Na policistih in pripadnikih Teritorialne obrambe je bila posebna odgovornost
Cerklje, 23. junij 2001
Slovesna obeležitev desete obletnice samostojnosti na zboru veteranskih organizacij in borcev NOB
Spoštovani veterani osamosvojitvene vojne, borci Cankarjeve brigade in drugih partizanskih enot, dragi prijatelji in znanci,
V teh dneh se ob številnih priložnostih spominjamo velikih dogodkov pred desetimi leti, ko smo Slovenci razglasili samostojno Slovenijo. Odločitev o svoji državi smo morali že naslednji dan braniti v vojni, ki nam jo je vsilila nekdanja federalna vojska.
Vsak od nas ima na leto 1991 in zadnja leta razpadajoče jugoslovanske države svoje spomine in iz tistih časov osebne izkušnje. V vseh nas pa še vedno ostaja prepričanje, da velikega osamosvojitvenega dejanja in tudi vojaške zmage ne bi zmogli, če ne bi bili enotni v zavesti, da imamo prav in da stoji da našo odločitvijo visoko moralna utemeljitev. Ta nam je dajala moči za združitev naše volje in dejanj, ki so bile izraz izjemnega medsebojnega zaupanja in človeške solidarnosti. Izjemna je bila ta povezanost in enotnost, tako kot so bili posebni tudi tisti časi. Odločitev je imela skoraj popolno podporo vseh Slovenk in Slovencev in večinsko soglasje državljank in državljanov neslovenske narodnosti. Decembrski plebiscit leta 1990 je to samo potrdil.
Na vas, takratnih policistih in pripadnikih Teritorialne obrambe, je bila posebna odgovornost, da prvi, z orožjem ubranite novo državo in zvezni vojski preprečite, da zasede prehode na državni meji ter komunikacijska središča. Širom Slovenije ste jo srčno branili z velikim pogumom in z visoko moralo, ki je bila naša največja prednost v boju z veliko bolje oboroženim nasprotnikom. Izid je znan. Svoboda je bila ubranjena, demokratična odločitev zavarovana, in po brionskem mirovnem sporazumu, ki je prvi mednarodni sporazum, ki ga je podpisala Republika Slovenija, je jugoslovanska armada že leta 1991 zapustila slovenska tla.
Ni bilo prvič, da smo slovenski ljudje bili primorani braniti svojo zemljo z orožjem v roki. In ni bilo prvič, da smo v tem boju zmagali. Zmagali so v boju za severno mejo Maistrovi borci. Skupaj z zavezniki so zmagali tudi slovenski partizani v narodovi najhujši preizkušnji v drugi svetovni vojni. Zato je ob današnji priložnosti prav, da se spomnimo tudi oseminpetdesete obletnice partizanskega napada, bilo je to 7. julija 1943, na takratno nemško letališče prav na tem mestu in da izrečemo občudovanje in spoštovanje do vseh tistih slovenskih hčera in sinov, ki so se v težkih časih 1941 - 1945 pogumno uprli okupacijskemu nasilju in v velikem demokratičnem zavezništvu sodelovali v zmagovitem spopadu z nacističnim in fašističnim zlom. Tudi njihova dejanja so vtkana v temelje naše državnosti in imajo častno mesto v zgodovini slovenskega naroda.
Vabim vas, da se z globokim spoštovanjem spomnimo in s spoštljivim trenutkom tišine počastimo spomin na vse padle in ubite v narodnoosvobodilni vojni in v osamosvojitveni vojni za Slovenijo in tudi na današnjem zborovanju izrečemo sožalje njihovim svojcem.
Spoštovani in dragi prijatelji,
Tudi po desetih letih lahko le obžalujemo, da so takratni zvezni in srbski organi napačno presojali položaj v Jugoslaviji. Napačno so presodili in tudi precenili sposobnost in pripravljenost tedanje zvezne armade za vojaško reševanje političnih nesoglasij med narodi in republikami skupne države. Napačno so tudi presojali in podcenili enotnost in odločenost slovenskega naroda in vseh prebivalcev Slovenije, da iz takratnega brezupa stopimo na samostojno pot, na pot svobode in upanja, trdne odločenosti, da za svojo usodo sami prevzamemo odgovornost. In napačno so ocenili sposobnost in pripravljenost naše Teritorialne obrambe in tedanje Milice, da ubranita novo samostojno državo. Spregledali so tudi priprave Manevrske strukture narodne zaščite, znotraj katere so povsem legalno tekle priprave na vojaško obrambo mlade države. Te napačne ocene so privedle do neželenega vojaškega spopada, do vojne za samostojnost, suverenost, za ozemeljsko celovitost in za dostojanstvo nove evropske države - Republike Slovenije. Na obeh straneh so padala mlada življenja, ki jih iskreno obžalujemo, a so napadalci morali vedeti, da bo orožje zahtevalo žrtve. Opravičila za takšno nasilje nad Slovenijo ni bilo in ga tudi ni moglo biti. Še posebej, ker svoje odločitve nismo sprejeli ali uveljavili zoper nikogar drugega in ne v škodo enakih pravic drugih. In tudi ne brezbrižno do usode tistih, s katerimi smo dotlej živeli v skupni državi.
Tudi tokrat se je potrdila znana izkušnja. Kdor misli, da je močnejši, je tako zagledan v svojo vojaško moč, da mu je uporaba sile najlažji in najhitrejši način za reševanje problemov in sporov in za zagotavljanje svojih interesov. Kaj hitro je pripravljen pozabiti vse svoje dotedanje načelne besede o sodelovanju, o mirnem sožitju in mirnem reševanju sporov. Prav to se je zgodilo tudi tedanjemu političnemu in vojaškemu vodstvu nekdanje skupne države. Zato je verjelo, da lahko s silo pokori tudi Slovenijo.
Zmotilo se je in doživelo poraz. Slovenija se je zavedala pravičnosti svojih interesov in svoje pravice do lastnega odločanja o svoji usodi. Slovenija se je trdno odločila in se je zavedala svoje moči. Zaupala je v sposobnost in pripravljenost svoje Teritorialne obrambe in svoje Milice, da se po potrebi tudi z orožjem upreta nasilnim posegom zvezne vojske. Dokazali sta, da je bila njuna organiziranost in strokovnost na visoki ravni in sta na svojem ozemlju bili sposobni organizirati učinkovito obrambo zoper številčnejšo in bolje oboroženo, vendar bistveno manj motivirano in celo demoralizirano JLA.
V takratnem Predsedstvu republike in nasploh v vodstvu Slovenije smo se zavedali nevarnosti, da bi se začetni spopadi lahko razširili v širšo in dolgotrajnejšo rušilno vojno z vsemi posledicami za naše ljudi in za naš prostor, kakršnim smo bili pozneje priča in žal smo jim še danes v drugih delih nekdanje skupne države. Vedeli smo, da mednarodna skupnost naši odločitvi ni naklonjena in da marsičesa, kar je bilo povezano s krizo v takratni skupni državi, ne razume. Vzporedno z vojaškim odporom smo zato storili vse tudi na političnem, informativnem in diplomatskem področju, da bi to preprečili. Skupaj z vami in predvsem zaradi vašega junaštva nam je to tudi uspelo. Svojo samostojnost smo dosegli in ubranili, to lahko rečemo, z najmanjšimi možnimi izgubami na obeh straneh. Dokazali smo tako nasprotniku kot tudi mednarodni skupnosti, da nam je bila vojna vsiljena, da je sami nismo želeli niti je nismo začeli, da pa smo bili odločeni uporabiti vsa dovoljena sredstva za zakonito samoobrambo in uveljavitev svoje demokratične odločitve o samostojnosti.
Temelj te odločnosti in te moči so bili enotnost, narodna zavest in ponos slovenskega naroda, enotna podpora vseh prebivalcev naše republike osamosvojitvenim in obrambnim prizadevanjem, ter močno vojaško izročilo našega naroda. Temelj naše odločnosti in poguma je bil narodno zaveden in odločen pripadnik Teritorialne obrambe in Milice. Temelj te naše moči ste bili vi, ki ste neposredno sodelovali v tem vojaškem spopadu in v njem zmagali.
Na sodelovanje v tem dogajanju, na miroljubno, zakonito in racionalno ravnanje in delovanje v političnem in v vojaškem osamosvajanju, na odgovorno skrb, da bi bilo čim manj žrtev, predvsem pa na končni uspeh osamosvajanja, smo lahko ponosni vsi Slovenci in vsi prebivalci naše države. Na svoje delovanje ste lahko ponosni vsi neposredni udeleženci vojaških operacij, ki ste se jih udeležili kot pripadniki Teritorialne obrambe, Milice in drugih državnih organov Slovenije. In na vas, na udeležence vojne za Slovenijo, smo ponosni mi vsi.
A vendarle moramo zdaj, bolj kot kadarkoli doslej, misliti in delati predvsem za prihodnost naše države, za srečno in varno življenje njenih ljudi. Potrebna bosta nova zmagovalna volja in pogum, da oblikujemo Slovenijo kot vzorno evropsko državo in kot priložnost za prijazno življenje prihodnjih rodov. Spomini na preteklost naj nam bodo pri tem vzpodbuda in moralna podpora, da bomo izbirali prave in učinkovite poti. Verjamem, da boste tudi vi, udeleženci današnjega zborovanja, pri tem sodelovali z enako vnemo, kot ste jo pokazali pred desetimi leti. Verjamem, da ste iz srca privrženi svoji, naši skupni državi, da se veselite in da ste ponosni na vse, kar smo v njej v teh desetih letih dosegli in ustvarili.
Srečno vsem vam in vsem slovenskim ljudem dobre volje.