Jugoslavija je lahko le demokratična, ali pa je ne bo
Beograd, 30. januar 1989
Magnetogram govora Milana Kučana na 20. seji CK ZKJ v času mitingov po Jugoslaviji in ostrih napadov na Slovenijo in na slovensko vodstvo
Prevod magnetograma 20.seje CK zveze komunistov Jugoslavije
Po odmoru
PREDSEDUJOČI - PETAR ŠIMIĆ:
Tovariši in tovarišice, nadaljujemo z delom. Besedo ima tovariš Milan Kučan. Naj se pripravi tovariš Slobodan Milošević.
MILAN KUČAN:
Tovariši in tovarišice, naša naloga je, da pripravimo platformo skupnega boja za Jugoslavijo, za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Treba si je ogledati dejstva in odkrito povedati, da je ravno takšna Jugoslavija zdaj ogrožena. To, kar se sedaj dogaja v državi, predvsem pa znotraj same Zveze komunistov, je tako rekoč razpadanje Jugoslavije, je njeno tiho, v nekaterih delih ZK podpirano ali pa vsaj tolerirano, prekrajanje v neko drugačno Jugoslavijo, z drugačno družbeno in politično ureditvijo od tiste AVNOJ-evske, ki je rezultat zgodovinskega soglasja večine med našimi narodi in narodnostmi, odločitve in vizije večine Zveze komunistov Jugoslavije in v Zvezi komunistov Slovenije. Naloga Centralnega komiteja je, da določi tiste bistvene politične točke, ki so pogoj, da se Zveza komunistov od jalovih medsebojnih sporov in obtoževanj o tem, kdo bolj ogroža in prispeva k destabilizaciji države, obrne k ustvarjanju prepričljive, realne vizije oziroma programa skupnega življenja in razvoja, programa socialistične demokratične integracije države. Ta program lahko poimenujemo program boja za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. CK mora vztrajati pri stališčih trinajstega kongresa, še posebej na določilih konference za strategijo reform, pri čemer ne smemo dovoliti enostranskega in samovoljnega tolmačenja ter strategije sabotiranja teh določil, in ustvarjanje nekakšne Zveze komunistov, ki nima legitimnosti pri teh usmeritvah. To je centralni komite, pa tudi ZKJ, dolžen storiti, ker je navkljub vsem sporom, nedoslednostim in neenotnosti, ki ga najeda, edina realna organizirana politična moč, ki ima realno politično moč in vpliv in ki je zaradi tega objektivno najbolj odgovorna za razvoj, za krizo, za razcep, za razvojne blokade in njihovega premagovanja. Izhajajoč iz tako definirane osnovne naloge, CK Slovenije ni sprejel stališča do polemične platforme odgovarjanja na vse tisto, kar je bilo o stanju v Socialistični republiki Sloveniji, v Zvezi komunistov Slovenije, o naših posameznih tovariših med drugim mogoče slišati iz govornic na konferenci ZK Vojvodine, na Mestnem komiteju v Beogradu in v nekaterih drugih organizacijah Zveze komunistov v Srbiji in v Črni gori. Čeprav je tehtnih razlogov za to še kako bilo. Ocenjujemo, da gre za preveč resne dileme, da bi si lahko privoščili izčrpavanje in izgubo časa za polemike te vrste. Sem pa dolžan povedati, da vse to, skupaj z velikim razvojnim zaostankom in hitrim siromašenjem slovenskega gospodarstva, kar kaže na zelo pesimistične perspektive, vpliva na krepitev separatistične, nacionalistične, protijugoslovanske, protisocialistične ter protikomunistične miselnosti in zavesti na javni politični sceni v Sloveniji. Takšen prepirljiv, militanten, netoleranten ton kaže na to, da še vedno nismo presegli tistega tipa politične miselnosti, po kateri mora v Zvezi komunistov obstajati ena sama in sicer subjektivno določena resnica, v družbi z vsemi drugimi resnicami in njihovimi nosilci. V skladu s tako miselnostjo je nujno potreben obračun, ne samo idejno-politični, temveč tudi kazensko-pravni, se pravi fizični. To se svetu, pred našimi očmi, v ZK dogaja na zelo grob način, v imenu idejno-politične diferenciacije. Ta Centralni komite o tem ne more molčati. To je namreč pot natanko v tisti monolitizem in netoleranco, ki odreka pravico do drugačne miselnosti in spoštovanja dostojanstva drugače mislečega, ki je že dovolj škode povzročil komunistični ideji in gibanju, Zveza komunistov Jugoslavije pa, Zvezi komunistov Jugoslavije pa odvzel ustvarjalno integrativno potenco. Iz teh razlogov mi takšno prakso kot možno legitimno prakso ZKJ zavračamo. Zveze komunistov, ki bi pristala na takšno prakso, ne moremo smatrati za svojo, to ni naša Zveza komunistov. Izhajajoč iz lastne odgovornosti, CK Slovenije predlaga 4 točke, na katerih se po našem mnenju, v interesu cele države, lahko poveže ustvarjalna miselnost z akcijo ZKJ. Prvič: formuliranje skupne Platforme boja za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. To je predvsem odgovor na vprašanje, ali je v nas še prisotna volja, da sprejmemo takšen boj za Jugoslavijo in za takšno Jugoslavijo. Ali še imamo vizijo skupnega razvoja, ki nas je povezala v skupno državo. Procesi iz lanskega leta kažejo, da takšna vizija vse bolj razpada. Med ljudmi, med vsemi našimi narodi to krepi občutek ogroženosti in neperspektivnosti življenja v takšni skupnosti. Samo stvaren in stabilen družbeni razvoj upravičuje in povezuje narode s tako velikimi objektivnimi razlikami v skupnost. Uspešen program skupnega razvoja je edini pravi integracijski dejavnik take skupnosti. Koncept skupnega življenja je v krizi, ker je v krizi koncept socializma oziroma družbene prakse razvoja, ki je bil podlaga za to skupno življenje. Boja za Jugoslavijo, za njeno identiteto in integriteto ne moremo ločevati od naporov za definiranje projekta razvitega socializma kot temeljnega integrativnega dejavnika naše skupnosti. S tem sta določeni dve osnovni nalogi Zveze komunistov – boj za Jugoslavijo in boj za uresničitev projekta razvitega socializma. S tem pa je določena tudi temeljna integracijska podlaga same Zveze komunistov, ker tudi nje ne more več povezovati zgolj revolucionarna preteklost, še manj pa brezplodni spori, ki jo v glavnem označujejo danes. Delo na takšnem projektu ni le predelovanje preudarkov zgodnjih socializmov, ki so nastajali na tleh gmotno revnih ter duhovno-kulturno in civilizacijsko nerazvitih družb. Gre za takšno programsko zasnovo socializma, o tem je govoril Stipe Šuvar, jaz pa se s temeljnimi tezami njegovega referata strinjam, ki bo kot družbeni projekt in praksa socialno uspešna, gospodarsko učinkovita in spodbudna za ustvarjalno inovativno delo posameznika in skupnosti. To je projekt, ki je sposoben absorbirati in prilagoditi vse bistvene civilizatorične dosežke, znanstveno-tehnološke, informacijske, gospodarske, politične in kulturne, ki je poleg tega sposoben razvijati in uresničevati osvobajajočo idejo socialističnega humanizma, ki so ji zapisana vsa velika osvobajajoča in revolucionarna gibanja pred in po Marxu. Tehtnega objektivnega razloga za to, da živimo v vse večji revščini, z vse bolj zaprto perspektivo in, če hočete, vse dalj od Evrope in od Marxa, nimamo. Zakaj govorim o tem? Prvič, brez soglasja glede odgovora na ta vprašanja, so brez smisla razprave o protibirokratski revoluciji, o odgovornosti in zamenjavi Centralnega komiteja, Predsedstva, pa tudi Stipeta Šuvarja. To je gola borba za oblast v funkciji osebnih in skupinskih ambicij, kar je v dosedanji zgodovini že dovolj obremenilo komunistično gibanje in idejo. V tej borbi slovenski komunisti ne želimo sodelovati. In drugič: samo takšen projekt, ki bo zaradi svojih realnih ciljev in obljub o boljšem in humanejšem življenju blizu procesom, ki potekajo v razvitem svetu, imel dovolj integrativne moči, bo lahko zagotovil obstoj in vsestranski razvoj Jugoslavije kot možnega načina uspešnega življenja v skupni državi vseh njenih enakopravnih narodov in narodnosti. Definiranje takšne programske zasnove družbe pomeni obenem tudi definiranje Jugoslavije kot projekta uspešnega in svobodnega skupnega življenja enakopravnih narodov in narodnosti. Takšnega seveda, ki bo v okviru skupne, demokratično nastale razvojne strategije, ki je izraz skupnih interesov, nastalih iz znanih potreb po skupnem življenju, spoštoval, omogočal izražanje vseh objektivno različnih pogojev, v katerih so se zgodovinsko oblikovali naši narodi, in ki jih danes konstituirajo kot suverene narode. Ali je sedaj realno govoriti o tem? Je, prav zdaj, ko je očitno, da nihče ne želi živeti v pomanjkanju in revščini, sredi večnih prepirov, brez perspektive in vedno dalj od magistral razvitega sveta. Realnost je prav zaradi razvite zavesti o tem, da svobodo in suverenost ne posamezniku ne narodu ne zagotavljata niti avtoritarna, proti svetu zaprta država, niti ideološko in politično monolitna monopolna partija, temveč materialno blagostanje, duhovno bogastvo in družbeno okolje, ki s svojimi demokratičnimi, kulturnimi in človeškimi odnosi spodbujajo ustvarjalno in družbeno angažiranega človeka, njegovo državljansko in samoupravljalsko pobudo. Vstopnico za realizacijo takšnega projekta predstavljajo naše strategije in reforme. Ta CK mora biti pobudnik dela za pripravo in izvajanje reform. Zveza komunistov v interesu vseh naših ljudi in socializma ne sme dovoliti, da nam pri opravljanju te naloge, kot je to poudarjal Ante Marković na sobotni seji Predsedstva Socialistične zveze, zastane korak sredi 1000 % inflacije. Vse to, o čemer govorimo, in pri tem vključujemo tako socializem kot demokracijo, postaja nesmiselna pravljica. Drugič: Spodbujanje in podpiranje procesa demokratizacije ter odpiranje političnega prostora za pobudo ljudi, za državljansko pobudo, za pobudo organiziranih političnih in družbenih subjektov. Jasno je, da je prihodnost Jugoslavije neločljiva od demokratične evolucije te skupnosti, ki je navkljub velikim razlikam vendarle povezana z eksistenčnimi skupnimi interesi. Jugoslavija je lahko samo demokratična skupnost, socialistična in samoupravna, ali pa je sploh ne bo. Ne more obstajati, če se ne konstituira kot demokratična družba. Življenje v demokraciji, za socializem, ki demokracijo razume kot sredstvo borbe za socializem, predpostavlja enakopravnost, toleranco do različnosti, medsebojno prostovoljno pomoč in demokratično sintezo interesov. To je alternativa zapiranju in medsebojnemu zverinskemu obračunavanju. Edina pot je aktivno vključevanje v Evropo in v svetovno civilizacijo. To je realnost, ki jo svet tako doživlja in vidi, treba je samo brati, kaj svet piše o Jugoslaviji, ki je na žalost tam postala črna medijska zvezda. Seveda to zahteva od nas, da se poslovimo od mnogih ... (nečitljivo – op.prev.) dogem političnega monopola partije, ki jih je rodila. Zahteva sprejetje in spoštovanje pravil demokratičnega obnašanja, demokratično politično organiziranost družbe, enakopravnost pravic in odgovornosti vseh, ki jim je bilo omogočeno, da sodelujejo v političnem življenju, in to ravno zato, da ne zrušijo demokracije, ki jim to omogoča. Seveda to predpostavlja tudi konflikt s centralizmom in birokratizmom kot najbolj odpornima oporiščema razredne družbe ter pravima sovražnikoma socializma, ker je jasno, da noben birokratski aparat, ne glede na to, kdo je prvi človek na njegovem čelu, ne more in ne bo zgradil socializma. Zato je antibirokratska revolucija samo tista, ki ukinja družbene odnose, na katerih sloni birokratizem, ki torej ukinja, če hočete, naslanjače in potrebo po liderjih, in ne tista, ki prerazporeja naslanjače, na mesta bivših pa pripelje nove voditelje. Demokracija je nuja razvitega socializma. Potrebuje politični sistem, ki je adekvaten njeni vsebini: socialističnim proizvajalnim in družbenim odnosom. Samo znotraj takšnega procesa je sploh mogoča in smotrna razprava o političnem pluralizmu. Demokracije brez političnega pluralizma ni. To je stališče naše Konference. Politični monopol partije se ne more ukiniti skladno s smernico VI. kongresa, če se drugačna politična misel ne more artikulirati, promovirati in zastopati v Socialistični zvezi ali izven nje, če je Socialistična zveza samo stranka v drugi izdaji. Politični pluralizem je neuresničljiv zgolj kot strankarski pluralizem in ne zahteva nujno boja za oblast med več strankami. Vprašanje strank, o čemer sta tukaj odklonilno govorila tovariša Mutavčić in Lazaroski, je sekundarno. Primarno pa je vedarle vprašnje možnosti za artikuliranje in promoviranje pobude ljudi in državljanov, njihovega osebnega in skupinskega parcialnega samoupravnega interesa. Politični pluralizem postaja realno dejstvo. Nezadovoljstvo ljudstva, prav tisto, ki rešuje nekompetentnost, nekoma ... in nesposobnost institucij njihovih nosilcev, z njihovo zamenjavo na javnih zborovanjih, je samo pospešilo njegovo instrumentalizacijo, ko mu je že Zveza komunistov v skladu s svojimi spoznanji o vzrokih jugoslovanske krize in možnostih za njihovo premagovanje odprla vrata. Treba je razumeti, da se vse to, vključno z nastajanjem različnih odborov, zvez in društev, dogaja na tleh odprte, globoke jugoslovanske krize, v kateri se radikalno odpirajo temeljna vprašanja, socialno-razredno, nacionalno jugoslovansko vprašanje, osnovna civilizacijska vprašanja človekovih pravic ne samo na Kosovu, individualne ustvarjalnosti, ekološko, demografsko in generacijsko vprašanje. Ta vprašanja zahtevajo odgovore. Nanje ni mogoče odgovarjati z obsodbami, ekskomunikacijami in diskvalifikacijami, niti s prepovedmi. Odgovore zahteva tudi zveza komunistov in pri tem na žalost krepko zamuja. Zamuja predvsem s svojo samoupravno vizijo o reševanju vseh tistih vprašanj, ki temeljijo na človekovih pravicah, pravicah ustvarjalcev nove vrednote, da razpolagajo in odločajo o tej vrednoti, saj je ravno ta vrednota definirala naše komunistično gibanje in funkcionirala kot osnovni integracijski dejavnik v zvezi komunistov in v družbi. Njeni odgovori, odgovori zvezi komunistov, bodo samo eni od možnih odgovorov. O njihovi vrednosti bo v bodoče odločala večinska podpora ljudstva, izražena na volitvah ali referendumu, vključno s temelji nove ustave, o katerih je govoril tovariš Lazaroski. Vse to narekuje Zvezi komunistov, da začne sodelovati v teh razpravah z mnogo bolj določenimi in mnogo bolj enotnimi stališči o sebi od tistih, ki smo jim priča danes. V Zvezi komunistov Slovenije smo formulirali osnutek stališč o političnem pluralizmu, kjer smo izhajali iz nestrankarskega pluralizma kot naše vizije o politični demokraciji. Omejili smo jo le s socializmom in samoupravljanjem ter Jugoslavijo, ki jo razumemo kot socialistično federativno republiko, ki je odraz zgodovinskega demokratičnega soglasja in večine v družbi. Ta stališča so zdaj v obravnavi. Dobro bi bilo, če bi nekaj podobnega storila celotna Zveza komunistov Jugoslavije, saj to ni izoliran slovenski pojav, se pa že zamuja s tem. To bi skupaj s projektom obnove ZKJ vsekakor bilo bolj koristno kot hude besede o tem, kdo je tisti, ki popušča ponovnemu restavriranju meščanstva. Kakor koli že, v to razpravo moramo ugrizniti. Ob tem pa moramo vedeti in razumeti, da tu ne gre le za razpravo nas o drugih, temveč tudi drugih o nas, o Zvezi komunistov, o naši praksi, odgovornosti, vlogi in dejanjih, o zaupanju oziroma nezaupanju, ki ga uživamo med ljudmi in v družbenem razredu.
Treba je poudariti, da se ne želimo vrniti v eno ali večstrankarske družbe. Od političnega pluralizma zahtevamo več, predvsem več svobode za vsakogar, več pravic do različnosti od tistih, ki jih lahko ponudi ena, dve ali več strank. Manj bojev za oblast nad in v imenu naroda, ki se zdaj bijejo tudi znotraj ZK in z njeno soudeležbo. Zahtevamo več možnosti za promocijo dobrih idej in novih sposobnih ljudi, saj brez njih napredek še posebej ni mogoč. Naša poglavitna naloga je pobuda in sodelovanje v reformi Socialistične zveze, ki jo bo odprla za ideje, projekte in njihove nosilce, da postane jamstvo za demokratično soočanje, odločanje in nadzor nad njihovo realizacijo. Enako velja tudi za novo ustavo. Pri tem delu mora Zveza komunistov družbenemu konsenzu dajati rešitve, ki so najbliže viziji socializma po meri človeka in so zaradi tega tudi sprejemljive za večino. Tretjič: pospešitev reforme zveze komunistov, da bi ta lahko postala integrativna sila, ki spodbuja premisleke in je gibalo praktične aktivnosti, ki pelje v socializem prihodnosti. Kritični premislek o sami Zvezi komunistov mora pripeljati do tega, kar je ZK sama zapisala v svoje programske listine, da ni posebna stranka, ki nastopa proti drugim delavskim strankam, in da komunisti nimajo posebnih interesov, ločenih od interesov celotnega proletariata. Odgovore je treba začeti iskati naprej najprej pri točki, pri kateri se je na žalost ustavil Kardelj. Kako torej reformirati Zvezo komunistov, da bi zveza idejnih somišljenikov, zbranih okrog določenega projekta družbenega razvoja, okrog konkretnega političnega projekta, učinkovito delovala znotraj političnega sistema in ne kot še vedno posebna stranka proti ali celo nad sistemom, nad ljudmi. V pluralizmu idej, ki se porajajo, artikulirajo in promovirajo izven in mimo nas, komunisti ne bi smeli videti samo konkurenco, kot je bilo tudi tukaj danes moč slišati, temveč predvsem zametek tistega, kar smo sami poimenovali proreformna zveza, možnost zavezništva, idej in akcij, ki nastajajo v okviru samoupravnega bloka političnih moči znotraj Socialistične zveze. To je blok, katerega temeljni okvir delovanja je ustava in Jugoslavija kot demokratična socialistična skupnost enakopravnih narodov in narodnosti. Pogubno je, če ... ustavi tudi sami vzamemo avtoriteto s tem, ko jo dolžimo, da je kriva za krizo, ki jo imenujemo veleizdaja, kar smo te dni lahko slišali v Prištini. Kajti s tem samo zmanjšujemo odpor proti tistim, ki v pluralistični politični prostor, v njegovo strukturiranje, ne prinašajo nič novega, razen sovraštva do vsega obstoječega, revanšizem, antikomunizem, kar je le druga plat iste razvojne in kreativne jalovosti, ki jo je v preteklosti prineslo monopolno stališče partije v družbi. Četrtič: temeljito argumentirana ocena o bistvu sedanjih gibanj v Jugoslaviji in v ZKJ. Ljudje očitno ne verjamejo, da lahko znotraj legalnega sistema uresničijo svoje interese, vplivajo na dogajanja v družbi, zato to poskušajo mimo te mreže. Ljudem ne moremo izpodbijati pravice, da v teh težkih razmerah javno izražajo svoje nezadovoljstvo s sistemom, njegovimi institucijami, pa tudi z nami, ki te institucije predstavljamo. Ne moremo pa se strinjati s tem, da se zlorablja to nezadovoljstvo, vedoč, da se na cesti lahko promovira ... vendar v nobenem primeru artikulira in promovira program odpravljanja razlogov za to nezadovoljstvo. Vsega ni mogoče opravičevati z voljo ljudstva. Vsakdo ima namreč svoje ljudstvo, toda, kaj se zgodi, če ta ljudstva, ki so instrumentalizirana v funkciji določenih politikov, ne želijo istega, nimajo enakih stališč? Katero ljudstvo bomo potem zamenjali in kdo bo pri tem arbitrira? Menim, da vse to lahko samo prispeva k nadaljnji destabilizaciji družbe, nestabilne razmere pa ne bodo v prid našim demokratičnim ambicijam. To bo prej prispevalo k velikemu organiziranemu neredu, ki ga bo nekdo zelo hitro izkoristil, kot se je to slišalo v Zagrebu, za zavajanje velikega reda. Mar to ne kaže dovolj nazorno, da tudi mi nismo pripravljeni na to, da pristanemo na karkoli drugega, kot na najbolj primitivne oblike demokracije, v katerih je najmanj jasna odgovornost, zato pa so daleč najbolj prikladne za manipulacijo. To samo podpihuje sovraštvo in vodi v medsebojne obračune, od Kosova do Slovenije. Mi za pristanek na takšno prakso, če je to ... Zvezi komunistov Jugoslavije, nimamo mandata. Do teh dogajanj prihaja predvsem zaradi sporov znotraj ZKJ. Čeprav mislim, da v teh sporih ne sodelujemo vsi, niti nismo odgovorni zanje. To so spori med vodilnimi komunisti. Zaradi nepripravljenosti in nesposobnosti, da se ti spori rešijo po demokratični poti znotraj ZK, prihaja do znotrajpartijskega razčiščevanja. Ti konflikti obstajajo kot splošni družbeni konflikti in kot takšni destabilizirajo in paralizirajo celoten sistem. Komunisti nimamo pravice, da svoja nesoglasja projeciramo na družbo in paraliziramo funkcioniranje države in izvajamo blokado njenih funkcij, ZKJ pa spreminjamo v generator jugoslovanske krize. To je neodpusten greh do naših ljudi in družbe. Tam, kjer politiki nismo pripravljeni in sposobni soočati svoje koncepte, o razlikah pa razpravljamo javno, pripelje to do blokade, potem pa revščina, ki sledi, izsili razčiščevanja najprej na ulici s parolami, nato pa z orožjem ... in glede prepričevanj, ki so jih tukaj izrazili moji tovariši, da moramo razpravljati o razlikah, sem jaz prepričan, da bi morali določiti predvsem tisto, glede česar smo v resnici še enotni. To je posledica še vedno trdne navezanosti partije na oblast. Treba je končno definitivno prekiniti to zvezo in ločiti partijo od države. Država mora delovati ne glede na to, v kolikšni meri in na kakšen način bomo mi v partiji reševali svoje spore. Brez tega ni pravne države, ni varstva človekovih pravic in ni naroda, ni normalnega življenja družbe in delovanja njenih institucij. Ko pa te ne funkcionirajo, pride do izrednega stanja in zahtev po uvajanju izrednih razmer. Globoko nestrinjanje z ustvarjanjem psihoze izrednega stanja smo izrazili pred 17. sejo. Od tedaj pa gredo stvari vseeno s trmasto logiko prav v tej smeri. Mi že živimo v izrednih razmerah. Pred našimi očmi, z voljo in aktivnostmi dela Zveze komunistov Jugoslavije, prihaja do tihega prevrata, ki počasi spreminja podobo in bistvo države. Iz dneva v dan se ne dogaja samo narod na ulici. Poraja se tudi neka druga Jugoslavija in nek drugačen politični sistem. Pri nastajanju takšnega političnega sistema in takšne Jugoslavije komunisti, člani ZK Slovenije, ne želimo sodelovati. Storili bomo vse, da se to brez ... konča in da se temu trendu v ZKJ odvzame legitimnost. To zahtevamo ... Nesporna je naša odločitev za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Mi nimamo druge države, tudi ne potrebujemo je, dokler v tej državi lahko živimo kot suveren narod, dokler je tudi nam zagotovljena možnost, da skupaj in enakopravno z drugimi narodi in narodnostmi vplivamo demokratično na njen obstoj in fizionomijo. Boljše družbe ni mogoče graditi na sovraštvu, nezaupanju, jemanju od drugih, potrjevanju na račun drugega. V takšen projekt skupnega življenja smo pripravljeni vložiti vse svoje moči, želimo pa, da je to sodobna, civilizirana, evropska, socialistična, samoupravna in neuvrščena država. Samo pod temi pogoji bomo lahko skupaj z drugimi naprednimi ljudmi in enakopravno z njimi ustavili rušilen plaz, ki razbija Jugoslavijo. Na teh stališčih je po našem mnenju možno uspešno formulirati program boja za Jugoslavijo in tudi dobiti to bitko, prispevati k njeni demokratični socialistični obnovi in razvoju, kot obnovi in razvoju vsakega naroda, ob tem pa je seveda treba razumeti, da je narod zares suveren, če in do katere mere so svobodni njegovi posamezniki. Ta program bi moral biti tisto osrednje vprašanje, tista točka, na podlagi katere bomo pripravili in organizirali 14. kongres ZKJ.
Če mi dovolite, bi izpostavil samo eno samo misel, glede njegove priprave se seveda ne strinjam z mojim tovarišem in prijateljem Mutavčićem, in sicer niti iz načelnih niti iz praktičnih razlogov. Gre namreč za njegov predlog, da najprej organiziramo zvezni, nato pa republiške kongrese. Očitno je, da moramo v okviru razprave o obnovi ZKJ obravnavati tudi vprašanje, kaj je ZKJ in kaj pomeni njegova federalizacija, pri tem pa se moramo vrniti tudi v 1937. leto in k razlogom, zaradi katerih je tedaj naša sedanja Zveza komunistov oziroma partija odločila, da se ustanovijo nacionalne partije.
Hvala.
PREDSEDUJOČI:
Zahvaljujem se tovarišu Milanu. Besedo ima Slobodan Milošević.