Ob slovesnosti v spomin na tragične dogodke v partizanski vasi Gabrovica pri Črnem Kalu
Gabrovica pri Črnem Kalu, 26. maja 2007
V Gabrovici pri Črnem kalu je na krajevnem pokopališču potekala slovesnost v spomin na tragičen požig partizanske vasi Gabrovica pri Črnem kalu in poboj domačinov. S spominsko svečanostjo so obeležili tudi praznik Krajevne skupnosti Črni kal. Na slovesnosti je poleg predsednika KS Bogdana Markočiča in predsednika ZZB NOV Jožeta Sedmaka govoril tudi Milan Kučan. Objavljamo govor v celoti.
Govor Milana Kučana
"To, kar se je zgodilo med vojno tukaj v Gabrovici in česar se danes spominjamo, je dobro znano po vsej slovenski Istri in med vsemi Slovenci, ki so bili povezani z našim osvobodilnim bojem. Ta "prestolnica NOB slovenske Istre", kot so jo imenovali, je s svojim dolgoletnim vztrajnim bojem zoper nacionalno in socialno zatiranje, zoper preziranje in poniževanje slovenskega človeka na Primorskem že pod fašistično Italijo, z vstajo, pa tudi s tragedijo, ki so jo zagrešili nemški vojaki, fašistična policija in slovenskimi domobranci, ko so požgali vas in pobili domačine, najprepričljivejši odgovor vztrajnim prizadevanjem po prevrednotenju odpora in partizanskega boja.
Poskusi prevrednotenja zgodovine niso samo slovenska posebnost. So širši evropski pojav. Zato bi bilo koristno v razpravah o evropski ustavni pogodbi, kakor koli se bo že ta imenovala, tudi z našo narodno izkušnjo odločneje vztrajati na protifašizmu in na protiavtoritarnih in protitotalitarističnih opredelitvah kot temeljni vrednoti, na kateri temelji evropsko združevanje. Takšna vrednotna opredelitev je Evropejcem lahko v oporo tudi pri iskanju odgovorov na dileme sodobnega sveta ob konfliktih, ki ga pretresajo. To so vrednote, na katere smo svobodoljubni Evropejci lahko ponosni in s katerimi se v globalnem svetu lahko prepoznavamo. Tudi mi, Slovenci.
Brez odpora zoper fašizem, ki ima med primorskimi Slovenci dolgo tradicijo in katere najprepoznavnejši znak je bila predvojna organizacija TIGR, in brez narodnoosvobodilnega gibanja in boja, bi Slovenci doživeli usodo, kakršno je doživela Gabrovica. Takšna nam je bila namenjena. In kaj smo po zaslugi odpora in NOB dobili? Primorci ste zaživeli v matični domovini, vsa Slovenija je ohranila pomemben del svojega narodnostnega ozemlja, Slovenci pa smo dobili svobodo. Ne glede na to, kaj se je s svobodo družbe in posameznika dogajalo po vojni, smo svobodo znali ceniti. Zato smo jo ohranili in z njeno obrambo zgradili svojo samostojno državo. Ko je bilo potrebno braniti odločitev o svobodi, smo to storili. Bili smo enotni in odločni. Tudi z izkušnjo iz časov II. svetovne vojne smo znova potrdili resnico, da narod, ki se ni pripravljen boriti za svojo svobodo in čast, svobode in časti ne zasluži.
In danes? Kako ravnamo s svobodo in častjo danes? Res smo v vseh teh letih življenja v svoji državi dosegli veliko. Bilo bi nepošteno trditi, da razvoj v tem času ni bil uspešen in ponosni moremo biti na to. Vendar z doseženim kljub temu ne moremo biti povsem zadovoljni. Mnogi nismo. Prostor človekove politične in socialne svobode se prej oži kot širi. Vzdušje v državi ni sproščeno. Med ljudi se je marsikje zalezel strah. Bojijo se za službe, za posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča.
Res je gospodarski položaj Slovenije boljši kot kdaj prej. Zahvaljujoč konjunkturi je dober tudi gospodarski položaj pretežnega dela Evrope, s katero je Slovenija gospodarsko povezana. In dobra je bila tudi dediščina prejšnjih vlad in njihovih naporov. Vendar dobrobiti teh uspehov niso deležni vsi naši državljani, tudi ne sorazmerno svojemu delovnemu ali upravljavskemu prispevku k večanju družbenega bogastva. Socialne razlike so vse večje in na pragu socialne vzdržnosti živi vse več ljudi. Res so socialne razlike velike tudi drugod, a tam je raven socialnega položaja najbolj depriviligiranih precej višja od položaja tistih, ki pri nas živijo na dnu družbene lestvice in ne zmorejo več zvezati družinskega proračuna za ves mesec. Ob tem pa nekateri dobivajo plače, nagrade in odpravnine v zneskih, ki jih delavec ne zasluži v celem življenju.
Socialno občutljivo družbo bi morale skrbeti prav te razmere. Tudi ti ljudje bi morali imeti možnost povedati, ali jim ni bilo še nikoli bolje in koliko so udeleženi pri delitvi blaginje. Njihova zgodba bi bila brez dvoma verodostojnejša. Razumljivo je, da ni mogoče deliti več, kot se ustvari, in tudi da je del ustvarjenega potrebno izdvojiti za razvoj in prihraniti za "suha leta". Toda ne morejo biti odgovorni in krivi predvsem delavci za to, da se ne ustvari več, da produktivnost in dodana vrednost ne rastejo hitreje. Ni se kar tako mogoče strinjati s stališčem, da slovenski delavec dela premalo in slabo in da je zato še preveč plačan. Vse doslej je delal dovolj dobro. V današnji blaginji je tudi njegovo delo.
Če učinek njegovega dela ni dovolj velik, je prej problem kje drugje. Tudi v organizaciji in vodenju delovnih procesov, v delitvi dobička, v odločanju o investicijah, tehnologiji, o izobraževanju in odprtosti do znanja in inovacij in še kje. Vprašanj je več. Ali se bogastvo res deli po dejanskem prispevku k njegovemu nastajanju? Smo našli ravnovesje med delom in kapitalom tudi v celotnem sistemu pravic in odgovornosti? In ali upravljavci kapitala in države zdaj, ko so ugodna leta, mislijo na čas, ko bo konec konjunkture in ugodne gospodarske rasti? Bodo posledice potem porazdeljene sorazmerno vplivu na odločitve, ali pa jih bodo znova nosili predvsem delavci? Pomembnejše od poudarjanja našega dobrega gospodarskega položaja je vsekakor premislek o tem, kako bi ga obdržali ali celo povečali in kako bi zagotovili pravičnejšo, bolj stimulativno in solidarno porazdelitev njegove dobrobiti.
O teh vprašanjih je smiselno voditi dialog v družbi. Najprej med socialnimi partnerji, vendar ne samo med njimi. Smiseln je dialog o tem v celotni družbi. V kakšni družbi in v kakšnih medsebojnih odnosih želimo živeti, kakšne vrednote želimo v njej uveljavljati, o tem je vredno iskati večinsko soglasje. Vendar je do tega možno priti le, če je mnenje državljanov zaželeno, če ga smejo povedati,
če se ne bojijo govoriti ne v svojem kraju ne v svojem podjetju ne v občini in ne državi. Zato je vprašanje sproščenosti pravzaprav vprašanje demokratičnosti družbe in svobode posameznika.
O tem zadnje čase govori predsednik države. Opozarja na zaskrbljujoče pojave, ki jih zaznava. Zaznavamo in čutimo jih gotovo vsi, vsakdo na svoj način. Zato o njih ne moremo molčati in predsednik države pri svojem opozarjanju nanje ne sme ostati sam. Predsednik države je izvoljen na neposrednih volitvah. Ni izvoljen za to, da ne bi nič videl, nič slišal in da ne bi nič rekel. Če ne bo smel govoriti predsednik države, naj bomo še tako različnih misli o njegovih ravnanjih, kdo pa bo potem sploh smel govoriti? Ni nujno, da ima prav, a zavračanje besed predsednika republike mora biti argumentirano in predvsem dostojno in spodobno.
Podobnih očitkov ob izjavah sem bil in sem deležen tudi sam. Navajen sem jih, kot tudi dejstva, da vselej prihajajo z istega naslova. Ob vsem spoštovanju do odgovornega dela vlade in njenega predsednika in brez želje, da bi zapletal politiko v neplodne prestižne spore, ki jo odvračajo od življenjskih problemov slovenske družbe in ljudi, pa moram vendarle reči, da si pravice misliti in svobode govoriti ne dam vzeti. Še najmanj z očitkom, da sem bil nekoč "nadšef totalitarne političen piramide, ki je totalno obvladovala sodstvo, tajne službe, in jih zlorabljala za vzdrževanje totalitarne oblasti...". Svobode govora mi niso vzeli ne generali JLA ne Milošević in ne svetovna politika, ki ni bila naklonjena slovenskemu osamosvajanju.
Takrat je bil sicer drug čas. Toda tudi v tistem času štejejo človekova konkretna dejanja, kajti zanje nosi odgovornost. Svojih dejanj se ne sramujem. Koncem 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja smo se odločili za odprto, demokratično, pluralno, svobodno in socialno pravično družbo, za državo, zavezano demokratičnim vrednotam za vse, za politične pravice in svoboščine za vse. Dolgoletna prizadevanja po spreminjanju in odpravljanju nedemokratičnega in neperspektivnega sistema, v katera so se povezali mnogi slovenski ljudje, so bila dokončana demokratično. Za tako družbo in državo smo bili pripravljeni vzeti nase veliko tveganje. In sprejeli smo ga. Za tako družbo in državo se zavzemam tudi danes. Oglasil se bom, kot doslej, ko bom mislil, da se v slovensko družbo vračajo metode, navade in politične prakse, ki so bile značilne za tisti nekdanji čas in družbo, ki smo jo zapustili, ker ni bila odprta in demokratična, ker ni dopuščala svobode za vse, ker ni vzpodbujala ustvarjalnosti in tekmovalnosti in ni zagotavljala varnosti človeka. Ker ni bila sproščena. Oglasil se bom, ko bom presodil, da se odmikamo od vrednot, ki so nas vodile v tistem času in ki so nas v tisti najzahtevnejši preizkušnji nacionalne in človeške odgovornosti povezale v trdno in solidarno skupnost, v nacijo, katere zrelost je priznaval in cenil ves demokratični svet.
Slovenija je bila za marsikoga svetla točka. Kaj nam kaže zato storiti, da bi to ostala tudi v prihodnosti? Tudi o tem kaže premisliti na bližnjih predsedniških volitvah in na parlamentarnih volitvah prihodnje leto. To so odločitve o nas in naši prihodnosti.
Z globokim spoštovanjem se spominjam gabroviških žrtev in boja ljudi slovenske Istre za svojo in našo skupno svobodo. Ta preteklost je zapisana v naš spomin kot temelj in opora naše današnje samozavesti. Za to smo jim hvaležni. "