Intervju za Mag ob petnajstletnici osamosvojitve Slovenije
Mag, 21. junija 2006
Letos praznujemo 15. obletnico slovenske samostojne države. Ali je izpolnila vaša pričakovanja?
V bistvu da. Vsi veliki projekti, ki so zajeli skupni projekt osamosvojitve, so se uresničili. Dobili smo državo, ki ima vse demokratične institucije in vzvode, da bi lahko normalno delovala. Mednarodno se je uveljavila, dobila je sodobno ustavo, uresničila svoje ključne zunanjepolitične ambicije, predvsem včlanitev v evroatlantske integracije. Temeljne načrte je verificirala z referendumi. Vsebina življenja v državi pa je seveda drugo vprašanje. Sam sem se vedno zavzemal za čim širše soglasje glede upravljanja prihodnosti države.
Se strinjate z oceno, da je bila osamosvojitev Slovenije najpomembnješi dogodek v slovenski zgodovini?
Zagotovo. Če že ne najpomembnejši, pa eden najpomembnejših. Ker sem pri tem sodeloval, se mi seveda zdi najpomembnejši. Slovence je združeval
celoten projekt osamosvojitve. Zdaj se namreč govori, da nas je v vsej zgodovini združila edino osamosvojitvena vojna, vendar sam menim, da nas je združil ves osamosvojitveni projekt. Vojna, ki nam je bila vsiljena, pa nas je še bolj povezala v skupni energiji za uresničenje slovenske države.
Bili ste predsednik predsedstva RS, ko so se zgodili ključni koraki za osamosvojitev. Kaj je po vašem najbolj odločilno vplivalo na odločitev Slovencev za samostojno državo?
Čas osamosvajanja Slovenije je bil v bistvu čas skupnega razmisleka o vrednotni identiteti Slovencev. Ta proces se je poglobil v drugi polovici osemdesetih let. Osamosvojitev ni bila zgolj obramba naše pravice, da si zagotovimo razvoj po lastni meri, ampak je šlo za daljši proces skupnega razmisleka o slovenski prihodnosti, alternativah, priložnostih in nevarnostih. V razpravi je sodelovalo mnogo subjektov: od CK ZKS, socialistične zveze, mladinske organizacije do Nove revije, alternativna gibanja ter številni posamezniki. Rezultat je bil vrednotni temelj, na katerega smo oprli pogumno odločitev za samostojno državo. Te vrednote so bile svoboda, mir, dostojanstvo človeka, človekove pravice, tako individualne kot kolektivne, strpnost do drugačnih pogledov, parlamentarna demokracija. To je bilo odločujoče za enotnost odločitve za lastno državo. Seveda je treba upoštevati tudi takratni širši jugoslovanski in mednarodni kontekst. Na eni strani ni bilo pripravljenosti za soočenje s krizo v Jugoslaviji, po drugi strani pa mednarodne okoliščine niso bile naklonjene osamosvajanju oziroma razpadu držav, tudi zato, ker je bil strah pred nenadzorovanim razpadom Sovjetske zveze premočan. V takšnih razmerah je bila odločitev za samostojno slovensko državo tvegana in tudi vizionarska.
Ali so vse slovenske parlamentarne stranke med osamosvojitvenimi postopki ravnale dovolj konstruktivno in državotvorno?
Vsekakor odgovorno. Ne zdi pa se mi pomembno niti spodobno tekmovanje, kdo je prvi predlagal plebiscit o samostojni državi, čeprav je častno imeti prvi takšno zamisel. Ključna je bila odločitev, po dolgih razpravah zapisana v zakon o plebiscitu, na kakšen način izpeljati plebiscit, da bi dobil visoko notranjo in predvsem mednarodno legitimnost, kar je bilo pozneje zelo pomembno za mednarodno priznanje Slovenije. Druga ključna stvar je bila sporazum parlamentarnih strank, da sta plebiscit in osamosvojitev skupno dejanje, da stranke zanju prevzemajo skupno odgovornost in da si nobena ne bo prilaščala zaslug za uspeh. Odgovornost je res bila skupna, s prilaščanjem pa še danes vidimo, kako je.
Poznejši dogodki so pokazali, da je bilo zelo pomembno, da smo se dobro vojaško pripravili na agresijo JLA. Poslanci takratne opozicije (LDS in SDP)pa so nasprotovali slovenski vojski in oboroževanju teritorialne obrambe.
Pomembna je bila tudi politična priprava. Ni šlo za nasprotovanje slovenski vojski. Takrat se je razmišljalo o tem, da bi osamosvojitev izpeljali s sprejetjem slovenske ustave. V okviru te pa se je razpravljalo tudi o mirovniškem členu, po katerem bi bila Slovenija neoborožena država. V tej zvezi se je oblikovala t.i. mirovniška deklaracija. Ta se zdaj različno interpretira, dostikrat tudi kot skorajda nacionalna izdaja. Njen namen je bil povedati, da Slovenija ne želi, da se konflikt rešuje z orožjem. V takratnih razmerah je bilo treba računati tudi s tem. Sam glede tega nisem imel dilem, ker sem poznal razprave v ključnih državnih telesih v Beogradu, ki so kazale, da te nevarnosti ni možno povsem izključiti. Po drugi strani pa je bil tudi sam vojaški vrh neenoten glede tega, kako ukrepati, če se bo uresničilo, kar je Slovenija napovedovala. Armada, ki je bila ideološka, po Titovi smrti dejansko ni imela vrhovnega poveljnika, ki bi ga priznavala. Njen vrh se je zavedal, da bo z razpadom države izgubil svojo politično in družbeno pozicijo. Armada je imela celo samostojno partijsko organizacijo, ki je skupaj z republiškimi in pokrajinskima sestavljala zvezno partijo. Z obrambo Jugoslavije je armadni vrh branil tudi lastne pozicije, zato ni presenetljivo, da so bili v njem tudi najbolj radikalni zagovorniki vojaškega posega. Vsekakor pa razpravljanje o mirovni deklaraciji ni izključevalo priprave na oboroženi spopad.
Torej je bil vaš podpis deklaracije za mir, ki je vsaj uradno nasprotovala oboroževanju slovenske vojske, del taktike?
Ponavljam, da ni šlo za nasprotovanje oboroževanju slovenske teritorialne obrambe. Deklaracijo smo podpisali štirje člani predsedstva, tudi Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl in dr. Dušan Plut, medtem ko je Ivan Oman ni podpisal. Sporočala je, da Slovenija ne želi reševanja sporov v Jugoslaviji z orožjem. To je bilo sporočilo našim ljudem in tudi Jugoslaviji, predvsem tistemu delu jugoslovanske javnosti, ki je velike upe vlagal v slovensko politiko. Takrat se je namreč precej ljudi v Jugoslaviji izrekalo, da so po političnem prepričanju Slovenci. Tudi mednarodni skupnosti smo želeli dati signal, da želimo spore reševati po mirni poti. Od evropske skupnosti smo pričakovali, da bo posegla v konflikt. Dopovedovali smo, da je rok trajanja skupne države potekel in da je razmišljanje o njeni ohranitvi obsojeno na neuspeh. Z mednarodno intervencijo bi lahko razpadanje potekalo mirno ali vsaj nekrvavo. Žal pa je do tega spoznanja prišlo prepozno, ko so že potekali vojni spopadi v Sloveniji, nato pa še na Hrvaškem in proti BIH.
Vas je intervencija armade presenetila ali ste jo pričakovali?
Upal sem, da se to ne bo zgodilo, čeprav sem dopuščal to možnost. Uro pred javno razglasitvijo neodvisnosti, ko sem se doma pripravljal na govor, so Ljubljano preletela vojaška letala. Takrat sem dopisal tisti pogosto citirani stavek Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Zaskrbelo me je, da bo armada ukrepala. Demonstrativni prelet letal ni obetal nič dobrega.
V delu slovenske politike se je zgodila razprava o tem, ali praznujemo 15. ali 16. obletnico slovenske vojske. Glede na to, da ste bili 12 let njen vrhovni poveljnik, vam verjetno ne bo težko razvozlati to dilemo.
Odvisno je od politične interpretacije, kdaj smo Slovenci dobili svojo vojsko. Sam menim, da smo jo dobili že s partizansko vojsko, čeprav je bila ob koncu vojne razpuščena. Imeli smo jo tudi s teritorialno obrambo, zaradi katere je večkrat prihajalo do ostrih sporov z Beogradom. Če pa gre za vojsko slovenske države, potem praznujemo njeno 16. obletnico.
Ali slovenska država dovolj vzorno skrbi za vse, ki so pripomogli k slovenski osamosvojitvi?
Prepričan sem, da je bila osamosvojitev dejanje celotnega slovenskega naroda. Imela je svoje politično, diplomatsko in vojaško razsežje. Vsako je v svojem času dalo potreben učinek in prispevalo k uspehu celotnega projekta. Uspeha ni mogoče zoževati na posameznike in si ga nihče ne more prisvajati. Takrat je vsak na svojem mestu naredil, kar je največ mogel, da bi prispeval k uresničitvi želje po lastni državi. Tako tisti, ki so pred tanke, ki so prihrumeli iz vojašnic, postavljali svoje avtomobile na barikade, izseljenci, ki so na vlade svojih držav pošiljali zahteve po intervenci in mednarodnem priznanju Slovenije, univerzitetni profesorji in znanstveniki, pisatelji, državni uradniki, domači in tuji dopisniki, cerkveni dostojanstveniki, delavci v tovarnah in javnih službah in še bi lahko našteval. Izjemna je bila pri tem vloga teritorialcev in policistov, ki so stali pred tanki in orožjem Jugoslovanske armade. Brez civilnega odpora tudi oboroženi odpor ne bi mogel imeti uspeha, brez oboroženega upora pa ne bi bilo samostojne Slovenije. Podcenjujoče in omalovažujoče do slovenskega naroda je, če si skušajo zasluge prisvojiti posamezniki. Ne smemo pa zanemariti niti številnih prispevkov s konca osemdesetih let, recimo celotnega zelo pluralnega Odbora za varstvo človekovih pravic. Danes se njegovo vlogo pozablja. Vloge posameznikov, ki jih ne gre podcenjevati, ne bi smele zamegliti dejstva, da je vendarle šlo za kolektivno dejanje Slovencev.
Kako počastiti 15. obletnico slovenske države? Z vojaško parado, brez nje ali morda s slavnostnim mimohodom slovenske vojske, podobno kot smo zaznamovali 50. obletnico zmage nad nacifašizmom?
Pomembna je vsebina, veliko manj forma. Važno je, kaj bodo govorili tisti, ki imajo mandat za upravljanje države. Če naj 15. obletnica pokaže vso veličino takratnega dogajanja, imajo svoje mesto vsi dejavniki takratnega dogajanja, tudi Slovenska vojska . Gotovo pa parada ni najbolj primeren način za to.
Z razglasitvijo neodvisne Črne gore je Jugoslavijo razpadla na šest držav, seveda je pred vrati še vprašanje neodvisnosti Kosova. Ali kdaj pogrešate državo, v kateri smo preživeli večino svojega življenja?
Z osamosvojitvijo Črne gore se je pravzaprav končal proces razpadanja Jugoslavije. Pričakovali smo lahko, da se bo to prej ali slej zgodilo.
Prihodnje povezave med državami na tem prostoru so lahko samo odnosi med demokratičnimi, suverenimi in samostojnimi državami. Gotovo je prihodnost tudi teh držav v evropskih integracijah. Jugoslavija je imela pomembno vlogo v svetu, njena specifična teža je bila mnogokrat večja od njenih fizičnih dimenzij. Tudi Slovenija ima lahko pomembno vlogo v svetu, če bo znala ohraniti svojo kredibilnost in če se bo zavedala, da majhnim državam veličino zagotavlja načelna drža. Če je z načeli pripravljena trgovati, ko gre za pomembna mednarodna vprašanja, potem ne bo uživala spoštovanja drugih.
Katero osebnost v smislu nastanka slovenske države najbolj spoštujete?
Vsekakor mislim, da je dr. France Bučar pomembno prispeval k tehtanju realnosti, v katerih smo se takrat znašli. Ko so se doma stvari zaostrile, je bilo treba imeti veliko mero medsebojnega zaupanja. Dr. Bučar je bil med tistimi, ki je razumel nujnost notranjega dialoga v takratnem političnem vodstvu. Tega žal večkrat ni bilo.
IGOR KRŠINAR