Moj glas bo šel za eno od strank koalicije, ki je
državo uspešno vodila doslej
TV Trbovlje, 23. julij 2004
Z Igorjem Kristlom na TV Trbovlje med drugim o lažnih frontah med zagovorniki in nasprotniki tujih investicij, o razvojnih predlogih Foruma 21, o novomeški Krki kot o možnemu nosilcu integracije,o vladni razvojni strategiji, slovenski diplomaciji in vstopanju slovenskega gospodarstva v JV Evropo.
===============================
Poletni meseci dobivajo svojo širino in svojo moč. Vreme je nekako naklonjeno. Večji del državnozborskih poslancev, ki so sedeli v DZ v mandatu 2000 – 2004 je zaključilo svoje poslanstvo. Letošnja jesen bo vsekakor izjemno vroča, pripravljajo se državnozborske volitve, na katerih se bodo predstavili tako novi kot stari kandidati. Pri vseh teh stvareh lahko zaprosimo in poprosimo tudi informacije, ki jih lahko da bivši in prvi predsednik republike Slovenije, gospod Milan Kučan. Tokrat smo se po nekatere informacije v zvezi z notranjo, zunanjo politiko in seveda z delovanjem vlade in vlade v senci odločili, da povprašamo bivšega predsednika g. Milan Kučana. Ob tem se bomo lahko prepričali tudi o tem, da vladne stranke, ki so bile v vladi do sedaj, ponujajo alternativne programe kot tudi Zbor za republiko in Forum 21, čeprav ne vemo, kaj vse se bo dogajalo. Ali se bo bivši predsednik države g. Milan Kučan politično aktiviral ali ne. Odgovoril bo tudi na ta vprašanja in še na marsikatero drugo. Poskušal nam bo tudi pojasniti nekatera nesoglasja, ki so se dogajala skozi ves čas. Ali je v interesu slovenski vladi in slovenski politiki, da se končno le razčistijo zadeve kot so afera z orožjem in še marsikatera druga aktualna stvar, ki je bila skozi ves čas v Sloveniji zelo atraktivna. Ali bojo imeli ponovno temo Depalo vas ali katero drugo stvar, nam bo odgovoril bivši predsednik in predsednik Foruma 21, g. Milan Kučan.
Vprašanje:
Gospod Milan Kučan, lepo pozdravljeni. Kako poteka zdaj vaš delovni dan, ko niste več predsednik republike Slovenije?
Milan Kučan:
Dober dan. Torej, ne bistveno drugače kot prej, sploh ne tako kot sem si predstavljal. Je pa ena velika sprememba. Ko je ura dve, postanem nervozen, ker moram praviloma po vnuka v otroški vrtec.
Vprašanje:
To pomeni, da imate poleg vseh drugih obveznosti tudi obveznost v zvezi z vašim vnučkom.
Milan Kučan:
No, to so zelo prijetne obveznosti in bi si jih želel več.
Vprašanje:
Je teh obveznosti več kot tistih včasih, ki so bile lahko tudi malce neprijetne?
Milan Kučan:
No, nekatere so drugačne. Predvsem ni več bremena neposredne odgovornosti. Zdaj za to, kar počnem, odgovarjam kot državljan te države po merilih in normah, ki veljajo za vse druge. Kar je seveda veliko lažje. Ko si nosilec funkcije, si zavezan funkciji in temu, kar so interesi države - čeprav se mi zdi, da je včasih v Sloveniji precej nedoločen pojem, kaj je interes države.
Vprašanje:
Slovenija je še nepolnoletna, po 13 letih, vstopila v EU, še prej v Nato. Kako se spominjate in kako analizirate teh trinajst let samostojne Slovenije. Bili ste le prvi predsednik samostojne Slovenije.
Milan Kučan:
Trdno sem prepričan, da so to uspešna leta. Uspešnost teh let je povezana tudi z zadnjimi leti življenja Slovenije v nekdanji Jugoslaviji, s tistim, kar se je v Sloveniji dogajalo takrat, ko se je pripravljal humus za razraščanje demokratičnih idej. Te so imele v sebi mobilizacijsko moč in so ljudi prepričale, da so potrebne spremembe, ker v takratni strukturi države in družbe Slovenija ni imela velike prihodnosti in da bi sicer zašli samo v vedno globljo krizo. Na tem humusu so se potem razrasle ideje, ki so omogočile uspešno izpeljavo plebiscita in v temelju opredelitev za družbene odnose, kakršne imamo zdaj, in tudi za postavitev ciljev, takrat bližje iluzijam kot realnosti, kot sta članstvo Slovenije v Evropski uniji in v Natu.
Na videz je teh trinajst let kratka doba. Za življenje človeka in za spremembe, ki jih je čutil vsakdo od nas, za spremembe v naši miselnosti pa je to zelo dolga doba. Običajno pravimo temu tranzicija, ne da bi pravzaprav natančno premislili, da to ni samo tranzicija države in družbe, ampak da je to tudi tranzicija ali sprememba našega osebnega položaja – materialnega, družbenega ali položaja glede možnosti vplivanja na dogajanje v družbi. In če pogledamo v tem sosledju, bi lahko rekel, da je to toliko zgodovine, da je je za eno človeško življenje preveč. Če pa pomislite, da je dobra polovica sedaj živečih Slovencev tista, ki je še doživljala tudi drugo svetovno vojno, je pa potem te zgodovine gotovo preveč.
Vprašanje:
No, če se ozremo še malce nazaj v preteklost, nimamo ravno ne vem kako dobrega odnosa do borcev NOB in do NOB. Vsekakor se to nekako briše, ne daje se veliko pozornosti. Kako gledate vi na to? Nekateri ljudje živijo še v zelo slabem gmotnem stanju.
Milan Kučan:
Mislim, da je narodnoosvobodilna borba nekaj redko ponovljivega v zgodovini našega naroda. Kot sta bili tudi osamosvojitev in potem borba za ubranitev demokratične odločitve o samostojni državi morda sploh nekaj neponovljivega. Ocene so različne. Potrebno je objektivno vrednotiti, kaj se je dogajalo med vojno in neposredno po njej. Ampak, gre tudi za veliko pomembnejše vprašanje. Gre za vprašanje, kaj bomo kot vrednoto zapisali v svoj zgodovinski spomin kot narod. Ali je to borba za svobodo in za preživetje naroda ali kolaboracija. To je po moje vprašanje. Tudi vse ostalo, revolucijo, povojne poboje ali če hočete zločin, kot sem to poimenoval na spravni slovesnosti v Rogu že leta 1990, je potrebno zapisati v naš zgodovinski spomin in opomin. Ampak gre za to, kaj je vrednota, ki jo bomo prenesli na naslednje rodove.
Kar pa zadeva drugi del vašega vprašanja o socialnih spremembah in socialnem položaju. S spremembami družbenih odnosov oz. z uvajanjem kapitalizma je prišlo do intenzivnega procesa socialnega razslojevanja. To je povzročilo, da se je na eni strani začel oblikovati sloj razmeroma bogatih ljudi, čeprav ne tako ekstremno bogatih, kot jih najdete v drugih državah, ki so šle skozi te iste procese, in na drugi strani sloj družbe, ki težko živi, izjemno težko, nekateri tudi v revščini. Ne več na meji ampak pod mejo revščine. Ob tem pa se je oblikoval tudi zelo širok srednji razred, ki pomeni stabilizator družbe, gledano politično. Ta sloj zagotavlja, da je družba stabilna, da se v njej živi razmeroma varno in je generator odnosov, ki jih običajno razumemo s solidarnostjo. Ta sloj navznoter seveda ni enoten. Tudi znotraj njega so razlike, recimo v količini bogastva. Ampak, to so ali smo ljudje, ki živimo od svojega dela. Ne živimo od kapitala, od akumuliranega bogastva itn., ampak predvsem od tega, kar nam prinaša naše delo in gospodarjenje z njim.
Del družbe, ki mu pravimo socialno obrobje, pa bi moral biti predmet zelo intenzivne in občutljive socialne politike - kar tudi je, ampak bi moral biti še v večji meri, zato da bi bila socialna politika in pomoči, ki jih daje država, res namenjena tistim, ki so je potrebni in da se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, tudi političnih če hočete, ali pa zaradi slabih evidenc in nadzora, ne bi razpršila tudi na tiste, ki morebiti niso potrebni pomoči. Torej, socialna politika mora ostati in mora biti intenzivna. Drugi, ki za to lahko poskrbi, pa smo mi sami, ki moramo poskrbeti tako za svoj socialni in materialni status kot za svojo starost. Mislim, da se stvari dobro gibljejo v to smer, sicer počasi, a vendarle.
Izhod seveda ni v socialni politiki, izhod je gospodarska rast, ki omogoča odpiranje novih delovnih mest in s tem zaposlovanje vseh za delo sposobnih, ki bi lahko, če bi imeli delo in prejemali dostojno plačilo, poskrbeli za svoj socialni status in socialno varnost sami in ne bi bilo potrebno družbenega ali državnega denarja jemati tistim, ki pa si res ne morejo sami zaslužiti za preživetje, tudi če bi imeli možnost.
Vprašanje:
Kako ocenjujete trinajstletno slovensko politiko, kjer vam znani akterji določenih političnih opcij govorijo o treh polih: Kučanov klan, Janšev klan, sredina pa naj bi bila LDS. Kako komentirate, ali so ti poli v teh trinajstih letih slovenske politike držali?
Milan Kučan:
Veste, to razdeljevanje je bolj priročno za politikantstvo kot za resno politično analizo. Jaz zagotovo lahko trdim, da Kučanovega klana ni bilo, čeprav se ga kar naprej želi predstaviti. Ali obstojijo drugi klani, o tem ne bi govoril. Vsakdo, ki spremlja slovensko politično prizorišče, si o tem lahko sam ustvari bolj ali manj čvrsto predstavo, samo televizijo je treba spremljati ali brati časopisje in mislim, da je potem rezultat sam po sebi na mizi. Kar zadeva Kučanov klan zanesljivo trdim, da ga ni bilo, razen kolikor sem jaz sam svoj klan.
Vprašanje:
Kdaj je začela nastajati ideja o Forumu 21 in od kod ime Forum 21?
Milan Kučan:
Najprej o imenu. Ime Forum 21 je bolj ali manj slučajno. Predstavljalo naj bi forum za 21 stoletje. Ta morebiti najbolje pove, zakaj je do ustanovitve društva, ki nosi to ime, prišlo.
Glejte, še ko sem bil predsednik, sem večkrat govoril o tem, da je Slovencem za zanesljivo prihodnost ob dveh že doseženih soglasjih potrebno še tretje soglasje. S prvim soglasjem sem mislil na ustanovitev države, samostojne in neodvisne, kar se je zgodilo. Z drugim soglasjem sem mislil in mislim sprejetje ustave. To je bilo izraženo sicer posredno skozi odločitev poslancev v DZ. Ustava je zakoličila družbene odnose, način upravljanja države, njene inštitucije, razmerje med njimi, kar je pač naloga ustave. Tretjega soglasja, ki bi povedalo, kako se bo Slovenija umeščala v prihodnost, v procese, ki potekajo v svetu, ki jih običajno označujemo z globalizacijo, v procese medsebojne soodvisnosti sveta s pozitivnimi in negativnimi učinki, ki prinašajo mnogo priložnosti pa tudi nevarnosti, tega soglasja pa nismo dosegli. Ker nismo dosegli soglasja o tem, kaj želimo v prihodnje s svojo državo, s svojim narodom in predvsem, kaj moramo storiti doma, tudi v medsebojnih političnih razmerjih, da bi bili kos tem izzivom in da bi bili sposobnosti izrabiti priložnosti, ki jih ponuja vse to, kar se dogaja v svetu. Posebej priložnosti, ki nam jih bo ponudilo članstvo v EU. Tako smo zdaj tu, prave predstave o tem, kako vidimo te priložnosti in kako jih mislimo, želimo ali znamo izkoristiti, pa še vedno ni.
Tako so se potem porodile ideje o razpravljanju o prihodnosti Slovenije in o vizijah. Veste, da je bila to še pred letom dni tako rekoč bogokletna ideja, čeprav sem jaz s tem tretjim soglasjem hotel povedati ravno to. No, zdaj so se te razprave začele. Začele so se pri predsedniku države, kjer je pravo mesto, ko je govor o prihodnosti države. Začele so se tudi pri nas, v Forumu 21, katerega ključna ambicija je ravno to : prepoznavati procese v svetu in v Evropi, v teh procesih prepoznavati priložnosti in možnosti za Slovenijo in potem Slovenijo umeščati in jo usposabljati za izkoriščanje teh priložnosti. Pri tem želimo biti sogovornik državnim institucijam, tistim, ki imajo mandat za upravljanje države, če si seveda teh naših mnenj in predlogov želijo. Naslednja razprava Foruma bo vključitev v javno razpravo o strategiji razvoja, ki jo je pripravila vlada in računamo, da se bo vlada rada odzvala tudi na naše predloge in pripombe, tudi na kritičen odnos do strategije, ki je nam je vsem na razpolago kot javno dobro.
Vprašanje:
Na kakšen način bo funkcioniral Forum 21. Nekateri pravijo, da naj bi šlo za zaprt tip družbe ljudi in jo nekako povezujejo s prostozidarskimi ložami? Kako to komentirate.
Milan Kučan:
Če se nasmehnem, ne bo zadosti, vi vseeno zahtevate odgovor.
Vprašanje:
Ja, prosim.
Milan Kučan:
Torej, to je društvo, ki posluje po statutu in po zakonu o društvih. Torej že s tega vidika ne more biti tajna ali zaprta struktura. Društvo je odprto. Res pa je, da je bilo kar lepo število ljudi, ki so društvo ustanovili. Kot ustanovitelji so svoj pogled na razloge, zakaj ustanavljajo društvo in cilje društva zapisali v ustanovitveni izjavi, ki je javni dokument. Je na razpolago vsem, tako kot statut. Glede na namen društva, je razumljivo, da to ni gibanje, ki bi težilo za večtisočglavo množico. To ne bi bilo v skladu z nameni in cilji društva. Bilo bi nam pa ljubo, če bi stališča, pogledi in predlogi društva pri posameznih vprašanjih dobili čim večjo podporo v javnosti, ker smo trdno prepričani, da je to kar delamo ali kar bomo delali v interesu vseh državljanov in državljank Slovenije, ne glede na njihovo ideološko ali politično pripadnost. Torej, ne gre za nikakršno politično ali zaprto strukturo, ne gre za tajno strukturo. Ampak bolje kot da vam jaz pripovedujem o tem, kaj je Forum 21 in kaj ni, bo, mislim, to dokazalo delovanje Foruma, ki se ne bo končalo z razpravo o vladni strategiji razvoja, o kateri sem govoril, niti se ne bo izčrpalo z volitvami v državni zbor, saj je to društvo, ki ima dolgoročnejše ambicije in željo po dolgoročnem življenju.
Vprašanje:
Gospod predsednik, Forum 21 je bil deželen kritik, še preden je bil uradno ustanovljen. In sicer, da ste zbrali okrog sebe predstavnike velekapitala in direktorje, ki so to bili že v prejšnjem sistemu. Zaznali smo dva očitka. Da se ščiti interese velekapitalistov. Kako naj bi se ti direktorji zavzemali za socialno ogrožene, če pa gre za določen konflikt interesov. Nikoli niste pojasnili ne enega ne drugega?
Milan Kučan:
Če tako pravite, potem je bilo moje pojasnjevanje in pojasnjevanje drugih neuspešno ali premalo uspešno.
Najprej, ali so v Forumu res samo direktorji in velekapitalisti. Ker so o Forumu prvi začeli pisati novinarji Financ, je njihovo pozornosti pritegnila tako imenovana direktorska struktura. Izračunali so celo, kakšni delež borznih kotacij naj bi bilo v rokah teh ljudi. Interes Financ mi je razumljiv, ampak da so temu pritegnili tudi vsi drugi mediji, to mi pa ni razumljivo. Recimo prof. dr. Robert Blinc, mednarodno znan fizik ni velekapitalist, ni podjetnik. Dr. Matjaž Kmecl ni kapitalist. Igor Emri, profesor in doktor, mednarodno znani fizik, ni velekapitalist. Tu je nekaj kulturnikov, kot npr. pisatelj Flisar, ni velekapitalist. Da ne govorim naprej. Struktura je zelo pisana in je skorajda prerez slovenske družbe. Je pa nekoliko intelektualno zahtevnejša, kot sem zadnjič slišal reči enega od slovenskih politikov, ki je za sebe rekel, da je intelektualno nekoliko zahtevnejši. Način delovanja je nekoliko zahtevnejši in to bo morebiti koga tudi odvrnilo od delovanja Foruma. Skratka, v Forumu niso samo kapitalisti, gospodarstveniki in podjetniki.
Drugo vprašanje je, kako bodo direktorji usklajevali konflikt interesov in skrbeli za socialno varnost ali socialno trdnost slovenske družbe. Kolikor imam v spominu spisek članov, ni med njimi nobenega neuspešnega direktorja. Uspešen direktor ve, da je uspeh podjetja odvisen od socialne trdnost, od občutka pripadnosti podjetju. Torej, če je dober, mora poskrbeti za razvijanje vzdušja pripadnosti kolektivu, ker ve, da je izčrpavanje delavca na račun bogatitve lastnika, tudi njega samega če je lastnik, kratkoročna pot. Konflikti, ki se končujejo s stavkami ali tudi s hujšimi oblikami konflikta, nujno pripeljejo do propada podjetja in do stečaja. In pri teh ljudeh je ta skrb. Zlasti tisti, ki imajo še socialistično in samoupravno poreklo – teh je seveda čedalje manj, ker so upokojujejo – ti so v najbolj trdih letih tranzicije, v letih izgube trgov v nekdanji Jugoslaviji, v Vzhodni in v srednji Evropi, poskrbeli zato, da so njihova podjetja obstala. S tem so poskrbeli za toliko in toliko delovnih mest, za dohodek toliko in toliko družin. Zato jaz sam gojim spoštovanje do teh ljudi.
Ali so oni postali lastniki ali ne, to jim je navsezadnje omogočila zakonodaja te države. To zakonodajo je predlagala Demosova vlada. Za mene je ključno, ali so do bogastva, če tako rečeva, prišli po zakoniti poti ali po nezakoniti. Če so prišli po nezakoniti poti, se ve, kje se ta pot konča. Če so prišli po zakoniti, je pa vprašanje, kako s tem upravljajo. Ali tako, da krepijo svoje bogastvo ali tako, da ga nalagajo v širitev proizvodnje in, spet bom rekel, v nova delovna mesta. Se je pa težko pogovarjati na sploh. O teh rečeh se je najbolje pogovarjati konkretno. Zato bi vam rad povedal, da se Forum 21 ne bo ukvarjalo samo z velikimi razpravami o tem, kar se dogaja v svetu in v Evropi. Forum bo poskušal biti tudi pobudniki nekaterih aktivnosti, upajoč, da jih bo država tudi prevzela. Kot recimo, ustanavljanje rizičnega sklada za ustanavljanje malih in srednjih podjetij. Mi smo to imenovali in tako bomo to tudi forumlirali, 2000 novih podjetij. Potem je tu akcija internet v vsako družino. Potem je tu komunalno opremljanje zemljišč za ustanavljanje novih podjetij bodisi domačih ljudi ali tistih, ki prihajajo iz drugih delov Slovenije ali iz tujine. Potem je tu predlog, da bi podjetja, ki so zdaj v lasti bodisi Soda bodisi Kada, dali v najem tistim našim podjetjem, ki imajo rastoči obseg proizvodnje in bi lahko uporabili ta podjetja, da bi jih vključili v svojo rastočo proizvodnjo, zato da ne bi bilo potrebno investirati v povsem nove kapacitete - seveda pod strogimi pogoji, ki bi natančno povedali, koliko dobička je potrebno investirati v ta podjetja nazaj, kakšen mora biti rezultat po obdobju npr. petih let in s tem, da bi upravljavci tistih podjetij, ki bi vzela podjetja v državni lasti v najem, jamčili tudi s svojim osebnim premoženjem. Navedel sem vam zdaj nekaj akcij na pamet . Tudi pri ljudeh iz kulturne sfere v Forumu se poraja nekaj takih projektov. To se mi zdi tisto, po čemer bi bilo najbolj neposredno možno soditi delovanje društva pa tudi posameznikov v njem.
Vprašanje:
Nekatera slovenska podjetja si utirajo pot na trge bivše Jugoslavije, torej Srbije in Črne gore, ki niso tako zelo aktivna področja. Ali obstaja možnosti izziva vašega Foruma slovenskemu gospodarstvu, da se podjetja, kot so npr. Avtocommerce, Mercator in podobna večja podjetja odpravijo na zahtevnejši evropski trg in si tam iščejo in režejo svoj kos pogače.
Milan Kučan:
Tako kot jaz vidim te razmere, je pogled, da trg nekdanje Jugoslavije ali JV in V Evrope ni zahteven, preteklost. Čedalje bolj preteklost. Tam se naša podjetja srečujejo z vso svetovno in evropsko konkurenco.
Recimo, to kar se je zdaj zgodilo Fructalu. Fructal je dobro podjetje, njegova blagovna znamka je dobra, in kaj se mu je zgodilo. Tu so gotovo razlogi surove konkurence, ki pravno vendarle ni urejena transparentno, pripeljali do tega, da so Fructalovi sokovi prepovedani po merilih, ki so veliko strožja od teh v Evropski uniji, pa so ta hudo stroga. In to ne za vse njegove izdelke, samo za enega. Torej je tam konkurenca zelo huda. To, kar se je zgodilo Mobiltelu z mobilno telefonijo, ravno tako. In tako se dogaja tudi drugim.
Pri tem mislim, da imajo ta podjetja premalo državne podpor ravno takrat, kadar se pojavi ta nelojalna konkurenčna borba, ki postavlja slovenska podjetja v neenakopraven položaj. Ker dobri meddržavni odnosi na ravni predsednikov, predsednikov vlad, ministrov, rokovanje, nasmešek za televizijo, še ne pomeni, da so dobri realni odnosi, ker so tu realni interesi kapitala. Kapitala, ki je zaradi EU in ker smo tako sami hoteli, pri nas vendarle pravno reguliran in je njegovo delovanje transparentno. Vsaj temeljni pogoji so zagotovljeni za to, ne rečem, da kakšno podjetje ali kakšen človek od tega tudi ne odstopa. Zato da se ne bi borili na neenakopravnem terenu, bi učinkoviteje morala nastopati tudi država. Je pa naša diplomacija do dveh let nazaj smatrala, da odpiranje vrat in varovanje interesov slovenskih podjetij v tujini ni njena zadeva. Tako da to je ena plat te zgodbe.
Na drugi strani je pa, kar pravite, prodor na recimo nekoč zahtevnejše trge zahoda. Tu je treba biti zelo dober v tem smislu, da deluješ strogo po predpisih in kolikor bo Slovenija bolj odprta za tuji kapital, toliko bolj verjetno je, da bodo slovenska podjetja nastopala tudi na zahodu, ne samo s trgovskimi odnosi nakupa in prodaje, ampak tudi z investicijami. To je tisto najbolj zanesljivo sredstvo, ki govori o internacionalizaciji, o vpetosti nekega gospodarstva v mednarodne gospodarske tokove. In nekaj naših podjetij, ki investirajo v tujini in imajo v tujini svoje firme na zahtevnih trgih, obstoji. Da navedem samo primer Kolektorja iz Idrije. Gospod Petrič, direktor Kolektorja, je tudi član Foruma 21.
Vprašanje:
Ko govoriva o tem. Imamo izjemno razvejano mrežo diplomacije v tujini. Ali so veleposlaniki zgolj protokolarna funkcija veleposlaništev ali skrbijo dovolj dobro za sodelovanje na gospodarskem, kulturnem in drugem strateškem sodelovanju in zastopanju slovenskih interesov v tujini.
Milan Kučan:
Ne, daleč od tega, da bi bila to le neka protokolarna funkcija. Jaz mislim, da naši diplomati v glavnem zelo dobro opravljajo svoje delo. Skrbijo za državno politične interese, gospodarske, kulturne, tudi za stike na drugih področjih, šport, znanost itd, da ne naštevam. Je pa vprašanje, ali je naša diplomatska mreža najbolje sestavljena. Razumljivo, dokler nismo prišli v EU, je bilo težišče našega delovanja Evropa in članice EU. Zdaj je težko reči, da je prostor EU tuj prostor. Mi smo postali del tega prostora. Se pravi, da bi se intenziteta diplomatskega delovanja tu po moji sodbi nekoliko zmanjšala, s tem da bi povečali prisotnost Slovenije na območjih izven EU. To ne pomeni ukinjanje ambasad v državah članicah EU, ampak prenašanje težišča tja, kjer moramo imeti interese in nekako vendarle tudi uravnovestiti svoje življenje znotraj EU in v evropskem prostoru z ambicijo biti prisoten tudi v drugih delih sveta: Indija, no tam bo zdaj Slovenija odprla ambasado, Kitajska, Japonska, tam ambasade so, Afriko pokrivamo samo v Kairu, v Južni Ameriki jo imamo samo v Argentini. Danes je pa svet majhen, soodvisen, trg je velik in bi morali imeti ambicijo, da smo nekoliko bolj prisotni tudi v drugih sveta in tudi pogoji za to so. Seveda, kakšne velike diplomatske mreže si ne bomo mogli nikoli privoščiti in mislim, da tudi ni potrebe, je pa zato treba natančno premisliti, kje postaviti točke vpliva naše diplomatske prisotnosti. Pogoj za to pa je, da znamo opredeliti svoje interese, ki jih imamo na posameznih celinah.
Vprašanje:
Če se vrnemo še malce nazaj, na vaš prejšnji odgovor, da imate tudi kulturnike. Seveda kulturniki potrebujejo tudi dobrega menedžerja. Imamo, gospoda Rotovnika, ki vodi že vrsto let Cankarjev dom in ki ga je postavil v vse te okvire kulturnega doma. Kaj pa ostale institucije, so dovolj dobro menedžersko pokrite, imamo dovolj dober odnos do slovenske kulture?
Milan Kučan:
No, mislim, da je res Mitja Rotovnik neka inštanca. Že vrsto let vodi Cankarjev dom, ki je sam po sebi tudi inštanca v slovenski kulturi. Ampak imamo tudi druge zelo sposobne menedžerje. Recimo Narodno galerijo vodi zelo sposoben človek, tudi Moderno, Filharmonija je imela zelo dobrega, ki se je žal upokojil, zdaj stavimo na novega. Filharmonija je dosegla velik razvoj.
Vprašanje:
Kakšno je vaše mnenje o gospodu Damjanoviču?
Milan Kučan:
Jaz sem se srečal z njim samo enkrat. On je glasbenik in z menedđžerskimi ambicijami, ki jih ima, mislim, da je to dobra rešitev. Pozna vsebin oin če bo še dober menedžer… Sedaj ima priložnost, da se preizkusi. Težko bi sodil po enem pogovoru. Ima pa visoke ambicije in mislim, da prave. Seveda si želim, da bi jih tudi uresničil. Kajti naša Filharmonija je bila dobra oz. je dobra filharmonija s kvalitetnim orkestrom. V Mariboru imamo nekaj sposobnih menedžerjev, tudi na obali, galeriste, če pogledate. Ni tako malo tega. Kulturna produkcija Slovenije je zelo veliko.
Odnos do kulture – seveda, s tem se predvsem misli na denar. Denarja za kulturo ne bo nikoli zadosti. In mislim, da kultura samo iz državnega denarja tudi ne more živeti.
Vprašanje:
Ali mislite, da lahko v Forumu 21 pripomorete slovenski kulturi, tam je zbrana eminentna populacija direktorjev, ki lahko financirajo kulturo.
Milan Kučan:
No, spet sva pri direktorjih. Še enkrat povem. So tudi direktorji. Če bi v sistemu razvili stimulativne oblike za mecenstva, za sponzorstva, za donacije itd., bi bilo tega še več. Pa tega ni malo. Če vzamete samo g. Škrabca iz Ribnice. Poglejte, kam vse vodijo denarni tokovi njegovega odtoka, ki torej ni namenjeno vlaganju v kapital in premoženje. Kaj vse on financira iz tega, kar ustvari. Pa ni edini. Govoriva ob primerih, ker je tako pač lažje. Ampak ne bodo samo direktorji tisti, ki bodo o tem odločali. Treba je pogledati, kdo so lastniki. Lastniki bi morali imeti te ambicije, če so pravi. Ker ne bodo imeli kvalitetnega življenja, če bodo denar porabili samo za sebe, za jahte, velike avtomobile, vile z bazeni itn. Treba je pogledati po svetu. Res bogati veliko dajejo tudi v obliki mecenstev, dotacij in sponzorstev za nekaj, kar je splošno dobro, da ustvarijo občutek skupnosti in kvaliteto življenja skupnosti. Kvaliteta življenja se pri nas velikokrat zoži le na materialni standard. Ampak to je veliko več. Materialni standard je pomemben. Ampak kvalitetno živiš, če zadovoljiš svoje ambicije, če znaš izkoristiti svoj čas, če živiš v zdravem , neonesnaženem okolju - Slovenci zaenkrat na srečo še vedno živimo v takšnem okolju - če živiš v družbi, ki je dojemljiva za pogovor o tem, kje bo tekla trasa avtoceste, kje bo sežigalnica odpadkov itn. Vse to so elementi kvalitete življenja. Če imaš dostopno knjigo, knjižnice, internet, ki je danes že pogoj življenja, če si računalniško opismenjen, če znaš uporabljati mobitel za več kot le za vprašanje, mama, ali je kosilo skuhano itn. To so te stvari.
Jaz ne mislim, da je odrešitev za to Forum 21. Ampak tudi Forum 21 z miselnostjo, ki bi se razvijala znotraj društva in bi jo društvo skupaj z mnogimi drugimi dejavniki širilo v slovenski družbi.
Vprašanje:
A če se ozreva v problematiko recimo regij in gospodarstva. Trbovlje imajo v zadnjem času visoko brezposelnost. Malo je aktivnega prebivalstva. Morda jih zdaj rešuje nekako Revoz, ki naj bi zaposlil nekaj sto ljudi. Vendar aktualna politika nikdar ni imela do te industrijske občine kakšnega pozitivnega odnosa, razen zdaj v zadnjem času, ko se je v tem predvolilnem času podaljšalo zapiranje rudnika Trbovlje Hrastnik. Kako gledate na to situacijo?
Milan Kučan:
Ob vseh spremembah v svetu - ne mislim političnih - bi se nam to zgodilo, tudi če ne bi imeli samostojne države. To govori o tem, da se človeška družba spreminja iz industrijske v poindustrijsko. Ob tem bi morali imeti odgovor, kaj s starimi industrijskimi centri, na katerih smo se pravzaprav redile, so živele in ustvarjale generacije Slovencev. Ker to niso samo Trbovlje. Podobno usodo so imeli Maribor, Ravne, Jesenice, tudi Celje na nek način, tudi Ljubljana na nek način, Idrija, še bi lahko našteval, Kamnik, Tržič…To so bila središča, ki so doživljala svoj velik vzpon v času industrializacije Slovenije. In tudi to spada k identiteti Slovencev, tudi industrijska tradicja, ne samo knjige, slikarstvo, umetnost. Odgovorov nismo imeli ali ne vseh, tudi ni bilo mogoče vseh imeti. Ampak nekaj bi jih morali imeti pripravljenih pravočasno. Dobro, je opravičilo, da smo živeli v turbuletnem času. Razpadala je ena država, nastala je druga, morali smo skozi vojno, izgubili smo trge, potem so sledile po mojem nepotrebne politične bitke, ki še zdaj trajajo in je bila pozornost namesto tem vprašanjem namenjena vprašanjem, od katerih ne bomo živeli ne mi ne prihodnji rodovi.
Ampak ni bilo pa vendarle ne narejeno tako malo. Poglejte Novo mesto.Če gledamo nazaj, Novo mesto praktično ni bil industrijski center. Danes je. Morebiti se bo lahko reklo, ker je bil Levičnik dovolj trmast, pa je naredil tam avtomobilsko tovarno in je potem imel poroko najprej z Angleži in potem s Francozi in se je pokazalo, da je to bila dolgoročna razvojna vizija. Poglejte Trimo, kaj je uspel narediti s pločevino in. s pametjo, ki je skrita v tem izolacijskem materialu, ko načrtuje objekte po svetu. Je tam Krka. Skratka so primeri, ki so drugačni od teh. Pa tudi celo Zasavje bi težko postavila pod ta imenovalec. Recimo Zagorje je naredilo zadnja leta nek velik razvoj. Ni mogoče reči, da je to samo zaradi zakona, ki je seveda pomembno pomagal, ali da je to samo zaradi iznajdljivosti župana Šagana, ki ima gotovo pri tem tudi svoj delež. Trbovlje, Hrastnik imata zdaj svoj zakon. Vprašanje je seveda, kako je bil uporabljen. Praktično je od vsega tam ostala cementarna, ki je v francoskih rokah. Seveda, lahko se postavi vprašanje, ali je pametno, da se je cementarno prodalo. Ampak pri tem je tudi vprašanje, ali bi bila lahko sama obstala, ali je imela dovolj kapitalskega zagona, da bi se modernizirala, zadostila naravovarstvenim predpisom itd. Skratka, niso vsi primeri enaki. Če greste naprej po Savi, so Radeče in so vsa tri velika mesta. Če greste ob Savinji nazaj, Laško. Tudi zelo zanimiv primer, kaj se da narediti in kaj bi se dalo v zdravilišču. Puščam ob strani pivovarno, ki je zgodba zase, čeprav v teh vročih poletnih dneh zelo aktualna. Ampak gledam zdravilišče, ki je bilo le zdravilišče in ni bilo namenjeno turizmu. Zdaj je tu zdraviliški turizem z velikimi ambicijami in če bi se nekoliko hitreje vrtela državna birokracija, bi najbrž tam že rasel zelo velik hotel visoko kvalitetne turistične ponudbe z novimi delovnimi mesti in tudi z denarjem za vest tisti konec.
Vprašanje:
Kako pa ocenjujete delo mag. Romana Matka, direktorja Zdravilišča Laško? Ste se srečali z njim?
Milan Kučan:
Veste, poznam ga zelo dolgo časa, še iz bivših časov. Skupaj sva bila aktivista, kot se je temu reklo takrat. Potem sem ga poznal kot predsednika izvršnega sveta in moram reči, da ko sem v prvem obdobju z njim sodeloval, nikoli nisem mislil, da se v njem skrivajo menedžerske sposobnosti in toliko talenta, kot ga ima. Kot zunanji opazovalec bi rekel tole: kje je največja skrivnost velikega uspeha? Najbrž v tem, da si je znal najti zelo dobre sodelavce. Če pogledate uspešne slovenske direktorje, mislim da bi brez izjeme ugotovili, da so to tisti ljudje, ki so sposobni ustvarjati velik socialni in človeški kapital – torej tisti, ki znajo delati z ljudmi, ki si znajo izbrati sodelavce in delati timsko in znajo to prenašati na celi verigi do delavcev, ki so zaposleni v njihovih podjetjih. Ne bom omenjal nekega podjetja, da ne bi rekli, da delam za koga reklamo - ampak zbrati deset tisoč članov kolektiva na nekem pic-nicu recimo ali srečanju, in za vsakega človeka najti dobro besedo in mu dati roko, to veliko pomeni za ustvarjanje pripadnosti firmi.
Vprašanje:
Kot Pirellijeva teza, da si lahko postavi ne vem koliko tovarn, a se mu lahko vse podrejo, v kolikor si ne more postaviti takega marketinga, kot ga ima, in sodelavcev, ki delajo v timu. To bi lahko bilo vodilo tudi za slovensko gospodarstvo, da je potrebno okrog sebe izbirati ljudi, ki imajo voljo in posluh do dela in ki imajo dobro razdelano tržno nišo.
Milan Kučan:
No, mislim, da se to tudi dogaja. Mogoče ni tako zelo razpoznavno ali še tako zelo izrazito. Ampak vendarle se to dogaja in usmeritev je pridobiti si mlajše sodelavce. Mislim, da je to zelo dobra kombinacija. Mlajši ljudje imajo prvič znanje, ki so ga imeli možnost pridobiti več kot mi, seveda ne brez njihovega velikega truda in velikih ambicij, imajo več poguma in nimajo tiste življenjske izkušnje, ki pravi, češ tveganja je preveč. Skupaj z ljudmi z življenjsko in poslovno izkušnjo daje to kombinacijo enega in drugega, znanja, smelosti, idej in poguma ter izkušnje in nekoliko skepse, in to je najboljša kombinacija.
Slišal sem zadnjič nekega velikega menedžerja iz sveta, ki pravi, da bi njegova korporacija nemudoma odpustila direktorja, če mu v petih letih, kolikor traja mandat, ne bi propadel noben projekt. Začudil sem se, kako, pa je zelo enostavno. Pomeni, da menedžer premalo tvega. Pomeni, da je »ziheraš«, kot bi rekli mi Slovenci in da njegovi projetki prinašajo premalo kapitalskega donosa. Potrebno je eno in drugo.
Vprašanje:
Povejte, gospod predsednik, ali menite, da Krka lahko ostane v slovenskih rokah?
Milan Kučan:
No, kot vidim, so mi zadnje čase pripisali spet nek velik vpliv in moč, da naj bi zaradi neke moje izjave zrasla vrednost Krkiih delnic. In to naj bi bila izjava, da Krka dolgoročno ne more ostati v slovenskih rokah. Moja izjava natančno tej gospe je bila, da kakor si želim, dvomim, da bo lahko Krka ostala samostojna glede na zakonitosti, ki vladajo v farmatevtski industriji. Pa ni taka samo farmacevtska industrija, tudi gumarska je npr. taka, kjer gre za koncentracijo na nekaj velikih igralcev na svetovnem trgu. Mislim, da jih je na gumarskem pet in te integracijske tendence se kažejo v farmaciji ravno tako. Lahko da bo Krka nosilec ene take integracije, ne vem. To morajo povedati strokovnjaki, zlasti ljudje v Krki. Lahko da bo šla po poti Leka, ne vem. Ampak kot laik mislim, da samostojna, takšna kot je zdaj, ne bo mogla ostati. Pa ne zato, ker ni dobra. Zato, ker je dobra. Ravno zato je zanimiva in ravno zato se precej tega farmacevtskega sveta vrti okoli nje. Ampak kot rečeno, moja izjava ni bila izjava o tem, da Krka ne bo mogla ostati v slovenskih rokah. Je to pravzaprav irelevantno.
Vprašanje:
Rast cen delnic lahko pripisujemo tudi temu, da gospod Kovačič z januarjem zapušča položaj vodilnega Krke in je tja postavil svojega dolgoletnega sodelavca in namestnika g. Colariča Verjetno ste v svojem življenju srečali oba, kakšna je vaše stališče do tega in ali je gospod Kovačič simpatizer ali član Foruma 21?
Milan Kučan:
On je oboje. On je marsikje in je prav, da so te vrste ljudje komunikativni in se gibljejo v različnih strukturah. No, poznam oba, dolgo let sta sodelovala. Krka ima svojo strategijo. Ne verjamem, da je o tej strategiji javnosti povedano vse in je to najbrž tudi prav. Nekaj je stvari, ki so povezane tudi s tako imenovanimi poslovnimi skrivnostmi. Za usodo Krke jaz nisem čisto nič zaskrbljen. Mislim, da je v pravih rokah in da bo tudi ostala v pravih rokah.
Vprašanje:
Gospod predsednik, zakaj imamo v Sloveniji tako malo tujega kapitala, zakaj se tuja podjetja ne odzovejo za investiranje v Sloveniji? Smo predragi, imamo previsok davek na dobiček, ali temu botruje kaj drugega?
Milan Kučan:
Težko je odgovoriti, ali je tujega kapitala veliko ali malo. Vsekakor Slovenija za svoj hitrejši razvoj in za uresničevanje ambicij, ki jih je predstavila tudi ta vlada v strategiji razvoja, potrebuje svež denar, ki ga doma nimamo. Torej rabimo tuje investicije. Ampak, to vprašanje je postalo predmet političnih razmerij v Sloveniji, eno od tistih. Kdo je za tuji kapital in kdo ni za tuji kapital? Te fronte niso prave fronte! Kakšen tuj kapital in s kakšnimi nameni in kaj Slovenci od prihoda tujega kapitala konkretno imamo!
Mislim, da se je Slovenija dobro zavarovala pred prihodom tako imenovanega špekulativnega kapitala, ki se giblje po svetu, ker ga je veliko, zato da pokupi podjetja, izčrpa njihovo substanco in jih potem proda ali pošlje v likvidacijo. Nam so gotovo najbolj koristne nove investicije, green field investicije, torej postavljanje podjetje na novo, odpiranje novih delovnih mest, prihod nove tehnologije in novega znanja in če hočete tudi novih ljudi. To kar se je npr. zgodilo zdaj v Revozu je tak primer, pa ni edini. Seveda se ne bo mogoče izogniti tudi prevzemom ali nakupom slovenskih podjetij. Ampak tu je vprašanje, s kakšnim namenom. Ali ohranjati in intenzivirati proizvodnjo ali vpeljati v obstoječa podjetja novo proizvodnjo ali pa preprosto prihajajo sem zato, da postopoma ukinejo proizvodnjo, kot se je to zgodilo v Tobačni. Pa ni edina, to grozi še marsikomu drugemu. Tako da ni enoznačnega odgovora na vprašanje, ali je premalo ali preveč tujega kapitala.
Naj ponovim, za nov investicijski ciklus, ki je ob drugih pogoj za večjo bolj stabilno gospodarsko rast, nam je tuj kapital potreben. Zakaj ga ni več? Tu je najbrž več odgovorov, ampak eden od najpomembnejših je po mojem tisti, ki sem ga zadnjič prebral v intervjuju mladega gospodarskega ministra g. Lahovnika, ki je dejal, da v tem trenutku v Sloveniji ni velikega komunalno opremljenega zemljišča, ki bi preneslo večjega tujega investitorja, ki bi v tem trenutku hotel investirati v Sloveniji. To pa seveda je vprašanje za državo in je vprašanje za lokalne skupnosti.
Vprašanje:
Ali mislite da bodo država in lokalne skupnosti poskrbele za to v naslednjem mandatnem obdobju? Predvsem vlada, smo v volilnem letu?
Milan Kučan:
Glede na to, da je to rekel minister, je pričakovati, da bo ta minister, če bo minister še naprej, poskrbel za to, če je to ugotovil. Imate pa primer, kot sva rekla že prej, v Zagorju, ki je pripravilo komunalno opremljeno zemljišče za nove investicije. Bral sem v časopisu, da se z nekim tujcem dogovarjajo za neko novo investicijo, ki naj bi nastala tam. Tako da tudi glede tega ni povsem enako, ni odgovor povsod enak. Mislim, da je razlogov za optimizem več kot za pesimizem, tudi glede tega vprašanja.
Vprašanje:
Gospod Kučan, volilno leto je, v vseh teh letih ste spremljali videli, slišali, tudi povezovali so vas z različnimi stvarmi , vendarle,ali mislite, da lahko v Sloveniji sploh razčistimo afere kot so Brnik, Maribor, orožarske afere, Nicolas Oman in vse te stvari, ki so nekako v Sloveniji pustile nek pečat. Ali menite, da se sploh lahko kdaj »razpucajo« do konca?
Milan Kučan:
Bilo bi, koristno, da bi se, ker se nerazčiščene zmeraj znova vračajo kot politično orožje ali orodje za medsebojno obstreljevanje. Ampak volilno leto ni primerno za razčiščevanje. Letos se ne bo razčistilo čisto nič.
Vprašanje:
Govori se, da naj bi bile letos najostrejše volitve v državni zbor, da bodo prali vse umazano perilo. Povejte, kako gledate na aktualno vprašanje prestopov. Ko govorimo o bivšem zunanjem ministru Ruplu, ki je bil ves čas v vseh govorih pripadnik liberalne demokracije, z dušo in srcem liberalec, nato se pojavi na političnem prizorišču Zbora za republike. Ko predsednik vlade predlaga njegovo razrešitev, pride v DZ kot samostojni poslanec, nakar ga opozicija in Janšev SDS predlaga za podpredsednika DZ. Ali je to moralno v politiki? Kako vi to ocenjujete? Vaše stališče, g. Kučan?
Milan Kučan:
Vsekakor sem pristaš tistih, ki so prepričani, da je Slovenija demokratična država. V demokratični državi vsakdo lahko uresničuje svoje politično prepričanje v tisti združbi, kjer misli, da ga bo lahko najbolj učinkovito uresničil, če seveda to politično prepričanje ima in kadar ga ima. Tako da s tega vidika je to mogoče. Ni tako zelo normalno, ampak je dopustno v demokratičnih državah. Je pa tako, da vsakdo, ki je polnoleten, za svoja politična dejanja tudi sam odgovarja.
Vprašanje:
Kaj si mislite o Zboru za republike? Prej pa še pomembnejše. Na Zboru za republiko naj bi bil predstavljen svet, ki naj bi bila vlada v senci. V njej so predstavljeni tudi obrambni, gospodarski in drugi programi. Na nekaterih listah je bilo opaziti imena oficirjev Slovenske vojske, ki sodelujejo v strokovnem svetu za obrambo. Ali je po zakonu dovoljeno, da se pripadniki Slovenske vojske opredelijo do politične opcije in sodelujejo v strankah?
Milan Kučan:
Tudi časniki Slovenske vojske ne živijo v političnem vakumu. Torej jim ni mogoče prepovedati niti političnega opredeljevanja niti aktivnosti, je pa to, kar pravite, dovolj nenavadno, vsaj za parlamentarne demokracije.
Vprašanje:
Kaj si mislite o Zboru za republiko?
Milan Kučan:
Zbor za republiko je, najbrž, ena od točk razprav o slovenski prihodnosti. Se je pa sam deklariral, povedal je zakaj je ustanovljen, s kakšnim namenom in do kdaj bo deloval. To je vse.
Vprašanje:
Ali vas je strah, v kolikor bi opozicija in Janez Janša prišli na oblast?
Milan Kučan:
Česa?
Vprašanje:
Janeza Janše.
Milan Kučan:
Ne, jaz se v življenju nikoli nisem bal, tudi v tistih hudih časih Miloševića ne, ne vem zakaj bi se bal lastnih, domačih ljudi.
Vprašanje:
Ali lahko naredite primerjavo med Forumom 21 in Zborom za republiko oz. kako ocenjujete vladni program gospodarstva. Ropov in Janšev?
Milan Kučan:
Veste kako. To strategijo razvoja je pripravila vlada in mislim, da je to zelo odgovorno dejanje, ker je to vlada, ki je vodila državo zadnja štiri leta in tudi najbolj ve, na katerih točkah je mogoče trditi, da se je model dosedanjega tranzicijskega razvoja izpel in kje ni več manevrskega prostora. Kje je torej potrebno iti v spremembe, tudi take, ki ne bodo zelo enostavne, ki bodo posegle v naše življenje. In če je kdo poklican, da na podlagi izkušnje z upravljanje države pripravi tako strategijo razvoja, je to gotovo vlada. Seveda, dokument je ponujen v javno razpravo. Kar pomeni, da se do njega lahko opredelimo vsi, tudi sedanja opozicija, navsezadnje tudi Zbor za republiko, ki je itak razglasil, da je njegov cilj ustvariti koalicijo strank, ki bodo na volitvah, računajoč na podporo državljanov, prevzele oblast. Ali jim bodo državljani zaupali in verjeli, se bo pokazalo šele zvečer po končanih državnozborskih volitvah.
Vprašanje:
Prosil bi vas za kratko pojasnilo, kaj pravite o sedanjem predsedniku vlade. Po novinarskih koluarjih se govori, da ste nekako mentor mag. Ropa. Včasih Vam pripisujejo, da ste njegov glavni svetovalec. Kako s pozicije bivšega predsednika gledate vlogo sedanjega predsednika države dr. Drnovška?
Milan Kučan:
Veste, mag. Rop je samostojen človek, polnoleten, z veliko znanja in izkušenj. Govoriti o njem tako, kot govorijo te govorice, je seveda veliko podcenjevanje. On ima svojo ekipo, svoje svetovalce. Res je, da me včasih vpraša za mnenje o kakšni stvari, jaz mu ga seveda tudi povem, kot vsakomur, kdor me za mnenje vpraša. Ali ga upošteva ali ne, je njegova stvar. Res pa je, da me za mnenje vpraša večkrat, ko me je vprašal bivši predsednik vlade.
Funkcija predsednika republike je pač funkcija, ki ima relativno malo pravne zamejitve. To daje precejšen manevrski prostor, da si način izvrševanja te funkcije, ki ima zelo malo pristojnosti, ustvari vsak človek na tej funkciji po svoje. Jaz sem resda bil prvi predsednik. S tem so se postavila neka merila v razmerju do predsedniške funkcije. Tradicije nimamo. Mislim, da bo o njej mogoče govoriti šele, ko se bo izmenjalo nekaj predsednikov.
Vprašanje:
Ali menite, da ima dr. Drnovšek isto podporo v ljudeh kot ste jo imeli vi, ko ste bili predsednik?
Milan Kučan:
No, ne vem, to bi se pokazalo na naslednjih volitvah, če bo še enkrat kandidiral.
Vprašanje:
Povejte mi, ali si kot bivši predsednik jemljete svoje obveznosti na protokolarnih zadevah sami ali vam jih določa nekdo drug, ali vam kdo postavlja kaj vse lahko delate oz. česa ne smete. Večji del ljudi se še vedno obrača na vas, glede na to, da vas dobro poznajo?
Milan Kučan:
Kar zadeva protokol. Tu so protokolarna pravila. Mi izkušnje z bivšim predsednikom nimamo, ker sem bil prvi predsednik, sem tudi prvi bivši predsednik in se pač merila postavljajo tudi glede mojega početja. Glede protokolarnega tretmana se nimam kaj pritožiti. Mislim celo, da je tega preveč. Ljudje se obračajo na mene, kadar so v težavah, tisti, ki mislijo, da jim lahko pomagam. To se mi zdi tudi normalno in pomagam, kolikor pač morem. Drugače pa so znotraj političnega življenja te države takšne, da bi bilo pravzaprav nenavadno, če ta naša demokracija ne bi še vedno kazala znakov nekih otroških bolezni. Ampak mislim, da je tega čedalje manj in da se vendarle vzpostavljajo merila in pravila, ki se jih bo potrebno in se jih držimo.
Vprašanje:
Ali ste se že odločili, kateri politični stranki boste 3. oktobra zaupali svoj glas. Mislimo si lahko, katero opcijo podpirate. Vendar je počasi čas, da to vendarle poveste? Nam lahko zaupate?
Milan Kučan:
No, jaz sem bil dobršen del svojega mandata zvezan s to koalicijo, ki je vodila državo ta zadnja leta. Mislim, da je delala dobro, da je delala uspešno. Delala je seveda tudi napake in jih je pripravljena priznati in tudi popraviti. Torej moj glas bo šel za to koalicijo oz. za eno od strank te koalicije z željo in pričakovanjem, da bo dobila mandat in uspešno vodila državo tudi naprej.
Seveda to ne pomeni, da ne prisluhnem tudi predlogom, ki jih zadnje čase pogosto slišim, česa vse ne bi smel početi kot bivši predsednik, kaj se spodobi, kaj je evropsko in kaj ni. Jaz za sebe pač mislim, da mi je dovoljeno vse, kar je dovoljeno državljanu te države in tako bom tudi storil državljansko pravico iti na volišče in oddati svoj glas za tistega, ki se mi zdi najbolj primeren, da bo nosil odgovornost za upravljanje države.
Vprašanje:
Ali lahko pričakujemo, če ne letos pa morda kdaj pozneje, da Forum 21 postane politična stranka?
Milan Kučan:
Torej, skladno z nameni in cilji Foruma ni, da bi postal stranka. Dokler bom po volji njegovih članov jaz predsednik tega društva, se bom zavzemal za to, da ne bo postal stranka. Tudi ne vidim potrebe po tem, da bi v slovenskem političnem prostoru morala nastati še kakšna stranka, čeprav nekateri očitno mislijo drugače in ustanavljajo stranke, ki bodo šle na volitve in bodo morebiti celo uspešne. Mislim, da je s strankarskega vidika slovenski prostor itak prenasičen in da ni do konca strukturiran in da je to še pred nami. Ampak če sprašujete po mojem političnem angažiranju na strankarski način, se nisem do zdaj in se tudi v prihodnje ne bom.
Vprašanje:
Gospod Kučan, ali ste kdaj žalostni?
Milan Kučan:
Sem. To je človeško. Ne prepogosto, ker sem po naravi optimist. Žalosti me pa seveda marsikaj, kar se dogaja v slovenski politiki in kar pripisujem politični neumnosti ali kratkovidnosti in kar mislim, da Slovencem to gotovo ne koristi.
Vprašanje:
Vendarle, še enkrat, ali to pomeni, da boste svoj glas 3. oktobra zaupali Liberalni demokraciji?
Milan Kučan:
Ne. To pomeni, kar sem povedal. Eni od strank sedanje koalicije gotovo.
Vprašanje:
Hvala lepa za pogovor. Vse dobro in naj vam zdravje služi še na mnoga leta.
Milan Kučan:
Tudi vam in tudi najinim poslušalkam in poslušalcem.