Praznik občine Puconci
Vaneča, 28. oktober 2007
Objavljamo govor bivšega predsednika republike na slovesnosti občine Puconci v celoti. Velja govorjena beseda.
Govor :
Posebej želim pozdraviti in čestitati pohodnikom, ki so prehodili pot iz Sobote prek Črnskih meja sem, na Vanečo.
Pot tej poti so se iz Brumenove hiše oktobra ´44 leta umikali partizani, narodni heroj Dane Šumenjak - Miran, Juš Kramar, Alojz Kosi in Bojan Červič. Dva sta v spopadu z madžarskimi fašisti in orožniki padla, Bojan Červič pa je bil ranjen in odpeljan v internacijo.
Kaj je bil razlog za velik pogon madžarske fašistične soldatske na te štiri slovenske ljudi, ki je tiste davne oktobrske dni divjal čez našo prekmursko ravnico sem do prvih obronkov Goričkega? Sestanek prekmurskih borcev in aktivistov, ki so po kapitulaciji Horthyjeve Madžarske sklenili pozvati garnizijo v Soboti k predaji. Bitki tukaj, na Vaneči, je sledilo nasilje Szallasyjevih fašistov, ki so v internacijo odpeljali 90 zavednih slovenskih prekmurskih ljudi.
Vsi ti so zagrešili eno samo stvar. Branili so suverenost slovenskega naroda. Na slovenski zemlji so hoteli razmišljati svobodno, s svojo glavo in v slovenskem jeziku.
Ljubili so svoj narod, svobodo, jezik, dostojanstvo in pravico do življenja. In za to so bili pripravljeni zastaviti vse, tudi svoja življenja. V tem se niso razlikovali od milijonov ljudi po vsej Evropi, ki so se uprli fašističnemu in nacističnemu nasilju in barbarstvu, ki ga je prinašalo.
To je bil globalni spopad, v katerem se je odločalo v vsej njeni dokončnosti o fizični in moralni usodi človeštva. Značaj te vojne je že na samem začetku opredelil Winston Churchill z besedami: "Če to vojno izgubimo, se bo ves svet pogreznil v propad nove mračne dobe, ki bo še posebno grozljiva in še posebno dolga zaradi uporabe sprevržene znanosti." Zato je brez pomislekov iskal zaveznike proti tej nevarnosti širom sveta.
Tudi Prekmurci smo se s svojimi odporniškimi dejanji v specifičnih pogojih madžarske okupacije pridružili tistim, ki so v uporu zoper to zloveščo podobo prihodnosti umirali po ječah in koncentracijskih taboriščih, na frontah od Atlantika do Urala in na številnih nevidnih frontah gverilskega odpora in partizanskega boja v okupiranih državah. Bili smo del narodnoosvobodilnega odpora in boja slovenskih partizanov. Ta je segel tudi sem, v pokrajino ob Muri, ki si jo je znova lastila Madžarska. Bili smo del zavezniških svobodoljubnih in demokratičnih odporniških vojska, ki so ubranile svobodo, demokracijo, človeškost in dostojanstvo Evrope.
V spomin na takratne dogodke ter na junaštvo in na žrtve naših prekmurskih ljudi, od katerih so mnogi svojo ljubezen do domovine in pogum plačali z življenjem, je nekdanja soboška občina 17. oktobra določila za svoj praznik. Bila je ponosna na te svoje ljudi. In bila jim je hvaležna. Zdaj na to spominjajo le še njihova imena, izpisana na spomeniku na soboškem pokopališču.
Vi, dragi pohodniki in udeleženci današnje sklepne slovesnosti tu, na Vaneči, ohranjate spomin na tiste prelomne dogodke in na njihove junake.
Človeški spomin je varljiv, zasipajo ga novi in novi dogodki, dostikrat je neselektiven in tako zatonejo v pozabo tudi stvari, ki bi jih morali ohranjati, ker so temelj naše identitete, našega obstoja in prihodnosti.
Pomembnejše od samega spomina so vrednote in visoka etičnost ljudi, ki se jih danes spominjamo, etičnost njihovega boja in poguma. Vredno se je tega spominjati in zavedati, kajti to je tudi temelj etike našega časa in večne etike človeštva. "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi storijo tebi." Slovencem je takrat bila storjena sila, vzeto človeško dostojanstvo, celo pravica do obstoja. Upreti se je bilo zato etično dejanje in moralna dolžnost. Biti na strani nasilnika in dvigniti roko nad svojega sočloveka, pa zavržno. Za takšno je veljalo skozi vso človeško zgodovino.
Za nas Slovence je to občutljivo in pomembno vprašanje. Dejstva in dejanja iz tistega časa so znana, se dopolnjujejo ter jih ni mogoče zamolčati. Prav nič jih tudi ne more spremeniti. Tudi ne kasnejši zločini povojne oblasti. Zločin ostane zločin in z enim zločinom ni mogoče opravičevati drugega.
Ne gre pri tem ne za obsojanje ne za opravičevanje. Gre za slovenski etični kodeks. Bomo vanj zapisali kot vrednoto upor ali kolaboracijo? Boj za svobodo ali sodelovanje z okupatorjem? Pogum ali strahopetnost? Suvereno držo ali hlapčevstvo?
Narod, ki nima trdnega zavedanja o svojih vrednotah, ki nima čvrste opore v moralnih opredelitvah, si bo težko zagotovil varno prihodnost v globaliziranem svetu, polnem negotovosti, konfliktov, priložnosti in tudi neslutenih nevarnosti, izzivov in preizkušenj, ki nas kot posameznika in kot narod postavljajo pred težke etične opredelitve. Zato so sedanji poskusi razvrednotenja in prevrednotenja svobodoljubja in suverene drže slovenskih partizanov tako zelo skrb zbujajoči.
Kdor spremlja nespoštovanje in zaničljivost, kakršni doživlja zadnje čase nekdanji partizan in sedanji predsednik zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik, kdor je spremljal nekatere izjave v polnočnem klubu na TV Slovenija o rehabilitiranju škofa Rožmana, ali spremljal razpravo o postavitvi spomenika banu Natlačnu, ve, na kaj mislim. Če bi Slovenija pristala na te poskuse prevrednotenja, bi zanikala voljo do suverenosti slovenskega naroda, ki so jo ubranili slovenski partizani in pol stoletja kasneje Slovenci skupaj in enotno. Bo potem v sodobnih integracijah, katerih del je, Slovenija sploh znala in hotela uveljavljati suvereno slovensko držo?
Ker smo sredi obdobja, v katerem si bomo izvolili novega predsednika republike, ki je najvišja moralna instanca nacije in države, je utemeljeno pričakovati, da se bo ta povsem jasno opredeljeval prav do vrednot, do etičnih vprašanj in do dilem, s katerimi smo in bomo soočeni. Tudi do vrednot, ki so nas Slovence sredi prejšnjega stoletja nadvse dostojno legitimirale pred Evropo in svetom, hkrati pa so nas takratni dogodki tako usodno razdelili, da ta delitev sega vse do današnjih dni in določa celo tudi že življenje prihodnjih rodov. Razdeljenost bomo morali preseči, vendar brez sprevračanja vrednot, brez pozabljanja in brez sprenevedanja. Samo to je pot do sprave. To je zmogla Evropa v veličastnem projektu evropskega združevanja, v katerega je vgradila tudi izkušnjo druge svetovne vojne. Prepričan sem, da to zmoremo, da bomo prej ali slej to morali storiti tudi Slovenci.
Zato od bodočega predsednika pričakujem povsem jasna stališča. Pa ne le o preteklosti, tudi ne predvsem o njej. Temeljni pogoj za opredelitev, komu zaupati to pomembno moralno in simbolno mesto, so jasna stališča in izpovedovanje vrednot, jasne opredelitve do naših socialnih, gospodarskih, političnih in duhovnih razmer, v katerih živimo, in do prihodnosti, kakršno naj bi živeli Slovenci.
Bojazen pred jasno predstavitvijo svojega resničnega političnega profila in svojega vrednotnega sistema, ki se je odražala tudi v dosedanji volilni kampanji, je znamenje preračunljivosti, pomanjkanja poguma, neiskrenosti in navsezadnje tudi podcenjevanja volivcev. Če ostaja dvom v iskrenost stališč in v pripravljenost razkriti volivcem pravo politično podobo, ostajajo zelo majavi tudi temelji za graditev zavezništva med državljani in njihovimi političnimi predstavniki za doseganje skupnih ciljev. Razumljivo je, da želijo kandidati v volilni tekmi zmagati, zato tudi kandidirajo, ni pa razumljivo, če se v tej želji niso pripravljeni nikomur zameriti, ker želijo biti po meri vseh. To preprosto ni mogoče. Zmaga naj v tej politični tekmi jasnost stališč, jasnost vrednot in opredelitev, ki prepričajo državljane, ne pa bežanje od njih. Človeku, ki te prepriča, lahko zaupaš, da bo odgovorno upravljal z državno in tudi s tvojo usodo, da bo znal prisluhniti tudi tistim, ki mislijo drugače, in da bo to zmogel upoštevati v svojih premislekih. To je merilo moje opredelitve. Slovenci si zaslužimo novo priložnost. Priložnost za to, da zmaga čvrsto zavezništvo med državljani in politiki za skupaj premišljene in jasne cilje, zavezništvo zgrajeno na medsebojnem zaupanju.
To smo zmogli leta ´91. Vendar se čas za Slovenijo ne sme ustaviti pri letu ´91. Suverenost mora biti država sposobna dokazovati v vsakokratnih novih okoliščinah. Vedno znova mora biti sposobna potrjevati, da je bila odločitev za suvereno slovensko državo utemeljeno in zrelo dejanje. Zdaj so bistveno drugačne razmere in bistveno drugačni izzivi od tistih leta ´91. Od voditeljev terjajo veliko znanja, odprtost, sposobnost vključevati ne le politično javnost, pač pa tudi civilno družbo in stroko, sposobnost za odkrit dialog prek blokov ideološke izključljivosti in slepote. Tudi v tem si Slovenija zasluži novo priložnost.
Predsednik države je simbol nacije in države. Je tudi simbol in nosilec slovenske suverenosti. Ne le tiste, ki smo si jo priborili leta 1991, pač pa tudi tiste, ki smo si jo priborili leta 1918 in 1945. Priznavanje kontinuitete suverenosti je pogoj, da jo bomo znali varovati tudi v prihodnje.
Oba kandidata za predsednika republike, ki sta se v prvem krogu umestila na drugo in tretje mesto, sta bila glede tega jasna. Katerikoli od njiju bi nadaljeval s kampanjo v drugem krogu, bi imel mojo podporo.
Kot zdaj vse kaže, bo po volji volivcev to gospod Danilo Türk, ki je danes med nami. Podpiram ga tudi sam in bom zanj glasoval. Toliko lažje, čim bolj jasen in prepoznaven v svojih stališčih bo. Toliko trdnejši bodo temelji medsebojnega zaupanja. Prepričan sem, da bomo tako dobili dobrega predsednika.
Živimo v času in razmerah, ki zahtevajo opredelitve in dejanja. Tudi z mislijo na visoko etična dejanja ljudi, ki se jih danes spominjamo in ki so svoja prepričanja, svoja upanja, boj in tudi življenja vgradili v temelje naše slovenske države. Tako kot so to storili slovenski teritorialci in pripadniki policije, ko so ob polni podpori in sodelovanju velike večine slovenskih ljudi obranili svobodo komaj rojene slovenske samostojne države. Zmage v tem odporu se spominjamo danes s prireditvijo v spomin na dan odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije v Kopru.
Kajti vsem tistim, ki so s svojimi dejanji prispevali k tej zmagi, gre predvsem zahvala, da si sedaj znotraj meja slovenske države lahko sami urejamo življenje po svoji podobi in da nosimo svoj del odgovornosti za skupno ustvarjalno življenje z narodi Evrope in sveta.
Nepošteno do tega velikega skupnega in enotnega dejanja slovenskega naroda je, da se poskuša osamosvojitev politično in strankarsko prisvajati in izključevati tiste, ki zaradi svojih današnjih političnih stališč in opredelitev ne sodijo v vladajoči strukturo in ideologijo. S priznanjem, da je slovenska država sad skupne volje in dejanj, se bomo vsem, ki so ustvarjali njene temelje skozi vso našo zgodovino tudi najbolj dostojno in spoštljivo oddolžili.