Sprejem Slovenije v organizacijo Združenih narodov
New York, 22. maj 1992
Milan Kučan na plenarni seji 46. zasedanja Generalne skupščine OZN - 20. točka: sprejem novih članov v OZN
Gospod predsednik, spoštovani delegati, gospe in gospodje.
Dovolite mi, da se v imenu Republike Slovenije zahvalim Generalni skupščini OZN, da nas je sprejela v članstvo te največje in najpomembnejše mednarodne organizacije sodobnega sveta.
Slovenija bo kot članica OZN v življenju mednarodne skupnosti tako kot že doslej delovala dosledno v skladu s črkami in duhom Ustanovne listine OZN in drugih dokumentov, ki so nastali v dolgoletnem koristnem delovanju razvejanega organizma OZN.
S sprejemom v Organizacijo združenih narodov se je slovenskemu narodu, izpolnila zgodovinska težnja, da vstopi v mednarodno skupnost. S svojo pobudo, ustvarjalnostjo in odgovornostjo bo tako skupaj z drugimi članicami OZN nadaljeval poslanstvo, ki ga je začel izpolnjevati, ko je že leta 1945 s svojim zavestnim soglasjem znotraj nekdanje SFRJ in kot njen del bil vključen v OZN in njena plemenita prizadevanja za boljšo, srečnejšo in mirnejšo ureditev našega planeta.
Slovenija je država majhnega naroda v osrednji Evropi, kjer živi slovenski narod že več kot kot tisoč let. Jezik in bogata kultura sta Sloveniji že od nekdaj dajali značilnosti sodobne in razvite nacije. Gospodarsko in politično je bila Slovenija še do 15. januarja letos, do svojega mednarodnega priznanja po svoji volji republika znotraj SFRJ. Splet neprijaznih zgodovinskih okoliščin je vzrok, da šele proti koncu drugega tisočletja vstopamo med vas kot samostojna, za enakopravno sodelovanje in povezovanje odprta država.
Po razpadu avstroogrskega cesarstva po 1. svetovni vojni se je Slovenija, v takratnih zgodovinskih okoliščinah povezala z drugimi južnoslovanskimi narodi v skupno državo, Kraljevino Jugoslavijo. Ta zveza niti Sloveniji niti drugim narodom v državi, ni pomenila uresničenja njihove težnje po enakopravnem življenju in ohranjanju lastne identitete. Zato je ta majava država ob napadu nacističnih in fašističnih držav v letu 1941 tudi na hitro razpadla. Slovensko odporniško gibanje, ki je v času 2. svetovne vojne preraslo v slovensko vojsko in omogočilo ustanovitev lastne suverene države, je bilo sestavni del zavezniških protifašističnih sil in je samo osvobodilo svoje nacionalno ozemlje. Po 2. svetovni vojni je Slovenija, kot enakopravni del nove, federativne Jugoslavije, postala, prav zaradi njene vloge v zavezniški koaliciji, eden od ustanovnih članov Organizacije združenih narodov.
Tudi nova Jugoslavija ni zmogla zadovoljiti zgodovinskih teženj narodov, ki so jo sestavljali. Ni bila sposobna odgovoriti na izziv novih zgodovinskih okoliščin, ki so nastale v Evropi v zadnjih nekaj letih, posebej z zrušitvijo Berlinskega zidu. Nekdanja Jugoslavija je s kljubovanjem emancipacijskim procesom narodov, demokratizaciji doma in spremembam v svetu vse bolj postajala dejavnik nestabilnosti v tem delu Evrope. Razpad Jugoslavije z vrsto nerešenih notranjih vprašanj in protislovij, s svojim velikim razvojnim zaostajanjem za civilizacijskimi procesi in težnjami v svetu ter nesposobnostjo slediti emancipacijskim procesom v državah na Vzhodu Evrope, ki jih je mogoče v marsičem primerjati s procesom dekolonizacije po 2. svetovni vojni, je bil zgodovinska nujnost.
Slovenija je bila prva dežela v tem delu Evrope, ki je razumela, da so za nadaljnje preživetje potrebne globalne in vsestanske družbene in ekonomske reforme. Prizadevala si je, da bi jih uveljavila brez večjih pretresov. Na žalost se je neprilagodljivi, birokratski sistem nekdanje Jugoslavije, zlasti njene oborožene sile, na te težnje odzval s silo in uporabo orožja, čemur se je Slovenija morala upreti.
Slovenija je z demokratičnim plebiscitom potrdila voljo svojega ljudstva, da na temelju trajne in neodtujljive pravice naroda do samoodločbe, zapisane v dokumentih ZN ter v skladu z določbami mednarodnega prava, postane samostojna in suverena država.
Ob razglasitvi samostojnosti, 25. junija 1991, je Slovenski parlament odločil, da bo Republika Slovenija v mednarodni skupnosti delovala dosledno na temeljih Ustanovne listine OZN ter da bo spoštovala vse mednarodne sporazume in konvencije, h katerim je pristopila in katere je potrdila kot republika nekdanje Jugoslavije.
Samostojnost Slovenije ni usmerjena zoper nikogar. Vseskozi je priznavala in bo priznavala enako pravico tudi drugim narodom. S svojimi sosedi in z drugimi državami želi Slovenija ohranjati in vzdrževati dobre in prijateljske odnose ter se tvorno vključevati v združevalne procese sodobnega sveta. Slovenija želi to najprej potrditi z vstopom v razvejani sistem OZN, kasneje pa tudi v druge institucije mednarodnega združevanja.
Moderna zgodovina pozna več načinov varovanja gospodarskih interesov, kulture in dostojanstva narodov. Slovenski narod si je v času, ki ga živi, izbral pot postavitve lastne nacionalne države. Ta pot ni edina v današnjem času, tudi ni najpomembnejša. Danes že prihaja in bo prihajalo še pogosteje, v prihodnosti pa bo prihajalo do postavitev mnogonacionalnih skupnosti. Te so mogoče le ob najvišjem mogočem spoštovanju demokracije in pod pogojem, da narod sam upravlja s svojo usodo, o skupni usodi z drugimi pa odloča s soglasjem.
Slovenija se ni osamosvojila zato, da bi postala otok sredi sveta, ki se vse bolj združuje, ampak zato, da bi si v procesih združevanja, v katere vstopa, zgotovila ustrezno vlogo in pravično ravnanje. V današnjem svetu teče vzporedno proces nastajanja nacionalnih držav in njihovega povezovanja. Bistvena naloga mednarodne skupnosti je, da znanstveno in politično ustvarjalnost uporabi za iskanje takšnih formul, ki bodo zagotavljale spoštovanje individualnosti in koristno sožitje. Slovenija je pripravljena v trenutku, ko ljudstva na ozemlju bivše Jugoslavije pretresa kriza in vojna, prispevati k uveljavitvi narodnih posebnosti vseh in k skladnemu sožitju med vsemi.
Slovenija se bo dosledno zavzemala za nenasilno reševanje konfliktov v svetu. Vključila se je že v Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi ter poskuša v okviru Bruseljske konference, po svojih močeh, prispevati k reševanju ne le gospodarske krize, ampak tudi tragične in nesmiselne vojne, ki divja na delu njenega nekdanjega ozemlja.
Slovenija se bo tudi v prihodnje trudila s svojimi pobudami in aktivnostjo prispevati k miroljubni politični rešitvi jugoslovanske krize in doseči sporazumno in enakopravno ureditev vprašanja državnega nasledstva SFRJ. Tega si ne more enostransko prisvojiti nobena republika nekdanje zvezne države. Slovenija bo nadaljevala z reševanjem hudih humanitarnih problemov, ki so nastali kot posledica vojne na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Zdaj nudi zatočišče več desettisočem beguncev iz teh sosednjih držav in bo, skupaj s prizadevanji mednarodne skupnosti, skušala ublažiti njihovo trpljenje ter doseči, da se bodo z ustavitvijo vojne in nasilja lahko čimprej vrnili na svoje domove. Slovenija bo storila vse, kar bo mogla, da se zaustavi nesmiselna in kruta vojna v njeni soseščini in bo tudi po njenem koncu pripravljena sodelovati s sosednjiim državami pri skrbi za odpravo vojnih posledic in zagotavljanju blaginje in prosperitete ljudi na teh nesrečnih prostorih.
Gospod predsednik,
želim vam, da še nadalje uspešno vodite delo Generalne skupščine, državam članicam pa prosperiteto pri njihovem razvoju v svetu miru in plodnega mednarodnega sodelovanja.
Hvala.