Na tradicionalnem srečanju borcev in upokojencev Tolminske o petnajstletnici samostojne Slovenije
Most na Soči, 22. junij 2006
Govor Milana Kučana v celoti:
"Človeško življenje je v vsem svojem teku ujeto med preteklost in prihodnost. Med tistim, kar izkustveno poznamo in v kar smo gotovi, ker je za nami, in med negotovim, ki prihaja in v kar polagamo upanje. Preteklosti ne moremo spremeniti, imamo pa možnost vplivati na prihodnost, da bo tudi po meri naših pričakovanj. Tako osmišljamo svojo sedanjost. Petnajstletnica samostojne slovenske države, ki skoraj povsem sovpada z letošnjim srečanjem na Mostu na Soči, je priložnost, da odmerimo mesto enemu in drugemu.
Dovolj je razlogov, da smo ponosni na to, kar smo dosegli v svoji državi. Že na samo dejstvo, da smo si državo znali ustvariti. Kot star zgodovinski narod smo s tem dejanjem postali sodobna nacija, sposobna prevzemati odgovornost zase in za dogajanje v svetu. Vsi veliki cilji, ki so bili zajeti v skupni projekt osamosvojitve, so uresničeni. Imamo sodobno ustavo in vse demokratične ustanove, da lahko država normalno deluje, uveljavili smo se v svetu, uresničili svoje zunanjepolitične cilje in, kar je zelo pomembno, vse te velike odločitve smo naslonili na večinsko voljo državljanov, preverjano na referendumih.
O tistem času in dogajanjih imamo vsak svoje spomine, svojo izkušnjo in svoje tolmačenje. V skupno osamosvojitveno hotenje smo vstopali vsak s svojimi spoznanji, a skupen je bil cilj, ki je združeval voljo in dejanja posameznikov. Zato je bilo mogoče uspeti. Takrat ni nihče spraševal, kdo je kdo, ampak kaj je pripravljen storiti za skupno stvar.
Čas osamosvajanja Slovenije je bil čas skupnega vrednotnega osmišljanja sodobne slovenske identitete. Osamosvojitev je bila dejanje protesta zoper utesnjevanje duha in zapiranje perspektive v nekdanji skupni državi. Bila je obramba pravice, da Slovenci svoj razvoj urejamo v skladu z našimi interesi in pravicami, ne da bi posegli v enake pravice drugih. Dozorevala je skozi dolgotrajni proces premišljanja o slovenski prihodnosti, o možnih alternativah, o nevarnostih in priložnostih. Ta proces je potekal prek zelo širokega družbenega dialoga, pregledno, vsak dan sproti, z nizom mnogih zahtevnih dilem in opredelitev. Z veliko prepričanosti in navdušenja, pa tudi z veliko modrosti in odgovornosti. Tako smo oblikovali skupni vrednotni temelj, s katerim smo se poistovetili, ko smo se odločili za pot osamosvojitve. Med temi vrednotami so svoboda, mir, dostojanstvo človeka, njegove pravice, solidarnost, strpnost, parlamentarna demokracija in druge, ki so kot temeljne zapisane v naši ustavi. Dobrodošli so bili vsi razmisleki, tudi kritični in zadržani. Vsi so pomagali, da je Slovenija dobro premislila in se zavarovala pred napačnimi odločitvami. Zato je bila odločitev na plebiscitu tako enotna, pa tudi odpor agresiji jugoslovanski armadi tako silovit in učinkovit. Zato smo uspeli.
Veliko nas je, ki imamo na tisti čas še živ spomin. Ni nobene potrebe, da bi nam kdor koli, pa četudi v imenu nespornih zaslug dopovedoval, kako ga moramo razumeti in postavljal okvire obveznega tolmačenja, zunaj katerih naj se ne bi zgodilo nič. Bilo bi to v nasprotju s svobodo duha in širino obzorij, ki smo si jih takrat razpirali Slovenci. Reka, ki je predrla okope brezperspektivnosti in ustvarjala sproščujoče morje svobode, je imela številne izvire. Ti so ji združeni dajali potrebno moč.
Osamosvojitveno dejanje je bilo dejanje celotnega slovenskega naroda. Imelo je svoje politično, diplomatsko in vojaško razsežje, pripravljeno in zavarovano z ustavnimi, zakonskimi in političnimi dejanji doma, v Beogradu in v tujini. Vsako je v svojem času dalo potreben učinek in prispevalo k uspehu celotnega projekta. Bil je politično pretehtan, temeljito vojaško podprt, usmerjen v mirno reševanje krize in odprt za pogajanja. Ta so na koncu prinesla mir in odprla vse prej kot lahko pot do mednarodnega priznanja.
Uspeha zato ni mogoče zoževati na posameznike in si ga ne more prisvajati nihče. Bilo bi to v nasprotju z resnico in izločeni bi bili mnogi, ki so postavljali barikade tankom, obveščali o premikih enot JLA, pripravljali aktivnosti, na vlade svojih držav pošiljali zahteve po intervenciji in mednarodnem priznanju Slovenije, univerzitetni profesorji, znanstveniki, pisatelji, državni uradniki, domači novinarji in tuji dopisniki, cerkveni dostojanstveniki, delavci v tovarnah in javnih službah in še bi lahko našteval. Vsekakor so bile pri tem izjemne vloga, pogum, pripravljenost in iznajdljivost slovenskih policistov in teritorialcev, ki so se spopadli s tanki in težkim orožjem JA. Vendar brez civilnega odpora tudi oborožen odpor ne bi mogel imeti uspeha, hkrati pa brez oboroženega odpora zagotovo ne bi bilo samostojne Slovenije. Eno in drugo je bilo pogoj za zmago. Podcenjujoče in omalovažujoče do slovenskega naroda je, če si skušajo zasluge prisvojiti posamezniki. Kakor da se ponavlja zgodovina iz časov po drugi svetovni vojni in takratno prisvajanje zmage. Naj poudarim, tisto kar je takrat združilo Slovence in česar se smemo spominjati s ponosom, je bil celoten projekt osamosvojitve. Ni nas združila le vojna, odpor je samo potrdil, kako trdno smo v projekt vpeti in z njim poistoveteni Slovenci. Ni bilo razpoke, v katero bi nasprotnik lahko zabil klin, nas razdvojil in porazil projekt.
Na tisti čas nimamo samo svojih spominov, imamo tudi pričakovanja. Imamo tudi sodbo o tem, ali so uresničena. V temelju najbrž delimo oceno, da so naša takratna pričakovanja uresničena in da smo s svojo državo zadovoljni. Na tem temelju je mogoče graditi prihodnost.
Manj pa je soglasja o ciljih slovenske države danes. Bo Slovenija ostala zvesta opredelitvam iz tistega časa, da je pravna, socialna in laična država, zgrajena na libertarnih vrednotah, ki so nas združile ob njenem rojevanju? Zdaj, ob napovedanih in že uresničevanih vladnih reformah je prava priložnost za takšno spraševanje. Ni nobenega dvoma, da se mora Slovenija pospešeno odzivati na spremembe v svetu. Gotovo bo moralo biti odzivanje na izzive globalnega in surovo tekmovalnega sveta hitrejše, bolj poglobljeno, marsikje tudi radikalno. Vendar doslej ni bilo širšega družbenega dialoga ne o ciljih ne o poteh niti o spreminjanju temeljnih vrednot, ki so nas opredeljevale ob osamosvojitvi in bile vodilo v dosedanjem uspešnem razvoju države.
Res so volitve dale sedanjim upravljavcem države mandat za spremembe, a nekatere sežejo veliko dlje, kot sežejo mandati, in spreminjajo družbeno identiteto Slovenije. Ne mislim le na strankarsko kadrovsko prilaščanja države, gospodarstva in javnih služb. Zvestoba demokratičnemu značaju nastanka slovenske države zahteva širše soglasje o tem, kako naj bodo porazdeljena bremena razvoja in nujnih sprememb na posamezne družbene sloje in kako se oži javni prostor v korist zasebnega, posega v izobraževalni in zdravstveni sistem, v socialne in politične pravice, oži socialni dialog in znižuje raven socialnega partnerstva, parcialno uveljavlja trg delovne sile, predvsem v interesu delodajalcev.
Ta vprašanja ne morejo biti le stvar dogovora strankarskih elit. Ni mogoče spregledati in se ne odzvati na težnje po političnem in kapitalskem podrejanju medijev, oženju nadzornih mehanizmov nad delovanjem oblasti, slabitvi avtonomije zbornic, študentov, sindikatov, po zmanjševanju vpliva civilne družbe, po večanju represije in manjši varnosti. Za stanje demokracije to niso dobra znamenja. Upokojenci, ki smo s svojim delom ustvarjali nekdanje družbeno premoženje, ki zdaj prehaja v zasebne roke, imamo moralno in delovno pravico, da vemo, kdo si bo prisvojil in upravljal s to lastnino in kako, koliko bo na tej podlagi vplačeval v javno blagajno in kaj bo vlada iz nje financirala. Ali pa gre zgolj za ustvarjanje svojega, stranki privrženega sloja kapitalistov in prihodnjo slovensko elito.
Čeprav so naše dileme dileme prihodnosti, je glede na okoliščine vendarle treba znova javno povedati, da sta v temelje slovenske države vgrajena tudi NOB in partizanski boj. Vgrajena je veličina in pogum naroda, ki se je uprl in ni razmišljal o tem, ali ima svoboda ceno. Borci, nekdanji partizani, terenci in aktivisti ste lahko ponosni na svojo odločitev. Veličine ji ne morejo vzeti sedanji poskusi njenega prevrednotenja, ne etičnega ne kvazi-zgodovinskega ne političnega in ne cerkvenega. To so zadnji poskusi bega pred sodbo zgodovine o zmotnih dejanjih in odločitvah v trenutkih, ko so bila osebna tveganja res velika, dileme in ločnice pa jasne. Na kratek rok so ti poskusi morda lahko uspešni, toda resnice ni mogoče utišati. Boj Slovencev zoper nacizem in fašizem je bilo etično dejanje. Bil je del velikega boja za svobodo in človekove pravice, je bil del svetovne zgodovine in ta je o tem obdobju človeške zgodovine že presodila. Zato, tovariši partizani, ni nobene potrebe, da bi sklonili glave pred absurdnimi obtožbami, sprenevedanji in potvarjanji.
Tako kot med vojno vas tudi danes pred njimi varuje vaša sposobnost razlikovanja med prav in narobe ter odločitev za prav.
Roko sprave ste ponudili, ponujena je bila tudi na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu že devetdesetega leta. Zven tam izrečenih besed, mojih in nadškofa Šuštarja, je bil ton sprave, obžalovanja, opravičila in kesanja za zlodela, ki smo si jih Slovenci zadali med vojno in po njej. Potlej so žal prevladale drugačne besede in misel, ki poglabljajo delitve in rojevajo nove, obremenjujejo nove rodove in na stranpota usmerjajo energijo, ki bi jo potrebovali za ustvarjanje prijazne prihodnosti. Kdor je to spočel in počne, ne dela za dobro slovenskega naroda.
Zakaj govorimo tem? Predvsem zato, da ne bi v razmišljanjih o prihodnosti pozabili, da je osamosvojitev, ki je dozorevala skozi dolga leta, bila dejanje slovenskega naroda, vseh Slovencev. Zato imajo pravico pričakovati, da bo država do njih prijazna in da bo prihodnost ukrojena tudi po njihovi meri. Sam verjamem, da ima naša država prijazno prihodnost - če se bodo njeni vsakokratni upravljavci bolj kot doslej zavedali svoje odgovornosti do državljanov, če bodo zaželeni tudi tisti sopotniki, ki mislijo drugače, če bomo imeli visoke ambicije in bomo solidarni pri njihovem uresničevanju in če bomo pozorni do stisk in razvojnih priložnosti vseh državljank in državljanov.
Dileme o prihodnjem razvoju Slovenije so naš velik skupni izziv, ki vedno znova terja skupen premislek in opredelitve. Potem je državo mogoče upravljati tako, da bomo nanjo ponosni vsi državljani. Tako kot je bilo ob njenem nastanku."