Milan Kučan v državnem zboru o političnih razmerah v Sloveniji
Državni zbor, 20. april 1994
o poskusih izničevanja veljave in zaupanja legitimnim ustanovam sistema, o zadevi Smolnikar, orožju, civilni iniciativi in anonimkah, obveščanju predsednika republike…
Povzetek
Na seji Državnega zbora 28. marca so poslanci zahtevali pojasnilo stališč, ki jih je Milan Kučan izrekel na poslanskem večeru 23. februarja 1994 v Novi Gorici. Milan Kučan je v govoru poslancem, ki so dobili magnetogram pogovora z Borutom Pahorjem, ponovno poudaril svojo zaskrbljenost nad miselnostjo, da cilj posvečuje sredstva.
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane gospe poslanke, spoštovani gospodje poslanci, spoštovani zbor!
Vaš sklep, da me povabite in mi tako omogočite, da pojasnim svoje izjave o "možnih scenarijih političnih dogajanj v Sloveniji", o katerih naj bi govoril v javnosti, terja najprej tole pojasnilo: nikjer nisem govoril o nikakršnih scenarijih političnih dogajanj v Sloveniji in zato taka pojasnila niso mogoča.
Ob upoštevanju razprave na izredni seji državnega zbora 28. marca letos pa domnevam, da gre za moje besede na poslanskem večeru v Novi Gorici, ki je bil 23. februarja. Vaš sklep oz. zahteva mi omogočata izkoristiti ustavno pravico in dolžnost, da temu visokemu zboru in prek njega najširši javnosti povem, kako presojam razmere v Sloveniji oziroma kako sem jih presodil v Novi Gorici.
Za nastop v javnosti sem se odločil zaradi svoje čvrste zavezanosti ustavnim odgovornostim in moralnim obveznostim, ki jih imam kot predsednik države, da opozorim na vprašanja, povezana s spoštovanjem ustavnosti in zakonitosti, z varstvom človekovih pravic, pa tudi z notranjepolitično stabilnostjo ter varnostjo države. Sodim namreč, da ni dovolj, če svoja mnenja, opozorila, pobude in predloge naslavljam samo pristojnim ministrstvom, vladi in državnemu zboru, ampak je potrebno in utemeljeno, da se obračam tudi na javnost in opozorim na težnje in pojave, ki so po mojem mnenju globoko škodljivi za interese državljank in državljanov naše države, za njeno stabilnost in prihodnost, za njen položaj in ugled v svetu. Za reševanje teh vprašanj nimam nobenih neposrednih pristojnosti. Z javno besedo pa želim pomagati pri ustvarjalnem sproščanju družbenih napetosti povezanih s temeljnimi vprašanji države ter pri reševnju eksistenčnih vprašanj državljank in državljanov Republike Slovenije, posebej vprašanj njihove socialne in pravne varnosti.
Javno zavzemanje za dosledno uresničitev projekta, ki je s plebiscitom decembra 1990 dobil enotno podporo vseh takratnih parlamentarnih političnih strank in je bil izraz večinske volje slovenskega naroda ter državljank in državljanov Slovenije, štejem za svojo prvo dolžnost. Zato podpiram vse tiste težnje, ki na načelih ustvarjalnega, kritičnega in odgovornega sodelovanja, strpnosti, vztrajnosti, zaupanja, medsebojnega spoštovanja in spoštovanja načel parlamentarne demokracije ter pravne države vodijo v to smer. Po mojem trdnem prepričanju gre za projekt, ki je skupen, nacionalen in si ga ne more lastiti nobena skupina, nobena stranka, še manj pa posameznik.
Spoštovane poslanke in poslanci!
To je bilo tudi temeljno sporočilo mojega novogoriškega nastopa. Čeprav sem v javnih občilih že večkrat pojasnjeval vsebino, smisel in cilje tega nastopa, bom to storil še enkrat tudi pred državnim zborom. Ne razumem sicer, zakaj moj novogoriški nastop, če se je že v zvezi z njim pojavljalo toliko dvomov in vprašanj, pa tudi manipulacij in lažnih interpretacij, ni bil celovito predstavljen v javnih občilih. Zanimivo tudi ne v tistih, ki so si s tem sporočilom dajali največ opraviti. Tako bi državljanke in državljani izvedeli - in to pravico imajo - kaj je v resnici govoril predsednik republike. O povedanem bi si ustvarili sodbo sami, brez posrednikov in razlagalcev, posebej tistih, ki znajo razmišljati zgolj v okvirih mračnih scenarijev in velikih zarot. Ampak to je stvar vesti in odgovornosti tistih, ki gradijo svoje politično delo na zavestnem potvarjanju in nespoštovanju verodostojnosti. Če kdo v mojem kritičnem opozorilu, da se v naši politični praksi uveljavlja tudi skrajno zaskrbljujoča miselnost, da cilji posvečujejo sredstva, po tem prepoznava svoj vzorec razmišljanja in še posebej ravnanja, in je to stvar njegove vesti. Je tudi stvar njegove soodgovornosti za škodo, ki nastaja v družbi. Je odgovornost za zavestno potvarjanje in kršitev verodostojnosti izrečenih besed. Če povem naravnost, očitno so nekateri sprejeli laž kot dokazilo.
Moje v Novi Gorici izrečene ocene in opozorila na pojave nezakonitega ravnanja, družbenih anomalij in teženj v političnem življenju niso bile prve te vrste. Podobno kot tam sem govoril že nekajkrat prej. Vendar takrat zaradi celovitosti in verodostojnosti informacij, ki so bile javno objavljene, ni bilo manipulacij, montaž in špekulacij z mojo besedo. Moji nastopi v časnikih so vsakomur dosegljivi. V nobenem od teh zapisov ali nastopov ni prav nobene podlage za trditve o napovedovanju kakršnih koli scenarijev dogajanj in likvidacij in o zavzemanjih za to, da bi bila za premagovanje političnega nasprotnika dovoljena vsa sredstva. Takšne razlage mojih besed so sprevračanje in namerno podtikanje prav tistega, kar sem izrecno zavračal. Res je prav nasprotno! Terjam, da politika deluje povezovalno, da išče soglasje kolikor mogoče številnih delov družbe in ustvarja možnosti za mirno in ustvarjalno življenje ljudi. Nasprotujem temu, da sedaj politika poglablja obstoječe ali vnaša nove razkole med ljudi. Prepričan sem, da je to za obstoj in prihodnost slovenskega naroda pogubno.
Spoštovane poslanke in poslanci!
Izročil sem vam natančen zapis povedanega v Novi Gorici. Iz njega boste zlahka razbrali, da je sporočilo mojega nastopa sestavljeno iz treh bistvenih delov. V prvem delu znova kot predsednik države razlagam svoj politični projekt. Zavzemam se za to, da bi mogle druga ob drugi obstajati različne resnice, za pluralizem in za spravo. Spravo razumem kot nujno sobivanje različnih prepričanj o resnici, kot odpor zoper nasilje ene same, v imenu katere bi bilo dovoljeno pobijati vse druge resnice in likvidirati njihove nosilce. Pri tem imam v mislih tudi tragične izkušnje iz druge svetovne vojne in neposredno po njej.
V drugem delu izražam obžalovanje, ker je slovenski politični prostor postal izrazito razdeljen, temeljno načelo življenja v njem pa konfrontacija in ne sodelovanje. V njem dobiva žal - po moji sodbi - domovinsko pravico načelo "kdor ni z nami, je proti nam". Po logiki stvari to načelo nasprotnika spreminja v sovražnika, za premagovanje sovražnika pa naj bi bila dovoljena vsa sredstva. Tudi tista, ki so v popolnem nasprotju s temeljnimi načeli demokracije, torej diskvalifikacije in likvidacije; če je potrebno tudi fizične. Taka je neusmiljena logika tega načela. To je že treba vedeti. Govorim torej o politični metodi, ki se poskuša uveljaviti v slovenskem prostoru, ji nasprotujem in opozarjam, kam ta metoda vodi. Lani avgusta sem na Radiu Slovenija pri pojasnjevanju tega načela navedel pokojnega prof. dr. Dušana Pirjevca. Ta je v svojem Dnevniku in razmišljanjih smiselno zapisal, da je za Slovence značilno, kako ne poznajo političnih nasprotnikov, marveč le sovražnike. V medsebojnem spopadu se potem zgodi, da ena politična skupina pokonča drugo. Posebej segati po zgodovinskih dokazih o tem nesmiselnem početju, mi najbrž ni treba. Zato znova poudarjam, da je soživljenje z drugače mislečimi eno temeljnih vprašanj politične kulture in civiliziranosti, obenem pa tudi čisto elementarne vzgojenosti. Podobno pravim v pogovorih objavljenih v Delu in v Večeru konec lanskega leta. Oba pogovora omenjam zato, ker želim posebej poudariti, da že skoraj leto dni opozarjam na škodljive procese, ki so se globoko zarezali v delovna okolja, v soseske in celo v družine ter že usodno vplivajo na narod v celoti. Verjamem, da to vidite tudi sami. Ne gre več zgolj za istovetenje z enimi in za zavračanje drugih političnih voditeljev. Gre za izničevanje veljave in zaupanja legitimnim ustanovam sistema, vključno s parlamentom, vlado in pravosodjem. Nisem torej napovedoval nobenih posameznih dogodkov, pač pa sem opozarjal na politične razmere, ki lahko pripeljejo do incidentov in nestabilnih političnih razmer. Državni zbor me sicer ne sprašuje neposredno po moji domnevni vpletenosti v zadevo Smolnikar, je pa to vprašanje javnosti takorekoč ves čas vsiljevano s strani tistih, ki bi se po moji sodbi želeli razbremeniti odgovornosti zanjo. S polno odgovornostjo zagotavljam, da s to zadevo nisem povezan, niti ljudje iz mojega urada. In to velja tudi za vsa podobna nezakonita dejanja. Toliko bolj sem zato zainteresiran za strokovno in hitro preiskavo. Bilo bi seveda najbolj nenavadno, če bi dejstvo, da je šlo za najhujšo kršitev človekovih pravic, pri vsem tem ostalo nazadnje povsem nepomembno.
V tretjem delu se zavzemam za to, da bi za poklicno opravljanje nalog pri upravljanju države morala veljati predvsem strokovna merila, merila odličnosti. Namesto prizadevanj, da se uveljavi pozitivna, to je strokovna selekcija kadrov v življenju naše države, se kar naprej srečujemo s poskusi potrjevanja in opravičevanja z govorjenjem o tako imenovanih starih strukturah, s strašenjem z zarotami, močnimi skrivnostnimi organizacijami, ledenimi gorami itd. O tem govore predvsem tisti, ki sami niso sposobni oblikovati pozitivnega programa družbenih sprememb, čeprav so take pozitivne spremembe še kako potrebne in jih državljani še kako upravičeno želijo. Tudi pri presoji politike obstoje merila. Demokratičnost politične prakse se presoja po metodah in sredstvih, ki jih politiki uporabljajo. Vendar problem tako imenovane stare strukture in miselnosti na svoj način v resnici obstaja, predvsem kot nekompetentnost, neprofesionalnost in nestrokovnost mnogih ljudi v upravljavskih strukturah države, gospodarstva in tudi na drugih področjih, ne pa kot njihova strankarska ali ideološka pripadnost. Danes so se ti ljudje razporedili v skoraj vse stranke. To je razumljivo. Vendar ne branijo nikakršne komunistične ideje, branijo svoj socialni položaj, svoj kruh, nekateri med njimi pa tudi svoje povzpetništvo.
Iz javnih občil in iz samih dogajanj v slovenski družbi ste se, tako kot sem se sam, mogli seznaniti in zamisliti nad pojavi, o katerih sem govoril v Novi Gorici in ki pričajo o kršenju načel pravne in demokratične države. Govoril sem o skupini, ki se razglaša za "Civilno inicijativo" in njenih anonimkah, o stalnih grožnjah z dosjeji, o mafijah - novih in starih - ter o pojavih ilegalnih skupin, ki delujejo kot paraobveščevalne službe, nelegalno zbirajo podatke in zasledujejo nosilce državnih in političnih funkcij, novinarje in javne delavce.
Naj ob tem spomnim, da sem lani poleti opozarjal, da naša država protiobveščevalno ni zaščitena in da bi bilo pri vladi koristno ustanoviti Svet za nacionalno varnost, ki bi ob parlamentu usmerjal, usklajeval in nadzoroval delo naših obveščevalnih služb. Sicer pa je del tega ugotovil tudi politični kolegij predsednika vlade, ko je marca letos sklenil, da bo predsednik vlade praviloma preko političnega kolegija vzpostavil potrebno koordinacijo med resorji oziroma službami.
Ostajam trdno prepričan, da je nujna takojšnja vzpostavitev vseh pravnih in institucionalnih temeljev in okvirov za učinkovito delovanje nadzornih mehanizmov nad represivnim aparatom države v celoti; treba ga je zavarovati pred skušnjavo, da bi cilje dosegal in naloge uresničeval z nedovoljenimi sredstvi. Preprečiti je treba, da bi ga zlorabljali posamezniki ali skupine za politične cilje ali celo za moralno diskvalificiranje političnih nasprotnikov ter drugače mislečih nasploh.
Ureditev in praksa morata tudi na tem občutljivem področju zagotavljati učinkovit sistem varstva človekovih pravic. Poudarjanje teh pravic ne more biti le sredstvo v boju za oblast in torej le prazna beseda, ampak je vsebina demokratične oblasti same. Ustava je v svojem najglobljem bistvu namenjena prav varstvu človekove svobode in človekovih pravic. Ni namenjena varstvu kakih višjih interesov, v imenu katerih bi si kdorkoli smel lastiti pravico, da sam presoja, kdaj je dovoljen poseg v človekove pravice, mimo tistih, ki jih poznata in striktno omejujeta ustava in zakon. Najhujša oblika ogrožanja človekovih pravic je, če se posamezniki v državnih organih postavijo nad zakon. Ni višjih interesov, s katerimi bi mogli opravičevati kršitve človekovih pravic in nespoštovanje človekovega dostojanstva. Pričakujem, da se bo izostrila občutljivost javnosti in državnih organov do slehernega samovoljnega poseganja v človekove pravice. Kajti če se ne upremo takoj, ko izvemo, da se je nezakonito danes prisluškovalo ali nadzorovala pošta meni, se bo to zgodilo jutri tebi in pojutrišnjem se bo to dogajalo vsem nam. Saj poznate tisto iz Murphijevih zakonov, če si paranoik, še ne pomeni, da te v resnici ne zasledujejo. Vedno se bo našlo dovolj tako imenovanih višjih interesov, s katerimi se bo to početje opravičevalo. Zato menim, da zasluži odločenost predsednika vlade, da ne bo dopustil nikakršnih nezakonitosti, pa naj jih zagreši kdor koli, vso podporo parlamenta in širše javnosti. Pričakujem, da bodo tako ravnali vsi.
Spoštovane poslanke in poslanci
Državni zbor ima na voljo informacijo Vlade Republike Slovenije o problematiki sodelovanja med Ministrstvom za notranje zadeve, in Ministrstvom za obrambo ter sklepe in ugotovitve marčnega političnega kolegija pri predsedniku vlade. Sam te informacije vlade nisem imel vse do konca preteklega tedna, ko sem jo ponovno posebej zahteval. Svoje ocene sem opiral na uradna ustna pojasnila pristojnih funkcionarjev Ministrstva za notranje zadeve o njihovih zaznavah pri preiskavi povezani s "Civilno inicijativo". To preiskavo sem sam predlagal. Ocene sem opiral tudi na druga, javno zabeležena dogajanja in tudi na številna tovrstna mnenja in opozorila v razpravah v parlamentu.
Bilo bi neodgovorno, če me ti pojavi ne bi zaskrbeli in če bi ob njih ostal brezskrben. Ob vsem tem sem pričakoval ustrezen odziv pristojnih državnih organov in komisij državnega zbora. Obenem pa je vse to bilo tudi razlog za povabilo predsedniku vlade in predsedniku državnega zbora na pogovor o političnih in varnostnih razmerah v državi in za moje javne ocene teh razmer. Sodim, da je na pojave nezakonitega delovanja treba opozoriti takoj, preden to postane vsakodnevna praksa. Zdaj je na temelju vladne informacije mogoče veliko enostavneje oblikovati oceno varnostnih razmer v državi, še posebej glede spoštovanja ustavnosti in zakonitosti ter varovanja človekovih pravic. Pričakujem, da vas bo vlada obvestila o vseh ugotovitvah, do katerih je ali bo prišla pri raziskovanju vseh dogodkov, zaradi katerih je javnost že nekaj časa upravičeno vznemirjena. To velja tudi za orožje, s katerim je slovenska država, tudi v interesu lastne varnosti, pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, pa tudi za orožje, ki je bilo namenjeno slovenski vojski. Državni zbor in javnost morata dobiti celovito poročilo o vsem tem, tako da bodo odstranjeni vsi dvomi o nepravilnostih ali celo o osebnih okoriščanjih in morebitnem vojnem dobičkarstvu. Če je do tega prišlo, potem morajo krivci za to odgovarjati po zakonu pred pristojnim sodiščem.
Držim se svojih ustavnih pooblastil. Ne posegam v uradne postopke in ravnanja državnih organov, niti ministrstev, niti vlade niti parlamenta, razen v primerih in na področjih, ki jih izrecno določata ustava in zakon. Dolžnost varovati ustavni red pa mi nalaga, da sem poslal vrsto pisnih opozoril in predlogov Vladi Republike Slovenije. Samo za primer naj navedem nekatera vprašanja, na katera so se nanašala opozorila in pri katerih je šlo po moji sodbi za kršitve zakonitosti in za samovoljo državnih organov in njihovih funkcionarjev. V mnenju o predlogu zakona o obrambi, ki sem vam ga na zahtevo državnega zbora poslal 3. decembra 1993, sem opozoril na spornost vladne uredbe o činih in poviševanju v Ministrstvu za obrambo, na spornost dajanja soglasja vlade k predlogu za razrešitev načelnika Republiškega štaba Teritorialne obrambe in imenovanje novega načelnika, na sporno urejanje in podeljevanje odlikovanj v Ministrstvu za obrambo, na nedopustno poseganje vojaških oseb na politično področje, na neobveščanje predsednika republike kot vrhovnega poveljnika o dejanskih razmerah v obrambnih silah in njihovi bojni pripravljenosti. Dalje na potrebo po ustanovitvi Sveta za nacionalno varnost pri vladi za usmerjanje, usklajevanje in nadzorovanje celotne varnostno-obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti države ter po zagotovitvi nadzora državnega zbora nad to dejavnostjo in nad celotnim obrambnim področjem. Opozarjal sem na protipravno in samovoljno razporejanje častne enote Teritorialne obrambe in na nezakonito prilaščanje pristojnosti za odpust vojakov, pri čemer se je minister celo skliceval na konsultacijo v ustavnem sodišču. Smisel teh mojih opozoril je bil, da je do sprejema nove zakonske ureditve treba spoštovati veljavno ureditev in hkrati pohiteti s pripravo in sprejetjem celovitega, novega, z ustavo usklajenega Zakona o obrambi. Samo tako bi se bilo mogoče izogniti pravnim prazninam in samovoljnim razlagam. Razloge za takšno ravnanje sem videl, kot sem navedel v mnenju o Zakonu o obrambi, tudi v pomanjkljivem in nedorečenem nadzoru in v neizvajanju nadzora nad obrambnim področjem, posebej nad oboroženimi silami. To je eno temeljnih načel parlamentarne demokracije in civiliziranega upravljanja z državo in tudi ena od zahtev, ki nam jih nalaga naše sodelovanje v nedavno podpisanem Partnerstvu za mir. Ne gre spregledati, da je vlada dolžna izvajati zakone, voditi in usmerjati državno upravo prek ministrov ter nadzorovati njihovo delo.
V zvezi z anonimnim pisanjem tako imenovane Civilne inicijative in njenim povezovanjem s tujimi obveščevalnimi službami, na kar se sama sklicuje, v zvezi z domnevnim prisluškovanjem v Banki Slovenije in v zvezi z odkritjem orožja na mariborskem letališču, sem se v pisnih in osebnih stikih s predsednikom vlade, ministrom za notranje zadeve in šefom Slovenske obveščevalno-varnostne agencije zavzel, da se zadeve do konca raziščejo in zavarujejo interesi države, zagotovi varnost državljanov in da se domači in mednarodni javnosti sporočijo ugotovitve.
Naj ob tem povem tudi mnenje o obveščenosti, bolje o obveščanju predsednika republike, ne Milana Kučana, ampak institucije te države. Zaradi njegovih ustavnih dolžnosti, obveznosti v notranjepolitičnem življenju države ter nastopanja v mednarodnem življenju je nedvomno v interesu vseh državljank in državljanov in vseh ustanov, ki oblikujejo in uresničujejo notranjo in zunanjo politiko države, da je predsednik republike sproti in celovito obveščen o vseh zadevah, pomembnih za dobro delovanje države. Izkušnje iz vsakodnevne prakse me prepričujejo, da sedanja ureditev obveščanja predsednika republike ne ustreza temu standardu. Sodim, da bi pri zaokroževanju naše pravne ureditve in njenega usklajevanja z ustavo kazalo razmisliti tudi o ustrezni zakonski ureditvi teh odnosov. Neurejeno obveščanje neposredno izvoljenega predsednika republike je svojevrstno spričevalo te države, tudi vlade in državnega zbora. Vsaj nenavadno je spraševanje, od kod je predsednik države informiran in ne zakaj predsednik države ni informiran. Države s parlamentarno tradicijo imajo te odnose pravno urejene. V Nemčiji, denimo, s približno podobnim ustavnim položajem predsednika države, ki pa ni tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil, zvezni kancler sproti obvešča predsednika države o svoji politiki in vodenju poslov posameznih zveznih ministrov s pisnimi gradivi in s poročili o zadevah posebnega pomena, pa tudi z osebnim pogovorom. Tako je na temelju ustave izrecno določeno s poslovnikom vlade, na katerega daje soglasje zvezni predsednik, in taka je tudi praksa.
Spoštovane poslanke in poslanci
Ob vseh nespornih in spodbudnih dosežkih ter uspehih v minulem poldrugem letu oziroma v skoraj treh letih samostojnega državnega življenja Slovenije še vedno verjamem, da so temeljna izhodišča in cilji "plebiscitnega projekta" enako aktualni, kot so bili ob svojem sprejemanju. Verjamem in upam, da ostaja ta projekt slejkoprej tudi skupna skrb parlamentarnih in vseh drugih strank, vseh državnih organov in ustanov civilne družbe, tako kot je bila skupna skrb njeno zahtevno prvo dejanje: osamosvojitev Slovenije. Verjamem, da je to hkrati vaše prepričanje in prepričanje velike večine državljank in državljanov Slovenije.
Zdaj je čas, ko se velja povprašati o naši skupni in posamični pripravljenosti za soživljenje različnih pogledov. Na preizkušnji je naša pripravljenost, da spoštujemo voljo volilnega telesa. Očitno je, da eni ne priznajo rezultatov, ne prvih in ne drugih volitev. Vselej bo nekdo, ki na volitvah izgubi, ali dobi manj, kot je pričakoval. Katere volitve bodo potemtakem sploh priznane. Gre za to, da spoštujemo dosežke usklajevanj ter odločitve, sprejete po demokratičnih institucionalnih poteh, je pripravljenost, da presežemo politično izključljivost, ki ni sposobna prenesti tekmovalnosti konceptov.
Gre za to, ali smo res pripravljeni pristati na prakso vsesplošnega sumničenja, apriornih dvomov, nesramnosti in razvrednotenja vsega in vsakogar, neutemeljenih in nedokazanih obtožb in zlorabe moralnih in pravnih temeljev etike, politične kulture in javne besede. Gre za to, ali zmoremo in hočemo obvladati nestrpnosti vseh vrst, ki, kot pravi Nobelov nagrajenec Elie Wiesel, "nikomur ne prizanaša; vdira v politične sisteme in družbene razrede, verske sisteme in gospodarske strukture; ni je skupnosti, ki bi bila imuna proti njenim zastrupljenim puščicam." Sprašujem ali bo ta nevarna bolezen tudi nas razdvajala in razdvojila, povzročila nove nerazumljive in nepotrebne delitve med Slovenci, med državljani Slovenije?
Gre za vprašanje, ali bodo mogli posamezniki in skupine v imenu samovoljno oklicanih "višjih interesov" oživljati razprtije o preteklosti, opravičevati vsakovrstna nova zapostavljanja manjšin, vsiljevati nestrpnost in ksenofobijo kot novo družbeno vrednoto in uporabljati metode političnega dela, ki spadajo v starinarnico zgodovine. Gre za to, ali bo demokratična Slovenija dovolila, da taki ljudje uničijo, kar smo dosegli in ogrozijo našo skupno prihodnost, da razvrednotijo moralne vrednote in upanja, ki jih priznava in nosi v sebi velikanska večina nas in vsega človeštva.
Verjamem, da v Sloveniji, med njenimi državljankami in državljani, prevladujeta volja in pripravljenost za strpen politični dialog o naši prihodnosti in o vprašanjih našega današnjega dne. Naj prevladuje volja za dejavno "koalicijo razuma", za skupno delo ob ohranitvi svobode različnih političnih, duhovnih in kulturnih prepričanj. Tako kot lani na srečanju pod Najevsko lipo se znova zavzemam za koalicijo razuma, pameti in treznosti, za sodelovanje vseh tistih, ki se nismo pripravljeni sprijazniti s tiščanjem v provincialnost, zamudništvo, medsebojna obračunavanja, vrtenje na mestu in krize. Od moči take koalicije, od kakovosti sobivanja in sodelovanja je odvisno ne le to, kako bomo vstopali v evropsko integracijo in v povezovalne procese sodobnega sveta, ampak tudi, kako bomo krojili svojo prihodnost, za naše dobro in dobro prihajajočih rodov.
Niso še izpolnjene vse zaveze, ki smo jih dali državljanom ob plebiscitu in osamosvojitvi. To je dejstvo, ki terja od slovenskih politikov vsaj lojalnost do lastnega naroda in njegove države. Država je zaradi državljanov in ne državljani zaradi države. Njena dolžnost je, da je državljanom prijazna. To mora biti tačas prva skrb in odgovornost slehernega demokratičnega in domoljubnega politika v Sloveniji.
Spoštovane poslanke in poslanci
Moja nedavna srečanja s šestimi predsedniki srednjeevropskih držav pretekli teden v Litomyšlu so utrdila moje prepričanje, da je Slovenija postala v tujini razločno prepoznana kot država, ki vztrajno in sistematično uveljavlja tržno gospodarstvo, parlamentarno demokracijo in varovanje človekovih pravic in svoboščin. Vsi moji letošnji tuji sogovorniki, od ameriškega podpredsednika Ala Gora do nemškega predsednika Weizsäckerja, so izrazili tudi velika pričakovanja, da bi slovenska država lahko bila uspešna v mednarodnih povezovanjih, v prizadevanjih za umiritev razmer na Balkanu, v Partnerstvu za mir in s svojim prispevkom v evropskih institucionaliziranih povezovanjih. Njihove sodbe so naklonjene in želje po dejavni vlogi Slovenije velike. Ta presoja je tudi v pismu, ki mi ga je te dni poslal predsednik Clinton.
Razgledovanje po svetu nas zgovorno prepričuje, da smo samo majhen del zelo zapletenega svetovnega procesa tranzicije. Smo mogoče manj problematični in preglednejši del tega procesa. Vseeno pa se za vse, kar se v tranziciji pri nas dogaja, zanimajo tisti, ki se jim želimo pridružiti. Želijo biti prepričani o naši iskreni želji in o naši sposobnosti, da se srečamo na temelju enakih družbenih vrednot in načel, na katerih so se povezovali narodi in države, ki so svojo zgodovinsko priložnost dobili pred nami. Moramo vedeti, da preoblikovanje sveta v družbo demokratičnih in za posameznika prijaznih skupnosti in držav poteka po mejah zagotavljanja ali nezagotavljanja človekovih pravic, spoštovanja ali nespoštovanja zakonitosti in ustavnosti, priznavanja ali nepriznavanja pravic manjšin, po načelih demokratično urejenih razmerij med obrambnim področjem in civilno državo, po mejah totalitarne samopašnosti in demokratičnega nadzora. V vseh teh in podobnih parametrih morata družba in država, ki sta si zastavili za svoj civilizacijski cilj Evropo, brez dvoma in brez fige v žepu ustreči najvišjim standardom. Moralna in politična zavezanost demokratični mednarodni javnosti in še bolj upanjem in pričakovanjem naše domače javnosti zahteva, da vsakdo svoje delo v ključnih ustanovah našega političnega sistema opravi dosledno, kakor je v njegovi moči, da bomo upravičili in izpolnjevali svoja in druga pričakovanja.
Tako kot v vseh državah, posebej v tistih, ki so prekinile s svojo realsocialistično preteklostjo, se tudi pri nas pojavljajo družbene anomalije, ki prizadevajo državljane gmotno, politično in moralno, in za katere večkrat ni opravičila. Mislim na predrago državo, na upočasnjeno lastninjenje in zlorabe ob tem, tudi na tiste, na katere je opozorila razprava o javnem dolgu. Tudi tista, ki prizadevajo delavce, čeprav so desetletja vlagali svoj trud in delo v podjetja, pa so mnogi med njimi zdaj brezposelni, mnogi s skrbjo za delo, plačo in kruh, za preživetje. Pa na pojave koruptnosti, na nerazumljivo zavlačevanje postopkov denacionalizacije ter na še nepopravljene krivice tistim, ki jih je prizadel stari družbeni sistem. Tudi tiste, povsem človeške, kot so odškodnina za čas preživet po zaporih, za trpljenje, pravica do groba in spomina in druge, kar vse je stvar zakonodajnega urejanja in s tem stvar tega parlamenta. Prepričan sem, da tudi urejanje odnosov med državo in Cerkvijo ne poteka tako, kot bi bilo želeti in bi bilo mogoče. Upravičeni so očitki zaradi počasnosti pri sistematični zamenjavi starih zakonov in njihovem usklajevanju s pravnimi standardi in predpisi Evropske unije in Sveta Evrope. Kritična je usposobljenost družbenih ustanov, posebej pravosodnih in tožilstev, da bi učinkoviteje kot do zdaj in pravočasno zavrli kršenje zakonov.
Na vse to sem opozarjal v svojih javnih nastopih. Sodim, da moram to storiti tudi ob tej priložnosti v državnem zboru, ki je zakonodajni organ. Znova opozarjam na nujnost hitrejšega reševanja teh vprašanj, kajti nereševanje kopiči protestno razpoloženje nezadovoljnih državljanov, ki je v marsikaterem primeru upravičeno in si bo sicer poskušalo samo vzeti svojo pravico. V to me prepričuje veliko število pisem, ki jih dobivam vsak dan. Ta protestni potencial razumljiva prizadetost in užaljenost ljudi, pa ne bi smela biti predmet političnih zlorab. Pravočasno zaznavanje protestnega potenciala terja hitre, pravočasne in prepričljive odgovore. Pravočasno zaznavanje protestnega potenciala terja hitre, pravočasne in prepričljive odgovore. Zato znova opozarjam tudi na spoštovanje vladavine prava, zakonitosti in ustavnosti, ki so temelj demokracije, varnosti državljanov, temelj spoštovanja njihovega dostojanstva in varstva njihovih pravic. Pa tudi na učinkovito zoperstavljanje družbenim anomalijam in moralnim poškodbam.
Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci
Zdaj ko ta država, naša domovina, na katero znamo biti ponosni, po daljšem času znova postaja tudi gospodarsko in socialno uspešnejša, z ugledom v svetu in z zanimanjem zanjo, kar je nedvomno tudi zasluga prizadevanj naše vlade in njenega sodelovanja s tem parlamentom, sproža s svojo obetavno prihodnostjo tudi močne želje vladati ji, se je polastiti. Kdor razume domovino kot deklino, ki si jo je moč prilastiti in jo samovoljno izrabljati za svoje cilje, za ozke cilje skupin ali posameznikov, ta jo bo v trenutku, ko mu bo odslužila, tudi zavrgel.
Prav s tega mesta je, spoštovane gospe in spoštovani gospodje poslanci, pred časom češki predsednik, demokrat in humanist Vaclav Havel pokazal na neizogibno nujnost za nastanek in obstanek take domovine, v kateri se ne bomo vsi samo dobro počutili, ampak tudi vsestransko bogato živeli, namreč, da morajo stranke služiti državi in ne država strankam. Tega se globoko zavedam tudi sam in z vso odgovornostjo vsem sodržavljankam in sodržavljanom zatrjujem, da tako v skladu s pristojnostmi, ki jih imam, in v skladu s svojimi moralnimi načeli ravnam in delujem tudi sam.