grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Zaključni nagovor predsednika dr. Drnovška na devetih pogovorih o prihodnosti Slovenije

Ljubljana, 11/18/2005  |  sporočilo za javnost, govor

Pri predsedniku republike dr. Janezu Drnovšku je danes potekal deveti pogovor o prihodnosti Slovenije, na katerem so vabljeni predstavniki državnih institucij in civilne družbe razpravljali o izzivih glede klimatskih sprememb.

Klikni za povečavoPo uvodnem nagovoru predsednika so vabljeni razpravljavci skušali podati odgovore na naslednja vprašanja: Kakšne posledice klimatskih sprememb lahko pričakuje človeštvo v prihodnjih letih in desetletjih? Na katera področja človekovega in družbenega delovanja bodo klimatske spremembe najbolj vplivale? Kako se naj organizirajo družbe in države na področju zdravstva, kmetijstva, energetike, varnosti in drugih pomembnih področjih, na katere bodo vplivale klimatske spremembe? Kakšne ukrepe lahko države, vlade, gospodarstva in posamezniki še izvajajo, da bi lahko vsaj delno oziroma pomembneje omilile napovedi in pričakovanja v zvezi s klimatskimi spremembami v svetu? Kako delovati čimbolj uspešno na lokalni, regionalni in mednarodni ravni v svetu, ki postaja vse bolj soodvisen? Zakaj znanstvena spoznanja in napovedi tako počasi prodirajo v širšo javnost in širšo družbeno zavest?

Kakšni izzivi čakajo Slovenijo v prihodnjih letih in desetletjih v zvezi s klimatskimi spremembami? Kako se čimbolj učinkovito organizirati in delovati na ravni države, lokalnih skupnosti in gospodarstva?

Predsednik dr. Drnovšek je ob zaključku razprave povedal naslednje (nelektoriran zapis):


Klikni za povečavoSlišali smo marsikaj zanimivega in mislim, da precej temeljito obdelali današnjo problematiko. Veliko je konkretnih predlogov, usmeritev za prihodnost. Marsikaj bo lahko upoštevala naša vlada pri svojih odločitvah in ukrepih. Strinjam se s tem, da bi bilo treba problematiko okoljskih, podnebnih sprememb spremljati sistematično. Kakšna institucija, vladna ali nasploh povezovalna institucija v državi ne bi bila odveč, bila bi koristna. Zagotovila bi stalno obravnavo teh vprašanj in predlogov in tudi stalen pretok informacij, znanja in predlogov med vladno in nevladno sfero, tudi znanostjo, skratka vsemi, ki so zainteresirani, da se ta vprašanja rešujejo. Gre resnično za interes vseh, za skupni interes! Globoko se strinjam, da se moramo zato tudi na pravi način organizirati, da bomo lahko skupaj dosegli čimveč.

Klikni za povečavoProblem, kot smo vsi ugotavljali, seveda ni samo slovenski, daleč od tega, je skupen svetovni problem. Gre za usodo planeta in najbolj pomembne odgovore lahko damo samo skupaj, na nivoju človeštva. Da bi jih lahko dali, moramo še naprej dvigovati ozaveščenost, zavest o problemu, zavest o medsebojni povezanosti in o tem, da lahko človeštvo to rešuje samo skupaj. Ta ozaveščenost se je v zadnjih letih dvigovala in je marsikje že dosegla sorazmerno visok nivo, marsikje pa ne. Prepočasi prodira skozi institucije, nacionalne ali mednacionalne institucije, ki jih imamo v svetu. Preveč je še inercije, odgovori so prepočasni. In seveda, te institucije velikokrat delujejo pod vplivom lobijev, interesnih skupin, ki so vezane na posamezne gospodarske grupacije, interese in velikokrat blokirajo odločnejšo akcijo človeštva pri reševanju teh vprašanj. Vendar druge izbire ni! Treba je nadaljevati, treba je iti po tej poti. Upajmo, da nam bo narava dala dovolj časa za to, da bomo zmogli prave ukrepe, da bomo zmogli upočasniti in, upajmo, zaustaviti sedanje trende v podnebnih spremembah. Kako hitre bodo te spremembe, pa ne vemo. Slišimo ocene o dveh stopinjah segrevanja in da bi bile stvari, če bi ostali v mejah teh dveh stopinj, še nekako obvladljive. Upajmo, da bo ostalo v mejah teh dveh stopinj, vendar smo danes slišali, da še ni dolgo nazaj, ko so znanstveniki v svetu govorili o ohlajevanju zemlje. Danes govorimo o segrevanju in najbrž nimamo dovolj jasnih spoznanj, da bi lahko točno predvideli, kakšne in kako hitre bodo te spremembe v prihodnje. Morda bodo hitrejše, kot danes računamo na podlagi trenutnih trendov. Ali pa ne! Torej, pripravljeni moramo biti tudi na slabše scenarije.

Ob nujnosti skupne akcije, da zmanjšamo onesnaževanje okolja, predvsem ozračja, pa tudi okolja nasploh, lahko upamo, da bo človeštvo morda tudi tokrat zmoglo kakšno pomembno ali ključno tehnološko inovacijo, ki bi spremenila sedanje trende in načine obnašanja ter omogočila razvoj na drugačni osnovi. Vendar v tem trenutku z njo še ne razpolagamo. Lahko upamo, da se bo zgodila in da bo, če se seveda bo zgodila, koristila celotnemu človeštvu, da je ne bo uzurpirala posamezna skupina, posamezni gospodarski interes ali lobi.

Klikni za povečavoV domačem, slovenskem okolju lahko naredimo marsikaj, damo svoj prispevek k globalnim procesom, k dvigovanju zavesti, k iskanju rešitev, seveda pa se lahko skušamo tudi sami čim bolje pripraviti in zaščititi pred neugodnimi posledicami vremenskih sprememb. Da se te spremembe dogajajo in da so posledice vidne, o tem smo govorili, to je danes jasno že marsikomu. In tistemu, ki mu še danes ni jasno, bo verjetno kmalu jasno! Po tem, kar se je dogajalo v zadnjem času, po orkanih, ki smo jih videli, po velikih poplavah ali velikih vročinah in sušah, ki prinašajo, zdaj že vnaprej planirano obdobje lakote, stradanja na primer v Afriko. Ob vsem tem je jasno in bo še bolj jasno, da se nekaj bistvenega dogaja. Strinjam se s tistimi, ki ste razpravljali o tem, da je treba spremeniti naš vrednostni pogled, sistem. Saj tovrstno ozaveščanje to pravzaprav že pomeni. Zavest o medsebojni soodvisnosti in potrebi skupne akcije, o potrebi ohranjanja okolja in ohranjanja planeta. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da motiv dobička, stihijske ekonomske zakonitosti tega vprašanja ne morejo rešiti. Ne morejo ga! Lahko samo povečujejo obstoječa neravnotežja v svetu - razlike v prosperiteti, revščina na eni strani, bogastvo na drugi strani - in pa zmanjšujejo možnost, da človeštvo skupno, z neko koordinirano akcijo odgovori na izziv klimatskih sprememb. Treba je nekaj več od tega! Potrebna je zavest, ki se ne zreducira samo na pridobivanje dobička, ampak nekaj več.

Klikni za povečavoSlovenska vlada bo, upam, tudi iz današnje razprave in prispevkov, ki jih bomo tudi, kot ste slišali, posebej objavili v knjigi in zgoščenki, lahko dobila pomemben impulz za delovanje v prihodnje. Opozoril bi na nekatera konkretna vprašanja, na katera se moramo pripraviti. Slovenija je lahko podvržena poplavam, neurjem, to se je že dogajalo in vemo, da se to lahko v prihodnje dogaja še v večji meri, zlasti v kontekstu klimatskih sprememb, o katerih smo govorili. Treba bo več napraviti za preventivno zaščito, več sredstev vložiti v to. Že nekaj časa vemo, da je na primer del Ljubljane, jugovzhod Ljubljane, posebej močno izpostavljen poplavni nevarnosti. Da so stoletne vode že poplavile to območje. V okviru klimatskih sprememb, ki zvišujejo verjetnost takšnih pojavov, je samo vprašanje časa, kdaj se bo to spet zgodilo. V preteklosti smo večkrat opozarjali na to vprašanje, tudi sam, še kot predsednik vlade, takratne okoljske ministre. Začelo se je nekaj pripravljati, nekaj se dogaja, vendar je to ena izmed zadev, pri katerih vemo, da gre samo za vprašanje časa, samo za tekmo s časom. Ali se bomo prej pripravili z ustreznimi preventivnimi ukrepi, zaščitami in vsaj zmanjšali eventualne posledice, če jih že ne preprečili, ali pa se bo zgodilo neizogibno. In ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. Lahko se to zgodi že jutri, lahko čez dve leti. To je en primer, imamo še druge primere po Sloveniji, kjer vemo, da je možnost velika. Možnost neurij, možnost poplav, in tam moramo preventivno ukrepati. Opozoril je bilo danes veliko, tudi sicer jih veliko slišimo, vsak dan gledamo po sredstvih javnega obveščanja o tem, kakšne katastrofe se dogajajo v svetu.

Te katastrofe imajo še en zanimiv vidik. Namreč, v velikih nesrečah, naravnih pa tudi drugih, ljudje postanejo bolj solidarni. Zavedajo se medsebojne odvisnosti, čutijo drug z drugim. Takrat je običajno manj odtujenosti, kot jo sicer doživljamo v vsakdanjem življenju. Vendar tudi to ni nujno! Če se temeljna kohezija neke družbe tako zrahlja, da tudi v takšnih hudih naravnih nesrečah ni več solidarnosti, skupnega delovanja, občutka soodvisnosti in potrebe po pomoči, potem se lahko zgodi, da v primeru naravnih nesreč takšna solidarnost, takšno skupno delovanje odpade. Primer, ki smo ga videli nedavno v New Orleansu ob oziroma po orkanu, nam je pokazal, da se lahko zgodi, da je družba tako razgrajena in tudi tako slabo pripravljena na takšne situacije, da en del družbe lahko sam sebe reši, drugi del, ki ga prizadene taka nesreča, pa je prepuščen tej nesreči na kraju samem. In v tistem občutku odrinjenosti, ki je bila prisotna že prej, takrat pa se je še potencirala, lahko pride do izbruha elementarnega nasilja. Namesto solidarnosti, pomoči - elementarno nasilje, ki še poveča katastrofalne posledice samega naravnega pojava. Mislim, da je to lahko resno opozorilo ne samo tisti državi, kjer se je to zgodilo, ampak tudi vsem drugim. Neka nujna kohezivnost, povezava med ljudmi, zavedanje neke skupne usode morajo biti prisotni. Enostavno ni mogoče, da bi vsak sam zase gradil prihodnost v neki iluziji, da ni soodvisen od drugih. In tega ne more storiti niti največja in najmočnejša država v svetu. Ne more se izolirati od takšnih in drugačnih vplivov, dogodkov, ki jo lahko prizadenejo tako, kot morda prej prizadevajo drugi del človeštva. Slej ko prej bo to zadelo tudi njih In jih že zadeva!

Pridružujem se vsem pozivom, ki ste jih danes izrekli, da bi se v prihodnje naš odnos do teh vprašanj še izboljšal, da bi se konkretna akcija poživila, da bi tako vlada kot druge institucije čim bolje delovale v tej smeri. Zahvalil bi se vam za vaše prispevke. Bili so kvalitetni in mislim, da je današnja razprava dala tudi v Sloveniji dragocen prispevek k temu, da se vsi bolj zavedamo teh vprašanj in nujnosti ustreznega delovanja tako vsakega človeka, posameznika, kot posameznih institucij in vseh skupaj. Hvala lepa.