Odgovori Milana Kučana na deset proustovih vprašanj
Val 202, 29. maj 2003
Gost oddaje Proti etru – spet ta dež
NINA ZAGORIČNIK:
Dober večer, poslušamo oddajo Proti etru – spet ta dež, vodiva jo Nina Zagoričnik in Marko Crnkovič, dežurni tehnik je Uroš Macura, nocojšnji gost pa gospod Milan Kučan, ki je moje vabilo sprejel lani decembra in končno prišel v naš studio, za kar sem mu zelo hvaležna. Kar pa samo pomeni, da je neskončno zaseden. Lep večer gospod Kučan.
MILAN KUČAN:
Dober večer, vam in tudi poslušalkam in poslušalcem.
NINA ZAGORIČNIK:
Nocoj ne bova neposredno govorila o politiki, ampak kot veste, odgovarjate na Proustov vprašalnik. Ste veliko razmišljali o odgovorih.
MILAN KUČAN:
Ja, sem razmišljal, ker so vaša vprašanja zelo absolutna, jaz pa tako absolutnih odgovorov nimam.
NINA ZAGORIČNIK:
Dobro, bomo slišali, in sicer v nadaljevanju po glasbi. Marko, ti veš, kakšno glasbo najraje posluša najin nocojšnji gost.
MARKO CRNKOVIČ:
Dober večer. Žal ne. Upam, da mu bo jazz všeč. Glasba ni nikoli izbrana za konkretnega gosta Proustovega vprašalnika. Nocoj smo začeli ..................................
NINA ZAGORIČNIK:
Nocojšnji gost, ki odgovarja na Proustov vprašalnik je gospod Milan Kučan. Upam, da se ne bom zmotila in rekla gospod predsednik Milan Kučan. Od 1990 do 1992 ste bili predsednik države še po stari ustavi, potem pa ste bili izvoljeni še dvakrat. Skupaj torej 12 let, če se ne motim.
MILAN KUČAN:
Ja, ducat.
NINA ZAGORIČNIK:
Ducat. Zdaj po petih mesecih je že gotovo na nek način vzpostavljena distanca do tega časa. Kako bi jo sedaj označili, v mesecu maju.
MILAN KUČAN:
Teh 12 let?
NINA ZAGORIČNIK:
Ne, teh pet mesecev.
MILAN KUČAN:
Teh pet mesecev je v primerjavi s prejšnjimi počitniško obdobje.
NINA ZAGORIČNIK:
Počitniško? Ampak kot vidim, ste zelo zasedeni.
MILAN KUČAN:
Pa kljub temu je v primeru s prejšnjim počitniško obdobje.
NINA ZAGORIČNIK:
To bi rekla, ampak vem, da imate tudi svoj urad. Kje se nahaja?
MILAN KUČAN:
To je pravzaprav križišče Tržaške in Langusove ceste, tam kjer je ministrstvo za informacijsko družbo in prometno ministrstvo.
NINA ZAGORIČNIK:
To je tista nova stavba?
MILAN KUČAN:
Zgradili so nek prizidek in tisti prizidek sedaj naseljujejo državni organi in tam je tudi nek »bivši organ«.
NINA ZAGORIČNIK:
Kako vam poteka en tak zelo sproščen delavni del, če lahko rečete sproščen? Na primer, ko se v Ljubljani, ko ste v Sloveniji?
MILAN KUČAN:
V glavnem so to pogovori z ljudmi. To je bil način mojega delovanja in nisem videl potrebe, da bi to kaj spremenil, če je še kolikor toliko povezano s političnim življenjem. Je pa bistvena razlika od prej, da neposrednega bremena odgovornosti ali bremena neposredne odgovornosti ne nosim več in to je zelo veliko razkošje.
NINA ZAGORIČNIK:
Ampak, če se vrneva v čas decembra, ko so vsi mediji in ko sem tudi sama želela, da bi prišli k nam, ste bili prezasedeni. Vsi smo spremljali vaš odhod z mesta predsednika države. Vem pa, da so tudi Francozi, pa tudi drugi mediji, zanimali – to sicer ne vem kako, ampak posneli so dokumentarni film o vašem delu ali prav o tistem času, ko ste odhajali. Gre za neko koprodukcijo, ki je še v nastajanju.
MILAN KUČAN:
Ne vem. Zdelo se mi je, da ni treba iz tega odhoda delati kakršnokoli medijsko zgodbo. To je pač neka normalna menjava, čeprav je morebiti 12 let nenormalno dolga doba. Morebiti to potegne za seboj kakšne razmisleke, ki so lahko tudi drugačni. Toda drugače mislim, da je to konec mandata, kot vsakega drugega in zato sem tudi, kolikor je le bilo mogoče, odklanjal kakršnekoli intervjuje, pogovore, tudi z vami, čeprav vam ga nisem odklonil. Rekel sem: enkrat kasneje, ko to ne bo več neposredno povezano z mojim odhodom. Zdaj se zgodilo in mislim, da je tako prav.
NINA ZAGORIČNIK:
Hotela sem vprašati, bilo je tudi veliko zanimanja s strani tujih medijev.
MILAN KUČAN:
Vem, da so na neko kamero snemali tiste zadnje dneve v uradu, selitev, preseljevanje škatel itd., ampak ne vem, kaj bo iz tega nastalo.
NINA ZAGORIČNIK:
Še nekaj imam tukaj, eno informacijo. 2. aprila so v evropskem parlamentu ravno predstavili mednarodni kolegij, ki je s tem tudi uradno potrjen. Nastal kot rezultat Blejske mreže, ki je združevala 4 velike sestanke. Kaj v bistvu predstavlja mednarodni kolegij?
MILAN KUČAN:
To je še vedno bolj zamisel kot že neka realna stvar, čeprav deluje in je ta predstavitev v Bruslju, v evropskem parlamentu, pravzaprav imela namen opozoriti, da se ljudje danes do aktualnih problemov aktualnega življenja in do fenomenov, s katerimi je človeštvo soočeno, opredeljuje lahko tudi na način neinstitucionalizirane politike, ki je pač vedno vpeta v neke zelo konkretne državne interese in s tem po svoje tudi omejena. Da je možno o teh, rekel b, zelo institucionalnih vprašanjih razmišljati po človeško, če temu tako povem. Se pravi, tako kot se človek neobremenjen z interesi države, stranke, politične, ideološke opcije opredeljuje na podlagi nekega vrednostnega sistema, ki si ga privzgoji ali mu je privzgojen in ima neko sodbo o tem, kaj je prav in kaj ni prav. Kaj je prav v razmerju do drugih ljudi, kaj je prav v razmerju do narave, kaj je v razmerju tudi do prihodnosti, za katero pravzaprav noben človek ne more reči, da ne nosi svojega dela odgovornosti. Navsezadnje vsi nekaj počnemo, ko živimo in vse to ima tudi posledice. Čeprav morebiti kot majhno peščeno zrno, ampak, če se spodkopava, spodkopava velik kamen in se ga na ta način preobrne. Ta etični kolegij za razliko npr. od ljudi, ki tu v Sloveniji tudi o tem govorijo, pravzaprav ne razmišlja o tem, da je danes politika samo pragmatična ali pa tudi, da je pragmatično ravnanje ljudi, ki se ukvarjajo z biznisem, zelo kratkoročno. Če ni nekih čvrstih etičnih temeljev, nekega čvrstega sveta vrednot, ki si mu zavezan, potem se to hitro lahko spremeni v vojno vseh proti vsem. To pa je potem konec človeške družbe. Seveda ne verjamem, da je možno za nekoga reči: temu so zaradi vzgoje v zibelko položili vrednote, ki jim je zavezan. Ne. Človek šele ko dozoreva, ko živi svoje življenje, oblikuje svoj lasten sistem vrednot, ki pravzaprav nikoli ni dokončen. V svojih osnovnih postavkah da, ampak, da bi rekel enkrat za vselej, to se mi zdi rahlo omejeno.
NINA ZAGORIČNIK:
Kakšno vlogo imate v tem mednarodnem kolegiju?
MILAN KUČAN:
Moja vloga je, da sem pač eden od članov in trenutno skupaj z Michelom Rocardom, nekdanjim predsednikom francoske vlade, predsedujoči. Sedaj je konec tedna srečanje napovedano v Ženevi.
NINA ZAGORIČNIK:
Se ga boste udeležili?
MILAN KUČAN:
Žal so logistične stvari tako zelo zahtevne zaradi varnostnih ukrepov, povezanih s srečanjem skupine najmočnejših držav G-8 in z varnostnimi ukrepi, ki jih je sprejela švicarska vlada. Časovno je sovpadlo to srečanje. Sem pa v telefonskih zvezah in sem napisal tudi neko pismo, ki naj bi ga tam prebrali.
NINA ZAGORIČNIK:
Ampak, slišim, da se ga bo udeležilo kar 25 bivših predsednikov in nekateri, samo izjemni intelektualci iz vse Evrope.
MILAN KUČAN:
Tako je bilo načrtovano, vendar se bojim, da se ravno zaradi tega časovnega sovpadanja to ne bo zgodilo in da bo najbrž tako odmeven sestanek potem šele jeseni. Upam, da bodo uspeli moji argumenti, da bi bil ta sestanek znova na Bledu.
NINA ZAGORIČNIK:
Za konec tega uvodnega dela moram povedati, da bo prav nocoj v Primorskem dramskem gledališču premiera Kobalovega satiričnega kabareta z naslovom »Dragi Kučan ti pišem ...«. Rdeča nit te uprizoritve je pismo, ki ga zamejski študent Marietto piše Milanu Kučanu. Si boste šli predstavo pogledati?
MILAN KUČAN:
Vsekakor. Če ne bom utegnil iti na premiero, ker nekako na premiere nisem ravno cepljen, si jo pa bom vsekakor ogledal, ker me Kobal itak veseli. Že zato, ker je Kobal.
NINA ZAGORIČNIK:
Zdaj pa najin Proustov vprašalnik in še tale informacija, ki sem jo snela z interneta. Ste vi poznali že kdaj od prej Proustov vprašalnik?
MILAN KUČAN:
Saj sem vas nekajkrat poslušal.
NINA ZAGORIČNIK:
V redu. Gre za vprašanja, ki so jih mlademu Proustu zastavili leta 1886, ko je bil star 14 let. To pa povem zato, ker je pravkar pariška modna hiša Gerard Darel prodala za 102.000 EUR, oz. 120.000 USD ta Proustov vprašalnik, ko je Marcel odgovarjal na vprašanja, star 14 let. Bilo je 14 vprašanj in 24 odgovorov. Pravijo, da si ti njegovi odgovori nekako ključne teme vseh sedmih delov znamenitega dela »Iskanje izgubljenega časa«. Mislim, da je čas, da začneva z vprašanji. Ste pripravljeni?
MILAN KUČAN:
Ja, ja, čeprav sem precej starejši, kot je bil Proust takrat, ko so ga to spraševali.
NINA ZAGORIČNIK:
Ampak saj so vsi moji gostje precej starejši. Prvo vprašanje oz. prvi dve vprašanji, ki jih ponavadi združim, se glasita: gospod Milan Kučan, kaj je vaša največja odlika oz. kaj je vaša največja slabost?
MILAN KUČAN:
Kakšnih posebnih odlik nimam in tudi zato ne največje odlike. Mogoče imam kakšne vrline, ampak po njih me ne sprašujete. Sprašujete me po mojih slabostih. Vsekakor imam eno, ki je največja, zaradi katere trpim. To je, da si ne znam organizirati časa, da mi je dan vedno prekratek, da mi je ura prekratka, da mi je pol ure prekratke in to je neka razvada, ki je kljub mojim številnim dobrim namenom nisem uspel odstraniti iz svojega življenja.
NINA ZAGORIČNIK:
Kako si predstavljate popolno srečo?
MILAN KUČAN:
Pravzaprav si ne predstavljam popolne sreče, ampak mislim tako, da je srečen trenutek med dvema nesrečama. In to je potem najbrž popolna sreča.
NINA ZAGORIČNIK:
Odlično. Česa vas je najbolj strah?
MILAN KUČAN:
V resnici me je strah vojne in nasilja. Vojne zato, ker mi je ena vzela očeta, v drugi sem bil sam udeležen in sem v zvezi z njo skupaj z drugimi moral sprejemati odločitve, ki so bistveno vplivale na življenje mnogih ljudi. Tudi v resnici na življenje. Seveda ne bi nikomur želel, da bi se moral kdaj znajti v takšnem položaju. In nasilja, ki je pravzaprav predigra vojne. Najbolj me je v bistvu strah psihičnega nasilja, ki potem rojeva fizično in vsakršno drugo nasilje in tega psihičnega nasilja je tudi pri nas še vedno veliko. Včasih sem kar začuden, da se ljudje, ki sicer prisegajo na etiko, moralo, ki so celo njeni vojščaki in so v vlogi neke odrešujoče ideje, pravzaprav ne zavedajo, kako hudo duhovno nasilje povzročajo nad drugače mislečimi.
NINA ZAGORIČNIK:
Je bilo nekaj primarnega strahu zdaj, ko ste šli v Haag?
MILAN KUČAN:
Ne. To sem razumel kot svojevrstno neprijetnost. Ker pričati na sodišču, kakorkoli že, je za človeka neprijetna zadeva. Ne zaradi vsebine, ampak samo dejstvo te nekako utesni. Veš, da si tam udeležen v nekem zelo formalnem postopku, ki ima zelo resne posledice.
NINA ZAGORIČNIK:
Če sem hudomušna, tole naslednje vprašanje nima zveze s Haagom. V kakšni situaciji se zlažete?
MILAN KUČAN:
Torej pred haaškim sodiščem ne. Tam sem bil zavezan govoriti resnico, samo resnico in vso resnico, kar sem pozneje, ko sem pozneje, ko sem prišel domov, bral komentarje – nekateri tega preprosto ne upoštevajo, da tam ni mogoče govoriti drugega kot tisto, kar si vprašan in še to tako, kot ti to veš, ne tako kot se drugim zdi, da bi bilo prav. Danes vemo o stvareh, ki so se takrat dogajale, veliko več, ker so napisane številne knjige, ker je znano marsikaj tudi iz arhivov, iz dejstev, kar takrat človek ni vedel. Pričal sem o tistem, kar sem vedel takrat, ne kar vem danes, kar so moje domneve, ocene, špekulacije itd.
Sprašujete me, če bi se kdaj zlagal in če sem se zlagal. Ja. Mislim, da ni človeka, ki se ni nikoli zlagal. Ne bi pa se nikoli zlagal in se nisem, da bi škodil drugemu človeku.
NINA ZAGORIČNIK:
Katere fraze in besede najpogosteje uporabljate?
MILAN KUČAN:
Fraz je kar veliko, beseda pa – zalotil sem se, če je v tem javnem življenju, da v najbrž bolj kot drugi slovenski politiki, uporabljam besedo prijaznost. Pa nisem mogel ugotoviti, kdaj se mi je ta beseda »prikopala« v besednjak in zakaj je pravzaprav drugi ljudje ne uporabljajo.
NINA ZAGORIČNIK:
Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?
MILAN KUČAN:
Na to vprašanje sem, ne zdaj s Proustom, že dostikrat odgovarjal. Morebiti v političnem življenju človek dostikrat prizadene koga, ne da bi to pravzaprav hotel. Če se je to zgodilo in gotovo se je kdaj zgodilo, to zelo obžalujem. Tam, kjer sem pač mislil, da je treba človekova stališča obsoditi, sem to storil odkrito. Se pač ne strinjam. So pa kdaj, kot sem rekel, stvari, kjer mogoče pravzaprav ne pomisliš, da tvoje stališče ali pa tvoje ravnanje lahko nekoga prizadene, da lahko nekomu tudi pusti posledice. In to mi je seveda žal, če se je to dogajalo.
NINA ZAGORIČNIK:
Gospod Milan Kučan, kaj najraje počenete?
MILAN KUČAN:
Če sem čisto odkrit, najraje ne počnem nič. Če pa že, so pa to stvari, ki so odvisne od mojega razpoloženja. Če odmislim, da v življenju človek mora delati, mora nekaj ustvarjati, pa je vseeno, kot to pravijo Perzijci – ali je to hiša, ali je to zasajanje dreves, ali je to ukvarjanje z družino. Mimo tega, tisto, kar delaš z veseljem, je odvisno od razpoloženja. Je branje, je pisanje, je poslušanje glasbe, je narava, je srečevanje ljudi, ki jih imaš rad, je gledališče, so muzeji, galerije. Najraje imam tisto, da me nekdo preseneti. Recimo, razmišljaš o tem, ali bi bral časopis ali ne in pride recimo hčerka in reče: ali bi šli v gledališče. To je potem nekaj, kar rad počnem.
NINA ZAGORIČNIK:
Kaj pričakujete od prijateljev?
MILAN KUČAN:
Od prijateljev pričakujem, da so prijatelji. Torej, da te ne gnjavijo, da so pravzaprav odprta knjiga, ki jo lahko bereš, ko si to zaželiš in da lahko vanjo kaj napišeš, kadar čutiš potrebo in da se ti vrne takrat, kadar kdo drug potrebuje takšno odprto knjigo. Lahko bi recimo odgovoril s kakšnim drugim odgovorom, npr. s protestantsko inačico iz neke zelo znane misli, da ne stori tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi. S protestantsko inačico mislim, da stori drugemu tisto, kar želiš, da drugi storijo tebi. To mislim, da je pravo prijateljstvo. Čeprav je to morebiti veliko več. To je temeljno načelo, ki sploh omogoča solidarnost ali sožitje v človeški družbi.
NINA ZAGORIČNIK:
Katero živečo osebo ali pa osebe najbolj občudujete?
MILAN KUČAN:
Moj odgovor bo najbrž drugačen kot ga pričakujete. Pravzaprav najbolj občudujem in spoštujem svojo ženo Štefko, ki mi je vsa ta leta stala ob strani. Prenašala vse neprijetne posledice, tako tudi oba moja otroka, glede tega kar sem počel in ki mi nikoli ni v zvezi s tem rekla žal besede in mi ni ničesar očitala.
NINA ZAGORIČNIK:
Zdaj pa nekaj bolj prizemljenih vprašanj, takih, na katera si lahko vsak dan sproti odgovarjamo, kot je najljubša knjiga, pisatelj, filozof. Katera je vaša najljubša knjiga oz. knjige?
MILAN KUČAN:
Prej sem uvodoma rekel, da so vaša vprašanja zelo absolutna, moji odgovori pa žal niso tako absolutni. Katera je najljubša knjiga? Pravzaprav nimam najljubše knjige. Najljubša mi je knjiga, ki jo trenutno berem. Te dni sem končal branje knjige madžarskega pisatelja Istvana Mareja. Na novo odkrita knjiga, ki je bila napisana na začetku oz. v prvi polovici prejšnjega stoletja »Sveče so ugasnile«, ki bi jo morebiti lahko komu, človeku, ki je zagrešil ta vprašanja oz. odgovore Prousta ali Thomasa Manna, postavili ... Zelo ljuba mi je knjiga, ki jo dostikrat berem. Knjiga Miška Kranjca, tako tista, ki jo je napisal ob koncu življenja »Strici so mi povedali« in tista, ki jo je napisal pravzaprav na začetku svoje pisateljske kariere, »Povest o dobrih ljudeh«. Lep jezik je. Rad berem Kosmača, Cankarja. Ampak težko bi rekel: to je moja najljubša knjiga. Tega vam ne morem povedati.
NINA ZAGORIČNIK:
Malo ste tudi že odgovorili na vprašanje, kateri je vaš najljubši pisatelj. Ljudje to zelo ločijo – knjige, pisatelji. Vi ste zdaj omenili nekaj pisateljev.
MILAN KUČAN:
Seveda se to včasih ločuje, včasih ne. Tudi najljubši pisatelj je napisal kakšno slabo ali pa manj dobro knjigo. Ampak recimo, meni so ostale najbolj v spominu knjige in pisatelji, ki so zelo vplivali na moje dozorevanje ali razumevanje življenja. ................. je ena takšna knjiga, o kateri skoraj ne slišim več. Ali »Beli osvajalec«, ki ni bil osvajalec ženskih src. Bil je osvajalec nečesa drugega. »Čarobna gora« Thomasa Mana je recimo stvar, ki jo vedno z veseljem vzamem v roke. Tolstoj. Seveda so tu tudi slovenski pisatelji mlajše generacije. Flisar. Drugi moj rojak je ................ in nenavadno bogata je umetniška bera pisateljev in slikarjev. Ta svet ob Muri s svojo melanholijo očitno rojeva nekaj, kar je povezano z umetniškim ustvarjanjem.
NINA ZAGORIČNIK:
In vaše mladosti?
MILAN KUČAN:
Tudi.
NINA ZAGORIČNIK:
Kaj pa najljubši filozof?
MILAN KUČAN:
Zelo rad berem Tineta Hribarja, ker se mi zdi, da s svojim razmišljanjem vendarle stoji čvrsto sredi življenja. Ni od tega odmaknjen. To tudi ni neka špekulativna filozofija ali premetavanje besed, kot dostikrat laiki označujemo filozofijo. Seveda sem kot študent moral brati grške filozofe in to se mi še vedno zdi, da je temelj, ne samo filozofije, ampak tudi prava in sploh racionalnega človekovega mišljenja.
NINA ZAGORIČNIK:
In film?
MILAN KUČAN:
S filmi je pa tako. »Na svoji zemlji« je film, ki ga še vedno hranim v svojem spominu kot nekaj, kar je bilo vredno pogledati. Potem je tu seveda film, ki nekako zelo lepo govori o slovenskem značaju, zlasti primorskem. To je »Tistega lepega dne«. Potem je »Balada o trobenti in oblaku«, če ostanem pri tej klasični slovenski filmski produkciji, za katero mislim, da je dostikrat po nemarnem zapostavljena. V svetu so bili nekdanji francoski novovalovci, zdaj so to že starovalovci – kinoteko filmi. Drugače pa mislim, da je produkcija, ki sedaj nastaja, nekako – kot sem prejel rekel za politiko, pragmatična produkcija in malo je tistega, kar poskuša graditi na vrednotah, ki naj bi jim bili zavezani.
NINA ZAGORIČNIK:
Zdaj sva že pri glasbi. Kakšno glasbo najraje poslušate?
MILAN KUČAN:
Če rečem simfonična, najbrž to ne bo veliko povedalo. Potem bi seveda že moral kaj podrobneje povedati. Navajen sem bil delati tako, da sem nekako z enim ušesom ali pa s pol ušesa lovil glasbo. To je ne prav klasična simfonična glasba, ki jo znova poslušam, ampak ta me je preprosto angažirala. Mislim, da jo je treba resno poslušati. Enostavno ne zmorem te koncentracije ali te vrste koncentracije, da bi lahko delal, bral, pisal in še poslušal te vrste glasbo. Preveč me prevzame. Ta hrupna glasba z mnogimi decibeli, ki se zdaj vrti, pa onemogoča, da bi se ob njej človek zelo zbral. Nekaj, tako bi rekel, predelanega klasičnega v tako poljudno glasbo, ki nekako polzi skozi ušesa in skozi premislek ljudi, pa se mi zdi, da je tiste vrste, ki omogoča, da se človek ob njej zbere.
NINA ZAGORIČNIK:
Zdaj sva že pri zadnjih dveh vprašanjih. Šlo je hitro, kajne? In sicer, kje bi radi živeli, če ne bi živeli tukaj in kam bi šli jutri, če bi lahko odpotovali brez kakšne odgovornosti do kakšnega dogodka, srečanja? Tako za tri, štiri dni in nazaj.
MILAN KUČAN:
Živel bi, če bi še enkrat ali ponovnokrat izbiral, bi si izbral Slovenijo. Tu se dobro počutim, tu sem navsezadnje doma in mi je lepo. Mislim, da je Slovenija lepa, pa kjerkoli v Sloveniji, bi si to izbral. Za vsak delček Slovenije bi imel svoj argument, zakaj mi je tam recimo trenutno ljubše kot kje drugje. Ta hip, če bi lahko odpotoval, bi odpotoval nekam, kjer še nisem bil, pa bi rad bil tako malo bolj poglobljeno. Recimo kje v Južni Ameriki. Pravzaprav vseeno kje. Mislim, da je to tisti del sveta, kjer ljudje morebiti življenje občutijo drugače, tudi zaradi vse zgodovine, ki se je dogajala, ki je bila kruta. Kjer se je mogoče pokazalo, sploh v Ameriki, da mi Evropejci, ko prenašamo svojo kulturo, svojo civilizacijo, svojo etiko, svojo moralo, svoj svet vrednot, to dostikrat počnemo z nasiljem. Z ognjem in mečem, kot se je to dogajalo v Ameriki, pa tudi še kje drugje. Ali pa sedaj, ko je to neke vrste duhovno nasilje, ko preprosto mislimo, da morajo tudi naše razumevanje demokracije sprejeti vsi drugi. Šele zlagoma dozoreva spoznanje, da živimo na tem planetu skupaj in da moramo zanj nositi odgovornost, da se moramo sporazumeti o nekem minimumu. O nekem najnižjem skupnem imenovalcu razumevanja, kaj je tisto, kar nas zavezuje, na kar pristanemo, da nas zavezuje, kaj je sprejemljivo in nekaj, kar je zavrženo. To preprosto ne more biti premislek tiste vrste – mi, ki smo se rojevali v krščanski evropski ali evroameriški civilizaciji, imamo pravico zahtevati, da vsi drugi to sprejmejo kot edino sprejemljivo merilo ravnanja. Zato bi rekel, da bi pravi duh te Južne Amerike rad doživel.
NINA ZAGORIČNIK:
Super. Hvala, gospod Milan Kučan. Hvala, da ste bili nocoj z nami. Lep večer še naprej in lahko noč.
MILAN KUČAN:
Tudi vam lahko noč in kot vidite, sem končno izpolnil obljubo.
NINA ZAGORIČNIK:
Ja, hvala.