Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče
Predsednik dr. Janez Drnovšek na osmem pogovoru o prihodnosti Slovenije o ciljih Evropske unije v luči sprejemanja nove finančne perspektive
Ljubljana, 10/21/2005 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je na današnji osmi pogovor o prihodnosti Slovenije povabil predstavnike vlade, državnega zbora, evropskih institucij, posameznih političnih strank in akademske sfere, ki so sodelovali v razpravi o ciljih Evropske unije v luči sprejemanja nove finančne perspektive.
Predsednik dr. Drnovšek je udeležence osmega pogovora uvodoma nagovoril z naslednjimi besedami (nelektoriran zapis):
Tokrat smo izbrali temo, ki je aktualna ne samo za nas, ampak za vso Evropo. Govorili bomo o finančni perspektivi Evropske unije v naslednjem sedemletnem obdobju, kar pa ni samo finančna perspektiva, ampak gre v bistvu za prioritete razvoja Evropske unije v naslednjem obdobju. Gre za to, v kakšno smer se bo razvijala Evropska unija, kako bomo postavili njene cilje za naslednje sedemletno obdobje in kako bomo potem v tem okviru tudi v Sloveniji skušali doseči po eni strani čimveč evropskih sredstev, po drugi strani pa čim boljši razvoj v tem okviru.
Evropska unija se v zadnjih mesecih sooča z različnimi pretresi. Prvi je bil ob referendumih o ustavni pogodbi v Franciji in na Nizozemskem, drugi pa ob nedogovoru o finančni perspektivi za leto 2007 - 2013 na evropskem vrhu v Bruslju. Drugi niti ne bi bil tako problematičen, če ne bi sovpadal s prvim, torej z občutkom, da se je Evropska unija zaustavila, da je zaustavljen njen do sedaj dokaj kontinuiran razvoj in njen institucionalni razvoj. In seveda se je ob velikih razlikah, ki so se pokazale tudi ob razpravi o finančnem načrtu, o prioritetah Evropske unije za naslednje obdobje, ta občutek krize marsikje še poglobil. V teh mesecih od takrat se pravzaprav ni veliko zgodilo, je pa to bil čas za dodaten razmislek. Včasih je dobro, če se kakšna stvar tudi zaustavi in imamo čas, da jo malo bolje premislimo in morda najdemo tudi boljše rešitve.
V svojem kratkem izhodišču bi rad poudaril, da, kar se tiče sprejemanja ustavne pogodbe v Evropski uniji, menim, da bi Evropska unija, njene države članice morale nadaljevati s postopkom ratificiranja evropske ustavne pogodbe. Res je, da so po dveh propadlih referendumih tudi nekatere druge države ustavile svoje postopke za referendum ali ratifikacijo v parlamentu, vendar nas malo tehnični razmislek pripelje do tega, da pravzaprav ni nobene prave alternative temu projektu. Da je bilo zelo veliko evropske energije in časa vloženih v ta projekt in da bi ga bilo treba nadaljevati kljub dvakratnemu "ne" v dveh evropskih državah članicah, ustanoviteljicah, ker razlogi najbrž niso bili samo v samem besedilu evropske pogodbe, ampak so marsikje drugje. O teh razlogih bomo govorili tudi danes v okviru razprave o finančnih prioritetah Evropske unije. Mislim, da bo treba dati pozitivne signale tako znotraj Evropske unije kot tudi navzven, da gre evropski projekt naprej, da moramo najti dodatno energijo, motive in najti izhod iz trenutne, dokaj zapletene situacije.
Če govorimo o sami finančni perspektivi, potem je seveda znano, da je največ razprav in največ razlik okrog skupne kmetijske politike Evropske unije. Zelo je kritizirana, tako znotraj unije kot po svetu. Številni strokovnjaki jo zelo kritizirajo, številne nevladne organizacije jo kritizirajo, ker povzroča zelo veliko distorzij na svetovnih trgih in spravlja v težave predvsem države v razvoju. Znotraj Evropske unije jo zagovarjajo močne interesne skupine, ki so običajno zelo glasne in so do sedaj uspele nekako ohraniti inercijo in ohranjanje približno nespremenjenih finančnih prioritet Evropske unije. Vendar marsikdo izmed nas meni, da takšna skupna evropska kmetijska politika ni več v skladu z zahtevami sedanjosti in prihodnosti in da bi jo bilo potrebno začeti spreminjati že v tem finančnem obdobju, ki je pred nami, in ne šele v tistem po letu 2013. Ob takšnih predlogih moramo biti realni in zavedam se, da ne moremo skupne evropske kmetijske politike čez noč v celoti postaviti na glavo. Možno pa je začeti z njenim postopnim spreminjanjem. Sam menim, da bi določeno zmanjšanje direktnih plačil iz t.i. prvega stebra skupne kmetijske politike za določen odstotek, npr. za 25%, sprostilo precejšnja finančna sredstva v Evropski uniji, ki bi jih lahko porabili za druge prioritetne namene, na primer za cilje lizbonske strategije, za raziskovanje, izobraževanje, spodbujanje konkurenčnosti. Da bi tiste države, ki bi želele ohraniti 100% subvencioniranje kmetijskih proizvodov, lahko sicer to storile iz svojih nacionalnih sredstev, če to vsekakor želijo. V skupnem evropskem proračunu bi se sprostila pomembna sredstva, ki bi jih lahko delno porabili tudi za kmetijstvo, morda več za razvoj podeželja, za spodbujanje t.i. bioproizvodnje, ekološko vzdržne kmetijske proizvodnje, za spodbujanje tudi nekmetijskih dejavnosti, malih podjetij na kmetijskih območjih, ki so demografsko ogrožena. Mislim, da bi takšne usmeritve bile tudi v interesu Slovenije, slovenskega kmetijstva.
V razpravi je v zadnjem času tudi ideja t.i. globalizacijskega sklada - o tem je govoril tudi predsednik komisije Barosso – o tem, da bi Evropska unija namenila 8 milijard evrov za financiranje tistih območij, ki so najbolj ogrožena zaradi pritiskov globalizacije, zaradi množičnega zapiranja delovnih mest, ko propadajo podjetja, na primer tekstilne industrije, ki se ne morejo več soočati s poceni delovno silo in takšno konkurenco predvsem iz nekaterih azijskih držav. Sam menim, da je tak predlog utemeljen in sam bi razmišljal celo o večjem obsegu sredstev za takšne namene. Namreč, pritisk poceni konkurence iz nekaterih držav v razvoju je neprimerljiv oziroma ni korekten, ker temelji na prenizkih oziroma neprimerljivih delovnih standardih, socialnih standardih ali okoljevarstvenih standardih za podjetja v teh državah. Nemogoče je ob evropskih standardih dela, sociale in varovanja okolja biti konkurenčen takšnim proizvodom, ki v veliko primerih temeljijo skoraj na suženjskem delu; ki marsikje temeljijo na otroškem delu; ki temeljijo na izjemno nizkih plačah, na podlagi česar milijoni ljudi v teh državah lahko samo životarijo, in posledično pritiskajo na razviti Zahod, na Evropo, na ZDA kot migracija, kot velik pritisk migrantov, kar zbuja dvojni občutek ogroženosti pri evropskih državljanih. En občutek ogroženosti je, da njihova podjetja in delovna mesta propadajo zaradi takšne konkurence, lahko bi rekli nelojalne konkurence iz teh držav, po drugi strani pa se evropski državljani čutijo ogrožene zaradi migracijskega pritiska iz takšnih držav, kjer so pogoji dela in življenja nevzdržni in neprimerljivi z evropskimi. Mislim, da je, dokler obstajajo takšne razlike v standardih dela in življenja med Evropo in nekaterimi drugimi deli sveta, upravičeno formiranje t.i. globalizacijskega sklada, ki bi pomagal tistim najbolj ogroženim območjem zaradi takšne konkurence in pomagal kompenzirati izgubljene dejavnosti in izgubljena delovna mesta.
Seveda pa je po drugi strani Evropska unija dolžna, da tam, kjer sama nastopa kot nekorekten partner v svetovnih trgovinskih odnosih, da sama popravi takšne odnose in sprejme takšne zaveze, ki bodo bolj korektne. Govorim predvsem o trenutnih pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije, predvsem o kmetijskih proizvodih, kjer je trenutno največja bitka o tem, ali bo prišlo do preboja, do takšnih razmerij, ki bodo bolj v korist državam v razvoju in pri čemer je ravno Evropska unija trenutno največji zaviralni dejavnik. Najbolj zavira sprejem takšnega dogovora, ki bi pomenil, da se svetovni trgovinski odnosi, predvsem na področju kmetijstva in na koncu prehrane spreminjajo in postajajo bolj pravični. Mislim, da bi morala Evropska unija sprejeti izziv Združenih držav Amerike, ki so ponudile bistveno znižanje izvoznih subvencij, uvoznih carin in na tak način konstruktivno zaključiti pogajanja v svetovni trgovinski organizaciji ter s tem zagotoviti tudi bolj pravične odnose in boljše preživetje ljudem v številnih državah v razvoju. S tem bi na dveh področjih delovali pravilno in napravili veliko za prihodnost.
Če zaključim svoj razmislek o finančni perspektivi, hkrati, ko bi morali nekoliko znižati kmetijske subvencije iz skupnega evropskega proračuna, bi se morali dogovoriti tudi o postopni odpravi t.i. britanskega rabata v tem obdobju, torej v obdobju finančne perspektive 2007 do 2013. Mislim, da ta postaja vedno bolj nevzdržen in če bi nekatere članice pristale na nekatere, prepričan sem utemeljene korekcije proračuna, mislim, da bi morala tudi Velika Britanija pristati na postopno odpravo t.i. britanskega rabata. Gre za pomembna sredstva, trenutno okrog 5 milijard evrov letno in če po drugi strani to prištejemo še tistim 10 milijardam pri kmetijskih subvencijah, lahko vidimo, da bi se lahko sprostila pomembna sredstva, ali za takšen globalizacijski sklad ali za raziskovanje, izobraževanje, razvoj, konkurenčnost ali za nekatere druge namene, o katerih sem tudi govoril. Takšen je moj razmislek in mislim, da bi se morali poskušati dogovoriti o tem, da ne bi prišlo tokrat do gnilega kompromisa v Evropski uniji, da ne bi prišlo do podaljševanja inercije na koncu dogovora zaradi dogovora, zato da bo mir in da bo nekaj sprejeto. Mislim, da bi morala Evropska unija odgovoriti na nekatere največje izzive sedanjosti in prihodnosti z ustreznimi ukrepi in s tem tudi pokazati državljanom evropskih držav, da je sposobna zadostiti tudi njihovim pričakovanjem, odgovoriti na njihove bojazni, ki so se pokazale ob referendumih v Franciji in Nizozemski. Naj spomnim, da so ravno vprašanja množičnega zapiranja delovnih mest zaradi pritiska azijske konkurence in pa pritisk migrantov v Evropo, bili dve izmed osrednjih vprašanj na teh referendumih v javnosti teh držav, da se je med državljani uveljavilo prepričanje, da na to ne zna odgovoriti, ne njihova nacionalna politika, ne Evropska unija in so enostavno glasovali proti eni in drugi. Če želimo, da se to ne bo več ponovilo, ali pri njih ali drugje, potem moramo najti boljše, bolj odločne rešitve in se ne zadovoljiti s kompromisi, ki v tem primeru nikakor ne bi dosegli pričakovanj, niti najbolj minimalnih potreb, ki jih imamo v Evropski uniji in v svetu.