Ob smrti dr Alojzija Šuštarja
Ljubljana, 29. junij 2007
Milan Kučan
"Žalostno me je presenetila vest, da je umrl človek, ki sem ga globoko spoštoval. Bil je globoko veren, bil je svetovljan in trden Slovenec. Veliko je naredil za slovensko državo, posebej za njeno mednarodno priznanje. Veliko je naredil za strpno življenje v državi, ki smo jo dobili tudi z njegovo pomočjo. Bil je človek dialoga in izjemno spoštljiv tudi do tistih, ki mislijo drugače. Spravna slovesnost v Rogu leta 1990 je bila tudi na njegovi strani modro in pogumno dejanje, čeprav njeno iskreno sporočilo ni naletelo na povsem plodna tla. Lepo je bilo sodelovati z njim in štejem si v čast, da sva skupaj delala tudi za Slovenijo, posebej v času, ki je bil morebiti usoden za slovensko prihodnost," je povedal novinarjem Milan Kučan ob smrti nekdanjega metropolita in ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ter v nadaljevanju odgovarjal na vprašanja novinarjev.
Novinar
Takrat leta 1991 sta bila vidva v stikih.
Kučan
Gospod nadškof Šuštar je dolgo let živel v tujini, v Churu, bil je tajnik Evropske škofovske konference. Imel je veliko pomembnih in vplivnih zvez in je takrat, kot vsak Slovenec, ki je kakor koli lahko pomagal, da bi se slovenska resnica o razmerah v Jugoslaviji in tudi slovenska argumentacija za uporabo pravice do samoodločbe uveljavila, uporabil. Mislim, da je imelo to na določenih točkah tudi zelo pomemben vpliv, ponekod, morebiti tudi v Vatikanu, celo odločilno vlogo.
Novinar
Vas je poklical, ponudil svojo pomoč? Kako je potekalo to?
Kučan
Ni bilo potrebno, ker sva itak bila v stalnem stiku. Tudi zaradi drugih stvari, ki jih je bilo potrebno takrat urejati. Brez kakšnega velika prepričevanja je itak sam sklenil, da je to tudi z njegove strani potrebno narediti.
Novinar
Lahko pojasnite tudi okoliščine spravne slovesnosti v Rogu. Kako je do tega prišlo, od kod je prišla iniciativa?
Kučan
Pobudnica za to slovesnost je bila Spomenka Hribar, ki je z izjemno vztrajnostjo takrat prepričevala tako gospoda nadškofa kot tudi mene, da je to potrebno storiti kljub pomislekom v slovenski javnosti, da je za to prezgodaj, ker ni pripravljenosti in ker se tega dejanja ne da ponoviti. No, deloma so se kasneje ti pomisleki izkazali za točne. Čeprav mislim ... ne, prepričan sem, da je bilo sporočilo zelo iskreno, v slovenski politiki pa na žalost ni bilo veliko ljudi, ki bi to iskreno sporočilo sprejeli tudi kot izziv za njegov uresničitev.
Novinar
Kako se je nadškof odločil zato?
Kučan
Ne vem, kako se je odločil, ampak po več najinih pogovorih je premagal skepso o tem ali je trenutek pravi ali so razmere dozorele za to. Ti pomisleki so bili zelo podobni mojim, čeprav na drugi strani. Bila so tudi vprašanja, ali imava midva ligitimacijo, da ta korak tudi storiva. Jaz mislim, da je iskren stisk rok po končani slovesnosti, po pogovorih, morebiti povedal več kot besede, ki so bile takrat izrečene.
Novinar
Ali sta bila vidva v stikih tudi takrat ko ste vi bili še predsednik CK?
Kučan
Ne, tisto so bila občasna srečevanja. Tudi ni bilo takrat potrebe, ker je za odnose z verskimi skupnostmi, kot se je takrat reklo, bilo zadolženo državno predsedstvo in predsednik tega predsedstva je takrat bil Janez Stanovnik.
Novinar
Gospod predsednik, kaj mislite, da je odšlo iz Slovenije z smrtjo Alojzija Šuštarja?
Kučan
Vsekakor je odšel zelo velik človek, vpliven človek, ki se je zavedal odgovornosti na položaju, ki ga je imel in mislim, da bo življenje brez njega manj lepo in manj prijazno, kot je bilo živeti z njim.
Novinar
Kdaj ste se nazadnje srečali z njim?
Kučan
Že kar nekaj let od tega. Vendarle že v času, ko je bil upokojen in ko je živel v škofovskih zavodih.
Novinar
Imate kakšen poseben spomin nanj?
Kučan
Morebiti mi v spominu ostaja najbolj tisto zadnje srečanje v škofovskih zavodih, ko nama je to srečanje omogočil gospod Košir.