Na skupščini Zahodnoevropske unije o evropski varnosti in Sloveniji
Paris, 29. november 1994
Vključevanje Slovenije v mehanizme za določanje skupne evropske varnostne in obrambne politike
Zahvaljujem se Vam, spoštovane gospe in spoštovani gospodje poslanci, za priložnost, da Vam morem spregovoriti o svojih pogledih na vprašanja evropske varnosti, pa tudi na prihodnost Zahodnoevropske unije.
Razumeli boste, da bom to priložnost uporabil za to, da te poglede utemeljim s premisleki svoje države o vprašanjih evropskega združevanja in sodelovanja Evropske unije z državami Srednje in Vzhodne Evrope. O tem sem že imel priložnost govoriti junija letos v Strassbourgu na Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. In me veseli, da vidim tukaj znane obraze. Zato se bom omejil tokrat le na nekaj ključnih poudarkov o problemih evropske varnosti, ki so po mojem trdnem prepričanju v bistvu problemi evropskega sodelovanja. Brez uspešnega sodelovanja in združevanja namreč ni evropske varnosti, ampak le varnost in obramba posameznih delov Evrope, ki se med seboj ali sporazumevajo, ali pa so v konfliktu.
1. Evropska prihodnost
Življenje sodobne Evrope zaznamujejo nove realnosti in novi odnosi. Evrope, razdeljene na politični Vzhod in Zahod, v kateri je bilo življenje podrejeno blokovski logiki ravnotežja orožja in strahu, ni več. Ostaja pa zaskrbljujoča delitev na njen gospodarsko razviti Zahod in nerazviti Vzhod. Razkorak v gospodarski in tehnološki razvitosti, v ekološki zavesti, v ravni varstva človekovih pravic in še posebej izrazite socialne tenzije na Vzhodu Evrope napovedujejo, da se tam odloča usoda Evrope.
Velika pričakovanja, da bo z odpravo ideoloških nasprotij vzniknil nov svet sodelovanja, so se zataknila ob realnostih. Zrušitev Berlinskega zidu ni prinesla odgovorov na vse evropske enigme. Iluzije so marsikje zamenjale frustracije in fundamentalizmi kot izraz protesta zoper revščino, brezposelnost, kot odraz moralnega razkroja, stisk in nemoči, socialne in pravne negotovosti, a tudi kot posledica populističnih političnih koncepcij, ki proizvajajo nasilje, nestrpnost, anarhijo, ksenofobijo in kaos. Soočeni smo torej z vrsto novih vprašanj.
Eno od teh je prav vprašanje kakšno Evropo želimo. Da nanj ni odgovorov, dokazujejo tudi vprašanja o prihodnosti Evropske unije znotraj nje same. Ali se mora Evropska unija nujno širiti in kako velika je lahko? Ali tako velika kot je Evropa? Je sploh lahko manjša kot je Evropa? In kaj je Evropa danes, kje so njene meje? Na sedanjih mejah Unije ali na meji med nekdanjo politično Vzhodno in Zahodno Evropo, med nekdanjima političnima in vojaškima blokoma, ali na mejah z Rusijo?
Veliko lažji je odgovor, kaj Evropska unija ne želi biti. Ne želi biti le skupen evropski trg ali območje svobodne trgovine. Želi veliko globlje odnose - gospodarske, monetarne, zunanjepolitične, obrambne in varnostne - kar je povsem jasno sporočilo Maastrichta. Želi poglobitev odnosov, zato da bi zmogla tudi širitev. To je proces, ki terja večjo fleksibilnost navznoter, pa tudi v odnosu do držav izven Unije. Terja subsidiarnost odločanja, solidarnost in odgovornost. Zaradi širitve, ki je njen interes in objektivna nujnost, Unija ne bo tvegala dezintegracije. Ne bo znižala že dosežene stopnje integriranosti, ali se odpovedala preraščanju v tudi politično zvezo, zvezo držav, zvezno državo oziroma skupen evropski dom. Pomembnejša od forme je pri tem vsebina.
Standardi za sprejem v Evropsko unijo so zdaj veliko višji, ker je višja tudi stopnja integriranosti v Uniji. Ta zahteva prostovoljno odstopanje dela suverenosti držav članic. To je cena, ki jo je za vstop potrebno plačati. A ta cena je nižja od tiste, ki bi jo plačale države, ki čakajo na sprejem, če bi ostale izolirane, če bi se Unija do njih obnašala separatistično. Ne gre več za vprašanje, ali se bo Evropa integrirala, ampak kako. Ali na načelih enakovrednosti držav, ki vstopajo v to integracijo, sicer vsaka na svoj specifičen način, v skladu s svojimi razmerami in s svojo časovnico, a z zagotovilom, da bodo postale polnopravne članice velike evropske integracije. Ali pa na načelu polnovrednih na eni in ne povsem enako vrednih držav na drugi strani. To pomeni pristajanje na obstoj ene, dveh ali morda celo treh Evrop. Pri čemer bi eno kvaliteto predstavljale članice Evropske unije, drugo, nekakšno tamponsko, rezervno, še-ne Evropo države nekdanje politične Vzhodne Evrope in tretjo Evropo, morda tudi neke vrste para-Evropo Rusija. Prav razmerje med Evropo in Rusijo utegne biti posebej usodno. Odgovora o usodnosti tega razmerja za zdaj ni.
Evropski kontinent je kljub svojim notranjim razlikam že stoletja ena sama, čeprav kompleksna gospodarsko, politično, duhovno in kulturno soodvisna bitnost. Karkoli se je bistvenega zgodilo na njenem enem koncu, je imelo usodne posledice za celoto. Vselej je potem Evropa iskala na porušenih nova ravnovesja, ki so se v glavnem vzpostavljala z razmerjem moči, tako da so ga vsiljevali močnejši, praviloma zmagovalci poražencem. Stoletja vojn v Evropi so v bistvu procesi vzpostavljanja ravnovesja, ki je vzdržalo, dokler se niso spremenile vsakokratne zgodovinske okoliščine in je bil znova ogrožen mir in obstoj vsakega posebej in vseh skupaj. Zgodovina Evrope in njenih vojn je pravzaprav zgodovina tragičnih poskusov njenega združevanja.
Evropa ima sedaj ponovno dve možnosti. Ena je, da ravnovesje vzpostavlja z logiko moči, druga pa je, da se v imenu skupnega življenja na prostoru, ki nam je usojen, o tem sporazumemo in poiščemo takšno ravnovesje, s katerim bi dobili mir, toleranco, razvoj in sodelovanje, ki bo upoštevalo enakost in enakopravnost ter zato rastlo iz svobodne volje vseh.
Del evropskih delitev, ki kažejo drugačno miselnost, je Balkan. Jedro balkanske krize je nacionalno vprašanje. Predvsem srbsko. To vprašanje je legitimno. A tudi njegova rešitev dovoljuje samo legitimna sredstva pri iskanju legitimnih odgovorov na zapletena nacionalna vprašanja. Tista, ki jih opredeljuje Helsinški sklepni dokument. Rešitve, ki se vsiljujejo z vojno, ne morejo biti legitimne in zato tudi ne sprejemljive. Tudi politika, ki načrtuje konec vojne na podmeni, da se morajo vse strani, vpletene v spopade, enkrat utruditi in izčrpati, ne bo prinesla pravih učinkov. Pač pa bi v premisleke o možnih rešitvah vsekakor kazalo izrecno odpreti perspektivo evropeizacije vsem državam, ki so ali še bodo nastale na Balkanu, ob strogih, za vse enakih splošnih pogojih in ob svojem času. Njihova izolacija in občutek, da jim je pot v Evropo zaprta, jih bo še bolj oddaljila od Evrope ter otežila iskanje miru in še posebej dolgoročne stabilnosti Balkana.
2. Varnostne razmere v Evropi
Zaradi bližine vojaških grozodejstev v Bosni je utemeljena zaskrbljenost glede razmer na področju evropske varnosti. Če imamo za ustvarjanje skupnega evropskega doma in za zamisli o tem, kako se bo širila Evropska unija oz. kako bomo gradili Združeno Evropo ali Združene države Evrope, morda še nekaj časa, pa nam že začenja zmanjkovati časa za ustvarjanje evropskega varnostnega in obrambnega sistema, ki je sicer v temelju izpeljan z idejo o evropskem združevanju. Kljub prizadevanjem mednarodne skupnosti v okviru ideje o kolektivni varnosti v OZN, držav severne poloble v okviru Konference o evropski varnosti in sodelovanju in NATO pakta, pa tudi prizadevanjem Evropske unije po skupni obrambni politiki skozi Zahodnoevropsko unijo (WEU), so pred nami neizprosna dejstva, ki govorijo bodisi o nezadostnosti vseh teh mehanizmov, bodisi o interesno neusklajeni, celo nasprotujoči si obrambni politiki, oziroma o nedomišljeni in neceloviti obrambno varnostni doktrini. Vsi ti mehanizmi in odločitve doslej niso uspele končati vojaških spopadov v Bosni, niti v tistem delu jugovzhodne Evrope, ki je bil nekoč del Sovjetske zveze. Toleriranje nasilnih ravnanj srbske politike, da uporabi vsa sredstva za anektiranje domnevno srbskih ozemelj v drugih državah, bi znal biti zgled še komu drugemu.
Možnosti, da se postavijo novi, trdni in trajnejši temelji evropske varnosti, so. Vendar za to Evropa potrebuje jasno varnostno strategijo in večjo učinkovitost varnostnih mehanizmov. Vsaj pri preprečevanju oboroženih spopadov, kajti resnično jamstvo za mir in varnost so predvsem gospodarski in socialni razvoj, demokracija, varstvo človekovih pravic, učinkovito gospodarstvo ter socialna varnost. Preventivna diplomacija za zdaj ostaja bolj ali manj le ideja. Partnerstvo za mir, ki je ponujeno vzhodnoevropskim in srednjeevropskim državam, pa kljub svojemu velikemu pomenu tudi ne more biti rešitev, ki bi odpravila občutek ogroženosti. S tem občutkom živijo države nekdanjega Varšavskega pakta in države, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije zaradi negotovih razmer na tleh nekdanje Sovjetske zveze in zaradi vojne na Balkanu. Ta občutek izrazito poudarja pomen obrambnovojaškega kompleksa. Hkrati so to mlade demokracije, ki nimajo dovolj razvitih mehanizmov nadzora nad tem kompleksom. Prav z vidika razvoja demokracije je zato sodelovanje v Partnerstvu za mir, ki poudarja načela transparentnosti vojaškega proračuna, nepolitičnost vojske in parlamentarni nadzor nad vojsko, izrednega pomena.
Že na osnovi teh nekaj zaznav o varnostnem položaju Evrope, lahko sklepamo vsaj naslednje:
da je konec hladne vojne in polom komunističnih družbenih ureditev kljub nedvomnim možnostim za drugačno življenje, navrgel nove nestabilnosti, napetosti in spopade. Utrjuje se vtis, da ključne mednarodne ustanove in mehanizmi, oblikovani v obdobju blokovske polarizacije, niso bile zadosti pripravljene za uspešno reševanje izzivov in virov ogrožanja miru in varnosti v Evropi, ki so se pojavili po tem, ko je prišlo do sprememb in ko je Evropa začela živeti z novo logiko, z logiko sodelovanja in ne konfrontacije.
da se je pri urejanju Evrope po koncu hladne vojne v večini evropskih držav začelo uveljavljati celostno razumevanje sodobne varnosti. Ta združuje gospodarske, socialne, politične, ekološke, duhovne in vojaške razsežnosti. Sodobna varnost je internacionalizirana in upošteva soodvisnost vseh delov sveta in vseh sektorjev globalne družbe. Ob individuaciji kot enem od svetovnih družbenih procesov, se sočasno tudi na področju varnosti neustavljivo odvija družbeni proces globalizacije.
da je nevarnost izbruha vojne med Vzhodom in Zahodom danes takorekoč izginila. Soočeni pa smo z etničnimi konflikti, lokalnimi in državljanskimi vojnami, pa tudi z nevarnostmi množičnih migracij, ekoloških katastrof, mednarodnega organiziranega kriminala, mamil in terorizma. To grozo dopolnjuje zdaj še mednarodno organizirano tihotapljenje radioaktivnih snovi in jedrskih surovin.
da so nove varnostne razmere v evropskem okolju postavile pred obstoječe mednarodne varnostne ustanove nove izzive. Tudi te ustanove (mislim predvsem na NATO, WEU, KEVS) morajo spremeniti sheme, ki so utemeljevale njihovo vlogo v obdobju hladne vojne in bipolarizma ter opredeliti izhodišča v okviru strategije združevanja Evrope, v kateri zagotavljajo mir in varnost celotni Evropi, zahodni, vzhodni, srednji, severni in južni, in ne samo skupini izbranih držav. Z jasnim zagotovilom vsem državam, da v tej obrambni in varnostni strategiji ne bodo pozabljene!
3. Slovenija v Evropi
Republika Slovenija prav iz vseh teh razlogov z veliko pozornostjo spremlja dejavnost WEU in njenih organov. Krepitev stikov med Republiko Slovenijo in WEU sloni na trdnih temeljih, na veliki skladnosti med temeljnimi smotri WEU ter mednarodno in notranjo politiko Republike Slovenije. Uradni predstavniki Slovenije so večkrat izrazili našo željo, da te stike razvijemo in dvignemo na višjo institucionalno raven.
To bi bilo skladno s poslanstvom WEU pri razvijanju odnosov med zahodnoevropskimi integracijami in srednjeevropskimi državami "na prehodu". Pri vseh sicer hvalevrednih in pomembnih premikih od 1992, odkar deluje "WEU Forum of Consultation" in je okrepljeno sodelovanje nekaterih srednjeevropskih držav v Skupščini WEU do letošnjega dogovora v "WEU Ministerial Council", po katerem je devet srednje in vzhodnoevropskih držav v statusu "WEU Associate Partner", je bila Republika Slovenija dosledno izpuščana. Slovenija je polnopravna in trdna članica Sveta Evrope in Partnerstva za mir (NATO). Zato je toliko bolj nenavadno in protislovno, da Slovenija ni vključena v mehanizme, ki so vzpostavljeni, prav zato, da bi v njih določali skupno evropsko varnostno in obrambno politiko. Pozdravljam zato, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, Vaše priporočilo Ministrskemu svetu WEU, naj Sloveniji podeli status pridruženega partnerja, in upam, da bo Council of Ministers priporočilo sprejel.
Bom povsem odkrit. Tako obravnavanje je Republiko Slovenijo že nekajkrat prizadelo. Zanj ni podlage v rezultatih, ki jih je Slovenija dosegla na trdi poti svoje tranzicije - politične in gospodarske - niti v načinu kako je uveljavila svojo pravico do samoodločbe, ko ni z njo posegla v enako pravico nobenega drugega naroda, niti v dejstvu, da je Slovenija že spoštovana članica OZN, KEVS, Sveta Evrope in pridružena članica Atlatske skupščine. Ali ni to ravnanje primer uporabe dvojnih meril, ki je v nasprotju z razglašanimi načeli in smotri WEU, dolgoročnimi interesi evropske varnosti ter interesi samih članic WEU. Pri tem imam v mislih tudi dolgoročne interese tiste članice WEU, ki onemogoča, domnevam, tudi v vaši organizaciji, razširitev in poglobitev odnosov držav Zahodne Evrope s Slovenijo. Pred enim mesecem smo to politiko obstrukcije doživeli na zasedanju ministrskega sveta Evropske unije. Nadaljevanje te politike, na žalost, onemogoča tudi naše približevanje WEU. O usodi pogajanj s Slovenijo o pridruženem članstvu tudi na včerajšnjem zasedanju Sveta ministrov ni bilo odločeno.
Še bolj pomembno kot tako stališče naše večje sosede Italije, kajti zanjo gre, in še bolj kot toleriranje tega stališča v zahodnoevropskih integracijah, je pomembno dejstvo, da so s tem postavljena pod vprašaj načela, ki so bila razglašena ob podpisu bruseljske in pariške pogodbe in potrjena v številnih deklaracijah in drugih dokumentih WEU in EU. Vse to ustvarja dvom v deklarirano podobo Evrope, ki naj bi bila zgrajena na načelih enakosti, enakopravnosti, solidarnosti in pravičnosti.
Slovenija ne more sprejeti politike izsiljevanja enostranskih prednosti in oživljanja duha revanšizma in diskriminacij. Ne samo zaradi sebe same, marveč tudi zaradi prihodnosti našega skupnega evropskega doma. Trdno sem prepričan - to je nenazadnje tudi naša izkušnja z nekdanjo Jugoslavijo - da skupna prihodnost Evrope ne bo mogla biti utemeljena na takih načelih, niti na takšni praksi.
Ne drži trditev, da gre pri težavah Slovenije v odnosih s sosedo - članico WEU le za majhen dvostranski problem, "za pomanjkanje dobre volje Slovenije" in za nekaj sto nepremičnin, ki so bile nekoč last italijanskih državljanov, tistih, ki so na podlagi Londonskega memoranduma 1954. leta optirali za Italijo. Izjave iz vrst vplivnih posameznikov, pa tudi vrsta uradnih zahtev in dejanj naše sosede kažejo, da gre za poskus, da se v okviru nekdanje protifašistične koalicije revidirajo rezultati druge svetovne vojne in protifašističnega boja našega in številnih drugih evropskih narodov. Kako drugače je sicer mogoče razumeti odrekanje veljavnosti Osimskih sporazumov, ki urejajo mejo, premoženjska in vsa druga vprašanja med Slovenijo in Italijo, z interpretacijo, da so bili podpisani leta 1975 z državo, ki je bila totalitaristična. Ali torej potemtakem tudi sporazumi s SZ, Poljsko, Češkoslovaško, itd., nimajo več pravne veljave? Odrekanje splošne veljavnosti Osimskih sporazumov, ponovno odpiranje vprašanja meje na morju med Slovenijo in Italijo, pripravljenost Italije za množično podeljevanje italijanskega državljanstva prebivalcem delov slovenskega etničnega ozemlja, ki je s pariško mirovno pogodbo pripadlo Sloveniji oz. Jugoslaviji, nepripravljenost zagotoviti pravno zaščito in enakopravnost slovenski manjšini v Italiji, vodi do takšnega sklepa.
Slovenija bi občutila kot zgodovinsko krivico in neutemeljeno diskriminacijo, če bi ji bila vrata v Evropsko unijo zaprta. Utemeljeno ocenjujemo kot krivično tudi vztrajno oviranje začetka pogajanj Slovenije z Evropsko unijo o pridruženem članstvu s strani Italije. Italija pogojuje ta multilateralna pogajanja z reševanjem nekaterih bilateralnih vprašanj. Ali je res v interesu Evropske unije, da katerakoli država svojo moč in svoj vpliv v Evropski uniji dokazuje s tem, da preprečuje včlanjevanje Slovenije ali koga drugega in da kot pogoj postavlja poprejšnjo rešitev zanjo spornih vprašanj v bilateralnih odnosih. To bi lahko pomenilo, da Evropska unija sprejema legitimnost izsiljevanja enostranskih prednosti in da solidarnost znotraj Evropske unije gradi na tej osnovi. Ta metoda bi lahko pomenila tudi že vnaprejšnji konec razmišljanj o njeni razširitvi. Bilateralni odnosi ne bi smeli biti povod za pogojevanje in doslej tudi za nikogar niso bili!
Slovenija ločuje pogajanja o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje in včlanjevanje v Unijo, ki so enaki za vse, od reševanja bilateralnih vprašanj. Slednja so formalnopravno, kar zadeva naše odnose z Italijo, rešena z veljavnimi meddržavnimi sporazumi. Ti so temelj za reševanje morebitnih odprtih vprašanj. Toda v dialogu, ki temelji na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, pravičnosti, lojalnosti in vzajemnih koristi. To navsezadnje velja za vse pogodbe. Njihova veljavnost je pogoj stabilnosti v Evropi. Če kakšna država meni, da je zdaj, v novih zgodovinskih okoliščinah močnejša in da zato lahko izsili nove sporazume, ki bi ji prinesli več kot prejšnji, je to začetek destabilizacije Evrope. Oglasijo se lahko vsi tisti, ki mislijo, da so bili s sporazumi po II. svetovni vojni oškodovani ali ne dovolj odškodovani. Kot da konca te vojne ne bi bilo.
Življenje v Evropski uniji je življenje držav, ki so se prostovoljno podvrgle istim načelom, istim standardom pravne ureditve in pravilom ravnanja. Ti omogočajo urejanje medsebojnih problemov. Slovenija želi uskladitev svoje zakonodaje z evropsko. To je tudi deklarirala. Zato predlaga uporabo teh načel in postopkov v strpnem dialogu, tudi pri iskanju rešitev za tiste probleme, za katere bi skupaj ugotovili, da so odprti, ali da so obstoječe rešitve postale neživljenjske. V pogojevanju, ki mu je podvržena Slovenija, še preden ji je omogočeno uporabiti ta načela, postopke in mehanizme, pa je mogoče zaznati težnje po drugačnih odnosih, po izsiljevanju rešitev s pozicije velike države, ter enostranskih prednosti, ki naj bi jih dovoljeval tak položaj.
Spoštovani gospodje poslanci!
Trdno sem prepričan, da bi neovirana krepitev sodelovanja med republiko Slovenijo in evropskimi integracijami bila ne samo v interesu Italije, njenega gospodarstva in državljanov, ampak bi pospešila preseganje nekdanjega prepada med zahodno in vzhodno polovico Evrope in omogočila širitev evropske zavesti.
Ni mogoče pri tem prezreti, da Slovenija s svojim razvojem in dosežki dokazuje, da izpolnjuje pogoje za tesnejšo integracijo v Evropsko unijo. Ni mogoče oporekati dosežkom Slovenije v procesih političnih in gospodarskih sprememb.
Slovenija želi s svojimi izkušnjami in znanjem prispevati k bolj učinkovitemu delovanju organizacij, katerim pripadamo - OZN, KVSE, SE in "Partnerstvo za mir", ter nekoč tudi tistih, s katerimi zaenkrat nimamo institucionalnih vezi. Vključno z WEU. Pri tem tako na EU kot WEU ne gledamo statično in pasivno. Z veliko pozornostjo spremljamo njuno nujno evolucijo kakor tudi razvoj NATO v povsem novih geopolitičnih okoliščinah po koncu hladne vojne. Skušali bomo po svojih močeh tvorno prispevati k vitalnosti evropskih integracij in k razvoju njihove demokratične vsebine. Kot hkrati srednjeevropska in mediteranska država želi Republika Slovenija, da bi bila mednarodna varnost in stanovitnost trdno zagotovljena tudi na teh prostorih in da bi za vselej opustili uvrščanje Slovenije v balkansko potresno območje.
Tudi zato nasprotujemo nepravičnemu sklepu o embargu na orožje, ki kot del sklepov zoper nekdanjo Jugoslavijo še vedno velja tudi za Slovenijo. Ta ukrep je v nasprotju z načelom enakopravnosti držav - članic OZN, s pravico članic OZN do individualne in kolektivne samoobrambe, in je v neskladju s članstvom Republike Slovenije v "Partnerstvu za mir". Nadaljevanje embarga nam povzroča gospodarsko škodo ter onemogoča, da si uredimo obrambo. Čudi nas vsiljevanje vzorcev rešitve balkanske krize s predlogi o obnavljanju ali vzdrževanju Jugoslavije. To je le pomanjkanje idej ob spregledovanju zgodovinskih zakonitosti in nič več.
Interes Republike Slovenije za tesno sodelovanje z EU in WEU sloni na naši tesni objektivni medsebojni gospodarski, tehnološki in kulturni povezanosti. Ta interes ne izvira iz našega občutka vojaške ogroženosti, notranje nestanovitnosti ali strahu pred restavracijo nekdanje blokovske razdelitve Evrope. Dobro razumemo, da WEU ni dobrodelna družba. Dozorevanje našega sodelovanja Z EU in WEU in njegov dvig na kakovostno višjo raven terja svoj čas in spoznanje na obeh straneh o vzajemnih interesih in koristih. Mi teh odnosov nikakor ne jemljemo kot enostransko ugodnost za nas. Uresničitev skupnih interesov predpostavlja tudi nemajhne obveznosti, ki smo jih pripravljeni sprejeti in izpolnjevati. Republika Slovenija je uspešna država na prehodu, brez večjih notranjih in zunanjih problemov. V nikomer ne vidimo svojega sovražnika in želimo sodelovati z vsemi miroljubnimi državami. Čeprav smo majhna država, mislim, da s svojim primerom lahko tvorno prispevamo k razširitvi cone stanovitnosti in varnosti v Evropi. Nikoli nismo pripadali Organizaciji varšavskega sporazuma, naše prejšnje izkušnje z neuvrščenostjo pa so bile protislovne. Tudi zaradi tega ni ne mednarodnopravnih in ne notranjih ustavnih ali tradicionalno političnih ovir za naše tesnejše institucionalno sodelovanje z WEU. Mislimo, da bo to bodoče sodelovanje tvorno prispevalo k novi evropski politični in varnostni ureditvi ob prehodu v naslednje tisočletje.
Zahvaljujem se Vam, gospodje in gospe poslanke, da ste mi omogočili ta nastop!
Končujemo projekt celovite institucionalne prilagoditve političnega sistema evropskim standardom večstrankarske parlamentarne demokracije, varovanju človekovih pravic in še posebej visokega varstva vseh pravic narodnostnih manjšin. Prvi del procesa lastninske reforme je v sklepni fazi. Gospodarski kazalci so ugodni. Po večletnem zastoju smo presegli predvojno točko razvojnega cikla. Letos imamo pozitivne premike v rasti realnega sektorja. Tolarju priznavajo mednarodne finančne institucije pogoje za zunanjo konvertibilnost ob 2,6 mrd $ deviznih rezerv, ki pokrivajo že štirimesečni uvoz. Letošnja rast BDP naj bi bila 4%, projekcija do 1998 je 4,5%, na temelju izvoza in investicij. Skupni javni dolg je 30%, deficit javnega sektorja znaša 0.9%. Inflacija v letu 1995 naj bi bila 15%, v letošnjem letu 17%. Slovenija ustvarja 6200 USD BDP na prebivalca in 3350 USD izvoza na prebivalca; izvaža skoraj 60% svojega BDP; skupni slovenski blagovni izvoz je porastel v letošnjih devetih mesecih v primerjavi z lanskim letom za 8,1%, uvoz pa prav tako za 8,1% - v razvite države za 11,8%, oz. uvoz za 15,4%. Evropska unija je udeležena v slovenskem izvozu z 59,5%, z vključitvijo Avstrije čez 2/3; EFTA s 7,4%. V primerjavi z lanskim letom dosegamo letos v 9 mesecih z večino naših pomembnejših partnerjev iz razvitih držav (Nemčija, Italija, Francija, Avstrija) preko 10% povečanje izvoza blaga.