Pogled na Slovenijo po petnajstih letih za TVS
Odmevi, 23. junija 2006
Iz pogovora Milana Kučana za Televizijo Slovenija:
MILAN KUČAN : Danes posebne pripravljenosti za kakšen zelo širok družbeni dialog ne vidim, kvečjemu za dialog med strankarskimi vrhovi. Ne vidim, da bi bili prepoznani strateški projekti, čeprav posegi dejansko spreminjajo vrednotni sistem Slovencev. Spreminjajo tudi integriteto Slovenije. Hkrati tisti, ki sicer upravičeno govorijo o takratni veliki enotnosti, govorijo že tudi o takratni neenotnosti s tem današnjim proslavljanjem, ker govorijo, kdo je bil bolj in kdo manj za osamosvojitev, kdo je bil recimo proti zakonom, ki so se takrat sprejemali. Tako je bil že Demos neenoten, na nekatere ustanove se sploh pozablja. Recimo ne omenja se ljudi, ki so takrat vendarle opravljali pomembne funkcije, recimo generala Slaparja, Zlobca, Omana, Pluta, Kmecla. Mislim, da bo to spet ena zamujena priložnost.
TANJA STARIČ: Bili ste kritični tudi do aktualne vlade, do tega, kar se zdaj dogaja. Omenili ste, da vlada seveda ima mandat za spremembe, da pa so te spremembe pregloboke. Govorili ste celo o spreminjanju identitete Slovenije. Zakaj tako menite?
KUČAN: Vlada je gotovo dobila mandat za spremembe. Predstavniki takratne opozicijske koalicije so tudi govorili o tem, kaj je treba spremeniti: korupcijo, klientelizem, da je treba umakniti državo iz gospodarstva in tako naprej. Ali se te spremembe dogajajo ali ne, to lahko vsakdo presodi sam. Jaz mislim, da se prav te spremembe ne dogajajo. Dogajajo pa se zelo globoki posegi na področju šolstva, zdravstva, oži se prostor javnega v korist zasebnega. Spreminjajo se nekatere vrednote, prav tiste, ki so nas družile v osamosvojitveni projekt in ki so tudi zapisane kot temeljna načela v slovensko ustavo. Te spremembe so v svojih posledicah veliko bolj dolgoročne kot je vsakokratni mandat vlade. In nisem prepričan, da so sedanje vladajoče strukture za to dobile mandat. O teh stvareh bi bilo vsekakor potrebno dogovoriti, in omogočiti širok družben dialog.
STARIČ: No pa vendarle, vlada poziva k partnerstvu za razvoj. Večina slovenskih strank razen Liberalne demokracije je to partnerstvo tudi podprla. Vi ste se že izrazili skeptično do tega projekta. Ali ni partnerstvo v bistvu neka oblika političnega soglasja o spremembah, ki pa, tu se verjetno vsi strinjamo, so potrebne?
KUČAN: Torej, so razlike med političnim soglasjem strank in družbenim soglasjem. Vsi naši veliki projekti do sedaj so imeli družbeno soglasje, so bili verificirani na referendumih. Politično soglasje je drugo. Bilo je potrebno tudi v izpeljavi plebiscita, če vas spomnim. Takrat sta tekli dve veliki razpravi. O zakonu o referendumu, kakšna naj bo formalni okvir zakona, ki bo dajal slovenski plebiscitni odločitvi visoko kredibilnost, tudi mednarodno. Zato je bil potreben sporazum strank, ker je takrat med njimi vladalo veliko nezaupanje, ali se zavezujejo, da je plebiscit njihov skupen projekt in da si zaslug, ker zanj skupaj prevzemajo odgovornost, potem ne bo prisvajala nobena stranka. Dostikrat sem že rekel, odgovornost je bila skupna. Kako je s prisvajanjem zaslug, to lahko vidite tudi danes. Torej, takratna situacija ni identična današnji. Danes družbenega soglasja o po moje kardinalnih spremembah ni. Je morebiti strankarsko soglasje, soglasje večine strank. Sporazum o partnerstvu pa ima po moji sodbi dve napaki. To ni bilo soglasje oziroma poziv: skupaj premislimo, kakšne spremembe so v Sloveniji potrebne. Ampak je bil poziv: vlada je predlagala 70 ukrepov. Zdaj vas mi pozivamo, da se nam pridružite v sprejemanju zakonodaje. Kdor ne bo zraven, pa deluje zoper slovenske nacionalne interese. To je seveda bistvena razlika. To je prva napaka. Druga napaka pa je ta izločitveni kriterij z zapovedovanjem: kdor je za, torej kdor je z nami, je lahko vštet v nosilce nacionalnega interesa. Kdor pa ima pomisleke in kritične zadržke, ta pa deluje zoper interesa slovenskega naroda.
STARIČ: No, govoriva o 15. letnici osamosvojitve. Ocenjujeva to obdobje. Dejstvo je, da ste prav vi v 90. letih na nek način označili ta slovenski politični prostor in se potem na nek način umaknili. Vprašanje, ki verjetno zanima tudi naše gledalce je: se boste vrnili v aktivno politiko? Razmišljate o tem?
KUČAN: Moj odgovor na to vprašanje je vselej enak. Ko enkrat stvar preteče, je mimo in se nima smisla vračati. Še posebej, če so okviri tega preteklega dogajanja - katerega akter je bil in ki bi bil edini recimo morali kapital - skozi sedanje dogajanje tako zelo zoženi, da ne morem reči drugače, kot da se nadaljuje težnja po novi zgodovini ali po drugačni interpretaciji zgodovine Slovencev. Ne samo tiste med drugo svetovno vojno in po njej, ampak tudi zdaj že tega petnajstletnega obdobja. S tem se najbrž pripravlja novo zgodovinopisje za učbenike, na osnovi katerih se bo potem učila domovinska vzgoja. To pa je nekaj, s čimer bi se težko sprijaznil, če bi stopil v aktivno politiko.