skratka, če so partnerji realni in zreli, potem se lahko vzpostavi tudi učinkovita koalicijska vlada. Ali pa mora vodilna stranka imeti dovolj dominantno vlogo, da je koalicijski partnerji ne morejo izsiljevati na vsakem koraku. Takšna situacija je bila v zadnjem mandatu. Zadnji mandat leta 2000 je LDS tako prepričljivo zmagala, da je lahko postavila trdno koalicijo, ker je bil en koalicijski partner vedno "v rezervi" – nihče ni bil nujno potreben in nihče ni mogel izsiljevati vlade ali predsednika vlade. S tega vidika je bila situacija v zadnjih štirih letih sorazmerno ugodna, bolj kot v prvih mandatih.
Vam je vendarle zmeraj uspelo sestaviti t. i. mešane koalicije. Ali bi bodočemu mandatarju tudi zdaj predlagali tako vladno koalicijo? Oziroma ali bi bila po vašem mnenju tudi v tej situaciji primernejša mešana koalicija kot šibka desna vlada?
Na to vprašanje zdaj ni mogoče odgovoriti povsem jasno. Stranke, ki so bile, milo rečeno, na drugih bregovih, so si tudi zdaj precej nasprotne. Težko je pričakovati, da bi LDS ali Združena lista šla v koalicijo s pomladanskimi strankami. Seveda tudi to ni nemogoče. Lahko najdejo razloge za to. Eden od njih je denimo nacionalni interes, kajti država potrebuje trdno vlado. Ampak to vsekakor pomeni velike prilagoditve na eni in na drugi strani ter pripravljenost na sodelovanje, kar pa ne bo lahko glede na vse, kar se je dogajalo v zadnjih letih. Niso ravno gojili dialoga med različnimi grupacijami, če pogojno rečem, na levi in na desni. Sam sem res vedno sestavljal mešane vlade preko teh bregov. Čeprav sem zaradi tega včasih imel več težav pri sestavljanju koalicije in vlade, tudi več težav v svoji stranki, več potrpežljivosti je bilo potrebno ... sem bil zmeraj prepričan, da je v takšni situaciji in v takšnem volilnem sistemu ter ob takšnih volilnih rezultatih vključevanje partnerjev z druge strani smiselno z vidika države. Tako se tudi marsikaj lahko razreši že v dialogu znotraj vlade in znotraj koalicije, ne pa zmeraj šele skozi konfrontacijo med vlado in opozicijo.
Ali bodo vaše izkušnje in dovršene strategije pri sestavljanju koalicij zdaj šle v nič? Ali imate kot predsednik države vendarle še kakšne možnosti za dejanske posege? Pričakujete, da vas bodo strankarski politiki vprašali za mnenje in za ocene ter da vas bodo poslušali, ko bodo sestavljali vladno koalicijo?
Svoje mnenje sem vedno pripravljen povedati. Drugo bomo še videli. Seveda sem kot predsednik države zainteresiran, da dobimo čim boljšo, čimbolj trdno vlado. Naslednja štiri leta so pomembna za državo. Ne smemo jih pognati v nič, ne glede na to, ali bo desna vlada ali mešana vlada. V vsakem primeru je treba zdaj najti svoje mesto v EU, pridobiti čimveč sredstev iz EU, začeti neko novo obdobje tudi v gospodarskem razvoju, v dvigovanju konkurenčnosti itd. To lahko dela samo dobra vlada, dovolj trdna vlada. Če bomo dobili vlado, ki bo šibka, ki se bo med sabo prepirala, kjer bodo koalicijski partnerji vlekli vsak na svojo stran, ki ji bo opozicija na vse načine nagajala, večina v parlamentu pa bo minimalna ... skratka, če bomo sprejemali odločitve le z velikimi težavami, potem bo to slabo za vse, za vso državo. V mojem interesu je, da pridemo do opravilno sposobne vlade. Takšne, ki bo lahko delala. S svojimi nasveti bom poskušal pomagati, če bo seveda interes za to. Formalna možnost za to je že v bližnjih posvetovanjih s predstavniki strank. Prvo potezo ima le predsednik države – da predlaga predsednika vlade na podlagi svoje ocene, kdo lahko v tej povolilni situaciji sestavi vlado na najboljši način.
To bo nekdo iz zmagovite stranke SDS?
Zelo verjetno.
Če sem vas prav razumel, bi vi tudi v tej situaciji predlagali mešano vladno koalicijo?
Ta razmislek prepuščam bodočemu mandatarju, ki mora delati različne kombinacije in razmišljati o njih. Počakati je treba tudi na uradne izide volitev.
Spremembe, ki se nam obetajo po volitvah, so že dejstvo. Na katerih področjih funkcioniranja države pričakujete bistvene spremembe po nastopu nove vlade?
Najprej moramo videti novo vlado. Predvsem bi želel, da bi bila vlada čim hitreje sposobna učinkovito delovati. Nova vlada bo najbrž imela svoje prioritete, te pa se vedno odražajo v proračunu. Do tega bo treba priti čim hitreje zato, da ne bo prišlo do zastoja. Potem nas v naslednjem letu čakajo zahtevna pogajanja v EU za evropski proračun za naslednje obdobje. Ta – za obdobje od leta 2007 do leta 2013 – je izjemno pomemben za nas. Pričakujem, da bo vlada zagovarjala stališče, da Slovenija mora pridobiti čimveč sredstev za svoj regionalni razvoj in za zmanjševanje razlik ter da moramo biti neto prejemniki sredstev v tem naslednjem obdobju. To ne bo enostavno, to bo trda borba v EU. Za vlado bo to zelo zahtevna naloga in seveda zelo pomembna za Slovenijo. Kajti prav v tem obdobju do leta 2013 mora Slovenija uloviti najbolj razvite države v EU.
Posebno zahtevna je tudi naša zunanjepolitična situacija. Z novim letom nas čaka predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Priprave že tečejo, sodelujemo že pri tako imenovani vodilni trojici OVSE, tako da se bo novi zunanji minister s svojo ekipo neposredno in takoj vključil v to situacijo. To predsedovanje OVSE bo morda eno izmed najtežjih v zgodovini te organizacije. Odprtih je kar nekaj vprašanj, veliko je napetosti in kriznih žarišč. Sem sodi ne le Jugovzhodna Evropa, temveč tudi območje Kavkaza in občasno zapleteni odnosi med Rusijo, ZDA in tudi EU. Skratka, čakajo nas zelo, zelo zahtevne naloge.
Kakšna bo vaša vloga v predsedovanju Slovenije OVSE?
Kot predsednik republike se ne bom operativno vključeval, pač pa bom pomagal s svojimi stališči, s svojimi ocenami, ker sem že do zdaj sistematično delal na tem. Na pogovor sem denimo povabil v Slovenijo moldovskega predsednika Voronina, o temah OVSE smo junija letos v Ljubljani pripravili konferenco z East–West inštitutom, v New Yorku sem se pogovarjal s predsednikom Gruzije Sakašvilijem ... Vse to že sodi v priprave na prevzem zapletene naloge. Ne nazadnje sva tudi z visokim predstavnikom za varnostno in obrambno politiko EU Solano, ko je bil pred nedavnim pri nas, kar nekaj ur razpravljala o temah, ki so ključne teme OVSE in seveda tudi Evropske unije. Svojo vlogo še naprej vidim tako.
Koliko časa pa bo imel novi zunanji minister po vašem mnenju, da se pripravi na predsedovanje Slovenije OVSE?
Očitno ne veliko. Moral bo zelo hitro vskočiti in zato ne bo prav nič škodilo, če bo že imel kaj izkušenj in se znal nasloniti tudi na tiste kadre v zunanjem ministrstvu, ki na tem že nekaj časa delajo in ki vedo kaj o tem.
Ali mislite, da nastop naše nove vlade lahko bistveno vpliva na odnose med Slovenijo in Hrvaško oziroma pomembno prispeva k umirjanju ali zaostrovanju razmerij med državama?
V vsakem primeru bo imenovanje in nastop nove vlade priložnost, da se začnejo stvari spet reševati. Pred volitvami je zmeraj težko reševati takšna vprašanja in praviloma se jih tudi ne rešuje. Tudi tokrat se je pokazalo, da se pred volitvami lahko stvari le še bolj zapletejo in da je razpoloženje pregreto. Obdobje po volitvah pa je vsekakor priložnost za to, da se vse skupaj mirno pogleda in da se ponovno poskuša poiskati rešitve. To seveda ne bo lahko. Sam sem že nekajkrat dal to skozi in vedno po volitvah sem se lotil vprašanj v odnosih s Hrvaško z najboljšo voljo, da jih razrešimo. Seveda pri tem nismo sami. Na drugi strani je drugi partner, Hrvaška, s svojimi interesi in s svojimi, tudi notranjepolitičnimi situacijami. Zdi se mi, da je hrvaška politika vedno povezovala to temo z nekim splošnim razpoloženjem v javnosti. Po mojem pa je nujno, da se strasti umirijo in da lahko trezno pogledamo, kako naprej. To smo pravzaprav enkrat že naredili. V času prejšnjega hrvaškega premiera Račana smo potrdili maloobmejni sporazum in prišli smo tudi do sporazuma o celotni meji. Vendar na žalost hrvaški premier potem ni zdržal, zato na njihovi strani ni prišlo do zaključka procedure. To je zdaj precej zapletlo celotno situacijo, saj vsak težko začenja – in tudi naša sedanja nova vlada bo imela težave s tem – pogajanja o nečem, kar je bilo že dogovorjeno. Položaj ni enostaven in tudi ni predvidljiv, saj ne vemo, kako se bo na drugi strani obnašal partner tokrat. Razumljivo pa je, da bo pričakovanje EU precejšnje, da se ta problem razreši. Tega nikakor ne bi postavljal v kontekst, češ da naj Slovenija izsiljuje Hrvaško, ker bo Slovenija kot članica EU tudi morala dati svoje soglasje o članstvu Hrvaške v EU. Pritisk Evrope bo, da se problem reši, ker enostavno nihče ne želi, da se tak problem prinese s seboj v EU in da se potem tam vleče še naprej. In da se seveda reši na konstruktiven način, brez enostranskih potez, brez preigravanja in brez izigravanja drugega partnerja. Skratka, partnersko, evropsko in z medsebojnim zaupanjem, ker bomo skupaj živeli tukaj kot sosedi in tudi kot partnerji v EU.
Pravite, da bo EU pritiskala, da se problem reši. Najbrž bo pritiskala na to, da Slovenija in Hrvaška sami rešita problem, da se torej dve državi sami dogovorita. Ali ni ta sposobnost danes bistvena?
Seveda je to bistveno. Mislim, da je sporazum, ki sva ga sklenila z Račanom, precej uravnotežen. Nekateri hrvaški politiki so v zadnjem času nastopali, kot da ta sporazum odgovarja samo Sloveniji. To ni res. V pogajanjih smo mi imeli drugačna izhodišča: sto odstotkov Piranskega zaliva, vsi zaselki ob Dragonji so naši, izhod na odprto morje in še nekatere druge točke. Ampak ta sporazum je bil potem kompromis, kjer smo pristali na 80 odstotkov Piranskega zaliva, na to, da so trije zaselki na hrvaški strani, da Slovenija ima teritorialni izhod na odprto morje ... Skratka, za vsako stran nekaj minusov in nekaj plusov. Drugače tudi ne more biti. Zato ni uresničljiv poskus, da bi šli na arbitražo samo z morsko mejo, ki Hrvatom ne ustreza, izvzeli pa bi kopensko mejo, češ ta pa Hrvaški odgovarja, to je pa že dogovorjeno ... Prepričan sem, da bodo na koncu, če se seveda na obeh straneh išče uravnoteženo rešitev, tudi na hrvaški strani prišli do ugotovitve, da se česa bistveno drugačnega ali boljšega, kot je ta sporazum, ne da doseči. Navsezadnje smo se deset let pogajali o tem. Sam sem se pogajal s petimi hrvaškimi vladami. Izkušenj je veliko. Poskušali smo marsikaj, vse mogoče različice. A kaj posebno drugačnega se ni dalo izumiti. Tudi ni korektno, da poskušajo Hrvati minimizirati formalni pomen najinega sporazuma z Račanom, češ da je bil le parafiran. Bil je sprejet na obeh vladah in kot takšen po dogovoru na isti dan predstavljen javnosti. Zato bo tudi v morebitni arbitraži imel svojo težo.
Je po vašem akcija Janeza Podobnika, predsednika ene od potencialnih koalicijskih partneric, korak bliže k boljšemu sporazumevanju s Hrvaško ali korak stran od tega? Ali je morda imela akcija po vašem izključno predvolilni pomen?
Vse skupaj se je dogajalo v predvolilnem kontekstu. Ne glede na to pa je bila reakcija hrvaških policistov pretirana. Vse, kar se je dogajalo v teh tednih, po mojem mnenju ni koristilo ugledu ne ene ne druge države. Res pa je – to sem takrat v svoji izjavi poudaril – da so hrvaški politiki z mnogimi izjavami v zadnjih nekaj mesecih šli predaleč, ko so že postavljali kopensko mejo kot fiksno, kot nesporno, kar pa ni res. Saj je bilo tudi njim jasno, da smo se o tem pogajali 10 let, da je bilo to vedno sporno območje in da je tudi diplomatska komisija obeh držav razrešila 99 odstotkov kopenske meje, prav to območje zaselkov ob Dragonji pa je pustila odprto. Vendar če začnejo najvišji hrvaški politiki naenkrat govoriti, češ da to ni več sporno in da je kar njihovo, mi seveda moramo odreagirati in reči, da to ni res. In da to ne more biti korektno oziroma partnersko obnašanje. Vse to je najbrž tudi prispevalo k temu, da je potem še na naši strani SLS šla dokazovat, da pa tisto ni hrvaško ozemlje.
Ali so se vam zdele primerne izjave slovenskih najvišjih politikov o tem, da Slovenija odreka podporo Hrvaški pri vključevanju v EU?
To je bil predvolilni kontekst. V strankah so mislili, da bo na volitvah slabo ocenjen, kdor se bo v zaostrovanju ene in druge strani pokazal kot mlačen. Morda je bilo vprašanje uravnavanja odnosov s Hrvaško v tem predvolilnem obdobju tudi ena izmed tistih točk, ki so vplivale na izid volitev. Kajti takšne, morda nekoliko krizne situacije so vselej preizkušnja, kako nekdo odreagira oziroma kako neka vlada odreagira. Sam se nikoli nisem bal kriznih situacij. Kriza je vedno tudi priložnost. Takrat pokažeš, ali znaš reševati zadeve ali ne. In ljudje takrat lahko dejansko ocenjujejo, kako kdo odreagira. Če so razmere v redu, potem politiki tekmujemo samo v nekem leporečju, kdo zna nekaj lepše prikazovati in lepše govoriti ... Če pa pride do krizne situacije, do problema, takrat se pokaže še kaj več. Nekaj tega, se mi zdi, je bilo tudi v tem času tik pred volitvami in tudi to je najbrž nekoliko vplivalo na volilne rezultate. In mislim, da pretirane reakcije politikom tudi na volitvah niso ravno pomagale. Ljudje vedo, da perspektiva ni v zaostrovanju odnosov s Hrvaško, pač pa v umirjanju razmer in v dialogu.
Je v tej krizni situaciji kdo od vladnih predstavnikov, denimo predsednik vlade ali zunanji minister, kontaktiral predsednika države, torej vas, kako ravnati?
Ja, smo govorili. Vendar ne o tisti reakciji vlade.
Naše sosednje države imajo desne oziroma konservativne vlade. Tudi evropski parlament vodijo desne in konservativne stranke. Kaj po vašem pomeni izid naših volitev za umeščanje Slovenije v evropski prostor glede na sedanji politični ustroj EU: dobro ali lažje sodelovanje, morda kakšno novo politiko, ki je v Sloveniji še nismo spoznali, kaj tretjega?
Dejstvo je, da imajo v Evropi desnosredinske stranke in konservativne stranke večino oziroma so najmočnejše. Vendar to ni odločilno. Vedno je odločilno, kako neka vlada deluje in kako se država obnaša. Če bo denimo vlada počela neumnosti, ji ne bo prav nič pomagalo, da je v največji oziroma najmočnejši skupini strank. Če pa bo delovala pametno, ji to utegne pomagati. Po mojih izkušnjah sem imel nekatere izjemno dobre odnose s predsedniki vlad ne glede na to, ali so bili liberalci, socialdemokrati ali konservativni. Če si odgovoren, konstruktiven in na istih valovnih dolžinah, če tako rečem, potem se kar pozabi, iz katere stranke si.
V potencialni slovenski desni vladni koaliciji ima pomemben vpliv nasprotovanje postavitvi džamije in s tem omejevanje polne vključitve državljanov muslimanske vere v naše družbeno življenje. Kako se bo to – če se bo – po vašem mnenju poznalo v bližnji razpravi o vključitvi Turčije v EU?
To je tema, ki v tem trenutku zelo razdvaja Evropo, ne samo po mejah strank, ampak tudi znotraj strank. Marsikje so stranke precej razdeljene, čeprav je res, da so konservativne stranke nekako zdaj bolj proti vstopu Turčije v EU. Na drugi strani pa je bila denimo francoska desna sredinska vlada ves čas "za", čeprav je danes mnenje znotraj največje stranke razdeljeno in je tudi javno mnenje v Franciji bolj "proti" kot "za" vključitev Turčije v EU. Tudi Avstrija ima precej težav s tem. Pa Nizozemska ... Tudi v Nemčiji sta opozicija in javno mnenje "proti", vlada pa je "za". Glede tega je v Evropi velika razdeljenost.
Ampak dejstvo je, da je bila obljuba Turčiji že dana v Helsinkih decembra leta 1999. Takrat je bila sprejeta odločitev – bil sem tam – da bo Turčija dobila status kandidatke. Leta 2002 je bil potem v Bruslju določen rok, da bo konec leta 2004 padla odločitev o začetku dejanskih pogajanj s Turčijo. Vendar ne več o njenem statusu kandidatke, pač pa naj bi se zdaj odločali samo o tem, kdaj se začnejo pogajanja. Na tej točki se je pravzaprav šele začela prava razprava v Evropi. Prej nekako tega nihče ni vzel zelo zares. Morda zato, ker se je zdelo časovno preveč odmaknjeno. Zdaj ko je Turčija dejansko že dobila status kandidatke in ko gre le za bolj ali manj tehnično vprašanje, ali naj se začnejo pogajanja s Turčijo že leta 2005 ali še ne, pa se je v Evropi razvila načelna debata, ali Turčija sodi v EU ali ne z ozirom na to, da je islamska država; kaj pomeni za Evropo dejstvo, da gre za veliko državo, ki bo imela velik vpliv; ali ni to prevelika heterogenost za skupno evropsko politiko; ali je Turčija kompatibilna z evropskim sistemom in z njegovimi vrednotami itd. O vsem tem se je zdaj razvila velika debata, čeprav je bila vsebinska odločitev dejansko sprejeta že pred tem. In evropska politika je zdaj v zagati.
Vsak, ki je "za" vključitev Turčije v EU, zdaj govori, da bo to proces, ki bo trajal deset ali petnajst let, in da se bo v tem času pokazalo, ali se bo Turčija prilagodila evropskim vrednotam, ali bo svoje institucije in svoje delovanje prilagodila evropskemu sistemu itd. in da je za dokončno presojo še čas med tem procesom. Čeprav je bil do zdaj to precejšen avtomatizem. Ko so se pogajanja o vključitvi države v EU začela, so se z izpolnitvijo pogojev bolj ali manj avtomatično zaključevala določena poglavja in za državo kandidatko z zaprtimi vsemi poglavji ni bilo druge možnosti, kot da so jo na koncu potrdili. Zdaj to naj ne bi bil več avtomatizem.
Kakšno bo stališče Slovenije v tej razpravi?
Do zdaj v Sloveniji ta tema pravzaprav ni bila zelo prisotna; ali vsaj bistveno manj kot drugod. O tem me precej sprašujejo predvsem tuji državniki in novinarji. Do zdaj sem jim vedno odgovarjal, da bi bilo težko Turčiji reči "ne", če bo izpolnila pogoje. Če bo evropska komisija ugotovila, da Turčija izpolnjuje politične kriterije za članstvo v EU, bi ji bilo težko reči "ne", če ji je že bila dana zelena luč. To bi najbrž zavrlo tudi reformni proces v Turčiji in morda povzročilo nepredvidene posledice. Vsi si želimo sobivanja z zmernim islamom. Ko bi neka zelo pomembna muslimanska država postala članica EU, bi to pomenilo, da je kompatibilna z vrednotami evropskega sistema in da je možno sobivanje, recimo temu zahodne civilizacije in islama. To bi bilo pomembno ne samo za Evropo, ampak za ves svet. Ali bo pretehtal zmerni ali radikalni islam? Če zavrneš zmerni islam, ali ne boš s tem dal še več prostora radikalnemu islamu? Če zavrneš Turčijo, ki želi biti evropska, ali je ne bo to usmerilo v fundamentalizem z nepredvidljivimi posledicami ter vplivom na širše območje in sploh na muslimanski svet? Ali ne bo to peljalo do večje konfrontacije z zahodno civilizacijo na globalnem nivoju?
Na drugi strani pa za Evropo seveda tudi ni nobene garancije, da se bo Turčija sposobna tako transformirati – vrednotno in institucionalno – da bo lahko nemoteno delovala v Evropi. Ali je Turčija zmožna zagotoviti denimo polno enakopraven položaj žensk v družbi kot temeljne vrednote EU? Na tej točki je bilo do zdaj kar precej težav v soočanju vrednot zahoda in islama. Turčija ima odprta še nekatera druga vprašanja, kot so kurdska manjšina in policijsko nasilje ... Skratka, tudi na vprašanja o človekovih pravicah mora Turčija dati prepričljive odgovore, da bo sprejeta v EU. Mislim, da je na stopnji, na kateri smo zdaj, odgovor "da", naj se začnejo pogajanja s Turčijo. Pogajanja bodo trajala kar nekaj časa. In v tem času bodo še možnosti za dejansko oceno, ali se je Turčija res prilagodila evropskim standardom. Zato Francija, denimo, išče izhod iz te dileme danes tako, da napoveduje referendum na koncu pogajanj o razširitvi EU s Turčijo. Ne vem, ali je referendum najboljša rešitev takega vprašanja, ampak očitno iščejo neki vzvod, da bi dosedanji avtomatizem spremenili v poznejšo odločitev. Dejstvo pa je, da je Turčija napravila velik korak naprej, in mislim, da si zasluži začetek pogajanj.
Kako po dosedanjih izkušnjah iz razprav o gradnji džamije v Sloveniji ocenjujete, da bo takšna debata o Turčiji kot morebitni novi članici EU potekala v Sloveniji?
Težko bi rekel. Najbrž bi bilo v Sloveniji precej medijskih voditeljev in intelektualcev "za" vključitev Turčije v EU. Utegnilo pa bi biti nekaj težav med ljudmi, tako kot je bilo pri džamiji, če zadeve ne bi bile ustrezno predstavljene. A za zdaj to v Sloveniji ni videno kot problem. Očitno je to zelo drugače v tistih državah, kjer imajo velike turške narodnostne skupine oziroma velike islamske skupine, ter zlasti tam, kjer so vprašanja integracije neposredno prisotna. Mislim, da v Sloveniji tega problema nimamo in zato najbrž tudi ne bi bilo veliko težav v javni razpravi.
Poleg evropskega proračuna, ki ste ga omenili, s katerimi pomembnejšimi vsebinskimi razpravami v EU se bo po vašem mnenju najprej srečala naša nova vlada?
Turčija bo prva taka razprava, in sicer v drugi polovici decembra na evropskem vrhu. Okoli 15. decembra bo evropski vrh odločal na predlog evropske komisije in računam, da bo takrat že nova vlada. Potem pa bo prišla razprava o proračunu. Po mojem se bo v začetku prihodnjega leta začelo na veliko delati na evropskem proračunu. To bo za nas nesporno ključna točka. Med drugimi pomembnimi vprašanji za našo vlado bo seveda še Hrvaška, pa tudi Jugovzhodna Evropa, kjer bomo poskušali biti zagovornik evropske politike in postopne razširitve EU v Jugovzhodno Evropo. Pri nas vprašanje evropske ustave najbrž ne bo tako kritično kot v nekaterih drugih državah. Tako pričakujem in upam. Za zdaj se pri nas namreč nismo odločili za referendum o evropski ustavi, ker menimo, da to ni potrebno in da smo ta vprašanja bolj ali manj rešili že z evropskim referendumom. Danes so glavne evropske teme ustava, referendumi, Turčija, proračun. A poleg njih bodo prihajale še številne tekoče teme. Da ne pozabimo na lizbonski proces in konkurenčnost gospodarstva.
Ste končali s stavko?
Da, začasno smo jo prekinili. Kako ste jo vi spremljali?
Tako kot drugi državljani in državljanke.
Ali menite, da so bile naše stavkovne zahteve upravičene?
Novinarji so imeli nekaj vsebinskih razlogov za stavko, ki so mi jih pojasnili, ko sem sprejel delegacijo sindikata. Vprašanje je, ali je bil timing dobro izbran. Mislim, da so tukaj mnenja deljena, tudi med samimi novinarji. Vendar upajmo, da se bo vse izšlo dobro, v nekaj konstruktivnega, in da bo status novinarjev v prihodnosti bolje urejen, kot je bil do zdaj.
Kaj lahko naredi predsednik države, ko se pojavijo podobno zaostrene razmere v družbi, kot je bilo to ob stavki novinarjev?
Pravzaprav ne veliko. Odzval sem se, ker me je sindikat novinarjev prosil, če jih sprejmem, da bi pojasnili svoje razloge za stavko. Morda tudi zato, ker je to zelo specifična situacija neposredno po volitvah. Sicer so partnerji za pogajanja znani. Kar lahko naredi predsednik republike, je le to, da pozove, naj se obe strani usedeta in poskušata najti rešitev. Gre torej za moralni poziv, seveda pa predsednik ne more sodelovati v neposrednih pogajanjih.
Če pa vprašate Drnovška denimo tisto običajno vsakdanje, kot je "kako ste kaj," dobite vljuden, a kar se da kratek odgovor. Kot da o tem pravzaprav ne bi hotel govoriti nič več. Če pa ga vprašate o najbolj aktualni in zahtevni politični razpravi v EU ta hip, to je o načinu in pomenu vključitve Turčije v EU, dobite domišljeno zgodbo z uvodom, jedrom in zaključkom.
Sedanji mandatar bo imel najbrž kar težko delo, če ne bo prišlo do kakšnega presenetljivega obrata. Ampak tega je težko predvideti.
Če zavrneš zmerni islam, ali ne boš s tem dal še več prostora radikalnemu islamu? Če zavrneš Turčijo, ki želi biti evropska, ali je ne bo to usmerilo v fundamentalizem z nepredvidljivimi posledicami ter vplivom na širše območje in sploh na muslimanski svet?
Danes so glavne evropske teme ustava, referendumi, Turčija, proračun. A poleg njih bodo prihajale še številne tekoče teme. Da ne pozabimo na lizbonski proces in konkurenčnost gospodarstva.
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek, letnik 1950, ima med slovenskimi politiki daleč največ izkušenj s sestavljanjem koalicij in vodenjem vlad. Do zdaj je kot predsednik na volitvah zmagovite LDS sestavljal in vodil več različnih koalicijskih vlad: prvo od leta 1993 (LDS, SKD, Zeleni, nekaj časa tudi SDS in ZLSD), drugo od leta 1997 (LDS, SLS, Desus), tretjo leta 2000 (LDS, ZLSD, Desus, nekaj časa tudi SLS). Približno na polovici mandata je Drnovšek na volitvah predsednika republike decembra 2002 v drugem krogu premagal kandidatko Barbaro Brezigar z dobrimi 13 odstotki razlike. Na njegovo dotedanjo predsedniško funkcijo v stranki in vladi je prišel Anton Rop. Slabi dve leti po tem na volitvah pred slabim tednom dni LDS prvič po letu 1992 ni zmagala. Na prvem mestu jo je zamenjala SDS. Drnovšek meni, da predvsem zato, ker "je LDS prepustila sredinski prostor demokratski stranki Janeza Janše in se preveč enostransko in ne dovolj integrativno profilirala". Za zdaj je Drnovšek edini slovenski politik, ki je dejavno sodeloval praktično z vsemi politiki različnih usmeritev in zavzemanj.