Ustvariti pogoje, da bo kapital ostal doma
POP TV, 29. decembra 2004
MATJAŽ TANKO: Gost v studiu pa je nekdanji predsednik države Milan Kučan. Lep pozdrav.
MILAN KUČAN (nekdanji predsednik države): Dober večer.
TANKO: Gospod predsednik, vi osebno in kot predsednik Foruma 21 ste se pred volitvami zavzemali za tedanjo vladno
koalicijo pod vodstvom LDS in jo podpirali. Vas je izid volitev oziroma poraz tistih, ki ste jih podpirali, presenetil?
KUČAN: Če natančno povem, podprli smo projekt - strategijo dolgoročnega razvoja Slovenije, ki je po našem mnenju postavljal prave cilje, Slovenijo je s svojimi razvojnimi ambicijami umestil znotraj evropske lizbonske strategije. Podprli smo nosilce, v prepričanju da so na podlagi tega programa sposobni ustvarjati skupno misel in pritegovati ljudi v angažiranju za njegovo uresničevanje ne glede na njihovo politično ali drugačno pripadnost.
TANKO: In si niste mislili, kot izkušen politik, da bi recimo ta projekt lahko med volivci padel?
KUČAN: Ne, jaz mislim, da projekt ni padel.
TAMARA VONTA: Kje pa so torej vzroki, da smo menjali nosilce tega projekta?
KUČAN: To je stvar tistih, ki so poklicani, da to analizo naredijo. Jaz bi jo delal drugače. Ampak to ni moja stvar in me ta hip to tudi ne zanima. Tudi mislim, da to ta hip ne bi smelo biti v ospredju naše pozornosti.
Zdaj smo soočeni z neko novo situacijo, zaključeno je neko obdobje, ki se je končalo z vstopom Slovenije v EU. To praktično pomeni, da se je končalo tudi obdobje sprememb, ki jih je bilo potrebno opraviti, da smo lahko prišli v EU. Zdaj je naša realnost, naša stvarnost življenje v EU in to postavlja pred vse nas iste izzive. Postavlja predvsem izziv, ali bomo kot socialno dovolj trdno povezana nacionalna in državljanska skupnost sposobni, da se bomo lahko soočili s konkurenco interesov znotraj EU in ali bomo sposobni izkoristit priložnosti. Pred temi dilemami bi bila sleherna vlada, ne glede na njeno politično ali strankarsko barvo.
TANKO: Kaj pa če pogledamo iz tega zornega kota. Po predsedniških volitvah 2002 smo govorili o koncu Kučanovega
obdobja, lahko to povežemo s koncem LDS po jesenskih parlamentarnih volitvah, vaš odhod?
KUČAN: Ne. Mislim, da je sovpadel konec mojega predsedniškega mandata in navsezadnje tudi konec mandata vladne koalicije, ki jo je vodila LDS, s koncem obdobja sprememb, ki se je končalo z vstopom Slovenije v EU. Zdaj je Slovenija normalna država, ki lahko oziroma ima možnost, da izkoristi ista orodja in iste priložnosti, kot jih imajo vse druge članice EU. Je pa to v največji meri odvisno od sedanje vlade, ki ob veliki podpori, ki jo ima – mislim, da je, če sem si podatek prav zapomnil, čez 70% - tista, ki lahko ustvarja skupno misel. In od tega, ali bo dajala prednost vsebini projektov, ne pa ljudem, ki so njihovi nosilci, je seveda odvisna tudi ocena, ali je s tem v Sloveniji konec tudi politične tranzicije.
VONTA: Vaši prvi odzivi po zmagi Janeza Janše so bili spravljivi. Kaj bodo po vaše največji izzivi nove vlade zdaj, ko smo že v EU?
KUČAN: Jaz ne vem, če so bili spravljivi. Jaz sicer nisem človek prepirov. Povedal sem preprosto to, da je velika možnost, da se Slovenija dobro znajde v izzivih, ki so zdaj pred njo, ko mora živeti aktivno življenje članice EU. Res pa je, da sem sam sebi v takratni izjavi postavil pogoj: če se bo nova vlada obnašala kot stara vlada in če se bo nova opozicija obnašala kot stara opozicija, potem v Sloveniji praktično nismo dosegli ničesar. Torej moji upi so postavljeni na neko predpostavko, da se bo vlada obnašala drugače in da bo tudi opozicija svojo vlogo razumela drugače, kot jo je razumela opozicija poprej.
VONTA: Samo to, konkretno, recimo prodaja državnega premoženja. Tudi tu je sedaj koalicija nekoliko neenotna. Sami ste se pred časom zavzeli proti razprodaji, kot ste rekli, družinske srebrnine.
KUČAN: Seveda, moje čvrsto stališče je, da je treba dobro premisliti, kaj, kdaj, zakaj in komu se prodaja. Mislim pa, da se teza, ki jo podpira sicer vsak racionalen človek, da se mora država umakniti iz gospodarstva, da uresničiti na različen načine in da ni razprodaja edini način umika države. Če je argument, češ da tujci upravljajo s podjetji bolje kot domači ljudje, je naš defekt torej v izobraževanju sposobnih managerjev. Če država ne zna upravljati s tem premoženjem, je treba pač nekoga najti, ki bo za njo in za njen račun s tem podjetjem upravljal. Če pa se prodaja, in najbrž je racionalno nekaj prodati, potem je treba imeti strategijo in vedeti, kaj komu prodajaš, zakaj in kdaj. Tu pa je za mene seveda ključno vprašanje, ali smo sposobni kapital, ki je bil ustvarjen s privatizacijo, zadržati doma. Dejstvo je, da imamo kapital. Dejstvo je, da imamo kapitaliste. In po moje je potrebna strategija, kako ustvariti pogoje, da bo ta kapital ostal doma, da bo postavljen v razvojno funkcijo, da bo zagotavljal nova delovna mesta domačim ljudem in da se bo čutil tudi socialno odgovornega na način, da bo skrbel za spoštovanje dela, zato da nujne reforme, ki so pred nami, ne bodo zgorele samo na ramenih tistega dela prebivalstva, ki živi samo od dela in ne od kapitala.
TANKO: Hvala lepa, gospod predsednik za obisk in za pogovor.
VONTA: Hvala.
KUČAN: Hvala tudi vam.