Milan Kučan Slovenec leta 2003
Nedeljski dnevnik, 25. januar 2004
Slovenija je veljala za verodostojno državo, ki je ob svojem nastanku razglasila načela, se jih držala in dano besedo spoštovala dano besedo. Tudi glede urejanja položaja tistih, ki danes veljajo za izbrisane, poudarja Milan Kučan. V intervjuju med drugim govori tudi o Forumu 21 in civilni družbi.
"Na kosilo bi povabil vse!"
Milan Kučan je bil v šestnajstih izborih najbolj priljubljenih Slovencev po mnenju bralcev Nedeljskega dnevnika kar dvanajstkrat Slovenec leta in trikrat drugi, enkrat pa je vodil izborno komisijo, zato se ni potegoval za ta naslov - Različne predstave o tem, kakšen naj bo predsednik republike
Bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je tokrat že dvanajstič postal Slovenec leta po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika. Nesporno je, da je to izraz, kot je sam dejal na prireditvi v Litiji, zaupanja, ki se je oblikovalo, preverjalo in potrjevalo dolgo vrsto let. In tudi zato smo ga najprej vprašali, kakšni občutki ga prevevajo ob letošnjem izboru.
"Vsa ta priznanja mi veliko pomenijo, vseeno pa me je letošnje presenetilo, ker vendarle nisem več ljudem toliko na očeh in ker v ospredje stopajo novi ljudje. Pomeni mi potrditev, da sem ravnal prav, ko sem prisluhnil ljudem, ko sem spoštljivo sprejemal njihova mnenja in spoštoval tudi njih same. Očitno so zato tudi oni prisluhnili meni, četudi se niso vedno strinjali z menoj."
Prvi trije
- Katera podelitev naslova Slovenca leta vam je ostala najbolj v spominu?
"Podelitev leta 1989, prva, ki je že bila potrditev našega dela. Slovenec leta je postal Janez Stanovnik, jaz sem bil drugi, pokojni Jože Smole - Božiček, ki je simpatije ljudi osvojil tudi s svojim zavzemanjem za pravice do intimnega odnosa do družinskih in cerkvenih praznikov, pa je bil tretji."
- Koga pa bi vi predlagali za Slovenca leta, katero za Slovenko leta in še vprašanje, ki ga zastavljamo vsem bralcem, koga bi vi najraje povabili na kosilo.
"Za Slovenca leta bi izbral varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ne samo zaradi njegovega zavzemanja za rešitev problema tako imenovanih izbrisanih, ampak zato, ker mislim, da na pravi način razume vlogo varuha človekovih pravic. Skrbijo ga usode ljudi, pozanima se, kaj se dogaja s posamezniki, ki se obračajo nanj, hkrati pa opozarja tudi državne organe, in sicer pogosto zelo radikalno. Za Slovenko leta bi izbral ves ženski kolektiv, vseh 135 delavk Pekovega trboveljskega hčerinskega podjetja ČSP, ki so se odločno borile za svoje človeško dostojanstvo, za preživetje in reševanje svoje usode ob zaprtju obrata. Na kosilo pa bi najraje povabil vse Slovenke in Slovence, državljanke in državljane naše države zaradi njihove zavzete in dostojanstvene drže skozi vse dolgo obdobje, ki bo svoj formalni konec doživelo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Zavzeto, požrtvovalno in dostojanstveno so prenesli vsa bremena tranzicije od socialnih do političnih razsežij, pa čeprav so bila nekatera individualna pričakovanja o novi državi tudi izneverjena. Vseeno pa mislim, da smo v celoti dobro šli skozi to preizkušnjo kot narod in skupnost."
Čustveni nastop v Litiji
- Na podelitvi naslova v Litiji ste imeli zelo čustven govor, ki je požel velik aplavz in odobravanje. Iz vaših besed je vela skrb ne le za izbrisane, ampak za usodo Slovenije in njeno podobo v svetu.
"Tudi skrb za izbrisane in njihove usode, saj sem rekel, da se na referendumu, če bo, ne bomo odločali o zakonu, politiki in o nesporazumih v slovenski strankarski politiki, ampak o ljudeh in njihovih usodah. Slovenija je dobila ugled v svetu, ker je bila verodostojna država, ki je ob svojem nastanku razglasila načela, se jih držala in ker je spoštovala dano besedo. Tudi glede urejanja položaja tistih prebivalcev Slovenije, ki danes veljajo za izbrisane. Bila je daleč od podobe verolomne države in zato tudi daleč od podobe drugih držav, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije. To je tudi naša najmočnejša karta, s katero smo se uveljavili v svetu. Tudi takrat, ko smo se pogajali o vojni in miru ter o mednarodnem priznanju, pa tudi v tem dolgem in zahtevnem procesu vstopanja Slovenije v Evropsko unijo in NATO. Moje prepričanje je, da takšno podobo Slovenije velika večina ljudi želi ohraniti tudi v prihodnje in da se bo zato znala pravilno in spoštljivo opredeliti."
- Vstop v Evropo pomeni tudi večjo odprtost. Kako pa se bomo vključili mi, ki bi se včasih najraje povsem zaprli?
"Zaprtost ni lastnost Slovencev. Morebiti tako nastopajo nekateri strankarski politiki. Navsezadnje je bila Slovenija odprta v svet na vseh področjih, tudi miselno, že v nekdanji federaciji. Zaprtosti, ki bi kazala na provincialnost, ne moremo pripisati naši državi in slovenskemu narodu. Del slovenske strankarske politične scene kaže sicer nek dvom ob tem vstopu, ker se v odprtem prostoru Evrope ne znajde najbolj in ima premalo ponuditi glede določanja slovenskih nacionalnih interesov in uveljavljanja identitete znotraj EU. Nismo edini mali narod in ne vidim razloga, zakaj bi živeli s prepričanjem, da nas bo kar pobralo.Malo več samozavesti nam ne bi škodilo, saj jo smemo opreti na vse, kar smo dosegli v teh letih." MED: Gospod predsednik
- Vedno ste bili in ste še med ljudmi. Se strinjate, da mora biti predsednik države, ki ga je izvolilo ljudstvo in ne morda kakšna politična opcija, preprosto rečeno, del ljudi?
"Predsednik države predstavlja državo navzven in tudi navznoter, je formalno predsednik države, v resnici pa je vendarle predsednik ljudi. Moje razumevanje te funkcije je bilo takšno, zato se mi je zdelo vredno in pomembno biti med sodržavljani. Vsi ti pogovori so mi omogočali dobro poznavanje razmer in čutenja ljudi ter vzpostavljanje dialoga z njimi, hkrati pa tudi argumente za moja stališča in moje predloge. Vsak človek na tej funkciji, ki ima formalno malo pristojnosti in ki sama po sebi ne daje avtoritete nosilcu, ima svojo predstavo o tem, kaj je funkcija in kako jo lahko najuspešneje opravlja, na ljudeh pa je, da presodijo, katera predstava o načinu opravljanja je najustreznejša. Zato so tudi volitve."
- In tudi akcija Slovenec leta.
"Tudi. Saj so ta izbiranja po svoje tudi svojevrstna izvolitev."
- Omenili ste individualna pričakovanja. Z njimi so povezana tudi razočaranja. Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno storiti, da bi bila država Slovenija bolj prijazna do ljudi, da bi bilo na eni strani manj zelo revnih in na drugi tako zelo bogatih?
"Še vedno mislim, da je naša država v temelju prijazna do državljanov. Je pa nekaj stvari, ki bi jih bilo potrebno popraviti. To je predvsem tako imenovana oholost nekaterih, morda kar mnogih državnih funkcionarjev in uradnikov, ki se kaže v pogosto "uradniškem" odnosu do ljudi in v precej zbirokratiziranih postopkih pri odločanju o problemih, s katerimi se ljudje obračajo na državne organe. Prepričan sem, da bi se reforma državne uprave morala začeti s spreminjanjem odnosov do državljanov.
Potem sta tu še vprašanji privatizacije in denacionalizacije, ki sta nas postavili na zelo različna mesta na lestvici materialnega, premoženjskega in socialnega položaja ter družbenega vpliva. Absolutno pravičnih rešitev za izpeljavo teh dveh nalog ni. Ta dva procesa imata poleg svetlih tudi temne strani. Med Slovenci pa je k sreči uveljavljena solidarnost, ki blaži socialne razlike, vendar ne nastajajo zaradi predpisov, in ki omogočajo požrešnosti na eni in nemoč na drugi strani, bogatenja nekaterih tudi mimo zakona, in revščino drugih, ki so brez svoje krivde izgubili delo, ker so propadla podjetja, in ker so ostali praktično brez možnosti za preživljanje. Take razlike je treba odpraviti. Problema socialnega razlikovanja kot tudi sistemskega problema se zaveda tudi vlada, tako na socialnem področju, področju družinske politike, gospodarskorazvojnem in navsezadnje tudi na področju izobraževanja, ki ga tudi s tega vidika štejem za zelo pomembnega."
Civilna družba
- Nekateri se sprašujejo, ali ne bi bil že čas, da ustanovite stranko in po svojih močeh prevzamete odgovornost za vodenje države. Morda glede tega forum, ki ga ustanavljate, le ne bo dosegel svojega cilja. Ali boste spet le opozarjali?
"Tudi kot predsednik države praktično nisem imel nobenega vzvoda vplivanja razen besede in njene verodostojnosti. Tudi sedaj mi ostaja le beseda, njena prepričljivost, verodostojnost in argumentiranost. Je pa tudi javna beseda velika odgovornost, tako da se glede tega ne bo nič spremenilo. Ne zanima me oblast, zanima pa me, kakšna je oblast, kako se izvršuje in kakšni so njeni cilji. Za urejanje stvari v državi in oblikovanje razmerij med ljudmi niso potrebne samo državne institucije, ni potrebna le strankarska politika, ampak je potrebna tudi razvita civilna družba, ki je sposobna zavzemati stališča do družbenih problemov in vstopati v dialog z državnimi institucijami in strankarsko politiko glede njihovega reševanja. Foruma oziroma kakor koli se bo to društvo imenovalo, pa ne ustanavljam samo jaz, ampak skupina ljudi, ki razmišlja o tem podobno kot jaz in ki se želi opredeljevati in imeti vpliv na podobo države, ne želi pa delovati na strankarski način."
- Politična kultura je v Sloveniji takšna in drugačna. Janez Janša je nedavno zaostril dogajanje s kar grozljivo izjavo, ki zadeva vas in ki ima svoje korenine očitno še v sodnem procesu proti JBZT. Rekel je, da rablji nikoli ne odpustijo svojim žrtvam, temveč do smrti ali do kesanja in katarze gojijo nekakšno patološko zamero do njih. Kaj pravite o tem?
"S tem, kako razmišljajo rablji, se res nikoli nisem ukvarjal. Tako kot se ne ukvarjam s psihoanalitičnimi ekskurzi predsednika SDS niti z njegovo samopodobo, ki jo očitno preslikava na druge in v tem išče opravičilo za svoj položaj. Razumem, da je težko živeti polno desetletje ali celo več v opoziciji in da je najenostavneje, če je za to potem kriv nekdo drug. Upam, da se bodo prej ali slej odprli tudi beograjski arhivi, civilni in vojaški, tudi tisti, ki se nanašajo na sodni proces JBZT in na zaslišanja v tem procesu. Takrat se bo videlo, za kaj je v resnici šlo in kdo je bil v resnici ogrožen. O tem je deloma govoril nedavno na zaslišanju pred sodiščem v Haagu tudi bivši premier SFRJ Ante Marković, ki je omenil sezname za aretacije v Sloveniji in na katerih naj bi bil na prvem mestu Milan Kučan. Ko pa me že sprašujete o mojem razmerju do predsednika SDS, nerad govorim o ljudeh, zanimajo me le njihova stališča. Vendar naj tokrat vseeno rečem to, da sem se takrat, ko je bil on po moje brez krivde zaprt, kljub nevarnosti zavzemal za njegovo izpustitev, ne verjamem pa, da bi se on zavzemal za mojo."
Ljudje okoli nas
- Očitno se nam obeta dolgo vroče poletje, seveda zaradi volitev.
"S tem se kar strinjam, saj nas čaka dvoje volitev. Vendar je bilo moje stališče ves čas, čeprav ga skušajo sprevračati, da v politiki, tudi v volilnem letu, niso dovoljena vsa sredstva, niso dovoljene laži, prevare in izničevanja ljudi, saj mora politika imeti poleg pravnih norm tudi svojo etiko. Tisti, ki kar naprej iščejo za svoj neuspeh opravičilo v ravnanju drugih, bi si storili veliko uslugo, če bi se kdaj vprašali, ali se ne skriva razlog za neuspeh tudi v njihovih lastnih ravnanjih in stališčih."
- Pustiva politiko. Kdaj vam je bilo kot Milanu Kučanu, očetu naroda, v vseh teh letih najlepše?
"Takrat, ko smo razglasili samostojno slovensko državo in doživeli silno eksplozijo čustev, ponosa, veselja, zadovoljstva in samozaupanja. Ko smo si rekli, da se nam je posrečilo uresničiti nekaj, o čemer so sanjali mnogi rodovi Slovencev, in ko smo hkrati začutili, da imamo dovolj moči in sposobnosti, da na ustvarjeni enotnosti glede tega dejanja v resnici prevzamemo odgovornost za svojo usodo in usodo prihajajočih rodov. Po svoje mi je bilo vedno lepo tudi na litijskem odru, na srečanjih z ljudmi, pa naj je šlo za srečanja in klepete s povsem preprostimi ljudmi, v katerih je skoraj vedno polno življenjske modrost, ali pa za tehtne, politične in nepolitične z domačimi in tujimi izobraženci in politiki. Oboje mi je omogočalo, da sem širil svoje poglede, vedenje in razumevanje. Tako je v resnici z vsakim človekom, pa če se tega zaveda ali ne. Najkoristnejša je šola življenja, življenje pa so ljudje."
Tomaž Bukovec