Evropski primer: varnost, integracija, demokracija
Budimpešta, Svetovni politični forum, 27. novembra 2007
Govor Milana Kučana za Svetovni politični forum, ki ga vodi Mihael Gorbačov, v Budimpešti 27. novembra 2007, v celoti:
"Tema našega panela je inspirativna, zaradi izkušnje, ki jo Evropejci imamo, in zaradi prihodnosti, ki jo želimo.
O svoji varnosti, demokraciji in evropski integraciji razmišljamo Evropejci z izkušnjo vojn ter z izkušnjo blokovske delitve in hladne vojne, ki sta nas delili v dva ločena nepomirljiva svetova. Želja da bi prihodnje rodove zavarovali pred apokalipso vojne, ki je v prejšnjem stoletju Evropo dvakrat spremenila v materialno in duhovno razvalino, je vodila do ideje evropske integracije.
Ista ideja je že takrat, leta 1975 popeljala do konference v Helsinkih. Kljub ideološkim, političnim, vojaškim, gospodarskim in vrednotnim razlikam so takrat sprejeta stališča omogočala, da razdeljenost Evrope ne bi prerasla v vojni konflikt. Omogočala so, da sta ta dva svetova živela drug ob drugem in celo začela med seboj sodelovati. Zdaj, v primeru Kosova izgleda, da se ta načela opuščajo. Ob tem pa ni jasno, kakšna so nova načela in ali bodo res prispevala k večji varnosti, integraciji in demokraciji na Kosovu in širše v jugovzhodni Evropi.
Nosilci varnostnih prizadevanj so bile države. Takrat je šlo predvsem za varnost držav. Tudi nevarnost so predstavljale predvsem države ter njihovi bodisi teritorialni in geostrateški bodisi ideološki ali gospodarski interesi.
Ideja kolektivne varnosti, ki se je razvila v tistem času, je kolektivno varnost razumela v tradicionalnem vojaškem smislu kot sistem medsebojnih zagotovil skupine držav, ki agresijo na katerekoli od njih razumejo kot agresijo na vse in zato nanjo tudi skupaj odgovorijo. To je bila ideja, ki se je uresničila v NATO. Pri tem pa so nosilci ideje kolektivne varnosti ves čas razumeli, da je varnost nerazdružljivo povezana z ekonomskim razvojem in človeško svobodo ter da so razvoj, svoboda in varnost druga drugemu pogoj. Zato NATO zveza ni bila zgolj vojaški pakt.
Od takrat se je svet spremenil. Največje varnostne grožnje, s katerimi smo soočeni in bomo nanje morali iskati odgovore tudi v prihodnje, daleč presegajo raven držav, ki se spopadajo v agresivnih vojnah. Te nevarnosti so vojne in nasilja znotraj držav (npr. BiH), identitetni konflikti, degradacija okolja, širitev in možnosti uporabe jedrskega, biološkega, radiološkega in kemičnega orožja, nekontrolirani medicinski in biomedicinski preizkusi, nalezljive bolezni, terorizem in organizirani mednarodni kriminal vseh vrst, omejenost energetskih virov in socialna izključenost.
Akterji ogrožanja varnosti niso več le države. Ogrožena tudi ni več le varnost držav, ampak je ogrožena varnost človeštva v celoti. Sodobne varnostne grožnje se ne zaustavljajo na državnih mejah. Nobena država, tudi ne najmočnejša, se ne more sama zavarovati pred
temi tovrstnimi grožnjami njeni varnosti in varnosti njenih državljanov.
Kljub temu pa ostajajo osrednji in najpomembnejši dejavnik v spoprijemanju z grožnjami za varnost človeštva, še vedno posamezne suverene države, ki imajo legalne in legitimne instrumente za zagotavljanje svoje varnosti. Zaradi večje učinkovitosti teh naporov in zaradi globalne narave sodobnih ogrožanj varnosti je sodelovanje in povezovanje držav na globalni, regionalni in nacionalni ravni nujno in smotrno.
Z določanjem svojih medsebojnih obveznosti in odgovornosti, strategij in institucij, si države lahko zagotovijo smotrno in učinkovito zavarovanje svoje varnosti - to pa v bistvu zahteva novo razumevanje varnosti in novo varnostno soglasje oz. odgovore, kako do soglasja priti.
V načelu je odgovor na to vprašanje, posebej če je govor o EU, pozitiven. Evropa je že s Helsinško listino povezala varnost ter ekonomski razvoj oz. blaginjo in človekovo svobodo oz. demokracijo, ki so zagotovilo za varnost. S tem je že takrat trasirala pot premisleku, ki lahko pripelje do soglasja. Z zrušitvijo Berlinskega zidu in širitvijo EU je odprla tudi širši proces evropske integracije.
Vendar je kar nekaj pogojev, da bi mogel biti odgovor na vprašanje o varnostnem soglasju Evropejcev pozitiven tudi na konkretni ravni.
Soglasje o novi evropski temeljni listini bi bil tudi s tega vidika pomemben, čeprav ne tudi že zadosten korak v to smer. Razprave o njej pa so pokazale na zgodovinsko in civilizacijsko pogojene ovire za preseganje nasprotja v razumevanju suverenosti nacionalne države na eni strani in na drugi vse večjo objektivno potrebo po tesnejši integracij članic EU. Slednja terja prenos dela njenih suverenih funkcij v skupno odločanje zaradi skupnih interesov. To je zelo zahtevna miselna konceptualna transformacija, brez katere pa EU in s tem tudi njene članice ne bodo kos izzivom časa ne pri urejanju življenja znotraj skupnosti, ne pri zagotavljanju svojega vpliva in interesov v svetu. Prepričan sem, da bi to transformacijo znatno olajšalo zavezništvo med evropskimi politiki in državljani Evrope, ustvarjeno v odprtem javnem dialogu o naravi sodobnega sveta, o naravi sodobnih groženj varnosti in o opcijah, ki jih ima Evropa glede svojega mesta v globaliziranem in multipolarnem svetu danes in jutri. Toliko bolj, ker je Evropa izgubila monopol civilizacijskega žarišča, ki je stoletja odločilno vplival na razvoj človeške civilizacije.
Tak dialog bi olajšal odločitve o tem, da se mora Evropa hitreje integrirati. Tako zastavljeni cilj bi zagotavljal hitrejše odpravljanje posledic nekdanjih blokovskih delitev v realnih odnosih in v načinu mišljenja, izogibanje nastajanju novih delitev z ekonomskim in političnim priviligiranjem enih držav in diskriminiranjem drugih ter utrdil odpornost proti delitvam, ki se vsiljujejo od zunaj, kakršen je bil npr. poskus delitve na novo in staro Evropo ob razlikah v pogledih na začetek vojne v Iraku in ob podpisu izjave iz Vilniusa.
Pri razmisleku o varnosti, integracij in demokracij v Evropi bi bil dobrodošel tudi razmislek o naravi meje, ki jo kot varnostno mejo postavlja na svojem zunanjem robu ter o načinu sodelovanja z državami, ki obstajajo za njimi, zlasti z Rusijo, s severno Afriko in arabskim svetom.
Se s to mejo ne zapira pred zunanjim svetom in kako je to mogoče uskladiti v njeno ambicijo biti vpliven dejavnik na globalni ravni? Odgovori na to zahtevno dilemo bi olajšali odločitve o imigracijski politiki in o notranjem evropskem interkulturnem in intercivilizacijskem dialogu, ki ne bi težil ne k izključevanju in ne k asimilaciji, pač pa k integraciji imigrantov. Olajšali bi odločitve o evropskem socialnem modelu, ki bi na evropski ravni in znotraj evropskih držav zmanjšal razlike med bogatimi in revnimi na ravni držav in socialnih skupin znotraj njih, ter utrdil socialno kohezijo članic EU v celoti.
Predvsem pa bi tak javen dialog utrdil zavezanost skupnemu vrednotnemu temelju na katerem stoji in se edino lahko razvija evropska integracija. Brez čvrste zavezanosti k spoštovanju vrednot, na katerih je nastala in jih je razvijala evropska integracija in znotraj katerih imajo človekove pravice osrednje mesto v vsej svoji celovitosti - od političnih, do socialnih, okoljskih in kulturnih, evropska integracija ne bo imela svoje hrbtenice, enotni trg, obramba, diplomacija in varnost pa ne svoje čvrste opore in pravega opravičila.
Neobčutljivost za nespoštovanje teh vrednot - kamor sodijo npr. spregledovanje nevarnosti delovanja ekstremističnih političnih skupin in njihovih javnih manifestacij, neobčutljivost za socialno izključevanje, za spodbujanje nacionalne, verske in rasne nestrpnosti in podobno, spodkopava istočasno tudi same temelje integracije.
Da bi EU lahko delovala kot učinkovit in verodostojni dejavnik navzven in bila vpliven dejavnik razvoja človeške civilizacije, s tem pa tudi dejavnik miru in varnosti v svetu, mora okrepiti svojo notranjo integracijo. Pogoj za slednjo pa je prav trdna zavezanost človekovi svobodi, njegovemu dostojanstvu in pravicam ter demokraciji, ki je njihov garant.
Zato se mi zdi smiselno povezati vprašanje varnosti z integracijo oz. kvaliteto sodelovanja v Evropi in z demokracijo oz. vrednotnim temeljem integracije. "