Bosna in Hercegovina v 21. stoletju
Sarajevo, 28. junija 2006
Govor Milana Kučana na forumu Islamske zajednice u BiH v celoti:
"Zahvaljujem se organizatorju za povabilo. Zavedam se občutljivosti naloge, ki sem jo sprejel kot tudi nevarnosti, da bodo moja razmišljanja poenostavljena in enostranska. Ta nevarnost obstoja tako zaradi zapletenosti problema kot tudi zaradi nezadostne informiranosti o političnih razmerah znotraj BiH. Moj pogled je pogled od zunaj, zato vas prosim, da to upoštevate.
Državnopolična usoda države, razmere na Zahodnem Balkanu in razmerje do evropske integracije so tri ključne določnice položaja bosanskohercegovske družbe in njene države v XXI. stoletju. Na njih se bom osredotočil v svojem uvodu v naša nocojšnja razmišljanja.
Prihodnost BiH vidim znotraj EU. 0 tem mislim še govoriti nekaj več kasneje. Uvodoma naj povem le sledeče:
1. Ne delim mnenja tistih, ki pravijo, da je treba BiH preprosto »utopiti« v EU, ker naj bi včlanitev vsaj prikrila, če ne že odstranila vsa nasprotja in kontroverznosti znotraj BiH, v njenem neposrednem sosedstvu in v širšem mednarodnem okolju. To je velika in nevarna iluzija. Res je vprašanje BiH osrednje vprašanje stabilnosti Balkana in eno osrednjih vprašanj stabilnosti Evrope, a prav to dejstvo zahteva, da se ključni problemi in temeljne dileme BiH ne prikrivajo, ampak rešijo prej, pred včlanitvijo v EU, zato da bi bila sposobna znotraj Unije definirati in uveljaviti svoje interese ter prevzemati obveze in odgovornosti in da s temi problemi ne bi dodatno obremenjevala evropske integracije, ki mora za svojo zanesljivo prihodnost rešiti kar nekaj večjih problemov. Realna perspektiva včlanitve v EU pa bi motivirala k večjemu angažiranju tako bosanskohercegovsko družbo kot tudi samo EU, pa tudi širšo mednarodno skupnost, zaradi česar bodo ti problemi lažje rešljivi.
2. BiH že zdaj, vsaj posredno, deli usodo EU. Je del Evrope in proces evropske integracije se ne more zaustaviti na mejah te države. Odprto je le vprašanje časa in tempa vključitve, posebej če bo v doglednem času prišlo do sporazuma o stabilizaciji in približevanju. Za EU je BiH dragocena izkušnja zaradi svoje multikulturnosti in interkulturnosti in ker so v BiH na preizkušnji načela, ki jim je zavezana EU ter njena sposobnost upravljanja s konflikti.
Naj že uvodoma povem, da sem med pripravami za današnji pogovor z zanimanjem in olajšanjem, pa tudi z nekakj dilem prebral sporočilo Upravnega odbora za implementacijo miru, ki je zasedal v Sarajevu 22. in 23. junija 2006. Stališča političnih direktorjev, posebej o interesu vseh, da BiH prevzame polno odgovornost zase in tisto o večjem angažiranju EU, da bi pospešili in olajšali integracijo BiH v EU, potrjujejo v celoti moja razmišljanja in pričakovanja. Še posebej, ker to ne izključuje nadaljevanja angažiranja OZN, KEVS, Sveta Evrope, Svetovne banke, Mednarodnega monetarnega fonda, Nato, Partnerstva za mir in drugih dejavnikov, kar bo ustvarjalo pozitivno okolje za sprejem BiH v EU in odstranjevalo zahtevne ovire, ki jih tudi sam vidim na tej poti.
Zdaj se težišče političnega in gospodarskega angažiranja končno prenaša iz dolgotrajnega implementiranja miru v pospeševanje evroatlantskega integriranja BiH. Da pa bi članstvo BiH v EU postalo realnost, mora vendar biti izpolnjenih nekaj bistvenih pogojev, poleg tistih, ki jih EU zahteva od vsake nove članice. S tem mislim predvsem sledeče:
1. Zagotovljen mora biti obstoj BiH kot suverene države znotraj obstoječih meja in onemogočene špekulacije glede njene prihodnosti. To je zelo pomembno zaradi stabilnosti države in nujne krepitve integracijske miselnosti znotraj vseh treh njenih etničnih skupnosti, pa tudi zaradi ustavnopravnih, organizacijskih, političnih, gospodarskih in drugih mehanizmov reintegracije države. Eliminiranje dilem glede prihodnosti države, ki niso izmišljene, ampak so na žalost realne, je pomembno tudi zato, da ne bi vsaka (morebitna) sprememba na Balkanu ogrozila stabilnosti in obstoja BiH. ( npr. osamosvojitev ČG, napovedovani referendum v Republiki Srpski ali morebitna sprememba statusa Kosova.) Dejstvo je, da zlasti znotraj srbske in hrvaške etnične skupnosti živi tudi prepričanje, da je BiH le začasna in provizorična državnopolitična tvorba, neke vrste rezervna domovina in Sarajevo začasna prestolnica, dolgoročno pa svojo prihodnost povezujejo z Zagrebom in Hrvaško oz. s Srbijo in Beogradom. V ravnanjih Srbije in Hrvaške vidijo tudi poroštvo za svojo varnost ter etnično, kultumo in religijsko identiteto. Problem je toliko težji, ker takšno razmišljanje ni brez realne podlage v zgodovinski izkušnji, tudi iz zadnje vojne proti BiH in v nekaterih dejanjih centralnih oblasti obeh sosednjih držav.
Kje vidim izhod? Najprepričljivejše zagotovilo v obstoječih razmerah za obstoj BiH je v mednarodnem poroštvu, ki bi ga s posebnim aktom, z definiranimi obveznostmi, prevzela EU, morda tudi OZN in ki bi ga sopodpisala tudi Zagreb in Beograd. Slednje se mi zdi posebej pomembno, ker bi se tako z mednarodnopravno zavezujočo izjavo obe državi trajno odrekli kakršnim koli teritorialnim aspiracijam do BiH ali idejam o njeni razdelitvi. Za takšno izjavo na žalost obstajajo argumenti v polpretekli zgodovini. Utemeljeno je pričakovati, da bi se, ob takšnih zagotovilih, vse tri etnične skupnosti odprle druga do druge in začele tvorno sodelovati med sseboj, ker bi svojo usodo dosledno povezale z usodo skupne države BiH. Energijo bi usmerile v njeno čim bolj učinkovito funkcioniranje v interesu vseh njenih državljanov in v izpolnjevanje pogojev, ki bi državi omogočile vključitev v evropsko integracijo in prihodnosti v njej. S tem pa tudi varnost, mir, razvoj in boljše življenje.
Res da vlogo mednarodnega garanta teritorialne integritete BiH opravlja Daytonski mirovni sporazum. To so znova potrdili tudi politični direktorji upravnega odbora Sveta za implementacijo miru in poudarili, da ne bodo tolerirali nikakršnih poskusov ogrožanja Sporazuma. Moje prepričanje pa je, da bi bilo potrebno za obstoj BiH dati širše in zlasti evropske garancije, ker je BiH predvsem evropski problem. S tem bi Evropa pokazala, da zna s svojimi institucijami, predvsem z EU in KEVS, sama upravljati konflikte na svojem ozemlju in da ne želi z njimi obremenjevati mednarodne skupnosti, ki ima dovolj drugih problemov.
2. Drug pogoje je spoštovanje dejstva, da BiH konstituirajo tri etnične skupnosti, Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Dovolite, da navedem besede mojega prijatelja, pokojnega predsednika Alije Izetbegovića: »V BiH nikomur, nobenemu narodu ne sme biti tesno.« Razmerja med vsemi tremi skupnostmi morajo temeljiti na popolni enakopravnosti pri upravljanju države in odgovornosti zanjo. Dejstvo o treh konstitutivnih etničnih skupnostih se mora izraziti v načelih o organizaciji države, sestavi njenih organov, v načelih in mehanizmih odločanja, kadrovski politiki in drugih vprašanjih, ki so povezana z uspešnim delovanjem države. Ena ključnih težav pri tem bo, kot kažejo izkušnje iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi iz delovanja EU, določitev razmerja med načelom enakopravnosti in načelom funkcionalnosti pri upravljanju države. Poseganje v načelo enakopravnosti nujno izzove konflikte in dezintegracijo, neupoštevanje načela funkcionalnosti pa izniči smisel obstoja skupne države. Vendar eno načelo ne izključuje drugega, pač pa predpostavlja odgovornost za ohranjanje in razvoj tako lastne identitete kot tudi za razvoj skupne države.
Zavedam se pri tem še dveh velikih težav. Najprej ob premisleku o državnopravni formi tako organizirane države in ali naj bo konstituirana kot klasična federacija. Na to razmišljanje napeljuje tudi obstoječa kantonalna struktura države, ki je žal posledica surovega etničnega čiščenja in vzpostavljanja etnično čistih delov državnega ozemlja. Nerealno bi bilo zato razmišljati o vračanju v razmere, kakršne so bile v nekdanji Jugoslaviji ali celo nekdanji Avstroogrski. Verjetno je zato racionalno izhodišče premislek o federalni strukturi. Vendar bodo razmere in izkušnja, tudi iz pripravljanja sedanjega teksta ustave zahtevale, da forma ne bo predpostavljala vsebin in da se bo prilagodila tako, da bo državnopravna zgradba države sicer imela elemente federalne organiziranosti, bo pa v bistvu rešitev sui generis. Upoštevati bo morala vse zgodovinske in sedanje posebnosti te države, vključno z razlogi za nastanek distrikta Brčko. Še posebej pa bo morala uveljaviti visoko stopnjo promocije človekovih pravic, tudi kolektivnih, ki bo zavarovala etnično, kulturno in religijsko različnost državljanov ter njihovo enakopravnost tudi na lokalnih ravneh in znotraj konstitutivnih delov države. Zavedam se zahtevnosti te naloge, toda to ni razlog za odlaganje dela pri pripravi ustave BiH, ampak nasprotno argument za to, da jo politiki BiH postavijo na vrh prioritet.
Druga težava pa zadeva razmerje do Daytonskega sporazuma, ki bi se ga dosledna izpeljava dejstva o enakopravnosti treh etničnih skupnostih, ki konstituirajo državo, nedvomno dotaknila. Sam razumem Daytonski sporazum kot posledico zelo napornega dela in zahtevnih odločitev, vrednih vsega spoštovanja, ker so prekinili vojno, omogočili implementacijo miru in zagotovili obstoj BiH. Če bo BiH s pomočjo in podporo mednarodne skupnosti po več kot l0-ih letih veljave Daytonskega sporazuma prišla do boljših in funkcionalnejših rešitev, bo resni pomislek ob spreminjanju tako pomembnega mednarodnega dokumenta, na kar opozarjajo tudi politični direktorji Upravnega odbora za impelemntacijo miru, odpadel.
3. Tretji pogoj je zagotovitev kulturne identitete etničnih skupnosti BiH. Slednje zahteva med drugim tudi izostritev laičnega značaja države in sodobno izpeljavo načela ločitve cerkve od države, kakršno velja v sodobni državljanski državi. Ne gre za izločitev cerkva iz javnega življenja, ampak za njihovo ločitev od državnih institucij ter njihovega delovanja. To je zahtevna naloga, ne le zaradi tega, ker ni mogoče razdeliti človeka na njegov etični in religiozni del na eni strani ter na posvetnega na drugi, ampak tudi zaradi tega, ker so v tragediji, ki je prizadela državljane BiH, vlogo zaščitnika in varuha, celo fizične eksistence ljudi pogosto prevzemale njihove cerkve. To govori o velikem vplivu in tudi o veliki odgovornosti verskih voditeljev. Prepričan sem, da bi z medsebojnim dialogom predstavnikov vseh treh cerkva lahko zelo pomembno prispevali k temu, da bi se etnične skupnosti odprle za sodelovanje in da bi pogled od iskanja krivde pri drugih obrnile v skrb za skupno prihodnost
.
Enako pomembno se mi zdi tudi uveljavitev političnih strank kot tistih konstitutivnih dejavnikov parlamentame demokracije, ki nastopajo v korist vse države in vseh državljanov in nimajo le ozko nacionalnih ali celo religijskih atributov, kot bi jih v znatni meri našli v večini sedanjih političnih strank v BiH. Takšne sodobne laične stranke bi na temelju sorodnosti svojih političnih programov, katerih pomembna elementa sta tudi skrb za ohranjanje identitete lastne etnične skupnosti in odgovornost za etnično enakopravnost, lažje prestopale zamejenost v svoje lastno etnično okolje in sklepale učinkovite koalicije za upravljanje države v korist vseh njenih konstitutivnih delov in vseh njenih državljanov. Svobodo izražanja etnične pripadnosti ter izpovedovanja verskega prepričanja in nemoteno delovanje cerkva in njihovo enakopravnost na vsem ozemlju države pa bi morala zagotavljati ustavna ureditev s temeljnimi načeli, s človekovimi pravicami ter z zagotovili in mehanizmi za njihovo uveljavitev. Zavzemam se potemtakem za prihodnost BiH kot državljanske države. Zaradi večnacionalne, multikulturne in multireligijske sestave BiH tudi nima druge dobre alternative. Kot sodobna državljanska država pa mora graditi notranje odnose na spoštovanju človekovih pravic, individualnih in kolektivnih, in na enakopravnosti, ne da bi dajala kakršno koli prednost kateri koli etnični skupnosti ali religiji. Jesenske volitve in priprave nanje bi morale upoštevati to nujnost, sicer bo prenos odgovornosti na organe BiH ter približevanje BiH evropski integracijo ostalo iluzija. Pri iskanju rešitev bi morda lahko bila v koristno pomoč tudi nedavno objavljena Deklaracija evropskih muslimanov.
4. Četrti pogoj pa je omejitev mednarodnega upravljanja in določitev postopnega ukinjanja njegovih pristojnosti ter prenos na organe države BiH. To se je s sklepom političnih direktorjev že zgodilo. Ta odločitev je nadvse pomembna. Dolgo, po moji sodbi predolgo zadrževanje BiH v položaju, ki je v bistvu dominion mednarodne skupnosti z guvernerjem, ki je njej odgovoren, ima tudi negativne posledice. Ni seveda mogoče spregledati pozitivne vloge, ki jo je imelo in jo še ima mednarodno upravljanje države, vendar prav tako ni mogoče spregledati dejstva, da to ni pomembneje krepilo odgovomosti samih Bošnjakov, Srbov in Hrvatov za upravljanje skupne države in za njeno tesnejšo in učinkovitejšo reintegracijo. Ne redko je bila tudi izgovor za prelaganje odgovornosti. Tako je nastal položaj, da je mednarodna skupnost nehote, preko visokega predstavnika, o ključnih vprašanjih upravljanja države sogovornik sama sebi in ne legitimnim predstavnikom vseh treh etničnih skupnosti, ki jim bilo potrebno priznati interes za učinkovito upravljanje skupne države, za katero bi morali prevzemati tudi odgovornost.
Prav tako bi bilo potrebno razmisliti o načinu in roku umika mednarodnih sil. To predpostavlja ustrezno organiziranost in usposobljenost skupnih vojaških, policijskih, varnostnih in obveščevalnih služb, ki bodo sposobne prevzeti odgovomost za obrambo in korist skupne države, za varnost državljanov in za izpolnjevanje obveznosti države za zagotavljanje varnosti in miru v regiji, posebej v boju zoper mednarodni terorizem in organizirane oblike kriminala. Prav tako bi bilo potrebno uveljaviti sodoben koncept javnega RTV sistema BiH, ki bo omogočal vsem državljanom objektivno obveščenost o dogajanju v vsej državi in v vseh njenih delih. Ključno vprašanje pa je, kako doseči soglasje BH politikov o osrednjih vprašanjih prihodnosti BH, o nujnih reformah in smereh tranzicije. Odsotnost tega soglasja zdaj zapolnjuje Visoki predstavnik s svojimi pooblastili.
Umik visokega predstavnika ne more biti brezpogojen. Vprašanje je, če je enoletni rok dovolj dolgo
prehodno obdobje. Vsekakor so si politični direktorji pridržali pravico, da pred njegovim potekom celovito presodijo razmere v državi. Če prav razumem, pa niso postavili pogojev, ki morajo biti izpolnjeni in ki bi jih morali BiH politiki razumeti kot zahtevo mednarodne skupnosti. Bilo bi neproduktivno, če bi se tako kratko postavljen rok razumel kot svojevrstno priznanje neuspešnosti mednarodnega upravljanja države. Po mojem prepričanju je odočitev o umiku nujen, a je obenem smiseln le, če se bodo politiki BiH vseh treh etničnih skupnosti, še posebej tisti, ki bodo dobili mandat na bližnjih volitvah, zavedali odgovornosti in nalog, ki jih morajo ne le prevzeti, ampak tudi izpolniti. To ni le priprava ustave kot prve na listi prioritet, ampak tudi dogovor o nacionalni zastopanosti v sestavu oboroženih sil, njihovi strukturi in razmestitvi, dogovor o reformi policijskih sil, intenziviranje ekonomskih in socialnih reform ter zmanjšanje neracionalne javne porabe, reforma javne uprave in posodobitev delovanja organov oblasti, da bodo učinkoviti v službi državljanov, okrepljeno delovanje pravne države z zagotavljanjem neodvisnega in učinkovitega pravosodnega sistema, ki bo državljanom omogočalo sojenje v razumnem roku, oblikovanje sodobnega kvalitetnega izobraževalnega sistema in druge. Cilj teh naporov morajo biti tako reintegracija države, razvoj demokracije in povečevanje blaginje ljudi, kot tudi priprava države na sprejem v EU. Pri tem je pomoč in sodelovanje mednarodne skupnosti nenadomestljiva.
Morda zvenijo ta razmišljanja utopično. Vendar, ali obstaja druga pot, mirna, varna in produktivna za prebivalce BiH in tudi za njene sosede?
Prihodnost BiH bodo, kot že rečeno, v veliki meri določale tudi razmere na Balkanu, še posebej tiste na tleh nekdanje Jugoslavije. Vzroke za razmeroma počasno stabilizacijo razmer je, ob vsej zapletenosti in zgodovinskih obremenitvah medsebojnih razmerij, mogoče iskati tudi v neodločnem ravnanju mednarodne skupnosti že ob izbruhu nasilja, s katerim je kulminirala kriza v Jugoslaviji. Dolgo časa je mednarodna skupnost vztrajala pri zahtevi po ohranitvi skupne države, tudi zaradi razlik v interesih posameznih evropskih držav. Ni se odzvala na predloge, tudi iz Slovenije, da naj poseže v proces očitnega razpadanja države in zagotovi njegov nenasilen potek. Žal je prevladalo nasilje. Najprej z vojno proti Sloveniji, kasneje z vojnami na Hrvaškem in proti BiH ter na Kosovu. Tam so problemi ostali odprti vse do danes.
Do odločnejše intervencije je prišlo šele z mirovno konferenco o Jugoslaviji in s stališči arbitražne (Badinterjeve) komisije, ki je - naj spomnim - ugotovila, da je država razpadla in republikam omogočala samostojno odločanje o svoji državnopravni usodi. Kljub temu mednarodna skupnost tistih držav, ki so se odločile za samostojnost, ni zaščitila pred agresijo. Še posebej ne BiH, ki je kot suverena država in članica OZN utemeljeno pričakovala njeno zaščito. Te stvari so znane.
Ne glede na razlike v posameznih elementih ocene o vzrokih in poteku razpada Jugoslavije pa ostaja dejstvo, da pragmatičen pristop, ki poskuša reševati posamezne probleme izolirano, kot da ti problemi med seboj niso bolj ali manj povezani in soodvisni deli celote, ni dal rezultata, ki bi ustrezal vloženim naporom mednarodne skupnosti. Prav tako ali prav zaradi tega je do neke mere ostalo neprepoznano tudi dejstvo, da je jedro teh konfliktov nerešeno nacionalno vprašanje nekaterih narodov na Balkanu, zlasti Srbov, Hrvatov in Albancev. Iskanje rešitev v nacionalnih, praviloma etnično čistih državah je zgodovinsko preživet pristop. Ne omogoča rešitve in iz izkušenj vemo, da vodi do nasilja. V vseh državah na Zahodnem Balkanu živijo močne etnične manjšine narodov, ki imajo svoje nacionalne države v neposredni soseščini. Koncept "Kri in zemlja" (Blut und Boden) na Balkanu zato prej ali slej vodi v vojni spopad za ozemlja.
Rešitev nacionalnih problemov na Balkanu se skriva v odgovoru na vprašanja o veljavi evropskih načel in njihovem spoštovanju. Ključni sta pri tem po mojem razumevanju predvsem dve:
1. Ali je Balkan res tako drugačen, da lahko Evropa na njem opusti načela, zapisana že v Helsinški listini in ki veljajo drugod po Evropi. Mislim predvsem na nespremenljivost meja s silo in na visoko zaščito človekovih individualnih in kolektivnih pravic, zlasti manjšinskih.
2. Ali je v sodobni Evropi mogoče pristati na zahteve, da pripadniki enega naroda nočejo živeti skupaj s pripadniki drugih narodov zgolj zato, ker so drugačni po jeziku, pisavi, religiji in kulturi.
Na obe dilemi lahko odgovorimo le negativno. Tako nam velevajo evropski demokratični standardi in zgodovinska izkušnja. Enako velja za vsa žarišča na Balkanu, kjer bi bilo potrebno pri iskanju rešitev dosledno uveljavljati načela iz številnih evropskih dokumentov in deklaracij. Pragmatičen pristop, ki uveljavlja različna merila za reševanje posameznih problemov, dolgoročno ne prispeva k stabilizaciji razmer. Odpira nova vprašanja in slej ko prej nova krizna žarišča.
Načelen in dosleden pristop bi pritrdil mojemu pogledu, da je najobčutljivejše in zato osrednje vprašanje stabilnosti, varnosti in miru na Balkanu Bosna in Hercegovina, njen dolgoročni obstoj kot suverene, samostojne in neodvisne države v okviru obstoječih meja, iz časov nekdanje Jugoslavije. Jasno stališče, ki ne bi dovoljevalo nobenih špekulacij o prihodnosti BiH, bi olajšalo tudi rešitve problema Kosova in razmerij v Srbiji, tudi vprašanje državno pravnega statusa ČG bi veliko manj obremenjevalo dosedanje odnose med Srbijo in ČG. Dosledno uveljavljanje načel bi Balkan zavarovalo pred rešitvami, ki bi lahko bile vir novih kriz in frustracij, ter zagotavljalo dolgoročno stabilnost in mir, tudi v Evropi. Najbolj verodostojen odgovor na vprašanja o politični prihodnosti Balkana bi lahko dala konferenca vseh evropskih držav, vključno z Rusijo. Potrdila bi dejstvo, da je vprašanje Balkana skupno evropsko vprašanje, preverila pa bi lahko doslednost veljave načel evropske vamosti in sodelovanja tudi na primeru Balkana. S konferenco bi evropske države prevzele tudi skupno odgovornost za prihodnost Balkana in preprečile različne interpretacije svojih interesov ter medsebojno izigravanje. Tako konferenco sem pred časom, pred obiskom takratnega predsednika ZDA Clintona v Sloveniji že predlagal. Vendar so bili takrat interesi na Balkanu še preveč različni ali pa občutek za zapletenost problemov in odgovornost za njihovo reševanje premajhna. Zadnja dogajanja mi pritrjujejo v prepričanju, da sem imel prav.
In na koncu še vprašanje, ali je v razmerah, v kakršnih se je znašla EU po neuspelih referendumih v Franciji in na Nizozemskem o evropski ustavni pogodbi in v zagretih razpravah o t.i. absorbcijski sposobnosti EU sploh realno razmišljati o včlanjevanju BiH v EU. Moje prepričanje je, da se bo EU širila in utrjevala. Evropa tudi nima druge dobre altemative, če hoče v sodobnem globalnem in večpolnem svetu imeti vpliv in svoj del odgovornosti za njegovo prihodnost in za prihodnost človestva. Postopoma se bo morala širiti tudi naprej proti vzhodu.
Evropska unija ima vsekakor resne probleme. Ne delim pa mnenja tistih, ki za sedanje stanje uporabljajo velike besede, kot so kriza, možen konec EU in procesa evropskega povezovanja. Takšno stališče se mi zdi nekako kapitulantsko in alibi, da se stvari ne sprememjo. Po moji sodbi gre za zastoj, ki je pri razvoju zgodovinsko tako enkratnega projekta, kot je evropska integracija, bolj ali manj pričakovan. Ta razvoj ne more biti premočrten. Še posebej ne v tem trenutku, ko se je EU razširila hkrati z 10 novimi članicami, prvikrat tudi s članicami iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so dolgo obdobje 50 let živele v drugačnem sistemu ter s težkimi problemi svoje notranje tranzicije. Moje prepričanje tudi je, da bi EU lažje prenesla širitev, če bi se širila postopoma in ne z »big bangom«, čeprav razumem politično logiko te velike širitve. Mislim, da zdaj EU potrebuje čas, da se na nove dimenzije in logiko medsebojnega življenja v skupnosti privadijo tako stare kot nove članice, da se novemu dejstvu prilagodijo institucionalni sistemi odločanja in odnosi. Pogubna za EU pa bi bila delitev na stare in nove članice, oblikovanje nekega trdega jedra držav znotraj EU in utrjevanje te delitve.
Sam vidim zavrnitev Evropske ustave kot priložnost, da članice nadoknadijo, kar so zamudile v pripravljanju ustave. Da bi namreč skupaj premislile, kakšno vlogo in vpliv naj ima Evropa v tem svetu ter kaj je treba za to storiti. Na podlagi takšnih premislekov bi članice lažje prišle do rešitve za dileme, ki so se odprle v dosedanjih razpravah. Prepričan sem, da se EU ne bo mogla razvijati zgolj kot gospodarska skupnost oz. kot skupni trg, pač pa mora krepiti tudi svojo zunanjepolitično, obrambno in varnostno komponento. Predvsem pa mora redefinirati etične vrednote, na katerih je bila spočeta in se je razvijala, okrepiti temeljno idejo evropskega združevanja in jo prilagoditi spremembam v sodobnem svetu. Neproduktivna je zato razprava, ali razvoj usmerja EU v federativno ali konfederativno ureditev. Gre za zgodovinsko nov in neprimerljiv projekt sui generis, ki ne prenese doslej poznane formalne vzorce. Človeštvo vstopa v nov civilizacijski vek. Začenja se informacijska civilizacija, v kateri se spreminjajo mnoge doslej čvrste kategorije, celo kategorije časa, prostora, položaja posameznika, nacije, države. Globalizacija narekuje prožnejše, bolj dinamično odzivanje na dileme družbe ter posameznikov, ki jim je omogočeno vstopanje v svet znanja, informacij in upravljanja. Zahteva sodobnejši pogled na človekove pravice, njihovo celovitost in univerzalnost. EU bo svoj obstoj v novih civilizacijskih razmerah opravičila, če bo, tako kotje dejal predsednik Komisije Barroso, stvarjala novo dodano vrednos k tistemu, kar zmore ustvarjati posameznik in kar zmorejo ustvarjati posamezne članice. Upam, da v prihodnosti tudi BiH.
Sklep mojih razmišljanj o prihodnosti BiH je optimističen. Ne gre za to, da bi zapiral oči pred dejstvi, da je na poti v prihodnost, kot jo vidim, veliko resnih težav, izzivov in dilem, ki bodo zahtevali velike napore in izjemno odgovornst vseh, ki so jim državljani BiH, njihovi sonarodnjaki in pripadniki drugih etničnih skupnosti zaupali, da upravljajo z njihovo prihodnostjo. Svoj optimizem opiram zlasti na dve pričakovanji:
1. Na tragično izkušnjo BiH in njenih ljudi iz nedavnih vojn in njihovega upanja in vere, da je mogoče tudi drugačno življenje, tako kot je v večini drugih evropskih držav, kjer se spoštuje življenje človeka, njegovo dostojanstvo in njegove pravice in kjer je dobrobit razvoja dežele deležen tudi vsak njen posamezni član.
2. Na prevlado prepričanja, da je sestavni del evropske odgovornosti za mir in stabilnost Balkana tudi odpiranje realne perspektive vključitve balkanskih držav v EU ter politična in gospodarska pomoč za razvoj, za uveljavitev standardov politične demokracije, svobodnega trga, obeta kvalitetnejšega življenja in aktivne vključitve v nov evropski civilizacijski krog. Glede tega BiH ne more biti izjema, prej bi ta pomoč in sodelovanje lahko bila bolj zavzeta, a seveda ob enaki zavzetosti BiH za lastno usodo. Takšno prepričanje in pripravljenost izražajo tudi sklepi upravnega odbora za implementacijo miru, ki izražajo pozitivno oceno doseženega v BiH. Ob tem pa je EU izrazila pripravljenost, da okrepi svojo prisotnost v Bih in da intenzivira priprave na sklenitev sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju. Urad posebnega predstavnika EU bi lahko imel vlogo vsklajevalca aktivnosti mednarodne skupnosti, skupaj z oblastmi BiH pa bi se lahko angažiral na pripravljanju države za integracijo, posebej še pri zagotavljanju miru, varnosti in stabilnosti ter pri pripravljanju in uresničevanju političnih, ustavnih, gospodarskih in socialnih reform.
Moja razmišljanja o prihodnosti BiH razkrivajo mojo veliko naklonjenost do te države in vseh njenih ljudi.
Preprosto, imam jo rad. Nimam pa pravice, imeti jo bolj rad kot imajo ljudje, ki živijo v njej."