Na mednarodni konferenci Zveze Romov Slovenije
Murska Sobota, 23. marec 2007
Spoštovane gospe in gospodje,
trenutek, v katerem se odvija naša današnja razprava, se mi zdi dobro izbran. Najprej, ker je Slovenija tik pred sprejetjem zakona o romski skupnosti, in drugič ker upam, da je tudi pred razpletom položaja družine Strojan, nam v Sloveniji dobro znane zgodbe, ki je na poseben način pokazala na neprijetne resnice o tem, kakšna sta položaj in odnos oblasti do romske skupnosti v Sloveniji.
Moje izhodišče je, da o položaju Romov v Sloveniji ni mogoče razpravljati, ne da bi pogledali, kakšen je odnos do manjšin v družbi ali državi na sploh in ali ga je možno posplošiti na položaj Romov. To je del širšega vprašanja enakopravnosti in varstva manjšin ter njihovih posebnih pravic in del še širšega vprašanja odnosa do človekovih pravic. Pravice manjšin so del in bistvena sestavina človekovih pravic, ki jim države, ki se želijo prepoznavati kot demokratične, posvečajo posebno pozornost. Zato
zagotavljajo manjšinam posebno pravno
varstvo in nadzor nad njegovim uresničevanjem,
tako s standardi, ki se jim posamezne države zavežejo in so zajeti v normativno ureditev, pa tudi z uveljavljanjem teh standardov v konkretnih družbenih odnosih s sistemom nadzora nad njihovim spoštovanjem. Po mojem mnenju je mogoče postaviti tezo, da položaj manjšin govori o demokratičnosti sleherne družbe.
Kar zadeva normativno raven, sodi Slovenija med zgledne države. Že pred državno osamosvojitvijo, v pripravi na plebiscit decembra leta 1990, se je Slovenija zavezala spoštovanju najvišjih standardov varovanja človekovih pravic, posebej tudi manjšinskih pravic. Zavezo iz Listine o dobrih namerah, ki se jo najbrž še spomnite, je uveljavila tudi v ustavi, ki je bila sprejeta leta 1992, in v pozitivni zakonodaji. Slovenija je prevzela in podpisala tudi vse mednarodne konvencije, ki se nanašajo na ta vprašanja. To je tudi razumljivo, saj je bil prav fenomen človekovih pravic, vključno s fenomenom posebnega položaja in zaščite manjšin ena glavnih točk konfrontacije znotraj takratne Jugoslavije. Slovenija je bila nosilka stališča, da se demokratičnost družbe razpoznava prav skozi odnos do človekovih pravic ter položaja in posebnega varstva manjšin. Vi veste, kakšne so bile takratne konfrontacije, pa tudi kakšna je bila usoda razpleta, najprej na XIV. kongresu zveze komunistov Jugoslavije, kasneje pa skozi dolg proces žal tragičnega razpadanja Jugoslavije, v katerem se je odnos do človeka, njegovega dostojanstva in njegovih pravic razgalil do konca v vojnah in nasilju, ko so bile najbolj grobo kršene prav temeljne pravice, tudi pravica do življenja.
Na ravni prakse pa prihaja do odstopanj od normativne ureditve, glede katere sodi Slovenija med zgledne države. V tem Slovenija pravzaprav ni nikakršna izjema. V svoji pragmatični naravnanosti oblast povsod zelo pogosto podleže skušnjavi, da posega v človekove pravice. Ubira krajše poti, bližnjice in tu se pogostokrat pokaže resničnost stare ljudske modrosti, da je bližnjica dostikrat najdaljša in ne najkrajša pot med dvema točkama. Tudi pri problemu Strojanovih, ki ga je Slovenija reševala po hitrem postopku, po bližnjici, se je pokazalo, da je to zelo dolga pot. Ko pravim, da Slovenija glede tega ni nikakršna izjema, pa odstopanja prakse od normativnih rešitev ne jemljem kot opravičilo, pač pa kot izhodišče za vprašanje, ali obstojijo državne institucije, ki opozarjajo oblasti na kršitve in posege korigirajo, in še posebej, kako se na opozorila demokratičnih organov, ustanovljenih v ta namen, odzivajo oblasti.
Slovenija vse te ustanove ima, od civilnodružbenih ustanov, varuha človekovih pravic, celotnega pravosodnega sistema, vse do ustavnega sodišča in naprej do sodišča za človekove pravice v Strassbourgu. Bolj problematično se mi zdi, kako se na opozorila o kršitvah človekovih pravic in o nedopustnih posegih v pravice odzivajo oblastni organi. Žal tu situacija ni tako zelo optimistična. Kmalu po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju, ko je Slovenija dobila zelo visoko oceno tudi zaradi odnosa do človekovih pravic, se je pokazalo, da na opozorila o posegih v človekove pravice in o kršitvah Slovenija reagira pravzaprav odbojno. Za ilustracijo naj omenim samo odnos do "izbrisanih" in sploh na način nastanka fenomena "izbrisanih" v slovenskem političnem in pravnem življenju. Ne gre samo za odnos do opozoril nevladnih organizacij, ampak tudi do opozoril varuha človekovih pravic. Veste, kakšno usodo je doživljal donedavni varuh človekovih pravic g. Matjaž Hanžek s svojim opozarjanjem. Ne gre samo za odnos do njega, ampak za načelni odnos do te institucije. V praksi se je pokazalo, da aktualna politika, pa ne mislim samo sedanje, ampak tudi že prejšnje, in zlasti izvršilna oblast bodisi ne razume vloge varuha človekovih pravic bodisi misli, da na nekatere kršitve človekovih pravic, po načelu opoturnitete, varuh ne bi smel opozarjati. Še posebej ne naslavljati
opozoril na Svet Evrope ali na druge evropske institucije, čeprav je Slovenija članica Sveta Evrope in Evropske Unije in to niso tuje ali izvendržavne institucije. To je del našega sistema, v katerega smo vstopili, z vsemi pravicami in obveznostmi. Še bolj problematično se kaže ta odnos glede odločitev ustavnega sodišča. Tu imamo Slovenci takšne in drugačne izkušnje. Ko gre za položaj slovenske manjšine v Avstriji, se dostikrat sklicujemo na odločitve avstrijskega ustavnega sodišča in opozarjamo, da jih zlasti deželne oblasti na Koroškem ne izvršujejo. V nekaterih primerih pa v odnosu do odločitev našega lastnega ustavnega sodišča v Sloveniji sami ravnamo enako.
O stanju človekovih pravic v Sloveniji obstojijo različne ocene. Ker je vsaj del slovenske politike tako zelo občutljiv na to, kaj o nas mislijo Združene države Amerike, je morebiti dobro prebrati poročilo State Departmenta o stanju človekovih pravic v Sloveniji za leto 2006, ki je bilo objavljeno pred kratkim, ker se ga različno tolmači. Mislim, da elementarna politična poštenost zahteva, da poročilo beremo tako, kot je napisano. V njem so zapisana nekatera zelo kritična opozorila. S sprenevedanjem, da to ni kritika, ne koristimo dobro niti samim sebi, še manj pa reševanju problemov, na katere poročilo opozarja. Tudi če bi šlo za eno samo kršitev, tudi če bi šlo za enega samega človeka, bi se oblast, ki je demokratična, morala na to zelo pazljivo odzvati. Nekaterih ugotovljenih kršitev se v Sloveniji bodisi ne zavedamo dovolj občutljivo ali pa kažemo nepripravljenost, morebiti tudi nesposobnost, da jih rešimo in odpravimo iz našega političnega življenja. Mislim na že omenjene "izbrisane"; na položaj medijev, ki so se znašli pod političnimi pritiski, ki ogrožajo njihovo neodvisnost; tu so sodni zaostanki in druge stvari, ki jih poznamo. Nekatere kršitve se celo ponavljajo in jih je mogoče najti v vsakoletnih poročilih ne samo varuha človekovih pravic, ampak tudi mednarodnih organizacij.
Normativne ureditve, o kateri govorim, ne štejem za vsemogočno, pa tudi ne za prevladujoči kriterij. Zdi se mi pa zelo pomembna, ker izraža stanje duha in zavest o pomenu človekovih pravic, ki se jim družba in država zavezujeta. In seveda zato, ker normativna ureditev služi tudi kot kriterij, po katerem ocenjujemo skladnost izražene volje in stanja zavesti, deklarirane v normativni ureditvi, z vsakodnevno prakso. O stanju človekovih pravic, tudi kolektivnih, pa odloča praksa. In med tema dve nivojema obstoji razkorak.
Kar zadeva Rome v Sloveniji, urejajo njihov položaj in posebne pravice ustava in trinajst področnih zakonov. V 45. členu ustava govori tudi o tem, da je ta položaj potrebno urediti s posebnim zakonom. G. Baluh je že govoril o tem, da je ta zakon zdaj v zadnji fazi sprejemanja in bo najbrž, takšen kot je, tudi sprejet. Seveda lahko na ta zakon lahko gledamo z različnih vidikov. Gotovo ni idealen, kot noben zakon. Ampak v okviru celotne pravne ureditve, skupaj z določili v ustavi in z določili v teh trinajstih področnih zakonih, ki sem jih že omenjal, zagotavlja ta zakon dovolj celovito pravno varnost romske skupnosti v Sloveniji. Zagotavlja jim poseben položaj in tudi zaščito njihovih pravic.
Osebno se mi zdi najpomembnejši zakon o lokalni skupnosti, ki določa, da imajo Romi v občinah, kjer živijo na bolj strnjenih območjih ali v večjem številu, v občinskih svetih svoje posebne romske svetnike. Torej od dvajsetih občin se je to zgodilo v devetnajstih. V eni še zmeraj ne. Ta ureditev se mi zdi pomembna zato, ker neposredno vključuje Rome v aktivno reševanje vseh vprašanj življenja in razvoja občine, v kateri živijo. Torej ne samo vprašanj, ki neposredno zadevajo njihove posebne probleme ali njihove posebne interese, ampak so s tem Romi dobili vzvod, prek katerega lahko sodelujejo pri reševanju vseh vitalnih problemov, s katerimi se ukvarjajo občine preko občinskih svetov, ko urejajo vprašanja življenja in razvoja svoje lokalne skupnosti. Preko svojih svetnikov Romi s tem prevzemajo neposredno odgovornost tudi za urejanje vprašanj sožitja, kajti sodelovati v upravljanju občine ni samo pravica, ki jo daje ta zakon, ampak je tudi dolžnost. S to rešitvijo so Romi načeloma postali subjekt upravljanja svoje lastne usode.
Kot kaže nekajletna praksa delovanja svetnikov, je njihov uspeh odvisen od dveh stvari. Prvič od njihove aktivnosti in od utemeljenosti stališč, s katerimi se zavzemajo za reševanje problemov v svetu občine, še posebej če zmorejo seči preko svojih osebnih interesov tudi na vprašanja, ki so v širšem interesu občanov. To je v veliki meri odvisno tudi od njihovega razumevanja, da pomeni izvolitev na funkcijo izjemno zaupanje njihovih rojakov in da je tudi odgovornost obojestranska: njihova do romske skupnosti in tudi romske skupnosti do njih, s tem da jim pomaga pri uveljavljanju te odgovorne vloge. In drugič, njihov uspeh je odvisen od pripravljenosti neromske večine v občinskih svetih, da je sposobna pokazati razumevanje za probleme Romov in vzpostaviti dialog z njimi v iskanju skupnih in za vse sprejemljivih rešitev. V vrsti občin, kjer v upravljanju javnih zadev sodelujejo tudi romski svetniki, gre za zahtevna vprašanja. Za vprašanja, ki so se kopičila vrsto let in jih ni mogoče rešiti v kratkem času z eno potezo ali samo s prisotnostjo romskih svetnikov. Je pa pomembna njihova prisotnost, ker omogoča tudi drugačen pogled na možne rešitve, kot je pogled tistih, ki imajo v svetih večino, torej neromske skupnosti. Temeljni problem pri tem pa je zaupanje.
Integracijo Romov v socialno okolje, v katerem živijo, dostikrat otežujejo tradicionalni pomisleki, predsodki, nezaupanje in odpori, tudi nestrpnost večine, včasih tudi nestrpnost romske manjšine. Pod vplivom teh predsodkov in nestrpnosti, ko se stvari politično segrejejo do vrelišča, ni mogoče sprejemati dobrih odločitev. To je pokazala slovenska praksa. Ne samo v primeru Strojanovih. Mislim tudi na odločitev, sprejeto pred dvema letoma o šolanju romskih otrok v Novem mestu. Niti ena niti druga po moji sodbi ne zdržita načelne presoje.
Ne glede na te težave je po mojem mnenju vsekakor potrebno ohraniti in razvijati rešitev z romskimi svetniki, ki je dana z zakonom o lokalni skupnosti. Potrebno je razumeti, da ta rešitev Romom omogoča, da sodelujejo pri prevzemanju odgovornosti za urejanje lastnega položaja in razmer, v katerih živijo, in da se s tem spreminja tudi njihova odgovornost. Spreminja pa se tudi odgovornost večine v skrbi za reševanje teh občutljivih vprašanj. Večja ko je možnost, da romska manjšina sprejema odgovornost za svoj položaj, manjša je potreba, da to odgovornost v celoti nosi večina. Če rečem drugače, večja ko je odgovornost Romov za njihov položaj, manjša je odgovornost večine za to. V okviru načel, seveda, ki jih razumemo z pravno državo.
Razmerje med manjšino in večino nasploh, če govorim na načelni ravni in ne le o odnosu med romsko manjšin in neromsko večino, razkriva demokratično podobo družbe. Na tem izhodišču je bila dolgo let nazaj grajena slovenska manjšinska politika. Tudi zaradi izkušenj, ki smo jih imeli Slovenci kot majhen narod v večnacionalnih državah skozi svojo zgodovino in tudi zaradi dejstva, da imamo Slovenci manjšine tako rekoč v vseh sosednjih državah in dobro vemo, kakšna sta njihova usoda in položaj. Po mojem trdnem prepričanju se demokracija najbolj verodostojno kaže kot demokracija za drugačne, ne za večino. Demokratičnost večine se kaže v razmerju do tistih, ki so drugačni po jeziku, kulturi, nacionalni, verski ali rasni pripadnosti. Demokracija je po moje tudi odgovornost večine za manjšino, čeprav je tudi manjšina odgovorna do večine. Demokracija je neke vrste pozitivna diskriminacija. Zato, da bi zavarovala manjšine in njihovo pravico do drugačnosti, priznava večina manjšinam več pravic ali posebne pravice, ki jih sama nima. V tem se izraža njena solidarnost z manjšino, njena strpnost in demokratičnost. Ob tem pa je ključno ugotoviti, ali obstoji razlika med normo in življenjem in ali obstoji volja zbližati življenje z normo, ali obstoji volja, da se ta dostikrat opaženi razkorak med enim in drugim nivojem zmanjšuje. Na to ni mogoče odgovoriti niti enostavno niti nasploh. Razlika nedvomno obstaja. Razlika obstaja že med občinami.
Znano je, da Grosuplje kljub zakonu, ki to občino zavezuje, noče ali ne more uresničiti zaveze iz zakona. Da ne govorim o politično bolj razvpitih primerih. Ob Strojanovih bi rad rekel samo to, da je problem širši in nas opozarja na več stvari. Predvsem naj nas opozarja, da napak ne bi ponovno zagrešili, če bi prišlo do podobnih stvari. Govorim med drugim o treh zelo pomembnih stvareh. Prvič o nesposobnosti ali majhni sposobnosti sožitja obeh strani znotraj ene lokalne skupnosti. Ne gre samo za reagiranje neromske večine v občini Ivančna Gorica v Ambrusu, ampak gre na drugi strani tudi za nesposobnost sožitja pri tej romski družini. Drugič gre za nereševanje vzrokov oziroma za neodpravljanje ovir za sožitje, ki so se kopičile dolgo vrsto let, ker je odpovedala pravna država. Ustrezni organi v občini so se na opozorila občanov in v vasi dolgo časa delali gluhe, vse dokler stvari niso izbruhnile v tako kritični obliki, da je bilo potrebno intervenirati.
Tretji problem je problem reagiranja oblasti v zaostreni situaciji, ki je bil napačen na samem začetku in so vse ostalo potem bile samo posledice napačnega reagiranja. O tem so v Sloveniji različni pogledi. Svoje stališče utemeljujem z načeli, o katerih sem govoril, kdo in kdaj je dolžan varovati manjšino pred večino in tudi večino pred manjšino. Vse to govori o širšem nezaupanju, predsodkih, nestrpnosti, pomanjkanju volje in predvsem o pomanjkanju dialoga. Brez pogovora se stvari lahko rešujejo samo z močjo. Moč je pa na strani tistih, ki imajo večino.
Obstoji v Sloveniji seveda tudi drugačna praksa. Najbolj pogosto vsi omenjamo Prekmurje. Sam ga lahko omenjam še posebej, ker sem tu s to problematiko živel od malega, tudi z romskimi otroci. Tu obstojita dolga in dobra izkušnja in tradicija integriranja Romov v etnično večinsko slovensko socialno okolje: vključevanje Romov v otroško varstvo, v izobraževanje, zaposlovanje, v urejanje urbanistične, okoljske in socialne problematike. Vendar se to ni zgodilo samo po sebi. To je rezultat dolgoletnih prizadevanj in spoznanj, na katerih so bila prizadevanja utemeljena, takrat in danes. Rad bi posebej poudaril: nič se ni zgodilo samo po sebi. Če ne bi bilo ljudi, ki so razumeli to problematiko in ki so hoteli, da se konflikti odpravijo, da se romska skupnost integrira v večinsko neromsko skupnost, potem tudi Prekmurje ne bi moglo biti dober primer. Ni Prekmurje edini pozitiven primer, je pa morebiti najbolj poznan, ker je v Prekmurju tudi močna romska skupnost. To ne pomeni, da v Prekmurju ni občasnega nerazumevanja, da ni sporov in konfliktov. Pomeni pa, da tu obstoji dobra praksa, ki kaže, da je te probleme mogoče reševati, da je mogoče najti oblike sožitja, da je možno vzpostaviti dialog in skozi dialog probleme tudi reševati.
Če končam. Normativne rešitve, ki povzemajo model integracije, za kakršnega se zavzemam, so v Sloveniji zadostne. Novi zakon vpeljuje še novost, to je skupnost Romov na lokalni in državni ravni. Ta naj bi bila sogovornik občinskim oz. državnim organov v reševanju vprašanj, povezanih s položajem in posebnimi pravicami Romov. To funkcijo je do sedaj opravljala Zveza Romov. Tisti, ki bolje od mene poznate problematiko, mi boste najbrž lahko pritrdili, da je tudi Zveza Romov dobro opravljala to funkcijo tam, kjer je bila aktivna
. Posebej pomembno je bilo tudi delo romskih svetnikov in možnost, da se tudi oni posvetujejo s svojo skupnostjo o svojem delu, da drug drugemu svetujejo, kako naj nastopajo. Tudi v primeru Strojanov bi bilo dobro prisluhniti temu, kar so mislili romski svetniki.
Druge pravice, ki gredo vsem državljanom kot političnim subjektom, gredo vse seveda tudi Romom. Romi jih lahko uresničujejo prek inštrumentov parlamentarne demokracije kot vsi drugi državljani. Tudi preko temeljnega inštrumenta, s katerim se vzpostavlja parlamentarna demokracija, s politično stranko in parlamentarnimi volitvami. Sam ne vidim posebnih dobrih razlogov, da bi se Romi v Sloveniji organizirali v posebni romski politični stranki, kot ne vidim potrebe, da bi se pripadniki drugih etničnih in drugih manjšin v Sloveniji politično organizirali na nacionalni in etnični osnovi. Romska politična stranka, ki bi se organizirala, bi imela tak predznak. Tu so razlike med Slovenijo in nekaterimi drugimi državami zelo velike. Gotovo bo dr. Đurić lahko povedal, kakšni so argumenti in izkušnja z njegovo romsko stranko, na podlagi katere je bil izvoljen v srbski parlament. Vsaj ena razlika je bistvena. Število Romov. Maloštevilna romska skupnost, kot je v Sloveniji, bi s svojo politično stranko po mojem mnenju prej zaprla svojo problematiko v geto, kot pa podružbila in porazdelila odgovornost za njeno reševanje tudi na večinsko, neromsko skupnost. Situacije so različne. V Bosni in Hercegovini imate stranke, ki so organizirane ne samo po etnični, ampak tudi po religijski pripadnosti. Rezultat je, da je po petnajstih letih Bosna in Hercegovina še zmeraj država, ki funkcionira kot neka posebna država in v kateri je situacija prej ne-vojna kot pa mir. Pred leti sem imel priložnost govoriti z predsednikom Kazahstana. Ne glede na to, kakšna je dostikrat sodba v Sloveniji o stanju demokracije v tej državi, je dejstvo, da tam živijo ljudje, ki so pripadniki zelo številnih različnih etničnih in verskih skupnosti, ki so se organizirali v politične stranke. Ko je ugotovil, kakšen je učinek, jim je predsednik to tudi prepovedal - po kazahstanski ustavi ima taka pooblastila - in so te stranke potem spremenile imena. V naslovu niso imele več niti etnične niti religijske oznake, pač pa druge. Funkcionirajo pa še zmeraj kot izrazito etnične ali verske stranke, kar vnaša v to družbo posebno naravno konfliktov.
Ko se zavzemam za drugo rešitev, ne mislim, da rešitev s politično stranko ni možna. Možna je. Vprašanje je, koliko je učinkovita in koliko vodi do cilja. Romi imajo možnost in dostop v vse politične stranke, ki so v Sloveniji organizirane. Koliko je kakšna stranka zastopnik tudi interesov Romov, je najprej stvar njene programske usmeritve in njenega razumevanja demokratičnosti slovenske politične ureditve in drugič, odvisna je tudi od njene notranje strankarske demokracije. O tem ne bi rad sodil, ampak če notranje strankarske demokracije ni, potem se glas člana sliši zelo malo, glas vodstva stranke in predvsem vodje pa zelo močno.
Rad bi posebej poudaril, da so po moji sodbi temeljni problemi Romov tisti, ki se ne rešuje na državni ravni. Na državni ravni se rešuje fenomen njihovega pravnega položaja, zaščite in določanje posebnih pravic. Reševanje življenjskih vprašanj in problem Romov pa se odvija na lokalni ravni. To so vprašanja urbanizma, okolja, otroškega varstva, izobraževanja. Ti problemi nimajo politične barve. Ali bo cesta asfaltirana ali ne, to vprašanje ni ne črno ne rdeče; ali bo kanalizacija, ali bo voda, ali bo otroški vrtec, to zadeva vse občane, ne glede na to, ali so Romi ali ne. Kjer so problemi Romov povezani tudi s temi vprašanji, obstojijo na tej ravni romski svetniki. Kot sem že rekel, sta temeljna problema njihove učinkovitosti njihova komunikacija s svojo bazo in odgovornost, ki je dvostranska, do svojih rojakov in tudi do večinske skupnosti.
Moj sklep bi bil naslednji. Politični položaj Romov v Sloveniji ni idealen. Je del njihovega socialnega položaja. Ker ta ni idealen, ni mogoče govoriti o tem, da je idealen ali zelo dober političen položaj Romov. So pa dana dobra izhodišča, da se socialni položaj Romov lahko postopoma popravlja
, kar je problem njihove socialne integracije v posamezna okolja. Nekajkrat sem omenil družino Strojan. Ta problem ima tudi dobro stran. Slovenija in slovenska politična javnost sta v veliko večji meri senzibilizirani do teh vprašanj in bosta pozorno spremljali, kako se bo ta problem, ki je zdaj nerešen, reševal v drugi fazi. Strojanovi so zdaj pač spravljeni v nekem bivšem vojaškem objektu blizu Ljubljane. Do fenomena človekovih pravic, tudi do položaja in zaščite romske skupnosti je zdaj veliko bolj občutljiva tudi mednarodna javnost. Je povod, čeprav ne ravno simpatičen. Ampak rezultat tega konflikta je na tej točki lahko tudi dober in pozitiven.
Hvala lepa.