Razmere v državi niso normalne, za Mladino pravi Kučan
Mladina, 30.junij 2007
Novinar Jure Trampuš: Kako to, da se je najprej pojavila informacija, da se slovesnosti na dan državnosti ne boste udeležili, ker ste zadržani v tujini, potem pa je prišlo do reinterpretacije in javnost je zvedela, da vas na Trgu republike ni bilo zaradi protesta?
Kučan: Ko so iz protokola spraševali, ali se bom udeležil proslave, sem bil na Hrvaškem. Tako so iz kabineta tudi odgovorili. Prišel sem v Slovenijo pravočasno in ugotovil, da predsedniku države na državni proslavi ni omogočeno oz. ni zaželeno, da govori. To se mi je zdelo nesprejemljivo, zato sem se odločil, da na proslavo ne grem. Odnos do te najvišje državne funkcije mora biti državotvoren in spoštljiv. Ker sem jo nekoč opravljal tudi sam, se mi je zdelo potrebno stopiti v bran funkcije in s tem na stran nosilca, ki to funkcijo opravlja. Ne obstaja razlog, da predsedniku države ni omogočeno govoriti na državni proslavi, če to želi.
Novinar: Proslave se niste želeli udeležite, ker ste s svojo potezo želeli ubraniti integriteto institucije predsednika Slovenije?
Kučan:Tako je. Normalno je, da je na proslavi, ki obeležuje rojstvo države, prisoten predsednik države in da tam opravi svojo funkcijo, ki ni samo protokolarna. Da torej tudi govori. Kar se je zgodilo tokrat, je še eden od pokazateljev, da razmere v državi niso normalne, pač pa zaskrbljujoče in je potrebno o njih resno razmisliti.
Novinar: Leta 2000 sta bila na proslavi državnosti dva govornika.
Kučan:Takrat je vlada sklenila, da bo govoril predsednik vlade Andrej Bajuk. Tudi sam sem izrazil željo, da bi govoril. Nisem imel nič proti temu, da na proslavi govori tudi predsednik vlade, zato sva govorila oba.
Novinar: Aleksander Zorn Vam je očital, da ste z izjavo, da je bil predsedniku Drnovška onemogočen govor, zavajali javnost. Da ste nastopili politično.
Kučan: No, to je izjava nekega državnega uradnika …
Novinar … gre za sekretarja v kabinetu predsednika vlade.
Kučan:Uradnika, ki opravlja to funkcijo. Njegovo komentiranje odločitve predsednika države je po moji sodbi vse prej kot spodobno. Je nespoštljivo do te funkcije. O moji moralni in pravni kompetenci, da dajem sodbe o tem, ali je to bila državna proslava ali ne, pa premisleka ne prepuščam njemu. 25. junij je za mene velik, največji praznik te države. Praznujem ga ne glede na to, ali se udeležim državne proslave oz. proslave, ki naj bi to bila. Praznovanja mi takšna ali drugačna interpretacija državnega uradnika ne more preprečiti. To je za mene praznik tudi zato, ker vem, da sem tudi sam sodeloval pri nastanku države in sem prepričan, da so bile takratne odločitve nas Slovencev pravilne in nam jih ne bo potrebno nikoli obžalovati.
Novinar: Zakaj se v Sloveniji dogaja, da državne proslave vedno sprejo politiko, jo razcepijo, velja, da je Slovenija razcepljena?
Kučan:Ne. Gre za pomanjkanje državotvorne zavesti, ki je posledica miselnosti, da je država plen tistih, ki dobijo mandat, da jo upravljajo. Če sem bolj konkreten, plen tistih, ki zase mislijo, da so osamvojitelji. Gre za logiko, "država bo takšna, kot želimo mi, če ne, je ne bo". Zato so tudi že organizirali alternativne proslave, se niso udeleževali uradnih, niso priznavali legitimitete in legalnosti nekaterih demokratično izvoljenih funkcionarjev, oporekali podeljenim odlikovanjem.
Novinar: Se strinjate z pogledom Janeza Drnovška na stanje v Sloveniji. Predvsem v delu, ko pravi, da politika preveč pritiska na samostojnost in neodvisnost posameznika.
Kučan:Tudi če Drnovšku ni bilo dano na proslavi oceniti razmer v državi, to še ne pomeni, da tako ne misli. Tudi drugi ocenjujemo razmere podobno kot Drnovšek. Problem je, da razprava ne poteka o vsebini pomislekov, pač pa se jo preusmerja na ljudi, ki kritično govorijo in pišejo. Poskuša se vzeti legitimiteto tistemu, kar govorijo o stanju v državi z njihovo osebno diskvalifikacijo. Sporno se mi tudi zdi, kako so Drnovška med proslavo ob dnevu državnosti tako rekoč razlastili funkcije vrhovnega poveljnika. Odločitev, da častno četo pregleda predsednik državnega zbora, je po mojem mnenju ustavno vprašljiva. Predsednik države ni bil odsoten, bil je v državi in samo on bi lahko pooblastil predsednika državnega zbora, da četo pregleda namesto vrhovnega poveljnika. O tem ne moreta odločati državni in vojaški protokol.
Novinar: Kaj pa njegove ocene?
Kučan:Z marsikatero se strinjam. Predvsem z oceno, da obstaja prevelik pritisk na samostojnost in neodvisnost posameznih družbenih podsistemov in da se ruši ravnovesje med posameznimi vejami oblasti. Tako politični podsistem in znotraj njega izvršilna oblast dobiva preveliko moč. To ima posledica za obnašanje ljudi. Človek vendarle ne živi le od kruha. Ni mogoče zanikati, da je gospodarski položaj v Sloveniji dober, vendar to ne pomeni, da smo vsi tudi že zadovoljni.
Novinar: Kje po vašem mnenju največja razlike med Slovenijo pred petimi leti, ko ste zapustili položaj predsednika republike, in Slovenijo danes?
Kučan: Časovni okvir bi postavil širše. Kje je torej razlika med stanjem, kakršno je bilo, ko je Slovenija nastajala in stanjem danes. Takrat nas je preveval optimitizem. Obstajalo je splošno zavedanje o tem, da smo pred izjemno veliko nalogo, a bili smo tudi prepričani, da bomo tej nalogi kos. Namesto, da bi politika gradila na tem optimizmu in visoki stopnji zaupanja v naš prav, so se potem začele iskati razlike. Začelo se je razpravljati o ljudeh, kaj je kdo nekoč počel, kakšno vlogo je imel, kdo in kakšne zasluge je imel, o tem, da parlamentarne volitve po osamosvojitvi države niso pravično porazdelile "osamosvojitvenega kapitala" in podobno.
Novinar: Kako razumete prestrukturiranje slovenske levice. Večkrat ste govorili o tem, da je politika v krizi, da je potrebna nova paradigma, nova politika, je Društvo zares, društvo za novo politiko, prava pot.
Kučan: Govorjenja o novi politični paradigmi, o tretji poti je v Sloveniji veliko. Za zdaj še nisem opazil nobenega konkretnega koraka v smer, ki bi me prepričal, da je to res nova politična paradigma, čeprav je ta Sloveniji nedvomno potrebna. S stališčem, da je za Slovenijo škodljiva blokovsko razdeljena politika, se strinjam, še posebno, ker se vsiljuje logiko medvojnih in povojnih delitev. A samo govorenje o tem ni dovolj. Ljudje namreč imamo različne vrednote, jih različno razvrščamo in se do njih opredeljujemo, pa tudi politike se razlikujejo prav v razmerju do vrednot ter do sodb in ukrepov, ki so posledica vrednotnega opredeljevanja. Tudi države z dolgo politično tradicijo so politično razdeljene. A so razdeljene na način, ki omogoča komunikacijo in dialog. Pri nas je na žalost drugače. Moti me logika, "kdor ni z nami, je proti nam, kdor ni z nami, je naš sovražnik". Na nevarnost, da bi ta logika dobila domovinsko pravico, sem dostikrat opozarjal. Danes pa so tisti, ki kritično razmišljajo o razmerah v državi, označeni za njenega sovražnika. Ravno takrat, ko je družbi dobro in ko ima realno podlago za optimizem, je potrebno premišljati o tem, kar vidijo tisti, ki mislijo, da vse skupaj ni tako idealno. Že logika kmečkega gospodarja pravi, da je takrat, ko je najboljše, potrebno razmišljati o sedmih letih suhih krav in se na to tudi pripravljati. In kako je v Sloveniji? V trenutku, ko nam je najboljše, raste javni dolg, pa ni odgovora zakaj.
Novinar: Se je Borut Pahor v zadnjih tednih z vami kaj posvetoval o svoji politični prihodnosti?
Kučan: Pogovarjala sva se o dogajanju v državi in o njegovi kandidaturi.
Novinar: Ste mu svetovali naj gre na državnozborske volitve?
Kučan: Nič mu nisem svetoval, povedal sem mu svoje mnenje, mislim pa, da je njegova odločitev nekoliko pozna.
Novinar: Zakaj pozna?
Kučan: Njegov dolg premislek je v precejšnji meri zaprl prostor nekaterim drugim ljudem, ki bi morda bili pripravljeni kandidirati na volitvah za predsednika republike, pa se zato niso odločili. Sedaj je malo časa, da bi okrepili svojo prepoznavnost v javnosti in bi ujeli čas, ki ga v polni meri izkorišča Lojze Peterle. On se je zavedal, da njegova prepoznavnost, četudi velika, zahteva, da se njegova stališča dostopna širšemu krogu, kot ga je ta, ki ga je poslušal do sedaj.
Novinar: Bi bila edina možnost za »levico«, da bi nastopila s skupnim kandidatom?
Kučan: Volitve za predsednika so volitve konkretnih ljudi. Vprašanje je, kdo bodo na koncu res kandidati. Če bodo to kandidati, ki bodo sprejemljivi za vse stranke »levega« pola, najbrž ni kakšnega posebnega razloga, da bi vsaka stranka nastopala s svojim. Sam sicer nikoli nisem bil sprejet kot kandidat političnega pola levice, saj so mi vse stranke, razen tedanje ZLDS, postavljale svojega protikandidate. A treba je upoštevati, da ima desnica skupnega kandidata in je že ustvarila svoj blok. S tem je na nek način zakoličila manevrski prostor tudi za drugo stran.
Novinar: Špekulira se o dveh kandidatih leve opcije. Kaj mislite o Ivo Vajglu in Mitji Gaspariju?
Kučan: Sposobnosti opravljati funkcijo predsednika republike imata eden in drug. Drugo vprašanje pa je, če sta izvoljiva.
Novinar: Kakšna bo vaša udeležbe v predsedniški tekmi, kandirali pač ne boste.
Kučan: Seveda ne bom, sem pa pripravljen pomagati ali podpreti, če bo to seveda zaželeno, kandidaturo tistega kandidat, za katerega bom prepričan, da bi uspešno opravljal to funkcijo.
Novinar: Nekoč je neko politično opcijo podprl tudi Forum 21, vendar uspeha ni bilo.
Kučan: Podprli smo tedanji načrt strategije dolgoročnega razvoja Slovenije, ki ga je pripravila vlada Toneta Ropa in v kateri je bila tudi ZLSD. Načrta nismo podprli, ker bi bil popoln, pač pa zato, ker so bile osnovne smernice razvoja in podlaga, na kateri je ta perspektiva temeljila, po naši oceni sprejemljiva. In ker je hkrati obstajala odprtost poslušati pripombe in predloge. Volni boj se na žalost ni odvijal okoli pogledov na prihodnost Slovenije, ampak so nastopale druge, politično atraktivnejše stvari, ki so političen prostor spremenile v današnja razmerja.
Novinar: Kako razumete afero Sova?
Kučan: Če Sovi populiš perje, potem naokoli letijo drugi ptiči. Če so v tako občutljivi instituciji, kot je obveščevalna služb,a nepravilnosti, jih je nedvomno potrebno čim prej odpraviti. Vlada in parlament imata vrsto inštrumentov, da se to zgodi na način, ki ne ogroža dejavnosti te službe, ki ne ogroža mreže njenih sodelavcev in institucij, ki ne razkriva metod njenega dela in ki je ne onesposablja za opravljanje vloge, ki jo na žalost potrebujejo vse države. Ne glede na to, da je, gledano strogo sistemsko pravniško in v sodobnem razumevanju človekovih pravic že sam obstoj takšne službe lahko vprašljiv.
Novinar: Ali verjamete Tonetu Ropu?
Kučan: Za zdaj nimam nobenega razloga, da bi verjel ali ne verjel komurkoli, ki zdaj komentira dogajanje v Sovi. Če pa bi se pokazalo, da so Ropove izjave o dogovarjanju o incidentih v Piranskem zalivu točne, bi me to skrbelo do skrajne mere.
Novinar: Bi bilo vam v veselje in čast, če bi po vas poimenovali ulico, letališče?
Kučan: Ne. Tudi do sedaj sem se izogibal različnim častem. Res je, da sem pred časom postal častni občan Nove Gorice in sedaj še Ljubljane, pa čeprav sem prvič, ko so me vprašali, to odklonil. Danes, ko Ljubljančani postajajo žrtve odnosa vlade do mesta, ker se je županski volilni boj v Ljubljani iztekel drugače, kot je pričakovala vladajoča struktura, pa se mi je zdelo prav, da tudi na ta način podprem demokratično izvoljeno mestno oblast. Ni namreč države, ki bi lahko živela brez glavnega mesta.
Novinar: Kakšno je vašo mnenje o tem, da se je letališče Brnik poimenovalo po vašem političnem tekmecu.
Kučan: Jože Pučnik ni bil moj politični tekmec. Midva sva tekmovala samo na volitvah leta 1990, kasneje sva sodelovala, kakor je bilo mogoče in zaželeno tudi iz njegove strani. Še posebno v času, ko je bil podpredsednik vlade. Pučnik je bil velik človek in pomemben dejavnik slovenske osamosvojitve in demokratičnih sprememb. Mislim pa, da so na voljo druga priznanja, ki so mu morebiti bolj pritičejo kot je pa poimenovanje letališča z njegovim imenom. Sam pa s tem poimenovanjem sicer nimam nikakršnega problema.
Novinar: Kako po petih letih ocenjujete službo, vlogo institucije bivšega predsednika republike. Je v Sloveniji sploh potrebna?
Kučan: Bivši predsedniki so navadno ljudje, ki imajo politične izkušnje, ki imajo ugled, katerih beseda ima verodostojnost. V Sloveniji se zdaj dostikrat sliši, da naj bivši predsednik molčijo in naj ne bodo aktivni in da je tako tudi v svetu. Vendar to preprosto ni res. Pogledati je treba recimo samo skupni nastop Lecha Walense in Aleksandra Kwasniewsega zaradi razmer na Poljskem ali pa nastope Vaclava Havla ali Jimmyja Carterja, ki ne nedavno zelo kritično govoril o politiki predsednika Busha. Ne želim se primerjati z nobenim izmed njih, poudarjam samo, da ni res, da bi moral kot bivši predsednik molčati. Tudi bivši predsedniki imajo v drugih državah pomembno vlogo v družbi in nekateri so v svojih presojah tudi kritični do uradne politike. Pa vendar je njihova beseda zaželena in omogočena.
Novinar: Kaj boste naredili po decembru 2007, ko boste zapustili pisarno bivšega predsednika republike?
Kučan: Potem več ne bom v tej pisarni. Sicer pa še ne vem natančno, kaj bom delal.