Po pričanju v Haagu
Radio Slovenija A-1, 21. maja 2003
Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan je danes nastopil kot priča na haaškem sodišču za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije. Po pričanju pozno popoldne smo ga zaprosili za pogovor, ki ga je pripravila Nadja Pengov. Na vprašanje, ali je bila današnja izkušnja naporna, je odgovoril:
MILAN KUČAN: Ja, to je bila zame nova izkušnja in si ne bi želel biti še enkrat v takšnem položaju, kot sem bil.
NADJA PENGOV: Pri soočenju z obrambo, se pravi z obtoženim Miloševićem, ste se odločili za taktiko kratkih in jasnih odgovorov. Odgovore ste naslavljali na sodišča, kar je zanimivo, ne na obtoženega. Zdi se, da je bil Milošević nekoliko presenečen, v začetku celo razorožen.
KUČAN: Ta postopek teče pred sodiščem in odgovore je potrebno nasloviti na sodišče. Sodišče je tisto, ki ga zanima, kaj se dogaja, in ono bo moralo na koncu tudi odločiti. Tako da jaz nisem odgovarjal niti tožilcu, niti obrambi.
Vprašanje: Po pričakovanjih je svojo obrambo utemeljil na napadih na vas osebno in seveda na Slovenijo. Zgradil jo je tudi na podatkih iz knjige nekoliko dvomljive vrednosti, ki so jo napisali v vojaških krogih v Beogradu. Ste vedeli, da vas bo napadel v tej smeri?
KUČAN: Torej po tem, kolikor poznam njega in njegov način političnega delovanja, in po vsem, kar je bilo v srbskem časopisju napisano o vojni proti Sloveniji takrat in kasneje, je bilo povsem logično pričakovati, da se bodo njegova vprašanja nanašala tudi na ta čas. On poskuša diskreditirati priče, ki bi ga lahko obremenile, pa seveda tudi ravnanja drugih. Jaz sem svojo vlogo pred sodiščem razumel v tem, da pojasnim svoje razumevanje dogodkov in procesov, ki so pretresali Jugoslavijo zadnja leta njenega življenja. Nisem smatral, da je moja vloga, da kogarkoli obtožujem ali da jemljem legitimnost interesov kateremu koli drugemu narodu oziroma republiki ali načinom njihovega uresničevanja, dokler so ti načini legitimni in civilizacijsko sprejemljivi za sodobno družbo.
Vprašanje: Gospod Janša je popoldne dejal, da bi lahko vi sami predložili več dokazov o nedopustnih dejanjih nekdanje jugoslovanske armade v Sloveniji. Vaš komentar?
KUČAN: No, jaz ne želim polemizirati z nikomer o tem, kar sem tu počel in govoril. Nisem bil tu zato, da bi bil komurkoli všeč. Tu sem bil, kot sem rekel, da pojasnim, zakaj je Slovenija ravnala, tako kot je, da pojasnim tista dejanja, katerih neposreden udeleženec sem bil jaz sam. Tudi ni bila moja stvar, da bi obtoževal druge, tudi ne jugoslovanske armade. Jaz sem odgovarjal na vprašanja. To lahko, če bo potrebno, potem stori tožilstvo. Ampak to res ni moja stvar.
Vprašanje: Gospod Kučan, Milošević je svoj duel z vami gradil tudi na nekaterih, vsaj zdi se tako, nepomembnih podrobnostih. S kakšnim namenom? Da bi vas utrudil, zmedel?
KUČAN: Morebiti se to zdijo nepomembne podrobnosti. Kot sem rekel, sam sem razumel njegov nastop in njegova vprašanja tako: diskreditirati pričo, jo narediti v očeh sodišča neverodostojno in narediti seveda neverodostojna tudi dejanja države, ki jo priča predstavlja.
Vprašanje: Haaške tožilce so dejansko, tako kot ste tudi napovedali pred današnjim dnevom, zanimale predvsem okoliščine, v katerih je prišlo do razpada takratne Jugoslavije in do osamosvojitve Slovenije. Mislim, da so jim okoliščine zdaj, po vseh teh vaših pojasnilih, bolj jasne.
KUČAN: No, ne mislim, da po mojih pojasnilih. Glejte, sodišče dela že dve leti. V tem času je bilo predloženo veliko gradiva, veliko prič je že nastopalo, veliko je bilo zaslišanj in po reakcijah sodnikov, vsaj kolikor sem jih jaz razumel, mislim, da so že zelo dobro orientirani v tej sicer zelo zamotani in zahtevni materiji.
Vprašanje: Ste morda, gospod Kučan, pogrešali kakšno vprašanje tožilstva, ki ste ga pričakovali, pa ni bilo postavljeno, čeprav je po vašem pomembno? Je bila na primer ustavna pravica Slovenije do samoodločbe dovolj poudarjena?
KUČAN: No, mislim, da oni to tudi že dobro razumejo, s sodniki vred.Tako da se mi ni zdelo, da bi bilo k temu, kar je bilo rečeno, potrebno še karkoli dodajati. Navsezadnje sem se trudil povedati, da smo mi, če govorim za Slovenijo, želeli, da Jugoslavija postane spodobna država. Ko smo ugotovili, da to ni možno, smo začeli razmišljati o tem, kaj je alternativa. Ve se, da smo najprej ponujali konfederalno ureditev, se pravi, da bi neke skupne funkcije vendarle ohranjali in smo se potem, ko tudi to ni bilo mogoče in je bilo to zavrnjeno, odločili za samostojnost, kar smo naslonili na svojo naravno in pravno sankcionirano pravico. Pazili smo, da so bila dejanja legalna in legitimna. Želeli smo sporazum. Želeli smo sporazum o tem, kako urediti stvari za nazaj in želeli smo sporazum o tem, kako urediti razmerja za naprej. Želeli smo, da neke vsebine in tudi neke forme sodelovanja med republikami, s katerimi smo toliko časa skupaj živeli, ostanejo. Nismo bili mi krivi, da naši predlogi niso naleteli na razumevanje, da so bili celo zelo grobo in cinično zavračani.
Vprašanje: Kako bi, gospod Kučan, komentirali Miloševićev nastop? Deloval je oholo. Kaj s takšnim nastopom lahko pridobi, je to zaradi ustvarjanja vtisa pred publiko v Srbiji, vtisa vodje in žrtve?
KUČAN: Ne bi komentiral njegovega nastopa. On je tu v položaju obtoženega za zelo hude stvari in težko bi kakorkoli komentiral njegovo obnašanje, njegov nastop ali mogoče bi lahko tudi rekel taktiko, ki jo je izbral.
Vprašanje: Samo še vprašanje, imate vtis, da je vaše pričanje na Haaškem sodišču končano, ali vas bodo še enkrat povabili?
KUČAN: Ne vidim razloga, da bi me še enkrat povabili. Jaz k temu, kar sem povedal, nimam ničesar več povedati. Ponavljanje teh stvari ali pa pristajanje na to, da je potem v bistvu na zatožni klopi Slovenija, tega pač ne nameravam storiti. Slovenija je svoje storila. Danes je, kjer je. Zato da je, kjer je - torej članica Združenih narodov, članica Sveta Evrope, tako rekoč članica Evropske unije, članica Nata, je morala skozi trde preizkuse, ali izpolnjuje merila demokratične in civilizirane države. Te preizkuse je prestala in k temu jaz nimam kaj dodati.