Nerazumljivi poskusi kriminalizacije protifašistiščnega upora
Lokve, 20. december 2003
Na proslavi ob 60-letnici ustanovitve IX. Korpusa NOV in POJ tudi o izbrisanih in pojavih nestrpnosti ter o pripravljenosti Slovenije za življenje v evroatlantskih povezavah
Spominski park NOB na Trnovem in danes odkrito spominsko znamenje Stanetu Potočarju-Lazarju ne potrebujeta razlag in velikih besed. Tu stojita in tu bosta še daljnim prihodnjim rodovom govorila o velikih ljudeh v surovem času vojne, o njihovi ljubezni do svobode in naroda, o pogumu slovenskih deklet, fantov, žena in mož, partizanskih upornikov, ki so izpolnili svojo človeško dolžnost in v zavezniški protifašistični koaliciji pri osvobajanju Evrope obranili čast in dostojanstvo slovenskega naroda. Prav IX. korpus je opravil veliko nalogo v sklepnem obračunu zaveznikov z nacističnimi vojskami in bistveno prispeval k zavezniški zmagi na prostoru med Alpami in Jadranskim morjem. Ustanovitev IX. korpusa pred 60 leti z nalogo, da okrepi upor vse do zahodnih meja slovenstva, govori tudi o zmagoslavju primorskih rodoljubov v boju zoper fašistično in nacistično genocidno nasilje in o njihovem naporu, da dosežejo priključitev slovenskega Primorja k matični domovini na pravičnih mednarodnih pravnih temeljih. V tem boju se je skovalo tudi zavezništvo med borci IX. korpusa in številnimi italijanskimi protifašističnimi rodoljubi, ki so se borili za to, da svoji italijanski domovini vrnejo čast in samospoštovanje, ki jima ga je vzel fašistični režim.
To je zdaj zgodovina in žal je vse manj neposrednih udeležencev tistega prelomnega časa usodnih odločitev in osebnega poguma, ki bi, tako kot narodni heroj Lado Ambrožič Novljan, kot žive priče velikega časa skupaj z nami odločno dvigali glas v obrambo resnice o partizanskem boju. Toliko bolj odločno se je zato treba upreti vedno novim poskusom omalovaževanja ali celo izničevanja slovenskega partizanstva. Prav tu na Primorskem kaže povedati, da je pravi patriotizem tisti, ki je klical sinove Slave v boj za osvoboditev domovine in za upor zoper črtanje iz zgodovine, kar so slovenskemu narodu namenili okupatorji. Temu klicu so se odzvali tudi Slovenci na frontah daleč od domovine, kjer so odvrgli osovražene uniforme tujih vojska, v katere so jih prisilno novačili okupatorji, čim se jim je ponudila prva priložnost. Niso pristali na življenje v ujetništvu, kjer bi daleč od front čakali na konec vojne, ampak so kot borci prekomorskih brigad ali partizanskih brigad, ustanovljenih v nekdanji Sovjetski zvezi, prostovoljno oblekli uniforme partizanske vojske in hiteli v domovino, da bi skupaj s partizani čimprej končali sklepne boje za osvoboditev Slovenije. To so storili, čeprav bi bila vojna zanje lahko končana. Storili so to skoraj istočasno, ko so nekateri slovenski ljudje doma oblekli uniforme zaveznikov nacistične vojske, vzeli v roke nemško orožje in v tragični slepoti prisegli zvestobo Hitlerju in Tretjemu rajhu. Tudi tega bi se morali spomniti te vrste tolmači slovenske medvojne zgodovine. Kajti ne more biti vseeno, kaj bomo Slovenci o tem času zapisali v svoj zgodovinski spomin in kaj bomo kot vrednoto všteli v naš nacionalni etični kodeks.
Potrebno je čisto in nedvoumno stališče o tem času in takratnem dogajanju. Tudi zaradi tega, ker se v skladju z domačimi glasniki prevrednotenja zgodovine vztrajno obnavljajo tudi poskusi nekaterih pravosodnih organov v Republiki Italiji, da bi sprožili kazenski pregon zoper partizane IX. korpusa na temelju izmišljenih obtožb za domnevna genocidna dejanja, ki naj bi jih zagrešili na območju Trsta, Gorice, Julijske krajine in Benečije. Nerazumljivo je, da prihaja do teh poskusov kriminaliziranja protifašističnega upora v demokratični Italiji in v demokratični Evropi, ki sta jima protifašizem in protinacizem vgrajena v temelje. Tem poskusom ostro ugovarjamo. Želimo verjeti, da se bosta temu uprli tudi slovenska in italijanska država. Sosedi bosta po prvem maju prihodnjega leta enakopravni članici Evropske unije in naj bi evropski pravni, etični in politični standardi veljali v obeh državah. Verjamem tudi, da bo poslej tudi glas slovenstva čisto, brez ovir in s spoštovanjem, odzvanjal na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in povsod, kjer že stoletja biva slovenski živelj in išče tvorno sožitje z italijanskimi in furlanskimi sosedi. Verjamem, da bo prej ali slej prišlo tudi do dejanj sprave in opravičil med našima narodoma, ki sem jih že pred leti kot predsednik predlagal predsedniku Republike Italije.
Danes je lep, prijazen in za vse ljudi dobre volje spoštljiv dan spominov. A tudi priložnost za razmislek o sedanjosti, in o prihodnosti, ki naj bi bili prijaznejši za nas in za naše zanamce. Izteka se leto 2003, dvanajsto po ustanovitvi samostojne države Slovenije. O njej so partizani, še posebej primorski lahko le sanjali. Mi jo živimo. Ni nam vseeno, kakšna je in kakšna bo. S prihodnjim letom bo splavala v nove tokove evroatlantskih povezav. Mislim, da smo dovolj dobro pripravljeni za nov razvoj, za novo tekmovanje in sodelovanje z drugimi demokratičnimi evropskimi narodi in državami in da sedanja vlada učinkovito ureja tudi vse tisto, kar bi že davno prej lahko bilo opravljeno.
S tem nikakor ne trdim, da ne bi lahko bilo tudi še boljše. Marsikaj ni bilo storjeno, naj gre za gospodarska, socialna, duhovna ali kulturna vprašanja. A se vendarle družba premika in po mojem prepričanju je zastavljena smer prava. Lahko pričakujemo, da se bo Slovenija v prihodnje znala in zmogla utrditi kot moderna socialna, libertatna, laična družba in država z visokimi evropskimi pravnimi standardi, s prepoznano in trdno nacionalno identiteto. Oprto na lastno, avtonomno in učinkovito gospodarsko, finančno, socialno in kulturno infrastrukturo. To je odgovornost vseh političnih strank, zavezanih svobodni, demokratični, solidarni in uspešni Sloveniji svobodnih ljudi, ki jih ne utesnjujejo ideologije in predsodki in ki jih povezujeta skupna volja in odgovornost za prihodnost, trdno utemeljeno tudi v partizanskem boju. Zastaviti kaže vse sile, da bo takšna usmeritev dobila svojo potrditev tudi z izidom evropskih in državnozborskih volitev junija in novembra prihodnje leto. Splača se potruditi zanjo, ker nam prinaša varno življenje in zanesljivo prihodnost.
Tisto, kar pa nas ta čas kljub bližajočim se božičnim in novoletnim praznikom mora skrbeti, so znamenja zastrupljanja našega duhovnega in političnega ozračja.
Mislim na izbruhe nestrpnosti, zlasti ob vprašanju krivic izbrisanim, ob simbolnem pokopavanju tragičnih žrtev zločinskih izvensodnih povojnih pobojev in ob odločanju o gradnji džamije v Ljubljani. Te, sicer posamične izjave in dejanja nosijo v sebi sovraštvo, oholost in žalitve drugačnih, njihovih političnih pogledov, narodnosti, verskih prepričanj, razumevanja preteklosti ali preprosto svobode pri izbiri načina življenja. Na površje silita besedna in fizična surovost. Kot da nam niso mar človek, njegovo dostojanstvo, njegova pravica do svobodne izbire načina življenja, njegova čustva in osebna prepričanja, njegova navezanost na nacionalne, verske in druge simbole in njihovo spoštovanje. Kot da bi hoteli prostor svobode, ki smo si ga v svoji državi priborili skupaj kot narod in tudi kot skupnost državljanov, po vsej sili spremeniti v svet sovraštva in zaničjivega igranja z usodami ljudi, ki se dostikrat mukoma prebijajo skozi vsakdanje življenje.
Delim zaskrbljenost s tistimi, ki opozarjajo na nesprejemljivost in posledice takšnih ravnanj. Ob takšnih pojavih ne smemo ostati neprizadeti. Ne, če želimo varovati prostor ustvarjenega sožitja. Moramo se odzivati. Ne z nestrpnostjo in s prepovedmi, pa tudi ne z brezbrižnostjo ali z zanašanjem na druge. Odzivati smo se dolžni vsi, država, njene ustanove, stranke, civilna družba, cerkve in drugi, zaradi zmeraj iste, čeprav različne odgovornosti za življenje ljudi v slovenski državi. Zato, da se ne bi znašli v začaranem krogu besednega in dejanskega medsebojnega izničevanja. Zlato pravilo solidarnosti v človeški družbi: ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi storijo tebi, je nujno vedno znova uveljavljati tudi v odnosih med živimi in ne le v odnosu do mrtvih, ki so do groba prišli pogosto prav zaradi tega, ker to pravilo ni bilo spoštovano še za časa njihovega življenja. Več bi moralo biti zgledov za strpno in prijazno ravnanje, za medsebojno razumevanje in človeško solidarnost.
Prepričan sem, da je za naše življenje in prihodnost varna in dobra vselej samo tista pot, ki pelje proč od napadalnosti, od zaničevanja in nelagodja ob drugačnosti, pot, ki ne daje domovinske pravice nestrpnosti in nasilju. Da je varna in dobra le pot sožitja in solidarnosti, strpnosti in tvornega sožitja različnosti. Premislimo in se odločajmo za to pot, vztrajno in zavestno, v besedah in v dejanjih. Vsi skupaj in vsak zase.
Ti pojavi niso prava podoba Slovenije. Prava podoba Slovenije je demokratična, strpna, solidarna in dialoška. Vendar je včasih preveč zadržana, saj se je potrebno odločno odzvati na sleherno znamenje nestrpnosti, zato da se kot kužna bolezen ne bi izrodila v težko zaustavljivo epidemijo. Ni treba daleč v zgodovino in daleč od nas, da bi se v to prepričali.
Verjamem, da bomo zmogli preseči te in podobne stranpoti. Ker sem prepričan, da je med nami veliko Stanetov Potočarjev – Lazarjev. Ljudi, ki se bodo, tako kot je to storil nepozabni komandant IX. korpusa in naš dober tovariš, kateremu smo se danes v spominskem parku NOB na Trnovem oddolžili z odkritjem doprsnega kipa, znali častno odzvati na izzive našega in prihajajočega časa.
Dragi prijatelji, vse dobro na današnji slovesnosti, vesele praznične dni in srečno novo leto 2004.