Izjava predsednikov Václava Havla in Milana Kučana ob 9. srečanju predsednikov srednjeevropskih držav
Brdo pri Kranju, 31. maj in 1. junij 2002
Srečanje predsednikov držav Srednje Evrope je v Sloveniji potekalo prvič leta 1997, ko so se ga udeležili predsedniki Češke, Avstrije, Nemčije, Poljske, Madžarske, Slovaške, Italije in Slovenije. Na drugem srečanju v Sloveniji na Brdu pri Kranju so se jim pridružili še predsedniki Romunije, Bolgarije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Jugoslavije, Makedonije, Ukrajine in Moldavije. Pobudnik srečanj, češki predsednik Vaclav Havel in gostitelj 9. srečanja Milan Kučan sta ob zaključku svojih mandatov s posebno izjavo ovrednotila smisel in pomen predsedniških srečanj.
Tradicija srečanj srednjeevropskih predsednikov se je začela v konkretni zgodovinskih razmerah - v času po padcu berlinskega zidu in razkroju komunizma. Srednja Evropa je bila polna upov in pričakovanj, a tudi negotovosti o prihodnosti, upoštevajoč neskončno zapleteno in bolečo preteklost, narodov in držav srednje Evrope. Predsedniki srednjeevropskih držav so seveda čutili svoj del soodgovornosti za iskanje dolgoročnih rešitev za preseganje teh razmer. Iz te celote sta najbolj jasno izstopala dva glavna cilja: preraščanje evropske razdelitve z integracijo novih držav v Evropsko unijo in iskanje krepitve evropske in transatlantske varnosti. Izrednega pomena je bila enakopravna in kolegialna platforma, ki je omogočala prijateljska in z zaupanjem napolnjena srečanja predsednikov držav, ki so bile že prej trden sestavni del teh integracij, kakor tudi tistih, ki so se za članstvo šele začele potegovati. Predsedniki so obenem znova in znova poudarjali predvsem potrebo po oživljanju, nastajanju in nadaljnjem razvoju civilne družbe.
Devetdeseta leta so v srednjeevropsko regijo postopoma prinesla bistvene spremembe. Poljska, Madžarska in Češka so postale članice NATO in prav simbolično se bo na ozemlju ene od teh držav ob letošnjem vrhovnem srečanju odločalo o bodoči podobi Alianse in njenem nadaljnjem odpiranju. Večina srednjeevropskih držav je sodelovala in še vedno sodeluje pri obnovitvi in ohranitvi miru na Balkanu, kjer je v zadnjem obdobju prišlo do številnih velikih in pozitivnih sprememb. Nekatere države srednje Evrope so si tudi izbrale ožjo obliko sodelovanja, ki naj bi premagovala še ne povsem zaceljene tektonske razpoke iz preteklosti. Občasne zgodovinske reminiscence pa na žalost včasih v političnem življenju še vedno segajo v Pandorino skrinjico zgodovine, namesto da bi vzpodbujale samospoznanje in samorefleksijo. V odnosih med evropskimi državami pa mora biti zgodovina predmet dialoga in ne konfrontacije ali celo pogojevanja pri vključevanju držav v evroatlantske integracije.
Specifična vloga predsednikov držav naše regije je prav tako stalno usklajevanje še vedno preveč partikularnih interesov in bdenju nad krhkimi mehanizmi vzajemnega spoštovanja z vidika širše skupnosti. Ko pa gledamo v prihodnost, se v trenutnih razmerah pojavljajo tudi druge naloge in možnosti, ki dajejo tem srečanjem nov smisel in vsebino. Srednja Evropa mora postati odprta, sodelujoča kulturnoduhovna skupnost, ki bo trdno zasidrana v Evropski uniji. Odpiranje njenih meja predstavlja hkrati prednost in priložnost sprejemati in razvijati evropski pravni red, demokratično politično kulturo in pripravljenost nositi soodgovornost za globalni razvoj sveta. Osebna in neformalna srečanja predsednikov lahko prispevajo tako k formulaciji specifičnih srednjeevropskih izkušenj kot tudi k bogastvu in raznolikosti tudi kot vrednostna in politična skupnost Evrope in nenazadnje tudi k poglobitvi stikov med državami iz različnih zgodovinskih obdobij, za katere pa so temeljne evropske vrednote prioritete v njihovih stremljenjih. Verjamemo, da bodo države organizatorke tudi v prihodnje na teh srečanjih našle ključne teme in razpravljale o njih z razumevanjem, ki bodo Evropo dojemale kot odprto strukturo, kot vrednostno in politično skupnost, ki želi uveljaviti svoj vpliv in odgovornost v današnjem globalnem večsrediščnem svetu, ki pomeni priložnost za vse, ki želijo sodelovati v njegovem razvoju, trdnosti in blaginji.