Po pričanju v Haagu Milan Kučan ime tedna poslušalcev Vala 202
Val 202, 26. maj 2003
Povzetek Haaško sodišče je hudo resna stvar, ki postavlja sistem vrednot kot želeni cilj pri urejanju odnosov v človeški družbi in ki hkrati pove, na kakšno ravnanje ni mogoče pristati, je poudaril Milan Kučan.
HELENA PREMRL:
Milan Kučan je ime minulega tedna. Kako so glasovali naši poslušalci, bomo slišali čez nekaj trenutkov, še prej pa seveda voščim dober dan, gospod Milan Kučan.
MILAN KUČAN:
Dober dan tudi vam in najinim poslušalkam in poslušalcem.
HELENA PREMRL:
Ste mogoče spremljali glasovanje na Valu 202 že od jutranjih ur?
MILAN KUČAN:
Ne. Žal, ali na mojo srečo, sem bil zjutraj v hribih, tako da so mi šele takrat, ko sem prišel v službo, povedali, kaj se je zgodilo oz. kaj se dogaja.
HELENA PREMRL:
In kaj vas čaka sedajle?
MILAN KUČAN:
Da.
HELENA PREMRL:
Lepo. Mislim, da bi začetek najprej slišala nekaj povzetkov naših poslušalcev, ki so oddali glas za vas. Velja?
MILAN KUČAN:
Prav.
POSLUŠALKA 1:
Za gospoda Kučana. Mislim, da ni potrebno komentirati.
POSLUŠALKA 2:
Glasujem za gospoda Kučana. Vedno tak kot je, se je tudi sedaj pokazal. Je eleganten, odločen, umirjen. Je res pravi človek.
POSLUŠALKA 3:
Glasujem za gospoda Kučana. Si zasluži. Predstavil nas je verodostojno in da je tako umirjeno in lepo govoril v Haagu.
POSLUŠALKA 4:
Glasujem za gospoda Kučana, ker nas je modro predstavil oz. modro odgovarjal, čeprav ga je sodišče opozarjalo, da je čas omejen in je verodostojno predstavil zgodovinska dejstva.
POSLUŠALKA 5:
Milan Kučan. Z vsem spoštovanjem o njem. Na kratko. Saj ga vsi poznamo.
POSLUŠALEC 6:
Za Milana.
HELENA PREMRL:
Tako gospod Kučan. Slišali ste mnenja. Umirjen, verodostojen, moder. To so lepe pohvale, kajne.
MILAN KUČAN:
Seveda. To so priznanja za nalogo, ki sem jo opravljal in za katero sem bil prepričan, da je ne opravljam samo v svojem imenu, čeprav seveda predvsem v svojem imenu, ampak da jo opravljam tudi v imenu naše države.
HELENA PREMRL:
Ste mogoče takoj po šesturnem zaslišanju vedeli, da bo slovenska poklicana in nepoklicana javnost zadovoljna z vašim pričanjem?
MILAN KUČAN:
Ne. Moram povedati, da se s tem nisem obremenjeval in da predvsem nisem mislil, da sem tam zaradi tega, da bo komu doma všeč ali ne in kako bodo to sprejeli ljudje, ki morebiti samo sodišče in njegov namen ne poznajo ali pa ga poznajo samo površno. Trdno sem prepričan, da je to sodišče hudo resna stvar. Morebiti prva taka po nekdanjem sodišču, ki je sodila na znanih nürnberških procesih. Za nas in za naprej postavlja sistem vrednot, ki naj bi veljale kot pravilo, kot norma ali kot želeni cilj pri urejanju odnosov v človeški družbi. Hkrati s tem, ko postavlja ta pozitiven sistem vrednot, pove kaj je ali kaj naj bi bilo v človeškem svetu nesprejemljivo ravnanje, na katerega ni mogoče pristati, če človeštvo želi nositi odgovornost za svojo prihodnost, za prihodnost planeta, za prihodnost življenja na planetu.
HELENA PREMRL:
Gospod Kučan, se strinjati, da so samo naivni pričakovali, da boste povedali kaj takega, kar javnost še ne pozna?
MILAN KUČAN:
Poglejte, to sodišče se s tem konkretnim problemom obtoženega ukvarja dobri dve leti. To ni vstop v to razpravo. Sodišče, sodniki in tožilci vedo že zelo veliko. Ne potrebujejo več nikakršnega splošnega učnega »kurza« o tem, kaj je bila nekdanja Jugoslavija, kakšne značilnosti je imela kriza, zakaj je razpadla. To razlaganje bi bilo za sodišče po moji sodbi, tako sem pač tudi ocenil, celo žaljivo. Oni imajo še, temu bi rekel nekaj »sivih lis«, kjer niso gotovi, kako so stvari tekle in spraševali so samo po tem. In na to so želeli odgovore. Ne na vse tisto, kar se komu doma zdi, da bi bilo potrebno povedati, česa pa ne bi bilo potrebno povedati itd. Če bi to bil zgodovinski simpozij, ki bi ga organizirala akademija znanosti in umetnosti, potem je to seveda druga stvar. Toda to je sodišče. Tam so tožilci, ki sprašujejo, tam je obramba, ki sprašuje in tam so sodniki, ki vodijo to zasliševanje. To je maneverski prostor, znotraj katerega se giblje. Te t.i. radovednostne stvari, ki težijo za nekimi senzacijami, pa pač žal pri resnih razpravah ostajajo praznih rok.
HELENA PREMRL:
Ali drži, da gospoda Miloševića med zaslišanjem niste nikoli pogledali v oči?
MILAN KUČAN:
Ne, ampak sem trudil tudi, da ne bi gledal tožilcev. Tam je predvsem potrebna zelo močna koncentracija, da se človek spomni stvari, tudi njihovega časovnega redosleda, da se spomni datumov. Razen tega nisem želel, da me kakorkoli obvladujejo čustva. S politiko, ki jo je predstavljal, to je v veliki meri obtoženi tudi uveljavljal, je povezano toliko človeških tragedij in toliko nasilja, da bi najbrž ne bilo prav, če bi se prepustil čustvom in ne bi poskušal svojih odgovorov objektivizirati.
HELENA PREMRL:
Se vam zdi Milošević od takrat, ko sta skupaj še politično delovala - zdi se mi, da se je zelo spremenil, da ga je ta zapor v Haagu postaral, utrudil - kakšen se vam zdi, tako na oceno?
MILAN KUČAN:
O tem sploh nisem premišljal. Človek je dve leti v zaporu, pravzaprav brez stikov z zunanjim svetom. To, kar se je v Srbiji nedavno zgodilo z atentatom na predsednika vlade Đinđića, z odkritjem posmrtnih ostankov ubitega Ivana Stambolića, to so seveda stvari, ki morejo vplivati na vse to, kar se dogaja z obtoženim. Ne bi pa to smelo nikakor vplivati na tolmačenje dejstev in razlago dejstev, tako kot so se pač zgodila in kot je moja subjektivna sodba o njih. Posredno pričanje, tako ocenjevanje razmer ali celo domneve, sklepanja, kaj bi bilo, če bi bilo, to pa ni stvar, s katero bi se človek ukvarjal, ko je poklican kot priča pred sodišče. Mislim, da je v nekem smislu to politično mrtev človek. Zato je potrebno govoriti o tem, kaj se je dogajalo v času, ko sem bil neposreden udeleženec dogodkov, katerih neposredni udeleženec je bil tudi obtoženi. Vse drugo pa so moja posredna védenja o tem, kar se je kasneje dogajalo v obdobju, zaradi katerega oz. dejanj v obdobju, zaradi katerih je pravzaprav obtožen pred tem sodiščem.
HELENA PREMRL:
Na enem izmed srbskih forumov je nekdo zapisal, da ste se na tem zaslišanju vedli državniško, modro, medtem ko je Milošević kot navaden gangster in da ste vi, gospod Kučan, s svojo modro politiko Slovencem zagotovili kraljevsko življenjsko raven in plače od 4000 do 5000 EUR. Med tem je Milošević Srbom zagotovil povprečno plačo 75 EUR.
MILAN KUČAN:
Teh stvari se preprosto tako ne da primerjati. Slovenci, državljani te države smo si pač zagotovili neke življenjske pogoje, ker smo vedeli, kaj želimo. To smo želeli tudi v okvirih nekdanje Jugoslavije in ko je bilo jasno, da ni pripravljenosti, ni možnosti, da bi se to zgodilo znotraj takratne državne tvorbe, smo se odločali, da uveljavimo svojo z mednarodnimi pravnimi akti in z naravnim pravom zagotovljeno pravico do samoodločbe. To je dejanje mnogih slovenskih ljudi. Na tem pričanju sem skušal tudi povedati, da je vse to, kar se je dogajalo v razpadanju Jugoslavije, v bistvu prizadelo vse nekdanje Jugoslovane. Da pa je morebiti največja žrtev politike, ki je razbila Jugoslavijo, prav srbski narod. Mi nismo imeli nobenega konflikta s Srbi kot narodom in tudi za prihodnje mislim, da je potrebno najti nek modus aktivnega sožitja, ne samo s Srbi, ampak z vsemi, ki so nekdaj živeli v Jugoslaviji in z vsemi, ki živijo na jugovzhodu Evrope. Navsezadnje bo Evropa, takšna kot želimo, da bi bila, zahtevala tudi sodelovanje znotraj regionalnih in medregionalnih povezav in tu Slovenci s svojim sedanjim položajem in svojo izkušnjo lahko storimo veliko, da bi tudi ta del Evrope čimprej postal sposoben živeti po normah in vrednotah, ki naj bi uravnavale življenje Evropejcev v prihodnje.
HELENA PREMRL:
Naj se te vaše želje uresničijo, to si seveda želimo vsi. Sicer pa za konec samo še tole, gospod Kučan, pomlad je tu, a nas na Valu 202 zanima, če ste že prepleskali vaše stanovanje z našim valovskim mačkom, ki smo vam ga podarili?
MILAN KUČAN:
Maček je še nedotaknjen. Do sedaj mi je uspelo prepleskati samo ograjo, ampak ostalo še pride.
HELENA PREMRL:
Rekli ste, da ste bili zjutraj že v hribih. Potem nimate več težav z nogo?
MILAN KUČAN:
Te težave odpravljam, tako da je moja hoja bolj počasna, bolj previdna, vendar se izboljšuje.
HELENA PREMRL:
In kateri hrib ste danes počastili s svojim obiskom?
MILAN KUČAN:
Polhograjsko Grmado.
HELENA PREMRL:
Povejte mi še to, kolegica mi je prišepnila naj vas vprašam, ali zdaj, ko imate malo več časa, razvajate soprogo?
MILAN KUČAN:
Zaenkrat še nimam malo več časa. Kot veste, sem bil prejšnji teden v Haagu, potem sem bil v Berlinu, zdaj moram urediti še vrsto stvari. Potem pa pride, kot pravite, malo več časa, časa za razvajanje.
HELENA PREMRL:
Mogoče še to, kam jo boste letos mahnili na počitnice?
MILAN KUČAN:
O tem še nisem čisto natančno razmišljal, ampak sedaj, ko ste me na to spomnili, bo moral o tem razmisliti. Vsekakor nekam na morje.
HELENA PREMRL:
Gospod Milan Kučan, hvala za pogovor v imenu vseh, ki so glasovali za vas in pa seveda lepe dneve.
MILAN KUČAN:
Tudi vam lep dan in potem tudi naslednje dneve. Srečno.