Kam se izgublja evropski glas
Libération, 28. februar 2003
Povzetek Ob iraški krizi je Evropa razdeljena bolj kot pred padcem berlinskega zidu in največje žrtve najnovejših evropskih razhajanj so prav države, ki so že bile žrtve blokovske delitve in hladne vojne.
Članek Milana Kučana za Liberation v celoti:
Bagdadski režim je s svojim nasprotovanjem zahtevam mednarodne skupnosti odprl nekatera vprašanja, na katera svet še ni našel skupnih odgovorov. Še več, do določene mere ga je celo razdelil, vendar ne na nasprotnike in privržence Bagdada. Kar razdvaja, je iskanje sredstev, ki bi odpravila nevarnost iz Iraka. Države in narodi iz predsobe Evropske unije in NATO so v teh okoliščinah izpostavljeni svojski izkušnji.
Ni še sivina let v našem človeškem spominu prekrila živih slik množic na berlinskem zidu, ki so z golimi rokami ruvale opeke in ga končno tudi zrušile. Neskončno je bilo takrat veselje, val silnega navdušenja se je širil z ulic Berlina. Preplavil je Evropo in svet. Ruševine tega osovraženega zidu so v hipu postale temelj, na katerem je zraslo novo upanje, da prihaja dolgo in težko pričakovani svet sodelovanja, miru, enakopravnosti in zaupanja. Svet, ki bo omogočil, da si evropski, z zgodovino težko preizkušani človek ustvari prijazno prihodnost. Svet, ki ne bo zgolj negacija starih in večno ponavljajočih se nasprotij, spopadov, vojn in hegemonističnih podrejanj, ideoloških totalitarizmov, nacionalizmov, nestrpnosti in delitev, ampak bo to nov svet odnosov med evropskimi ljudmi, narodi in državami, ki bo uveljavljal najboljše, kar je ustvarila evropska civilizacija, njen etos, ki temelji na spoštovanju človeka, njegove osebnosti, življenja in pravic ter na enakopravnosti in dialogu velikih in malih narodov in držav.
Silen je bil takrat entuziazem Evropejcev. Posebej je bil izrazit na evropskem vzhodu, pri narodih, ki so se po logiki političnih trgovanj in delitve interesnih sfer, zakritih za podobo mirovnih pogajanj, po II. svetovni vojni brez svoje krivde in zvečine tudi zoper svojo voljo znašli na vzhodni strani železne zavese, v ideološkem in političnem bloku sovjetskega komunizma in politične velikodržavne hegemonije. Mnogi med njimi so bili nasilno iztrgani iz svojega tradicionalnega zahodnega srednjeevropskega civilizacijskega in duhovnega prostora, v katerem so se skozi zgodovino kulturno in politično oblikovali v narode in sodobne nacije. Blokovsko razdeljena Evropa jim je nasilno pretrgala zgodovino, čeprav so se temu upirali in tvegali, da bo njihov protest krvavo zadušen s tanki Varšavskega pakta. Zanje zato zrušitev berlinskega zidu ni pomenila samo simbolni konec ideološkega in političnega totalitarizma na evropskem vzhodu ter konca bipolarne razdeljenosti sveta, ki je človeštvu prineslo toliko gorja in ga zadrževalo v razvoju, ampak je bilo tudi realen obet vrnitve v svoje tradicionalno duhovno in kulturnocivilizacijsko okolje. Toda ti narodi so vedeli, da to ni zgolj vrnitev na točko zgodovine, ki jo je postavil konec II. svetovne vojne, marveč je vstop v proces združevanja Evrope, kakor ga je narekovala izkušnja te vojne in ki je na evropskem zahodu potekal v institucijah njenega gospodarskega, političnega, varnostnega in obrambnega povezovanja.
Silen je bil entuziazem teh narodov, da se soočijo s slehernim naporom, ki bo potreben, da nadomestijo zgodovinsko izgubo, da čim prej premostijo zgodovinsko razdaljo in si odprejo vrata v evropske institucije in integracije. V tem so videle ne le potrditev, da to zmorejo, ampak tudi dokaze, da so po merilih politične demokracije, vladavine človekovih pravic, vladavine prava in svobodnega trga, enake državam, ki jim je zgodovinska usoda po II. svetovni vojni bila bolj naklonjena in v svojem razvoju niso imele te nasilne cezure. Od tod tako velika želja teh držav priti v Svet Evrope, v Evropsko unijo, v NATO.
Morda so spregledovale, da so evropske integracije že rahlo utrujene, da življenje znotraj njih teče tudi rutinsko in po inerciji, da odnosi znotraj njih postajajo pragmatični in se vse manj oklepajo ideje in vrednot evropskega združevanja. Da je do oblikovanja evropske duše še veliko korakov. Morda so v svojem pričakovanju in veliki želji gojile tudi iluzije, vsekakor pa veliko mero idealizma, ki je na zahodu že nekoliko zbledel pred navidezno samoumevnostjo tega procesa. Toda do obojega, do idealizma in tudi do iluzije so imeli pravico, kajti s sabo so nosili izkušnjo, ki je zahodni del Evrope ni imel. Izkušnjo, da je potreben in tudi mogoč drugačen svet od tistega, v katerem so preživele pol stoletja. Prav ta izkušnja in ta idealizem sta bila in sta še vedno, kljub počasnosti in formaliziranju teh procesov, velika priložnost za evropsko integracijo. Nikoli poprej se ni zdela ideja evropskega združevanja tako realna kot takrat. Nikoli poprej zavest o nujnosti preseganja gospodarskih, političnih, duhovnih in vrednostnih razlik tako utemeljevana in nikoli poprej prepričanje o nujnosti evroatlantske povezanosti in sodelovanja tako globoko in trdno vsajeno kot takrat.
Zakaj se mi je zdelo potrebno opisati zgodbo o usodi držav nekdanje politične vzhodne Evrope? Zapisati kot Evropejcu in kot Slovencu, državljanu ene najmanjših evropskih držav, dela nekdanje Jugoslavije, ki je doživel vse te spremembe, tudi nasilen razpad nekdanje skupne države ob nemoči Evrope, bil njihov aktivni udeleženec in nosil globoko v svojem prepričanju to izkušnjo, ta idealizem in najbrž tudi nekaj iluzij o Evropi prihodnosti. Zato, ker je zadnjih nekaj tednov videti, kot da je vse to premišljanje o združevanju Evrope in njegovi zgodovinski nujnosti, o njegovih izzivih in etično-vrednostnih utemeljitvah, o njegovi vpetosti v realnosti globalnega sveta zlahka potisnjeno v ozadje, ali da se je kljub svoji dolgoročni neobhodnosti vsaj začasno uklonilo pred kratkoročnimi pragmatičnimi in politično utilitarističnimi premisleki. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Iraška kriza kot ta čas ključni politični problem sveta in nepredvidljivi tok dogodkov v napetostih med mednarodno skupnostjo in bagdadskim režimom sta pokazala, kako krhka je še vedno ideja evropskega združevanja in kako zelo ranljiva in težko uresničljiva je evropska enotnost. Ni odveč prav v tem občutljivem trenutku povedati, da je evropska enotnost potrebna prav zdaj, če naj si Evropa v globalnem multipolarnem in tekmovalnem svetu, v katerem se srečuje več velikih človeških civilizacij, zagotovi svoj vpliv in prevzame svoj del odgovornosti za prihodnost človeštva in planeta. Čas evropocentrizma, ko je Evropa s svojo civilizacijo v dobrem in slabem več kot pol tisočletja zaznamovala svet, se je definitivno iztekel. Uveljavila so se tudi druga vplivna središča, predvsem ZDA, a vse bolj tudi Kitajska, Indija, islamski svet, prej ali slej tudi Afrika in Južna Amerika. Zgodovinski trenutek zahteva, da vse te civilizacije najdejo način sobivanja, način upravljanja sveta in porazdelitve odgovornosti zanj. Spopadu civilizacij, ne kot hipotezi ampak žal kot možni realnosti, se danes zoperstavlja nuja po dialogu med njimi. Dialogu, v katerem bodo ne glede na težavnost naloge iskani sprva najbrž najmanjši imenovalci skupnega interesa, zlasti elementi skupnih vrednostnih, etičnih temeljev, na katerih je možno utemeljiti odgovornost za prihodnost človeštva in planeta nasploh. V tem dialogu ni mogoče vsiljevati svojega etičnega in vrednostnega sistema drugim, ni mogoče in ni realno pričakovati, da bo kdorkoli sprejel vrednote drugih tudi kot samoumevna merila in vodila svojega ravnanja. To bi bil etični in duhovni hegemonizem, ki se ga naša evroameriška civilizacija še ni povsem odvadila in ki ga druge civilizacije v veliki meri tako tudi doživljajo in zato zavračajo. Zlasti je to očitno v razmerju do islama in vse bolj tudi do Kitajske. Puščam ta čas ob strani dejstvo, da je s tem neposredno povezano tudi vprašanje upravljanja sveta in odgovornosti zanj, ki očitno ni mogoče brez dogovora o čvrstih skupnih etičnih temeljih. Opozoriti hočem na to, da sta vzpostavitev takšnega produktivnega medcivilizacijskega dialoga, kljub vsej težavnosti naloge, in ustvarjanje zaupanja, ki je zanj potrebno, nujna in vredna slehernega truda, kajti alternativa je jasna in kataklizmatična. Kar se je pri Huntingtonu pred leti morda še zdelo kot hipotetična fantazma, postaja možna realnost. Še posebej po tem, ko se je zgodil 11. september in vse kar mu je sledilo vse do danes.
Vprašanje, ki si ga ob tem zastavljam, je, ali sta Evropa in ZDA pripravljeni na tak dialog, sta sposobni zanj? Je Evropa sposobna o ključnih vprašanjih človeštva, razvoja, miru in vojne, socialnih in razvojnih delitev, varnosti, ekologije govoriti z enim, skupnim, vplivnim in odgovornim jezikom? Je sposobna poiskati dogovor, kadar je nujno, z Ameriko, ki ji je duhovno najbližja? Se v zadostni meri zaveda te svoje odgovornosti? Se te odgovornosti dovolj zavedajo na drugi strani Atlantika? Iraška kriza in ravnanja ob njej napeljujejo prej k negativnemu kot k pozitivnemu odgovoru. Ne mislim se obširneje opredeljevati do Iraka, njegovega režima in ravnanja. Tu je moje stališče jasno. Nihče nima pravice miru in varnosti v svetu ogrožati z orožjem, še posebej ne z orožjem za množično uničevanje. Irak je bil v OZN spoznan za državo, ki to počne. Postavljena je bila zahteva, da to orožje uniči. OZN je dolžna uveljaviti takšno svojo zahtevo. Obstoji dolžnost mednarodne skupnosti, moralna enako kot tudi politična, da v tej zahtevi OZN podpre. Zaradi nas vseh, zaradi naše varnosti in prihodnosti in zato, da pravica odločanja o tem, kaj in kdo ogroža svetovni mir, ne bi celo morala priti v roke nobene posamezne države in da se ne bi razrasla razvada ne se podrejati skupnemu interesu v dobrobit človeštva, ki ga morajo biti sposobni formulirati Združeni narodi. Vsi mi znotraj OZN.
Vojne gotovo ne želi nihče. Tudi ne vojne v Iraku. Tako vsaj govori trezna in odgovorna presoja. Gre torej za to, kako zagotoviti, da se Irak razoroži brez vojne. Ali je to res mogoče samo z vojno? Na tem vprašanju se je razdelil svet, razdelili sta se Evropa in ZDA, in kar je posebej zaskrbljujoče, se je razdelila tudi Evropa. ZDA imajo svoje stališče, Evropa ga nima. Del Evrope je sledil presoji ZDA, ne da bi se sploh potrudil preveriti možnost, da Evropa oblikuje skupno stališče. Povezovanje v skupen, enoten glas v nobenem delu Evrope očitno še ni postal pogojni refleks. Izjava osmerice je zaobšla Nemčijo in Francijo, ki se z ZDA ne strinjajo. Temu je sledila izjava deset držav t.i. vilniuške skupine. Šele potem je EU poskusila oblikovati svoje skupno stališče, vendar brez sodelovanja držav kandidatk. Te so bile s stališči le seznanjene. Kljub skupni izjavi je zmeraj upravičena skrb, da Evropa ostaja razdvojena. Razdeljena bolj kot je bila morda celo pred padcem berlinskega zidu. In z dolgoročnimi posledicami. Je moja skrb upravičena? Do te delitve je prišlo na nepravem problemu, na vsiljeni dile mi, kajti do razorožitve Iraka bi skupnega stališča ne smelo biti tako težko oblikovati, saj je problem že dolgo znan. Do najnovejše evropske delitve je prišlo v povsem novih zgodovinskih okoliščinah, ki prej kot o čemer koli drugem, tudi na temelju že dosežene evropske integriranosti, govorijo v prid povezovanja in enotnosti Evrope kot nujnega pogoja za njeno veljavo in odgovornost v svetu. A je žal prišlo do povsem umetne in na kratkoročnem, pragmatičnem, morda celo prestižnem interesu utemeljevane nove delitve na t.i. »novo« in »staro« Evropo. Nič pa ne govori bolj kot ta delitev sama v prid oceni, da je vse to, kar se dogaja, v bistvu ena sama, še vedno zgolj stara Evropa, v vsej svoji žalostni vsebini, nesposobna, da se zave zgodovinskega trenutka in svoje odgovornosti. Da resnično nova Evropa ostaja še naprej le želeni, a ne doseženi ideal zanesenjakov. Nova Evropa so brez dvoma lahko le vse evropske države, povezane v demokratično skupnost z istimi etičnimi vrednotami in odgovornostjo, ne pa Evropa, v kateri je ena skupina držav, oblikovana zdaj tako zdaj drugače, zmeraj pa zoperstavljena drugi takšni skupini. To je vračanje stare Evrope. Njen duh je očitno močnejši od tega komaj rojenega duha nove združene Evrope, o kateri še vedno sramežljivo le sanja tudi nastajajoča evropska ustava.
Največja žrtev najnovejših evropskih razhajanj so prav države, ki so že bile žrtve blokovske delitve in hladne vojne. Svoje težavne poti v evropske integracije še niso prehodile do konca. Njihova upanja in pričakovanja, o katerih sem govoril, še niso uresničena. Še naprej si želijo v EU in v NATO kot potrditev, da je zanje in za Evropo njihova neprijazna preteklost dokončno postala preteklost. Roko na kljuki vrat, ki vodijo v NATO, držijo ZDA in senatorji, na kljuki vrat, ki vodijo v EU, držijo nacionalni parlamenti članic. Ratifikacije pogodb so korenček in palica za izsiljevanje zvestobe. Ne glede na to, da so Poljska, Češka in Madžarska že članice NATO, so t.i. države kandidatke razpete med zahtevo oz. pričakovanji ZDA na eni in pomembnih evropskih držav na drugi strani, da podprejo njihova stališča. To je po mojem prepričanju v vsem tem dogajanju najbolj sporno, politično kratkovidno in najmanj etično, celo nemoralno in dolgoročno najbolj škodljivo. Kot da bi od otroka zahtevali, da se odpove in zanika enega od svojih staršev. Od teh držav se v resnici ne zahteva opredeljevanje do zlorab orožij za množično uničevanje, ampak opredeljevanje med stališči ZDA in nekaterih najvplivnejših evropskih držav. Ceno za nesposobnost in nepripravljenost na dialog med centri moči bodo plačali tisti, ki nimajo ne moči in ne sredstev, da bi se temu izsiljevanju uprli. Ve se, da te države še vedno iščejo učinkovito zavarovanje svoje varnosti in zato čutijo psihološko, politično in civilizacijsko potrebo, morda tudi ne vselej najbolj racionalno, da iščejo to varnost v zavetju najmočnejše varnostno-obrambne organizacije. Besednjak, ki je bil uporabljen na obeh straneh - tako v internih pritiskih kot tudi javno in sem štejem tudi opozorilo Pariza, tudi če verjamem, da ni bil dovolj premišljen in je bil pod vplivom teže odločitev - je žal pokazal realnost, ki je vse prej kot želena. Imajo res eni več pravic kot drugi, eni več odgovornosti kot drugi? Smejo le eni premišljati in odločati, drugi pa morajo le verjeti in se strinjati? Smejo eni govoriti, drugi pa zgolj poslušati in molčati? To je logika, za katero smo mislili in upali, da je na razvalinah berlinskega zidu za vselej za nami. (Toda, če je realnost takšna, da država, ki se samostojno opredeljuje pred sprejetjem skupnega stališča, ni zaželena v NATO, potem je bolje, da v tak NATO ne gre. In isto velja tudi glede EU.)
Ne mislim, da je zaradi tega, kar se dogaja, ideja evropskega združevanja in evropske enotnosti pokopana. Živa je, kot je bila pred dobrim desetletjem, ker je to imperativ zgodovine. Le da sta zdaj čas in razmere v Evropi in v svetu drugačne. Za države mladih evropskih demokracij, tudi za Slovenijo, pa je to čas streznitve. Za vstopanje v evropsko in evroatl
antsko integracijo si bodo prizadevale še naprej, ker je to zgodovinska nuja, ker je to skupni interes in skupna odgovornost. Zaradi razmer v svetu je potrebno eno in drugo. A kar je velika škoda, odslej brez prvotnega entuziazma, brez iluzij in tudi brez idealizma. In prav v tem, v porazu idealov pred pragmatizmom, etike pred utilitarizmom vidim največjo in dolgoročno škodo sedanjih konfrontacij v Evropi. Gre za konfrontacije, ki niso soočenje z realno nevarnostjo, ki jo za človeštvo in mir predstavlja režim v Iraku, ampak so merjenje moči med ZDA in Evropo in še posebej znotraj Evrope same. V korist koga? Morda za koga, ki ne želi, da bi prišlo do evropske enotnosti v združeni novi Evropi, do močne Evrope, vplivnega in odgovornega duhovnega, političnega in gospodarskega dejavnika in igralca v sodobnem globalnem svetu. Kdor tako razmišlja, ta pozablja, da je evropska enotnost zelo krhka in da jo je mogoče razmeroma zlahka razbiti, da pa jo je zelo težko znova zgraditi. Temu gotovo ni v interesu niti evroatlantsko zavezništvo, ki pa ga potrebujeta tako svet na obeh oblah severnega Atlantika, kot ta čas tudi vse človeštvo. Ne more namreč biti zavezništva, e en njegov del ni sposoben o ključnih problemih človeštva oblikovati svojega stališča, interesa in odgovornosti. Kratkovidno je stališče, ki pozablja, da je vsako zavezništvo močno toliko, kot je močan njegov najšibkejši člen. Ta hip se zato zdi, kot da ni mogoče ljubiti mir in ZDA, pa tudi mir in Evropo obenem!
Vojna, ki je na vidiku in je razdelila svet in Evropo, je napačna vojna.
Priponke
Članek (v francoščini)