Govor Milana Kučana ob Dnevu reformacije
Murska Sobota, Evangeličanska cerkev, 27. oktober 2006
Slovenija je Dan reformacije razglasila za državni praznik in tako izrazila globoko spoštovanje do izjemne vloge protestantizma pri oblikovanju Slovencev v moderen narod. Zvesta tej vlogi je današnja slovenska evangeličanska cerkev kot del slovenskega občestva uporabila svoj vpliv v svetu, zato da bi bil naš narod razumljen in da bi dobil podporo, ko se je odločil, da si je ustvaril državo in z njo stopil v mednarodno življenje. Praznik reformacije je slovenski praznik in je priložnost, da si v spomin prikličemo njeno univerzalno vodilo. Ta glasi: "Biti človek, postati človek vsakemu človeku".
Velja se vprašati, ali je to vodilo reformacije še živo pri Slovencih? Se lahko opremo nanj tudi danes, ko človeštvo išče odgovore na zapletene dileme sodobnega sveta?
Svet, kakršnega smo ustvarili ljudje našega časa, je svet naglega in globokega spreminjanja. Dosedanja sicer krhka, a vendarle dovolj zanesljiva ravnovesja odpovedujejo. Spreminjajo se temelji ureditve sveta in izgubljajo se temeljne vrednote. Meje med mirom in vojno, med civilizacijo in barbarstvom se nevarno tanjšajo. Znanstveniki opozarjajo na kataklizmična razsežja, ki jih naš razum stežka obvladuje. Ljudje so zaskrbljeni za svojo varnost in prihodnost, počutijo se negotovo. Več je vprašanj, kam vodi prihodnost, kot je odgovorov.
Slovenija je šla v zadnjih desetletjih skozi velike spremembe. Šla je skozi proces razpadanja evropskega socialističnega in komunističnega sveta z razkrojem ideologij in vrednot lažnivih režimov, ki niso bili sposobni odgovarjati na izzive sveta. Ta ni bil enak tistemu iz časov socialističnih in komunističnih revolucij.
Slovenija je šla skozi proces demokratičnih sprememb z veliko optimizma, samozaupanja in vere v utemeljenost svojih odločitev ter s političnimi, gospodarskimi in kulturnimi dosežki, ki nam jih je priznaval ves svet. Kljub številnim dilemam, tudi etičnim, si je ob svojem nastanku postavila zelo visoke standarde. Zavezala se je najbolj žlahtnemu v evropskem duhovnem izročilu in z njim utemeljevala svoje odločitve. Zavrnila je nasilje in nestrpnost. Zavezala se je svobodi in dostojanstvu posameznika in manjšin. Varovala je enake pravice drugih narodov iz nekdanje skupne države. Zavarovati jih je hotela pred vojno in nasiljem. Ponudila je roko sodelovanja in spoštovanja. Delala je za mir in proti vojni. Uprla se je lažnivi Miloševićevi politiki, ki je bila pripravljena svoje ozke politične cilje plačevati z življenji ljudi in opustošenjem držav. To so visoke etične zaveze, ki ostajajo tudi trajno merilo za presojo dogajanja, strukturnih in vrednotnih sprememb v slovenski državi. Tudi merila za presojanje vsakokratne politike ter njenih dejanj in odločitev.
Zdaj je Slovenija udeleženka procesov v drugačnem, soodvisnem svetu, v katerem je potrebno najti rešitve za vrsto zelo zapletenih in med seboj prepletenih problemov, za vprašanja kot so segrevanje ozračja, ekološke katastrofe in enegetske krize, za prepad med bogatim in revnim delom človeštva, za upravljanje s sodobnimi tehnologijami in znanjem, za odnose med civilizacijami, rešitve za vojne na Balkanu, Iraku in drugje, pa vse do terorizma, mednarodnega kriminala in ilegalnih migracij. Živimo v tem svetu in svoji odgovornosti za reševanje teh problemov se ne moremo izogniti.
Moja izkušnja iz vseh velikih izzivov Slovenije, katerih priča in aktivni udeleženec sem bil in še vedno sem, mi vedno bolj pritrjuje, da politika, ki želi odgovorno usmerjati in uravnavati velike družbene procese, potrebuje čvrsto navezanost na etične vrednote, ki postavljajo okvir za vrednotno presojo problemov in služijo kot kriterij za odločitve in delovanje. Tako si tudi državljani ustvarjajo merila za svojo sodbo o politiki in njeni verodostojnosti. Politika brez načel postaja jalova, nepregledna, neverodostojna in manipulativna. In kar je najpomembnejše, izgublja zaupanje ljudi prav v razmerah, ko bi potrebovali vrednotne opredelitve in ko bi morala, morebiti bolj kot kdaj koli prej, potrjevati in upravičevati svoj smisel, da vodi javne zadeve in deluje v obče dobro ter pri tem išče zavezništva z državljani. V nasprotju s tem se dostikrat dozdeva, da je smisel političnega delovanja le oblast zaradi oblasti in medsebojno izigravanje z vsemi sredstvi. Posledice tovrstne politike vodijo v dovzetnost ljudi za populizme in fobije. Vodijo v pripravljenost, da ploskajo ob spopadih v političnih arenah, ki nadomeščajo vrednotno in programsko razvojno platformo družbe. Vodijo v volilni poraz političnih strank, ko se ljudje odločajo za nestrankarske liste in za neudeležbo na volitvah.
Primerov odstopanja politike od etičnega ravnanja je veliko, v svetu in doma. Naj omenim le nekaj. Zavestno manipulacijo na primer z obveščevalnimi podatki o obstoju orožja za množično uničevanje kot izgovor za vojno proti Iraku; dogodke z Gyurgcsanijevo vlado v sosednji Madžarski; dolgo odlagano priznanje ameriškega predsednika o obstoju tajnih zaporov CIA; dogajanje v Darfurju. Tudi doma ne manjka slepil in zavajanja. Recimo ob radikalnem oženju javnega, torej tistega, čemur rečemo »res publicae«, v korist zasebnega – posebej izrazito v zdravstvu in šolstvu, v nasprotju s predvolilnimi obljubami; ali ob spremembah davčnega sistema, s katerim naj bi domnevno pridobili vsi, tudi državni proračun, in se naj ne bi znižala socialna varnost v korist premožnejših; ali ob napovedih o umiku države iz podjetij; ali ob napovedih o zmanjšanju korupcije in klientelizma v primerjavi s početjem prejšnje oblasti; ali zagotovilu, da slovenski vojaki ne bodo šli v Irak; ali nenazadnje ob poskusu, kako iz zavržnega ravnanja poslanca, ki je izigraval zakon, narediti moralno vrednoto. Še bi lahko našteval.
Porečete, da ni to nič novega, češ da je politiki veliko tega vrojeno in se je z njeno neetičnostjo preprosto potrebno sprijazniti; da politika pogosto nima čvrste etične drže in dosledne usmeritve, da je lažniva in da moralo celo izrablja in izigrava.
Ni vedno tako. Predvsem pa se je svet spremenil. Ima ogromno nakopičenega znanja, neverjetne tehnologije, neskončno informacij in veliko bogastva. Človek je stopil v vesolje, izdelal je atomsko, biološko in kemično orožje, zmore povzročati pandemije. Razpolaga z znanjem in tehnologijo za vpogled v nastajanje življenja, ima znanje in tehnologijo celo za umetno ustvarjanje življenja. Ima pa hkrati tudi sredstva, s katerimi lahko življenje na planetu uniči.
Prav sposobnost samouničenja je tisto novo, kar današnjega človeka razlikuje od vseh prejšnjih rodov človeštva. Kar si je politika doslej dovoljevala, ji ni nujno dopuščeno tudi odslej. Brez čvrste etične orientacije človeštvo v sodobnih razmerah namreč nima dobre in varne perspektive. Pomanjkanje etične orientacije, vizije in prakse oblasti pri uporabi njenih vzvodov na političnem, gospodarskem, medijskem, znanstvenem in tehnološkem področju lahko ogrozi ravnotežje sveta in prihodnost človeštva. Pomen moralnih vrednot kot temelja odločanja na vseh ravneh družbene organizacije mora biti v današnjem globaliziranem svetu izostren do skrajnosti.
Človeštvo je izpostavljeno dvema temeljnima grožnjama. Prva je grožnja preživetju. Druga pa je grožnja vrednotam. Tistim temeljnim, univerzalnim, ki predstavljajo mejo med barbarstvom in civilizacijo, mejo med redom in kaosom, med mirom in vojno vseh proti vsem.
Zato se človeštvu mudi na zmenek s samim seboj, na zmenek o tem, kaj hoče, zmore, mora storiti in kako bo za to prevzelo odgovornost. Ve, kako krhek in ranljiv je njegov življenjski prostor. Ve, da je odslej dogovor lahko samo o tem, kako vse izjemne tehnične in znanstvene zmogljivosti, ki so plod človeške inteligence, usmeriti v obnavljanje smisla in odgovornosti za človečnost. In ve, da mora biti tej nalogi kos tudi politika, ki mora spodbujati nastajanje vizij držav, mednarodnih organizacij, multinacionalnih korporacij in drugih nosilcev realne moči in jih povezati v skupno vizijo razvoja za preživetje in spoštljivo sobivanje. Naloga je toliko večja, ker etično šibkost spremlja vedno večja nejasnost odgovornosti. Dejanska moč danes namreč ni več v rokah države. Razpršena je med gospodarskimi, političnimi, medijskimi, družbenimi, kulturnimi, intelektualnimi in verskimi dejavniki brez jasne odgovornosti do narodov in državljanov, ki jih njihovo delovanje zadeva.
Združeni narodi so na prelomu tisočletja opredelili cilje, s katerimi so se odzvali na glavne izzive novega stoletja. A vloga OZN je oslabljena in nima mehanizmov, kot bi na primer bilo svetovno sodišče za človekove pravice, da bi nadzirali dejansko in nedeljivo veljavo celote temeljnih človekovih pravic. Te pravice danes ne morejo biti le državljanske in politične, vključevati morajo tudi socialne, kulturne in ekonomske pravice, pa tudi ekološke pravice človeka.
Danes si ne moremo več zatiskati oči pred segrevanjem ozračja, pomanjkanjem pitne vode, ki prizadeva 2 milijardi ljudi, pred zastrupljanjem tal, skrunjenjem narave in ropanjem neobnovljivih virov energije. Ne smemo spregledovati srhljivih učinkov tehnoloških katastrof in širjenja smrtonosnih pandemij, kakršna sta virus HIV in ptičja gripa. Vsi ti izzivi kličejo po ukrepanju in sklenitvi svetovnega pakta za ohranitev okolja in življenja na zemlji.
Ne moremo si več zatiskati oči pred fizičnim, biološkim in atmosferskim uničevanjem sveta, ki ima za posledico suše, nastajanje puščav, poplave, ciklone, klimatske spremembe in nevarnost nepopravljivo onesnaženega ozračja. Po konferencah OZN v Rio de Janeiru leta 1992 in v Johannesburgu leta 2002 je človeštvo dobilo programe za odpravljanje teh nevarnosti. Programi so bili glede na težo nevarnosti itak nezadostni, pa vseeno kasneje niso bili spoštovani ali pa so bili namerno napačno razlagani. Primer za to je odnos do Kyotskega sporazuma, ki ga niso podpisale nekatere države, največje onesnaževalke ozračja s CO2.
O vsem tem pretresljivo govori film "Neprijetna resničnost", ki ga je posnel Al Gore, nekdanji podpredsednik ZDA ali kot sam pravi, tudi nekdanji bodoči predsednik ZDA. Sporočilo filma je jasno. Čas za razpravljanje je nepreklicno mimo. Ne moremo se več sprenevedati. Potrebno je ukrepati. Naše življenjsko okolje je krhko. Kdor ima rad svoje otroke, komur je mar za prihodnje rodove, se bo na ta spoznanja, opozorila in novo realnost odzval hitro in odgovorno.
Vse hitreje se poglablja tudi prepad med bogatimi in revnimi. Več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva sta danes prikrajšani za svoje politične, gospodarske, socialne, okoljske in kulturne pravice, v nasprotju s prizadevanji mednarodne skupnosti vse od konca II. svetovne vojne naprej. Poglavitni kazalci, predvsem monetarni, vodijo v tržno družbo z razvojno paradigmo o čim hitrejši gospodarski rasti, brez ozira na posledice za okolje in za življenje prihodnjih rodov. Gonilo razvoja in hkrati vir številni neravnovesij v svetu postaja finančni, delniški kapitalizem, ki uveljavlja absolutno dominacijo profita, je vse manj spoštljiv do človekovih pravic, nepregleden in ljudem nerazumljiv. Po uradnih podatkih OZN je skupno bogastvo manj kot 300 najbogatejših posameznikov na svetu enako dohodku dve in pol milijarde ljudi.
Tudi EU postaja vse bolj prostor zadovoljevanja predvsem tržnih interesov in manj prostor avtentične solidarnosti, s katero so se nekdanji sovražniki odločili, da povežejo svoje usode. Globalizacija sveta tako za zdaj ne deluje v dobrobit večine človeštva. Informacijska družba ne uresničuje pričakovanj, ki jih omogoča računalnik. Morda lahko celo rečemo, da se besede "Mi, ljudstva sveta…",s katerimi se začenja ustanovna listina Združenih narodov in v katere so tolika upanja vlagali ljudje po II. svetovni vojni, spreminjajo v množico glasov: "Mi, ljudstva z informacijsko tehnologijo…" in "Mi, ljudstva z nafto…", »Mi, ljudstva z atomsko bombo…« zoper ljudstva, ki vsega tega nimajo.
Naraščajo tudi tveganja vojn in terorizma, vse bolj so omejene možnosti, da bi ukrotili nastajajoče nasilje in barbarstvo, ki govorita, da je največja grožnja za človeštvo danes njegova lastna nečlovečnost.
Etična in duhovna odgovornost človeka in človeštva tako postajata osrednji politični vprašanji. Postajata jedro pravega dialoga med civilizacijami, ki mora obuditi etične, ekološke in antropološke temelje sobivanja človeštva ter našo odgovornost za usodo planeta. Kajti temeljno vprašanje je, kako preprečiti, da zaradi grožnje preživetju, s katero je soočeno človeštvo zdaj, ko je sposobno samouničenja, ne bi žrtvovali vrednot. Da ne bi prevladalo radikalno zlo. To je vprašanje, ki je naslovljeno predvsem politiki in nanj lahko odgovarja samo s svojo jasno in dosledno naslonitvijo na etična načela in etično prakso.
V globalnem in soodvisnem svetu je odgovornost politike neprimerno večja kot kdaj koli v zgodovini. Soodvisnost sodobnega sveta prinaša brezmejne nove priložnosti. Politika to ve. A hkrati prinaša tudi nevarnosti, ki se jim je potrebno upreti, da bi prevladala pozitivna soodvisnost. Politika pozna nevarnosti, ki jim je izpostavljeno človeštvo. Opozorila znanosti so jasna. Ve tudi, da znanost pozna sredstva za preprečitev mnogih nevarnosti. Kot tudi to, da znanstveniki iščejo poti do nje, da bi ji dali na razpolago svoje vedenje in znanje in da bi skupaj opredelili prioritete in izbrali odločitve.
Izgovorov ni več. Potrebni sta le politična volja in odgovornost. Potreben je politični realizem za spreminjanje sveta v smeri idealov. In politični pogum, ki ne pristaja na podrejanje realnostim trenutka.
Albert Camus je zdaj že davnega leta 1957, ko je prejel Nobelovo nagrado, med drugim dejal: "Vsaka generacija nedvomno čuti, da je poklicana prenoviti svet. Moja se zaveda, da ga ne bo. A je njena naloga mogoče še večja. Svetu mora preprečiti, da bi se sam razdejal. Mi smo dediči korumpirane zgodovine, v kateri se mešajo spodletele revolucije, poblaznele tehnologije, mrtvi bogovi in obrabljene ideologije, kjer lahko povprečne sile uničijo vse, pa nihče ne ve, kako jih od tega odvrniti." Tako je govoril Camus.
Sedaj živeči rod človeštva svet spreminja v samem temelju. Za razliko od tistega, o katerem govori pisatelj, ve, kako preprečiti njegovo uničenje. Vprašanje pa je, ali ga spreminja v skladu s svojim vedenjem in znanjem. In v skladu s spoznanjem iz preambule Deklaracije vrha Organizacije združenih narodov o okolju v Riu de Janeiru, v kateri je zapisano:: "Zemlja, skupni dom človeštva, je zaznamovana s soodvisnostjo." Spreminjamo svet na bolje, tako da postaja naš svet boljši?
Vprašanje zahteva pogumen odgovor. Ne, naš svet ni boljši. Še ni boljši. Vemo pa, kako lahko postane boljši.
Vem, da moj nagovor ni bil pretirano prazničen. Ni prijetno govoriti o temni podobi sveta. Vendar se mi je iz spoštovanja do izročila reformacije zdelo, da je to treba povedati. Povedati zato, da bi premaknili v središče naše zavesti in v ospredje naših ravnanj resnico o našem bivanju v svetu, ki smo ga ustvarili. Da bi utrjevali in razširjali vrline humanizma, demokracije in svobodomiselnosti, ki jih je, čeprav krhke, nezadostne in neodporne zoper zlorabe, ustvarila zahodna civilizacija kot svoj odgovor na nevarnosti človeštvu. Tako bi mogli veliko bolje vrednotiti mnoga znamenja, da se kljub vsemu krepi zavest o medsebojni človeški solidarnosti in skupnosti zemeljske usode, da smo vsi otroci in državljani Zemlje.
Moje trdno prepričanje je, da se lahko naslonimo na uvodoma omenjeno univerzalno etično sporočilo reformacije: "Biti človek, postati človek vsakemu človeku". Sprejeti to vodilo pomeni delati skladno z zlatim načelom človeškega sožitja, ki se glasi: "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi storijo tebi«, ali rečeno skladno s protestantsko etiko: "Stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi.". Prepričan sem, da bi veljava tega načela dala človeštvu nov razvojni zagon, tako kot ga je dal zahodnoevropski civilizaciji pred pol tisočletja protestantizem, in verjamem, da se človeštvo zmore, zna in hoče povezati v skupni odgovorni nalogi za zavarovanje prihodnosti. Politika mora s človeštvom pri tem skleniti trajno zavezništvo.
S mislijo na temeljno sporočilo protestantizma Vam čestitam k Dnevu reformacije in želim, da bi v skladu z njo tudi ravnali.