Ob obletnici zločina pri Peternelu
Domačina Peternel pri Peternelu v Goriških brdih, 22. maja 2005
Zbrala nas je človeška dolžnost, da se s tiho mislijo spoštljivo spomnimo ljudi, ki so bili zverinsko pobiti v strahotnem zločinu, ki se je zgodil pred mnogimi leti na tem koščku primorske slovenske domovine.
Danes si komaj še lahko predstavljamo vso grozo tega zločina in še manj, da so si tak grozljiv načrt lahko zamislila in izpeljala človeška bitja. Smrt je povsem nepričakovano in v trenutku prekinila načrte, ugasnila upanje in ustavila življenje 22 ljudi, ki so ga nekateri med njimi šele začeli živeti. Ljudje, ki so bili tukaj pobiti in vrženi v zublje goreče hiše, so imeli en sam greh: bili so Slovenci, bili so sinovi in hčere naroda, ki se je uprl usodi, kakršno so mu namenili okupatorji. Usodi manjvrednega naroda, ki naj zato ne bi imel pravice do svojega jezika, do svoje kulture, do svoje zgodovine, do svoje zemlje in zato tudi ne do življenja.
Ljudje, ki so tukaj umrli mučeniške smrti, so umrli tudi za nas, umrli so tudi za naše življenje, za našo prihodnost, umrli so za prihodnost slovenstva. Zato se jih spominjamo spoštljivo in s hvaležnostjo. Njihova smrt pa je tudi razlog za našo samozavest in naš ponos. Ponosni moramo biti na to, da so bila njihova življenja položena na žrtvenik velike vojne, v kateri je človeštvo branilo svojo pravico do človečnosti, branilo je svojo pravico, da za vselej zavrne razčlovečen svet, ki sta ga z brutalnim nasiljem vsiljevala fašistični režim Italije in nacistični režim Nemčije.
V tej vojni smo na strani človečnosti sodelovali tudi Slovenci. Sodelovali smo s svojim odporom, z uporniško slovensko partizansko vojsko, s terenci in aktivisti, s široko razvejano mrežo civilnega odpora, z borci prekomorskih brigad, s prisilnimi mobiliziranci v nemško in madžarsko vojsko, ki so odhajali v prostovoljno ujetništvo, da so se potem lahko vrnili osvobajat zasužnjeno in krvavečo domovino.
V tej vojni je zmagala človečnost. Ponosni moramo biti na to, da smo bili Slovenci v vojni, v kateri smo branili svobodo, dostojanstvo in pravico do življenja slehernega človeka, med tistimi narodi, ki so za zmago prispevali največ človeških življenj. Ponosni moramo biti na to, da smo v vojni vihri znali ločiti med zločinsko naravo režimov in med italijanskim narodom, še posebej pripadniki italijanskega protifašističnega odpora, s katerimi so slovenski partizani sodelovali vse do zmagovitega konca. Ponosni moramo biti na svoj prispevek k skupni zmagi protifašističnih zaveznikov.
Zavezniki in mi Slovenci z njimi smo v tej vojni branili tiste demokratične vrednote, na katerih je zgrajena povojna Evropa, na katerih je utemeljen proces evropskega združevanja in zgrajena Evropska unija. Ta je zdaj tudi naša razširjena domovina, je tisti prostor, znotraj katerega enakopravno z drugimi narodi uveljavljamo svoje interese in prevzemamo svoj del odgovornosti za evropsko prihodnost, za podobo sveta in za življenje na zemlji.
Naša zgodovinska izkušnja pa od nas zahteva, da se ne trudimo le za to, da bi narodi Evrope prenehali živeti drug proti drugemu, kot so to bolj ali manj živeli vsa stoletja svoje dolge, neprijazne zgodovine, tudi ne zgolj zato, da bi živeli drug ob drugem, bolj ali manj strpno, da bi prenašali bolj ali manj mirno drug drugega, ampak zato, da bi živeli drug z drugim skupaj in skupaj delali za dobro evropskih ljudi in njihovih narodov. Zato da bi Evropa bila celina miru, varnosti, sodelovanja in blaginje.
Ponosni moramo biti predvsem na to, kar smo skupaj ustvarili v svoji državi, odkar jo imamo in na vse tisto dobro, kar smo podedovali od rodov pred nami. Tega je zelo veliko. Veliko je ljudi v svetu, ki to, kar smo dosegli, občudujejo in spoštujejo. Spoštovati moramo to tudi sami. Ne smemo dovoliti, da bi zaradi političnih sporov in prestižnih spopadov med političnimi strankami vse to izničili in da bi utonilo v pozabo. Ne smemo dovoliti, da bi Slovenije ne več spoštovali v svetu in da je ne bi spoštovali mi sami.
Nasprotno, povezati moramo vse politične sile, ki želijo delati za dobro Slovencev, zato da bi živeli mirno in varno, da nihče ne bi ostal osamljen in brez pomoči, kadar jo potrebuje, zato da bi bila Slovenija vsem nam prijazna in pravična družba. Če bi ravnali drugače, bi izničili vse tisto, za kar so umrli ljudje, ki se jih danes spominjamo tukaj pri Peternelu. Naj še enkrat ponovim, da so ti ljudje umrli tudi za nas, da so umrli tudi za prihodnost Slovencev.
Naj nas zato vse skupaj spomnim na verze pesnika Otona Zupančiča, ki so vklesani na grobnico narodnih herojev v Ljubljani: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« In naprej: »Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt.« Verjamem, da delite z menoj prepričanje, da bi ti verzi bili lahko napisani tudi na spomeniku tukaj, kjer je nekoč stala Peternelova hiša, tako kot bi lahko bili napisani še mnogo kje po lepi, s krvjo prepojeni slovenski zemlji.
Tega se kaže spomniti, tega se kaže spomniti večkrat in ne pozabiti. To mora biti zapisano v naš zgodovinski spomin za vselej. Potem bomo bolj ljubili svojo domovino, spoštovali jo bomo bolj, kot to počnemo marsikdaj, spoštovali jo bomo tako, kot zasluži. Potem bomo tudi lažje delali za skupno dobro. Želim, da bi dela za skupno dobro bilo veliko in da bi nas bilo veliko takih, ki delamo za skupno dobro.