Ob 45-letnici življenja Bralne značke
Ljubljana, Cankarjev dom, 29. novembra 2005
Bivši predsednik republike, kot častni predsednik Bralne značke, je razstavo ob 45-letnici Bralne značke odprl z naslednjim nagovorom:
Pred dobrim mesecem se je pri meni oglasil predsednik društva Bralna značka g. Slavko Pregl. Povedal mi je, da bom odpiral današnjo razstavo. Ker Slavka poznam in ker vem, da je v časih, ko je bil še mlajši, pisal zelo sufisticirane basni, sem ga vprašal: »Kje pa je v tej zgodbi morala?« Odgovoril mi je, da v tem, da sem še vedno častni predsednik Bralne značke. Tako, vidite, me je doletela ta čast, da to lepo razstavo odprem.
Spomin se mi je zavrtel dobrih deset let nazaj, ko me je po telefonu poklical g. Tone Partljič, takratni predsednik Bralne značke. To ni bil eden tistih znamenitih telefonskih pogovorov, ki jih je opisal Partljič v svoji knjigi, kjer je on govoril, sogovornik pa je molčal. Kar naravnost mi je povedal, da želi, da prevzamem častno pokroviteljstvo Bralne značke kot predsednik republike in da »pričakuje moj pristanek brez ugovora«. Seveda njegovi želji nisem odrekel. Ne zato, ker je moj prijatelj in ker Partljiču, kolikor vem, itak nihče ničesar ne odreče. Tudi ne zato, ker bi bil vedel, da bo kakšno leto kasneje napisal knjigo »Slišal sem, kako trava raste«, ki mi jo bo podaril in bom tako oproščen vračila davka za knjigo.
Za svoj pristanek sem imel štiri dobre razloge. Prvi je v moji navezanosti na knjigo, lahko bi rekel skorajda zasvojenost z branjem. Moje ne preveč srečno zgodnje otroštvo so kasneje naredile za srečno tudi knjige. Moji junaki so bile igračke iz Ingoličeve knjige »Udarna brigada«, ki bi zaradi vrednot, ki jih razkriva, po mojem zaslužila, da bi jo popularizirali v svetu kot tudi da bi postala sestavina »železnega repertoarja« izbora knjig vsakega slovenskega osnovnošolca. Takrat sem bral knjige, ki so mi bile dostopne in ki so govorile o otroških kolektivih, ki so zmogli velika dejanja: »Bratovščina sinjega galeba«, »Tovarišija Petra Grče«, »Timur in njegova komanda«, »Ivan Nikulin in ruski mornar« in druge. Bral sem tudi »Bobre« in »Karla Maya«, ki ga moja mama, sicer profesorica na takratnem soboškem učiteljišču, svojim dijakom ni priporočala, meni pa ga je, in sem tako dobil o Divjem zahodu, Balkanu, Egiptu in Bližnjem vzhodu neko svojo predstavo, kakršno, čeprav veliko bolj realno dobi preko TV sprejemnika danes že vsak otrok. Knjigi in branju sem ostal tako zavezan vse do danes.
Drug razlog sta bili moji hčerki, v šoli že vneti bralni značkarici. Junakom iz mojega otroštva sta dodajali še nove iz »Tajnega društva PGC«, »Drejčka in trije marsovčki«, tudi »Pika nogavička« in »Mali princ« sta bila med njimi. Tudi njima so knjige polepšale otroštvo in tudi oni sta knjigam ostali zvesti vse do danes. Zdaj raste že vnuk in upam, da bo tudi on značkar.
Tretji razlog je kriza, v kateri se je takrat znašla bralna značka. Zelo močna je bila miselnost, da je to ostanek prejšnjega sistema. Kakor da je ob vsakokratni zamenjavi oblasti treba zamenjati tudi vse, kar je bilo dobro. Bralna značka je bila dobra stvar in kot vse dobro se je kljub nasprotovanju ohranila in se celo razširila čez meje Slovenije, v zamejstvo in med otroke slovenskih izseljencev. Profesorja Stanko Kotnik in Leopold Suhadolčan, ustanovitelja Bralne značke, bi bila zadovoljna, če bi lahko videla današnjo podobo Bralne značke. Tudi trditve, da bo računalnik zamenjal knjigo in da je zato vzpodbujanje branja odveč, se k sreči vsaj do zdaj ni potrdilo. Morda je za zaskrbljujoče podatke o funkcionalni nepismenosti Slovencev razloge prej potrebno iskati v pomanjkanju branja kot v obvladovanju računalnika. Skratka, vesel sem, da Bralna značka ni več ogrožena.
Četrti razlog pa je bil v ogroženosti slovenske knjige. Ta razlog še zmeraj obstaja, slovenska knjiga je še vedno ogrožena. Prav v času, ko me je poklical Tone Partljič, so na finančnem ministrstvu knjigo naredili za tržno blago. Sedanji reformatorji gredo še dlje. Najbrž so pozabili, da smo Slovenci zaznamovani s knjigo, da je beseda največji zaklad, ki ga ima narod, in da je skrinja, v kateri ta zaklad varuje, knjiga. Jezik je temeljno obeležje naroda in, prevajan v literaturo, tudi živi in se razvija. Če ne bomo brali, bomo propadli, je nekoč napisal Tone Pavček. Ostane pa upanje, da se bodo predlagatelji reform le spomnili, da so v mladosti tudi njim otroštvo lepšali junaki iz knjig, tudi če niso bili prav navdušeni bralci.
S tem upanjem odpiram to skrbno pripravljeno razstavo o 45 letih življenja Bralne značke, ki je hkrati dobra popotnica ideji o muzeju Bralne značke.