Ob obletnici o razpotjih slovenske družbe
Hodoš, 30. junij 2007
Milan Kučan se je udeležil slovesnosti občine Hodoš, kjer so ob obletnici osamosvojitve Slovenije obeležila tudi občinski praznik. Milan Kučan je bil slavnostni govornik. Objavljamo
govor bivšega predsednika republike Milana Kučana v celoti:
Najprej bi se vam rad zahvalil za prijazno povabilo k nagovoru na današnji slovesnosti. Vesel sem vabila občine z večinskimi madžarskimi prebivalci, ki sem jim po svojih močeh pomagal, da jim je bilo kot manjšini lažje živeti v spoštljivem sožitju s slovenskimi prekmurskimi ljudmi, s katerimi delijo skupno usodo, skupne skrbi in skupna veselja. Občutil sem to vzdušje sožitja že kot otrok v bližnjih Prosenjakovcih, kjer sem preživljal vojna leta madžarske okupacije v družbi madžarskih otrok, ne da bi mi bila med njimi kot Slovencu kakor koli prizadejana kakšna krivica. Sem, na Hodoš, sega namreč tudi nekaj davnih korenin moje družine.
Ni lahko biti manjšinec in ni lahko razumeti, da večina nosi odgovornost za to, da se manjšina počuti zaželeno in enakopravno, ker so ji dostopne vse pravice in jih ima celo nekaj več, zato da bi lahko ohranila svojo identiteto, svojo kulturo, svoj obstoj in se ne bi utopila v morju večine. Ni lahko. Je pa to eden pomembnih pokazateljev demokratičnosti družbe in njene sposobnosti, da živi z razlikami in z različnim.
Slovenija je država, ki je že v svoj rojstni list pred 16-imi leti zapisala zavezo, da bo skrbela za pravice manjšin in varovala njihov položaj. Na normativni ravni, na ravni zakonodaje je zvesta tej svoji zavezi. Je med državami, ki imajo zelo visoke standarde pravic in varstva manjšin. Vendar je sodba o tem, koliko je tudi vsakdanje življenje zbližano z zakonsko normo, vaša. Vašim ocenam in predlogom je oblast dolžna prisluhniti. S tem pokaže, da je občutljiva za vprašanja veljave in uresničevanja človekovih pravic nasploh, vedoč, da teh pravic ni mogoče nikoli in povsem do kraja uresničiti. So cilj, h kateremu se teži. Zato pa je potrebno vselej in sproti dokazovati to težnjo in voljo oblasti, da se temu cilju približa, tudi pri reševanju povsem konkretnih življenjskih vprašanj. Skupaj z ljudmi, ki v sožitju različnosti vidijo prednost in bogastvo.
V zrelih demokracijah politična oblast ne monopolizira odločitev, pa tudi ne ocen o razmerah v državi. Počne nasprotno. Odpira poti in si prizadeva, da v procese upravljanja z javnimi zadevami in v oblikovanje ocen o gospodarskih, socialnih, kulturnih in duhovnih razmerah v državi pritegne državljane. S tem si oblast zagotavlja verodostojnost, državljanom pa omogoča premislek in nadzor, ali so odločitve v njihovo korist, ali večajo blaginjo, varnost in svobodo ter o tem, ali oblast deli z njimi tudi ocene o razmerah v državi. Kritični premisleki in dobronamerna opozorila o razmerah in o stanju duha v družbi ne morejo biti sovražno dejanje, ne morejo biti "moteč oblaček na nebu sicer varne plovbe ladje v pravo smer", ki jo je določila oblast. Prispodoba ni moja. Sposodil sem si jo z uradne prireditve.
Predmet tovrstnega nedemokratičnega in nespoštljivega odnosa je zaradi svojih kritičnih ocen že dalj časa celo predsednik države. Namesto resne razprave o njegovih stališčih, ki bi omogočila, da se stališčem pritrdi ali da se jih ovrže, je deležen diskvalifikacije in poskusov spodbijanja njegove verodostojnosti. Če se to dogaja predsedniku države, kdo potem sploh sme kaj kritičnega in z lastnim premislekom spodbujenega izreči o razmerah v državi. Brez prizadevanj za široko zavezništvo z državljani in brez spoštljivega iskanja njihove podpore, ki raste iz medsebojnega zaupanja in želje po razumevanju skupnih ciljev države, nobena oblast ne bo zmogla niti ne bo imela pravega poguma za večji korak v smer, ki zagotavlja razvoj in dobro prihodnost. Sloveniji pa so potrebne spremembe, da bi si takšno prihodnost zagotovili.
Gotovo je res, da nam je zdaj v Sloveniji dobro. Prepričan sem, da se tega veselimo vsi. To je dobro za našo samozavest, za naš ponos, za potrditev pravilnosti naših strateških odločitev pred 16-imi leti in vse doslej, ko smo vstopili v EU in v območje EURA. Nobene od teh odločitev nam ni bilo treba obžalovati ali preklicevati. Omogočajo nam zanesljiv in trezen pogled v prihodnost ter premišljeno sprejemanje odločitev, da bi to dobro stanje ohranili čim dalj časa in na njem gradili hitrejši razvoj. Dober gospodar prav v ugodnem položaju razmišlja tudi o težjih časih. Ob res visoki gospodarski rasti je zato nujen tudi kritičen razmislek. Če ga ni, ali pa če je tak razmislek razglašen celo za glas nasprotnika države, je to ne le nedemokratično, ampak tudi nevarno za prihodnost.
Prav zaradi naše prihodnosti je upravičeno tudi vprašanje, ali so blagodati te visoke gospodarske rasti res deležni vsi državljani, ki imajo tudi največje zasluge zanjo, saj so pripravljeni delati zelo veliko, več kot drugje v Evropi. Čutijo te blagodati na svojem položaju? So na primer ob visokih dobičkih podjetij ustrezno rasle tudi plače delavcem? Je del te rasti namenjen vlaganju v razvoj podjetij? Je usmerjen v javno šolstvo, da bi v manjših razredih in v dobro opremljenih učilnicah dvigali raven znanja in s tem pomagali uresničevati strateški cilj o povečevanju konkurenčnosti slovenske družbe? Je del te rasti usmerjen v reševanje problemov v javnem zdravstvu? V reševanje ekoloških problemov in varovanje naravnega okolja, ki je ena od redkih razvojnih prednosti Slovenije? Je del tega usmerjen v zagotavljanje dolgoročne oskrbe z energijo in v zasnovo resnično trajnostnega razvoja, ki omogoča spreminjanje oz. prilagajanje okoliščinam, ki jih prinašajo globalizacija, soodvisnost sveta, hiter tehnološki razvoj in grožnje ekoloških katastrof? Je del te rasti usmerjen v snovanje dejavnosti, ki krepijo socialno povezanost, povečujejo družbeno vključenost posameznika in solidarnost slovenske družbe ter kvaliteto življenja? To so legitimna vprašanja.
Zahtevajo pa tudi resen skupen razmislek, da bomo znali vsak zase in skupaj potovati v razvito družbo blaginje, v kateri bodo živeli svobodomiselni, odgovorni, ustvarjalni in odprti ljudje. To lahko dosežemo le tako, da več ustvarimo. Zato je treba krepiti tiste dejavnike, ki omogočajo kakovosten razvoj, boljšo organizacijo dela, uvajanje znanja v proizvodne procese, inovativnost in nove tehnološke rešitve. To je naloga tistih, ki s podjetji upravljajo. Potem bo tudi učinek delavčevega dela večji. Pravičneje bo mogoče deliti družbeno bogastvo in lažje bo poiskati ravnovesje med delom in kapitalom v celotnem sistemu pravic in odgovornosti. Lažje bo ugotoviti prispevek k ustvarjanju skupnega bogastva in posledice napačnih odločitev, da jih ne bi nosili zgolj delavci.
Nobena vlada tega ne zmore sama. V razpravo o iskanju rešitev je potrebno pritegniti vse tiste, ki želijo in zmorejo pri tem sodelovati: civilno družbo, posameznika, sindikate, znanstvene in strokovne institucije. Ko gre za razvojne prodore in za spremembe, ki so njihov pogoj, ni mogoče izključevati nikogar, nikomur ni mogoče odrekati dialoga. Dopustna je le delitev na tiste, ki znajo, in tiste, ki ne znajo, in ne delitev na naše in vaše. Kajti izpeljati je mogoče le tiste spremembe, za katere čutimo vsi skupaj, da so potrebne. Če bomo to zmogli, bomo dokazali, da smo zrela družba, ki ima svoj trden prostor v evropski družini razvitih narodov in ki zmore v njej uveljavljati svoje interese in prevzemati svoj del odgovornosti.
S tem prepričanjem smo si 1. maja pred tremi leti nazdravljati tudi tu v Hodošu in vzdolž vse slovensko madžarske meje. Tu sva z nekdanjim predsednikom Arpadom Gönczem pritrdila upanju, da bo kmalu izginila v preteklost. Dolga desetletja je ločevala slovenske in madžarske rojake, ki so jih mednarodne pogodbe razdelile v različne države. Zdaj živimo zavezani istim vrednotam, načelom in odgovornostim. Veselimo se tega in bodimo ponosni, da smo to dosegli. In bodimo hvaležni tistim, ki so pred 16-imi leti v uniformah slovenske milice in teritorialne obrambe na meje naše komaj rojene države zasadili slovensko zastavo in tudi s svojimi življenji zagotovili, da je na njih tudi ostala. Zmogli so to, ker so vedeli, da stojijo na braniku zgodovinske odločitve slovenskega naroda, ki se je bolj kot kdaj prej zavedal, da stoji pred zelo zahtevno nalogo in bil prepričan, da jo bo tudi zmogel opraviti. Opravil jo je častno in takratnih odločitev mu ne bo potrebno nikoli obžalovati. Nanje nas bo odslej spominjalo tudi obeležje, ki ga danes odkrivamo tu na Hodošu.
Dragi rojaki, ne želim Vašega slavja obremenjevati s spori, v katere se je zapletla slovenska politika. Vi jih niste spočeli in bilo bi krivično, če bi to skalilo vaše veselje in ponos nad tem, kar ste v tej svoji majhni občini dosegli. Bilo bi tudi krivično in nespoštljivo do vas, spoštovani veterani vojne za Slovenijo in člani policijskega veteranskega združenja Sever, če bi vam to skalilo spomine na tiste velike in odločilne dneve pred 16-imi leti. Veselite se obetov, ki jih prinaša ugodna gospodarska rast in upam, pravična delitev njenih blagodati. Veselite se rojstnega dne slovenske države in njene obetavne prihodnosti. Samo na nas je, da si jo tudi zagotovimo. Zato si ne pustite vzeti pravice do ustvarjalne misli in kritične besede o razmerah v državi. Tudi vi ste jo ustvarjali in je tudi vaša. To, kar se je dogajalo pred 16-imi leti, ko je vsakdo s svojo mislijo in dejanjem delal za skupen cilj, je kažipot, kako je to mogoče doseči.