Medkulturni dialog
Bruselj, 22. november 2006
Bivši predsednik republike Milan Kučan se je udeležil konferenca, ki jo je organizirala Evropska komisija – Direktorat za izobraževanje in kulturo, na kateri so udeleženci proučevali dobre in slabe prakse medkulturnega dialoga v Evropski uniji. Milan Kučan je bil eden od uvodnih panelistov, ki so odprli dvodnevno konferenco.
Uvodna beseda Milana Kučana:
Odločitev Evropske komisije, da da tako velik poudarek medkulturnemu dialogu in da leto 2008 proglasi za leto medkulturnega dialoga, štejem za eno pomembnejših odločitev Evropske komisije in Evropskega parlamenta.
Slovenija je kot država v burnem procesu razpadanja nekdanje Jugoslavije nastala skozi dialog. Zato imamo v Sloveniji do dialoga kot enega bistvenih elementov demokratične prakse poseben odnos. Naš dialog sicer ni bil interkulturni, pač pa mednacionalni, ker je bila Jugoslavija večnacionalna. Znotraj Slovenije je potekal dialog o tem, katera odločitev je tista, ki bo slovenskemu narodu in državi zagotovila dobro prihodnost. Tudi z interkulturnim dialogom imamo pozitivno izkušnjo. Pozitivno izkušnjo predstavlja ureditev za narodnostne manjšine v Sloveniji. Ta temelji na načelu pozitivne diskriminacije s samoupravno organizacijo manjšin, ki same urejajo svoja notranja razmerja, in s poslancema v državnem parlamentu, ki sta neposredno voljena iz kroga samo pripadnikov manjšin.
Imamo pa tudi mešano izkušnjo, dobro in slabo, z urejanjem vprašanj in integracijo Romov. To žal ni samo slovenski, ampak se mi zdi, da je tudi čedalje bolj prepoznan splošno evropski problem. Ponekod imamo dobro urejene te stvari, drugod pa slabo. Imamo npr. zelo pomemben projekt z naslovom "Soočenje z diskriminacijo". Znotraj njega je poseben program namenjen usposabljanju policije, da bi pri opravljanju svojih pomembnih nalog ne zapadla diskriminatornim, rasističnim in drugim pritiskom. Moram povedati, da je bilo za mene presenetljivo, kako hvaležno so policisti, neposredni operativci sprejeli to izobraževanje, ki jih usposablja za višjo kvaliteto njihovega dela.
Imamo pa tudi negativno izkušnjo. Izkušnjo z nepripravljenostjo na dialog, ki je deloma povzročila krvavi razpad nekdanje Jugoslavije in kasnejše dogodke, z nepripravljenostjo na medkulturni dialog tudi v času po končanem krvavem nasilju. Nepripravljenost na dialog je mogoče povzeti v stavek, ki ga je dostikrat slišati na območju nekdanje Jugoslavije in ki glasi: "Mi z njimi, pripadniki enega naroda, ene kulture, ene religije, ene civilizacije nikoli več ne moremo živeti skupaj s pripadniki drugega naroda, druge religije, druge kulture, druge civilizacije. Zato, ker so drugačni."
Na podlagi tega odklonilnega pristopa se na žalost sedaj iščejo tudi rešitve, kako dolgoročno stabilizirati zahodni Balkan oz. območje nekdanje Jugoslavije in preprečiti, da bi se destabiliziral cel Balkan oz. cel jugovzhod Evrope. Mislim, da se na tem odklonilnem pristopu, povedanem v stavku: "Mi z njimi ne moremo več živeti skupaj," iščejo rešitve tudi za status Kosova, potem ko se je preskočilo dejstvo, da je vendarle potrebno najprej imeti jasne odgovore glede kriterijev in tudi garancije za njihovo izpolnjevanje. Na eni strani je torej odklonilni pristop, na drugi strani pa odsotnost pozitivnega pristopa, kaj je treba storiti zato, da bi lahko živeli skupaj.
Prav pri iskanju pozitivnega odgovora - kaj je treba storiti, da bi lahko živeli skupaj, kateri so tisti pogoji, ki omogočajo skupno življenje in skupno prihodnost, povezovanje namesto ločevanja ne glede na religijske, nacionalne, kulturne, jezikovne razlike, bi lahko veliko prispevalo tudi leto 2008, tudi s konkretnim angažiranjem pri fenomenu Balkana. Če bi namreč neprave, odklonilne odgovore sprejeli kot vzorec za urejanje razmer v Evropi, bi bilo to usodno za evropsko integracijo in za življenje ljudi v njej. Povsod so manjšine, pogojene so zgodovinsko s političnimi razmerji Evrope v preteklosti. Tak vzorec bi pomenil prej nove delitve in konflikte kot pa sožitje in miroljuben razvoj v Evropi.
V te napore se vključujejo tudi prizadevanja Madridskega kluba, kluba bivših predsednikov vlad in držav, ki so, neodvisno od pobude evropske komisije, prepoznali pomembnost medkulturnega dialoga in ki dajejo na voljo vso svojo izkušnjo s širitvijo demokratične prakse in veljave človekovih pravic povsod tam, kjer je angažiranje Madridskega kluba dobrodošlo in ki so se tam, kamor jih Madridski klub delegira, pripravljeni tudi angažirati.
Madridski klub načrtuje v letu 2007 vrsto paralelnih sestankov v državah ali v mestih, kjer je mogoče najti pozitivno in negativno izkušnjo z interkulturnim dialogom. Na sestankih bi sodelovali politiki, predstavniki religij, znanstveniki in strokovnjaki. Izkušnje z interkulturnim dialogom bi potem povzeli na vrhunskem srečanju Madridskega kluba leta 2008, kar sovpada tudi z evropskim letom interkulturnega dialoga.
Zdi se mi zelo pomembno, da v vseh teh razpravah, v bazičnih in tudi na vrhunskem srečanju sodelujejo tudi predstavniki religij in verskih ustanov. Strinjam se z gospo iz Luxembourga, ki pravi, da je pomemben medverski dialog od spodaj, med pripadniki različnih religij, tam kjer to narekuje življenje. Vendar na žalost samo to ni zadosti. Izkušnja iz razpadanja bivše Jugoslavije, posebej iz Bosne in Hercegovine govori, da se lahko sožitje, ki je bilo ustvarjeno v vsakdanjem življenju med pripadniki različnih religij, hitro podere, če ni podprto tudi s stališči, ravnanji in voljo uradnih predstavnikov religij oz. če je uradna religija v bistvu funkcionalizirana v politiko in v politične spopade. Potreben je torej dialog tako na človeški ravni kot tudi na institucionalni ravni. Ravno zaradi odgovornosti. Vpliv religijskih voditeljev je izjemno velik, ni pa zmeraj temu vplivu ustrezna tudi konkretna odgovornost. Taka je moja izkušnja.