grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Nagovor predsednika dr. Drnovška na 7. poslovni konferenci v Portorožu

Portorož, 11/17/2005  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je danes udeležil 7. poslovne konference z naslovom "Globalno gospodarstvo in kulturna različnost", na kateri je nagovoril udeležence (nelektoriran zapis):



Klikni za povečavoSpoštovani gospe in gospodje, spoštovani gostje, lepo vas pozdravljam ob tem sedmem srečanju. Očitno dobiva to strokovno gospodarsko srečevanje lepo tradicijo, mislim, da je to prav in tudi čestitam organizatorjem, da smo uspeli vzpostaviti tako kvalitetno srečanje.

Govoril bom o globalizaciji. Globalizacijo lahko marsikam uvrstimo, pravzaprav kar v vse. Ali je globalizacija uravnotežena? Moj odgovor je, vsekakor ni. Ali zakonitosti trga ali kakršne koli druge samodejne zakonitosti lahko pripeljejo do uravnotežene globalizacije? Moj odgovor je, da ne. Stanje v svetu nam kaže, da neravnotežja naraščajo, da jih je vedno več. Človeštvo v celoti s hitrim razvojem, razvojem tehnologij, medsebojnih komunikacij pridobiva, vendar zelo neenakomerno. Dobitki globalizacije so zelo neenakomerno porazdeljeni na svetu in čeprav nas to nekaj časa veliko ne moti ali ne skrbi lahko neravnotežja v tem času pripeljejo do takih stanj, da lahko onemogočijo celoten nadaljnji razvoj. Nekaj glavnih neravnotežij v svetu poznamo, na eni strani še vedno velika revščina precejšnjega dela sveta in kljub prizadevanj OZN, drugih mednarodnih institucij se ne zmanjšuje. Nasprotno, se povečuje. Milenijski cilji iz leta 2000 so začrtali, da bi do leta 2015 prepolovili število ljudi na svetu, ki stradajo, vendar se ti cilji ne uresničujejo, čeprav so postavljeni sorazmerno skromno. Trendi gredo v nasprotno smer.

Klikni za povečavoOhrabrujoče je, ko vidimo na eni strani, da poleg razvitega sveta, nove države postajajo pomembni igralci na gospodarskem in svetovnem prizorišču, Kitajska, Brazilija, Indija in še bi lahko našteval.Vendar je po drugi strani tudi res, da hiter razvoj teh držav povzroča izjemno velika notranja neravnotežja in napetosti, socialna neravnotežja, okoljska neravnotežja. Razvoj nikakor ne temelji trajnostno v teh državah, nikakor ne temelji na tem, da se hkrati ohranja okolje ali pa, da bi se vzpostavljala neka vzdržna kohezivna družba, v kateri bi bila notranja razmerja takšna, da lahko zdržijo na daljši rok. Razlike naprimer, kot je paradoksalno, pri komunistični Kitajski postajajo ogromne. Na delu je najbolj svoboden kapitalizem, bi lahko rekli, ki povzroča ogromne socialne razlike, ogromno razslojevanje in napetosti. Tako je tudi marsikje na svetu kot celoti.

Druga težava oziroma nevarnost, ki jo vidimo danes, če govorimo o svetu kot celoti, so klimatske spremembe. Klima se spreminja. S tem se strinjajo vsi strokovnjaki. Nekateri menijo, da ne zaradi toplogrednih plinov, ki jih pošiljamo v zrak, drugi, večina misli da. Vendar so vsi enotni in dejstva kažejo, da se naša zemlja segreva. Da se segreva morje, da se segreva zrak, da je vedno več naravnih katastrof in da so vremenski pojavi vedno bolj ekstremni. Predvidevanja za prihodnost so, da bo tako tudi naprej. Eno in drugo terja nek skupen, koordiniran odgovor človeštva na ta vprašanja. In sicer se bodo problemi revščine, ki jih potem lahko generira okolje, ki je npr. zelo dovzetno, ali za terorizem, ali za druge oblike nasilja, ali za to, da imamo konstanten pritisk ljudi, migrantov iz revnih držav v razvite države, v razviti svet. Z obema vrstama neravnotežij bi se lahko soočili le z neko skupno koordinirano akcijo človeštva, ne pa na podlagi stihijskega delovanja takšnih ali drugačnih ekonomskih ali drugih zakonitosti brez zavestnega poskusa, da dosežemo tako delovanje.

Danes v svetu temu ni tako. Najbolj razvite države, vključno z ZDA, v veliki meri tudi Evropa, Evropska unija, prvenstveno poskušajo vzpostaviti nek svoj sistem v precejšnji iluziji, da lahko v tem kaotičnem svetu, polnem neravnotežij zaščitijo sami sebe, da vzpostavijo svoj otok varnosti, prosperitete. Vendar, ali je to mogoče? Mislim, da to ni mogoče. Nemogoče se je ubraniti pred vsemi temi vplivi, pritiski, neravnotežji. Prihajajo na različne načine. Če danes pogledamo Evropo, Evropsko unijo, kakšni so strahovi, s katerimi se soočajo evropski državljani. Ti strahovi so se na primer pokazali tudi ob zadnjih javnih razpravah, kot so bile na primer razprave o evropski ustavni pogodbi v Franciji in Nizozemskem. Strah pred izgubo zaposlitve, strah pred priseljenci, vedno bolj tudi strah pred naravnimi katastrofami, strah pred terorizmom. Vendar so vse to posledice neuravnotežene globalizacije in nezmožnosti človeštva, da bi z neko koordinirano akcijo našel odgovore na te izzive. Tudi strah pred izgubo zaposlitve je v veliki meri povezan z neuravnoteženo globalizacijo. Pritisk, zlasti azijske konkurence pa tudi druge, tiste konkurence, ki temelji na zelo nizki ceni delovne sile, v Evropo ali tudi v ZDA je izjemno krut. Tako da praktično delovne intenzivne panoge v Evropski uniji skoraj nimajo možnosti, da bi se ubranile temu pritisku in izgubljenih je bilo že na milijone delovnih mest v Evropski uniji. Zaradi soočanja s takšno konkurenco, s konkurenco, ki ob nizkih stroških dela ne spoštuje temeljnih delovnih standardov - npr. zelo pogosto je otroško delo - ki ne spoštuje temeljnih socialnih standardov, niti temeljnih okoljevarnostnih standardov, vse to, kar mora npr. evropski proizvajalec spoštovati in upoštevati in kar predstavlja ekonomen način življenja v Evropi. Seveda pa je ob ohranjanju visokih delovnih socialnih in okoljevarnostnih standardov skoraj nemogoče soočati se s konkurenco, ki ji tega ni treba, ki bo vedno cenejša, kljub tehnološkemu razvoju, prednosti v organizaciji, ki še vedno obstaja v evropskih podjetjih, vendar kako dolgo. Tudi te prednosti se zmanjšujejo. Tako da je očitno, da tovrstne konkurence razviti svet ali Evropa ne more vzdržati, če ob tem želi še naprej spoštovati oziroma ohranjati svoj način življenja. To je tisto, kar so občutili npr. delavci v Franciji, kjer je bila pred referendumom cela vrsta zapiranj velikih obratov, raznih multinacionalnih podjetij, kjer je bilo zaprtih deset tisoče delovnih mest. Niti nacionalna niti evropska politika nista znali najti ne odgovorov ne instrumentov, da bi takšno konkretno bojazen evropskih državljanov znala na nek način ublažiti oziroma pokazati, da se jo lahko razreši oziroma premosti.

Kje so izhodi iz takšne situacije? V vsakem primeru je potrebno dvigovanje zavesti glede teh vprašanj, povsod v svetovnem merilu. Dvigovanje zavesti ali pri državljanih, politikih, pa tudi podjetjih, povsod tam, kjer se na tak ali na drugačen način soočamo s temi vprašanji. Dvigovanje zavesti o tem, da smo na koncu vsi med seboj soodvisni in da je nemogoče graditi modele razvoja prihodnosti, ki bi temeljili na tem, da bo samo en del človeštva prosperiral, en del človeštva pa bo trajno obsojen na slab položaj, na životarjenje ali celo na to, da niti životariti ne morejo. Ne moremo pričakovati, da se bo del človeštva s tem kar tako sprijaznil. Slej ko prej bo to eksplodiralo. Če drugače ne, smo videli, kaj se je zgodilo v zadnjih tednih v Franciji, ko je to vzdrževanje napetosti naenkrat eksplodiralo. Potem je dovolj že samo ena iskra in eksplodira. To se lahko zgodi še marsikje drugje in temu lahko sledi drug val. Če tudi ta izbruh zdaj ne bo rezultiral v neki spremembi, lahko realno pričakujemo, da bo sledil npr. val terorizma, ki je tako in tako že prisoten, vendar lahko sledi še v veliko večjih dimenzijah. Torej tiščanje glave v pesek ne pomaga, treba bo iskati rešitve. V svetovnem merilu, kjer so svetovne organizacije sedaj zelo neučinkovite, tako OZN kot tudi razvojne in finančne institucije sveta. Zelo so neučinkovite pri reševanju teh vprašanj in velikokrat dajejo vtis, kot da so tam bolj za to, da se nekako potolažimo, češ, saj se nekaj dogaja, v resnici pa se ne dogaja prav veliko in trendi kažejo na to, da bo treba drugače nastopiti.

Drug okvir, o katerem bi rad povedal nekaj besed, pa je evropski, Evropska unija. Kaj lahko EU stori na tej poti? Morala bi igrati večjo vlogo tudi v svetovnih procesih, imeti večjo težo, večji vpliv na to, da se ta neravnotežja zmanjšujejo. Ampak trenutno je v krizi. Trenutno se je Evropska unija zaustavila. Po dveh padlih referendumih v Franciji, na Nizozemskem, po neuspelem dogovoru o finančni perspektivi do leta 2013, kjer je v Evropski uniji prišlo do resnega zastoja. Kako naprej? Ustavna pogodba je pomembna zato, ker predstavlja institucionalni okvir za prihodnji razvoj Evropske unije. Ne samo za prihodnji razvoj, že danes je število članov Evropske unije preveliko za tiste pogodbe, ki so sedaj veljavne, npr. pogodba iz Nice in prejšnje pogodbe. Že sedaj je opravljanje precej neučinkovito. In splošnega spoznanja nujnosti, da je treba nekaj storiti in zato je prišlo do predloga evropske ustavne pogodbe, ki bi dajala bolj trden institucionalni okvir in omogočala nadaljnji razvoj Evropske unije tudi na pravi način. Vendar se je precej zaustavi, dva referenduma sta padla. Politika nekako ne zna najti načina, kako naprej.

Sam vidim obe vprašanji, vprašanje evropske ustavne pogodbe kot tudi vprašanje finančne perspektive do leta 2013, za prihodnjih sedem let, med seboj povezana. Namreč, finančna perspektiva ni samo kar tako nek proračun, ampak je dejansko prikaz prioritet Evropske unije, kaj so njeni cilji. To se vidi skozi finančno perspektivo, skozi njen proračun, torej, kaj bo EU v prihodnjih sedmih letih sprejela. In če pogledamo, kakšen je danes evropski proračun in kakšen je bil tisti, ki je bil predlagan junija v Bruslju in ki ni bil sprejet. Skoraj polovico sredstev je še vedno namenjenih za skupno kmetijsko politiko. Znan je nekoliko populističen podatek, ampak kljub vsemu, da Evropska unija subvencionira z dvema euroma na dan evropsko kravo. In, da je to glavna prioriteta EU. Največ sredstev Evropske unije je namenjeno za to politiko. Dajemo stoodstotne subvencije za kmetijske proizvode v Evropski uniji. S temi subvencijami, s takšno subvencionirano kmetijsko proizvodnjo potem izvajamo dumping na svetovnih trgih in plačujemo kmetijstvo držav v razvoju. Treba je upravičeno protestirati, ker postavljamo nepravične, neuravnotežene odnose na tem področju. To je eno.

Drugo, sorazmerno majhen del evropskih državljanov participira na teh kmetijskih subvencijah. Torej na tej daleč največji postavki evropskega proračuna. In še tam je situacija takšna, da največ tistih, torej največji posestniki, drugi manjši kmetje ne tako. In tudi v samem kmetijstvu bi se dalo sredstva drugače razporediti, več za ekološko bioproizvodnjo, kar je nekaj, sem prepričan, kar evropske državljane zanima za prihodnost. To je bolj zdrava hrana, pomeni manj onesnaževanja okolja, več za ohranjanje podeželja in tudi več za kreiranje delovnih mest, ne kmetijskih delovnih mest v deficitarnih kmetijskih področjih. Torej že s samo razporeditvijo bi lahko storili kaj koristnega. Vendar če sedaj pogledamo, ko so ljudje v Franciji protestirali ali ko niso hoteli sprejeti francoske ustave. Francija je tradicionalno vedno branila kmetijski proračun, vendar kaj pomeni veliki večini francoskih državljanov Evropska unija, v kateri tako podpiramo subvencionirano kmetijsko proizvodnjo. Veliki večini nič, od tega nimajo nič. Hkrati pa ne Francija ne domača politika, to ne velja samo za Francijo, ampak tudi za druge članice EU, ne morejo dati odgovora za druge probleme, ki jih resnično pestijo in skrbijo.

Zato sem prepričan, da je treba spremeniti prioritete EU zato, da bi ta Evropska unija in tudi ustavna pogodba, ki jo želimo speljati skozi ratifikacijo v vseh državah članicah postala bolj zanimiva za evropske države, da bi čutili, da jo potrebujejo, da je tam nekaj smiselnega. Vendar, kaj se je zgodilo junija v Bruslju ob sprejemanju proračuna. Najprej so znižali izdatke za t.i. lizbonsko agendo, in to za štirideset odstotkov od tistega, kar je predlagala Evropska komisija. Predsedujoča država je kot kompromisni predlog takoj predlagala znižanje štirideset odstotkov izdatkov za znanost, tehnološki razvoj, izobraževanje, spodbujanje konkurenčnosti, skratka za tisto, o čemer smo prej nekaj let govorili, da je absolutna prioriteta Evropske unije. Po tem, ko je prišel proračun na mizo, je to postala prva žrtev. Zato da bi se obdržale stare prioritete, da se ne bi nič spremenilo, da se nobenemu od lobijev ne bi stopilo na prste. In koga lahko navduši takšen proračun in takšna EU, ki na tak način skrbi za prihodnost? Zdelo se mi je ob tem smiselno podpreti in predlagati, da bi v EU ustanovili, nekateri pravijo temu globalizacijski sklad. Da bi del sredstev, ki bi jih sprostili, morda iz kmetijskih subvencij in tudi s tem, ko bi vzporedno eliminirali t.i. britanski rabat, da bi del teh sredstev namenili v t.i. globalizacijski sklad, del pa v lizbonsko agendo, znanost, razvoj in izobraževanje. Ta globalizacijski sklad bi lahko s svojimi instrumenti pomagal tistim območjem in tem dejavnostim, ki so najbolj prizadeta zaradi pritiska takšne konkurence, o kateri sem prej govoril. Tiste konkurence z nizko delovno silo, z nizkimi standardi dela, sociale in okolja, ki pritiska na Evropo. Tam izgubljamo delovna mesta, to povzroča velike napetosti med državljani Evropske unije, bojazni. In če bi EU dobila instrument, s katerim bi lahko pomagala kreirati nova delovna mesta na tistih območjih, ki so najbolj prizadeta, potem bi postala EU tudi mnogo bolj zanimiva npr. tudi za Francoze, ki bi po ponovljenem referendumu morda le rekli svoj da za ustavno pogodbo. In še za marsikoga drugega bi lahko postala zanimiva. Takšen sklad bi lahko bil upravičen tudi v svetovnih razmerjih, dokler veljajo tako različni standardi dela, sociale in okolja. Do takrat ima Evropska unija legitimno pravico, da pomaga ogroženim območjem in skuša z nekimi instrumenti zagotoviti nadomestna delovna mesta, če ne more obdržati tistih starih. Hkrati pa bi morala EU v svetovnih institucijah izvajati pritisk, da te države postopno začnejo dvigovati svoje delovne, socialne in okoljevarstvene standarde. Vem, da je to dolg proces, da se to ne more zgoditi čez noč, vendar ga je treba začeti. In ta proces nekam pelje. Pelje do tega, da se neravnotežja, ki obstajajo v svetu, vsaj zajezijo in potem postopno zmanjšujejo. Treba se je zavedati, da je končni cilj to, da mora biti vsakemu človeku zagotovljeno dostojno preživetje, lahko zelo skromno, vendar preživetje in to dostojno. To mora biti tisti končni cilj, ki bo omogočil, da svet lahko ravnotežno tudi obstane in da ne bo napetosti, ki lahko eskalirajo na tak ali drugačen način, z nasiljem ali drugih oblikah, ki jih danes že vidimo. Evropska unija bi lahko tako v okviru Svetovne trgovinske organizacije, OZN, drugih institucij, tudi v okviru razvojne pomoči pritiskala na te države, da postopno dvigujejo svoje delovne standarde. Če se bo popravil položaj delavcev v teh državah, nekoliko zboljšal standard življenja, se bo zmanjšal tudi pritisk migrantov, ki zdaj skušajo priti v Evropo ali ZDA, pritisk, ki se bo v prihodnosti samo še povečeval in pred katerim se enostavno ne moramo zaščititi. Lahko samo rešujemo te probleme tam, kjer so in se jih moramo zavedati. Moramo se zavedati, da moramo delovati na dolgi rok, vemo, smo realisti, tega ne moremo storiti naenkrat, se usesti skupaj in reči, to bomo razrešili, vendar lahko postavimo smer, politiko, konstanto, ki bi jo Evropska unija zastopala v svetovnih razmerjih. To velja tudi za druga področja, kot so klimatske spremembe. Tu se bomo morali spet bolj organizirati, če drugega ne, vsaj bolje znati odgovoriti na katastrofe, ko se pojavijo, jih bolje predvideti in veliko bolje reagirati, kot se je to zgodilo v nekaterih primerih.

V poslovnem svetu lahko veliko naredite tudi sami. Veliko mora storiti politika. Veliko tudi že delajo sami državljani, s pritiskom preko različnih nevladnih organizacij, kjer čutijo potrebo po takšnih spremembah in izvajajo pritisk. Najtežje gre skozi uradne institucije, kjer se stvari težko spreminjajo, vendar se bo tudi tam moralo premakniti. Če govorimo o poslovnem svetu, poznamo prakso nekaterih velikih multinacionalk, da povsod, kjer delujejo v svetu, npr. Afriki ali drugje, skušajo kreirati neko vzdržno okolje, vzpostaviti neko sobivanje z okoljem. Da je njihova izkušnja že takšna, da je to nujno potrebno, če želijo tam dolgoročno obstati. Tudi socialne geste, tudi geste do okolja, takšne ali drugačne, so del njihove politike. Mislim, da je to prav in da je to edina pravilna pot. Ne samo v svetovnih razmerjih, državah, tudi v podjetjih, da vsakemu podjetju zagotovimo neko notranjo kohezivnost, vzdržnost razmerij na daljši rok, razmerja med ljudmi, ki so tam, morajo biti pozitivna, kreativna, takšna, da omogočajo motivacijo. Če je del ljudi konstantno nezadovoljen ali odrinjen, se bo to slej kot prej poznalo. Če se spomnim velikega teoretika in guruja teorije organizacije Petra Druckerja, bi zelo podčrtal njegove besede in njegovo učenje: Ključen v podjetju je človek. Ključni so človeški odnosi v podjetju. Ključna je motivacija, bolj pomembna kot dobiček sam. Kot gibalo razvoja, kot gibalo nekih vzdržnih odnosov, kot gibalo nečesa pozitivnega, kar nas lahko pelje naprej.

Zahvalil bi se vam za pozornost in vam želim uspešno delo danes in jutri tukaj na tem simpoziju, pa tudi naprej v vaših podjetjih.