Zaslužimo več in več tudi zmoremo
Branik, 23. oktobra 2005
Govor Milana Kučana na slovesnosti v Braniku v celoti:
"Kaj pa je svoboda, se ve takrat, ko se živi pod tujim jarmom in je svoboda daljni sen". To pretresljivo, na lastni življenjski izkušnji utemeljeno misel Franca Kodriča sem prebral v zborniku "Domovina, draga moja, k tebi vračam se nazaj," v katerem so pred leti svoje spomine na tragedijo vaščanov Branika in Komna združili domačini, ki so bili njene žrtve. Na uvodni strani zbornika so zapisane še druge čudovite besede, ki izpovedujejo globoko bolečino, pa tudi ponos, samozavest in pogum, ki so ga v spomin ljudi teh krajev za vselej zapisala leta upora zoper tujega gospoda. Naj jih ponovim: "To so spomini internirancev, ki so s svojim trpljenjem, krvjo, bedo in bolečino napisali nepozabno stran zgodovine svojega kraja in primorskega ljudstva, ki je razpelo okove na poti k svobodi".
Da, tudi danes bi lahko pritrdili misli, da je takšna zgodovina vsega primorskega ljudstva, ki se je upiralo in dvignilo v vstajo in boj za svobodo v najtežjem času, ko je bila svoboda v resnici najbolj "oddaljen sen". V tem dolgem in težkem boju so Primorci zmagali. To je vsa resnica. Preprosta, kot je vsaka resnica. In ne potrebuje veliko besed. Kdor o njej veliko govori, ta vanjo ne verjame. Zato je ne takšne ne drugačne zgodovinske in politične razlage in prevrednotenja ne morejo spremeniti niti ji zapoznele velike proslave ne morejo ničesar dodati. To je resnica, ki jo v svoji zavesti nosi primorski človek.Tam bo za vselej tudi ostala kot izvir časti in ponosa in kot oporišče za samozavesten in pogumen spopad z zahtevnimi izzivi, ki jih prinaša naš negotovi čas.
Pa vendar se sprašujem, tako kot najbrž tudi vi, ali je zgolj spoštljiv spomin na takratne dogodke, na veličino boja Primorcev in na številne mučeniške smrti, ki jih je povzročilo nasilje in maščevanje okupatorjev, tisto, kar vas vsako leto poveže na tej slovesnosti. Je to samo spoštovanje številnih primorskih in vseh slovenskih rodoljubov, ki so v vrstah odporniškega gibanja in partizanskega vojskovanja zavestno sprejemali tveganje upora in z njim ohranili obstoj in obranili čast slovenskega naroda v najtežjem obdobju naše zgodovine. Gotovo je sila spomina tudi razlog za ta srečevanja.
To je tudi vir potrjevanja lastnega prepričanja, da se je proti zlu potrebno boriti in da človeško dostojanstvo in svoboda naroda nimata cene, ki je ne bi bilo vredno plačati. Je tudi potrjevanje vere, da zlo ne more uravnavati odnosov med ljudmi in da se prej ali slej obrne zoper tistega, ki ga je spočel. Dobro je s to mislijo živeti tudi zdaj, ko se svet in človeštvo sprašujeta o svoji prihodnosti, ko med drugim iščeta tudi odgovor, kako premostiti razlike med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Ne le na globalni ravni, ampak tudi znotraj vsake nacionalne in državne skupnosti.
Za nas v Sloveniji je to vprašanje posebej aktualno prav z napovedanimi reformami. Ne gre dvomiti, da so reforme nujne, če naj Slovenci zdržimo neusmiljeno tekmovanje, ki mu je zdaj podvržen ves svet. Toda pri tem je temeljno vprašanje in stvar elementarnega poštenja in zaupanja državljanom, da se brez prikrivanja pove, da reforme zahtevajo odpovedovanja, tudi velika, in da ne gre le za spreminjanje miselnosti in življenjskih navad. Pa da se odkrito pove tudi to, na čigava ramena bo prevaljeno breme reform. Če ta bremena, kot kaže, ne bodo sorazmerno porazdeljena na bogate in revne in bodo z njimi slednji še bolj potisnjeni na družbeno in materialno obrobje, potem tudi dolgoročno ne bodo prinesle učinkov, s katerimi predlagatelji zdaj politično utemeljujejo njihovo neizogibnost.
Bilo bi vsekakor odrešujoče za politično vzdušje v državi, če bi se močneje uveljavljala zavest o soodvisnosti in medsebojni povezanosti ter zato nujni solidarnosti slovenske družbe, v kateri je usoda enih tesno povezana z usodo drugih, v kateri je usoda enega usoda vseh. Tako kot sicer plaho stopa to spoznanje v zavest tistih, ki odločajo na globalni ravni o usodi sveta. Spoznanje o skupni usodi rojeva skupno odgovornost in zahteva dejanja, ki to izpričujejo. Temelj teh dejanj pa mora biti staro etično načelo sobivanja v človeški družbi: ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi storijo tebi. Ali, če ga postavimo v aktivno obliko: stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi.
Je preveč to želeti in verjeti, da je v Sloveniji to mogoče? Najprej bi o tem morala razmisliti in odgovoriti slovenska politika. Zlasti tisti njen del, ki je 60 let konca druge svetovne vojne - v kateri smo bili Slovenci po zaslugi množičnega odpora in partizanskega boja, pa tudi žrtev kot so bili nedolžni ljudje iz Branika in okolice, ki so za vselej ostali pokopani daleč od doma v tuji zemlji, na strani tistih, ki so branili demokratične vrednote in humano izročilo človeške civilizacije - razumel kot priložnost, da se poglobijo usodne zgodovinske delitve med nami tako, da smo Slovenci danes bolj razdeljeni, kot smo bili vrsto desetletij nazaj. In to prav v času, ko bi zaradi zunanjih in notranjih okoliščin in nuje po zagotavljanju varnega, mirnega življenja in blaginje, morali združiti moči.
Pogosto sem deležen očitkov, da je moje zavzemanje za preseganje teh delitev enostransko. Pot iz delitev - predvsem tistih iz medvojnega in povojnega življenja, ki so ga zaznamovale totalitaristične ideologije 20. stoletja, surovost okupacije, težavni pogoji odpora, zapletenost vojnih razmer na slovenskih tleh, kolaboracija z okupatorji ter ideološka zaslepljenost z revolucionarnim nasiljem v vrstah zmagovalcev po vojni - sem iskal in iščem s prepričanjem, da je pogoj za uspešnost te poti poznavanje in sprejemanje zgodovinskih dejstev. Ta morajo biti sestavni del nacionalnega zgodovinskega spomina, iz katerega ni dopustno ničesar izbrisati ali zamolčati. To pa pomeni tudi spoštovanje vrednot, ko so svoboda, človekovo dostojanstvo ter človekove pravice, enakopravnost in demokracija, vrednote torej, ki so jih kot del boja demokratičnih zaveznikov proti silam fašizma in nacizma branili in uveljavljali slovenski partizani. Ostajam zvest prepričanju o veličini odporniškega gibanja slovenskih ljudi vseh slojev in političnih prepričanj, ki so se uprli okupatorjem in zatiranju posameznika in naroda. Odpor je bil moralno utemeljeno in legitimno dejanje. Prepričan ostajam tudi glede tega, da v takratnih razmerah, usodnih za slovenski narod, ni bilo opravičila za oboroženo kolaboracijo z okupatorji, tudi ne za taktično in pogojno kolaboracijo s čakanjem, da nacizem in fašizem premagajo drugi. Bila je moralno zavržno dejanje. Tudi povojna krvava zločinska revanšistična dejanja predstavnikov revolucionarne oblasti te sodbe ne morejo izničiti. Zločin je zločin in enega ni mogoče opravičevati z drugim. Drugačna interpretacija bi pomenila prevrednotenje vrednot, ki so vtkane v temelj današnje Evrope kot rezultat zmage zaveznikov, tudi slovenskih partizanov. Prav to dejstvo je pred leti moralno še okrepilo našo legitimno zahtevo po lastni državi.
Slovenska država je naš skupen dosežek, naš skupen dom, naša skupna odgovornost. Zato zahteva misel in dejanja za skupno dobro. Demokratična oblast v njej ni mandat enih za izničevanje drugih. Nihče ni poklican, da po svoji podobi določa, kaj je plevel na narodovi njivi, in da v imenu te poklicanosti ruva plevel. Narodova njiva je nam vsem skupna. Vse, kar raste na njej, je vsem nam skupno. Dogovoriti se moramo, kaj na njej je žlahtna rast, ki jo želimo varovati pred plevelom. Dogovoriti se moramo torej o tem, kaj so vrednote , ki smo jim zavezani, te, ki jih nosimo iz preteklosti in te, ki jih sprejemamo sedaj kot skupno spoznanje človeške civilizacije. Samo prepoznane in s prepričanjem sprejete vrednote omogočajo, da postanemo čvrsto povezana , solidarna in med seboj odgovorna narodna in državljanska skupnost, ki bo sposobna živeti v preizkušnjah, katerih znamenj v hrumenju sodobnega sveta ni težko prepoznati.
To pa zahteva, da v prihodnost vstopamo tako, da ne bomo več živeli drug proti drugemu, tudi ne zgolj bolj ali manj strpno drug ob drugem, ampak ustvarjalno in odgovorno drug z drugim. Tako kot smo to znali in zmogli, ko smo si izborili pravico do lastne države. V njeno rojstvo in življenje smo vložili vso svojo energijo, ves optimizem in velika pričakovanja. Zdaj berem izsledke raziskovanj javnega mnenja. Ta povedo, da je z demokracijo v slovenski državi zadovoljnih le 37 odstotkov ljudi, da je z materialnimi razmerami v gospodinjstvu zadovoljnih 55 odstotkov, da je zaskrbljenih glede izgube delovnega mesta 34 odstotkov, da sodiščem zaupa le 16 odstotkov, državnemu zboru 18 odstotkov, državni upravi 17 odstotkov in političnim strankam le 7 odstotkov.
Prepričan sem, da zaslužimo več, veliko več. In da to tudi zmoremo.
S tem prepričanjem vam želim prijazno praznovanje.