Znanost in politika
Bruselj, 19. december 2006
Bivši predsednik republike Milan Kučan se je kot sopredsedujoči Mednarodnega znanstvenega, političnega in etičnega kolegija udeležil posveta, ki je potekal v okviru Evropske komisije - direktorata za znanost v Bruslju z naslovom "Ali lahko znanost usmerja politiko". Ob tej priložnosti je imel bivši predsednik republike uvodni govor, ki ga objavljamo v celoti.
GOVOR MILANA KUČANA
ZNANOST IN POLITIKA
Bruselj, 19. december 2006
Vprašanje, ali lahko znanost vodi politiko, ki si ga zastavlja naše srečanje, je mogoče razumeti kot iskanje odgovorov o razmerju med znanostjo in politiko. To je tako rekoč večno vprašanje, ki je v različnih časih dobivalo različne odgovore. Kaj je tisto, kar terja ta odgovor tudi danes?
1. Najprej nova tehnološka revolucija, ki je posegla globlje in širše kot vse prejšnje. Mislim na komunikacijsko tehnologijo, osvajanje vesolja, genetske in nano tehnologije. Te so nam vsem spremenile vsakdanje življenje pa tudi skupno bivanje v globalizirani in soodvisni planetarni skupnosti. Kljub revolucionarnim spremembam, ki jih je omogočila znanost, pa je zaupanje v znanost in njeno vsemogočnost upadlo in se prevesilo v skepticizem. Ne na sploh, ampak morda predvsem zaradi preteklih optimističnih pričakovanj, da je znanost sposobna odgovoriti na vsa vprašanja, s katerimi se sooča človeštvo. To pričakovanje se nanaša predvsem na družbeno humanistične vede. Nasilje v medčloveških odnosih, prepad med razvitim in revnim svetom, grožnje miru in varnosti vzbujajo skepso glede dometa znanja, razuma in tudi znanosti. Politiki ne vemo, kako učinkovito odpraviti revščino in lakoto v svetu, povečati zaposlenost, doseči pomiritev med muslimani in kristjani ali izkoreniniti terorizem. Znanost, ki zbuja velika upanja npr. na področju medicine ali vesoljskega raziskovanja, vliva zgolj malo optimizma glede urejanja človeške družbe. Na ta optimizem ne moreta računati ne znanost ne politika. Pa vendar upamo, da bo znanost pomembno pomagala pri iskanju odgovorov. Razvoj sodobnega kompleksnega sveta terja odgovore. Vendar teh ne more dati znanost sama v obliki še ene nove čudežne tehnologije. Do odgovorov moramo priti kot skupnost.
2. Spremenil se je svet. Dosedanja sicer krhka, a vendarle dovolj zanesljiva ravnovesja odpovedujejo. Spreminjajo se temelji ureditve sveta. Zdi se, da se izgubljajo temeljne etične vrednote. Meje med mirom in vojno, med civilizacijo in barbarstvom se nevarno tanjšajo. Prepad med bogatimi in revnimi se pospešeno poglablja. Znanstveniki opozarjajo na kataklizmična razsežja groženj eko-sistemu, ki jih naš razum le stežka dojema. Ljudje so zaskrbljeni za svojo varnost in prihodnost, negotovi so in nezaupljivi. Vedo, da ob vseh velikih dosežkih znanosti, ki omogočajo vpogled v nastajanje življenja in celo umetno kreiranje življenja, človeštvo razpolaga tudi s sredstvi, s katerim lahko uniči življenje na planetu.
Prav sposobnost samouničenja je tisto novo, kar današnjega človeka razlikuje od vseh prejšnjih rodov človeštva. Sodobno človeštvo je izpostavljeno dvema temeljnima grožnjama. Prva je grožnja preživetju. Druga pa je grožnja vrednotam. Tistim temeljnim, univerzalnim, ki predstavljajo mejo med barbarstvom in civilizacijo, med redom in kaosom, med mirom in vojno vseh proti vsem.
Etična odgovornost človeka in človeštva tako postajata osrednji politični vprašanji. Postajata jedro pravega dialoga med civilizacijami, ki mora obuditi etične in antropološke temelje sobivanja človeštva ter skupno odgovornost za usodo planeta. Osrednje vprašanje je, kako preprečiti, da človeštvo zaradi grožnje preživetju, s katero je soočeno v trenutku, ko je sposobno samouničenje, ne bi žrtvovalo vrednot.
To vprašanje je naslovljeno politiki. Nanj lahko odgovarja samo s svojo dosledno naslonitvijo na znanje, na etična načela in etično prakso. Brez čvrste etične orientacije v sodobnih razmerah človeštvo namreč nima dobre in varne perspektive. Pomanjkanje te orientacije lahko ogrozi ravnotežje sveta in prihodnost človeštva. Zato mora biti odnos do moralnih vrednot kot temelja odločanja na vseh ravneh družbene organizacije v današnjem globaliziranem svetu izostren do skrajnosti.
3. Politika ohranja tudi v tako spremenjenem svetu svojo vlogo. Vendar je njena odgovornost neprimerno večja kot kdaj koli v zgodovini. In neprimerno bolj je izostreno vprašanje, ali zmore nositi to odgovornost, s kom jo more porazdeliti in kaj mora storiti, da bo v celoti razumela, o čem odloča, kako pomembne so odločitve in kakšne so njihove posledice. Razvoj človeškega znanja v soodvisnem sodobnem svetu prinaša številne nove priložnosti, ki jih znanost ponuja politiki. Hkrati pa znanost- in tudi zdrava pamet - opozarja na nevarnosti. Znanost pozna številne odgovore - ne vseh, ali vsaj poti do odgovorov, kako te nevarnosti preprečiti. Ta opozorila so znana tudi politiki. Znanstveniki danes pogosto iščejo poti do politike, da bi ji dali na razpolago svoje vedenje in znanje in da bi skupaj opredelili probleme in prioritete in izbrali odločitve. Brez tega kompleksnega znanja in informiranosti danes niso več možne dobre odločitve.
Naloga politike je, da nosi svojo izjemno veliko odgovornost na način, da bodo vse izjemne tehnične in znanstvene zmogljivosti, ki so plod človeške inteligence, usmerjene v obnavljanje smisla in odgovornosti za človečnost. Spodbujati mora nastajanje vizij držav, mednarodnih organizacij, multinacionalnih korporacij in drugih nosilcev realne moči in jih povezovati v skupno vizijo za preživetje in spoštljivo sobivanje. Naloga je toliko zahtevnejša, ker etično šibkost politike spremlja tudi vedno večja nejasnost odgovornosti. Ta je razpršena med nacionalnimi, verskimi, gospodarskimi, političnimi, medijskimi, kulturnimi, intelektualnimi dejavniki brez jasne posamične in skupne odgovornosti do skupnosti in državljanov, ki jih zadeva njihovo delovanje.
V razmerah stalnih groženj miru, varnosti, dostojanstvu človeka, ogrožanj s pandemijami, socialnimi ali ekološkimi katastrofami ni nikakršnih zagotovil, da bo demokracija obstala. Kjer vlada strah za preživetje, popustijo vse etične norme in zavore. Pri tem pa so tudi trdne demokracije, načete z logiko trga, individualizmom, indiferenco, absentizmom zmanjševanjem solidarnosti, izpostavljene ekstremom.
Če govorim iz svojih izkušenj, tudi na podlagi številnih srečevanj s kolegi iz sveta politike lahko ugotovim, da z našim znanjem nismo uspeli priti do odgovorov, kako v globaliziranem sodobnem svetu ohraniti socialno državo in ne ogroziti gospodarskih pričakovanj, rasti in razvoja, kako vzpostaviti alternativo sedanji razvojni paradigmi, ki temelji na gospodarski rasti in konkurenci brez obzira na posledice za okolje in prihodnje rodove, kako uresničiti polno zaposlenost ob nizki inflaciji, kako ohraniti družbeno, skupinsko ali osebno identiteto, ne da bi oslabili socialno kohezijo, kako zmanjšati nasilje ter zavarovati dostojanstvo človeka, kako zmanjšati onesnaževanje okolja in zlasti, kako se izogniti dramatičnim spremembam podnebja in ogrožanja planetarnega ekosistema. In še bi lahko našteval. Odgovor na vsako od tako kompleksnih vprašanj zahteva razumevanje sistemo, ki jih proučujejo,v in njihovih medsebojnih vplivov, strokovne odgovore in alternative pa je mogoče dobiti le iz skrbnega navzkrižnega preučevanja parametrov in rešitev iz različnih strok, tudi trdih in mehkih znanosti. In s strani tistih, ki znanost kompleksnih sistemov obvladajo. Posebej bi rad poudaril, da za svoje odločitve politika ne potrebuje le tiste znanosti, ki gospodarstvu ponuja nove prijeme za uspešno proizvodnjo in profitno prodajo, ampak tudi tiste, ki jih razumemo s staro oznako "studia humanitatis".
4. Iz teh razlogov se je tudi rodila ideja o nastanku Mednarodnega etičnega, političnega in znanstvenega kolegija, ki ga tukaj predstavljam. In prav to so vprašanja, s katerimi se ukvarja ves čas svojega obstoja (Podrobno informacijo o delu kolegija ste, upam, dobili).
Kolegij opozarja na nevarnosti, ki jih nosi s seboj novi, globalizirani svet in poglavitne razloge za njihovo nastajanje. Predvsem pa vztraja na potrebi po etični orientiranosti globalne človeške družbe in tistih, ki znotraj nje razpolagajo z družbeno močjo in odločajo. Soodvisnost mora globalna družba šele prepoznati in si jo priznati, zato da bo potem lažje iskala skupne cilje in poti do teh ciljev. Nihče ne more teh procesov preusmeriti sam. Preusmerimo jih lahko le skupaj.
Zdi se, da globalna vas, v katero se je spremenil svet, ne zaznava več v celoti, kaj se ji dogaja. Parcialne poglede imajo nacionalne države, ki ohranjajo svoje nacionalne okvire razmislekov in interesov, ZN, ki ne zmorejo preseči omejitev, ki ji jih postavljajo nacionalne države in ki niso uspeli izpeljati svojih milenijskih reformnih projektov, razne svetovne agencije in multinacionalke s svojimi projekti, velesile, ki to več niso. Multilateralizem se spreminja v konkurenčne unilateralizme. Življenje se je iz procesa spremenilo v jasno zakoličene posamične parcialne projekte. Soodvisnost sveta terja, da se preseže ta parcialnost, kajti soodvisnost ni samo stanje, ki se ga mora človeštvo začeti zavedati, ampak ga mora preoblikovati v nalogo skupnega življenja, upravljanja in odgovornosti v planetarni človeški skupnosti.
5. Pred politiko so zelo velike naloge. Svet mora spremeniti razvojne paradigme. Te naloge nikakor ne bo zmogla izpeljati brez zaupanja državljanov. Zaupanje pa je mogoče vzpostaviti le prek dialoga z njimi, da bodo razumeli, kakšne in zakaj so potrebne spremembe, kako bodo izpeljane in kako bodo vplivale na njihov položaj. Z boljšim vpogledom, večjim razumevanjem in poznavanjem možnih rešitev problemov bo politika upravičeno prevzela vlogo voditelja, upravljavca javnih zadev, vrednega zaupanja.
Ljudje zaupajo politiki, če je verodostojna. Verodostojnost pa dobi samo z znanjem. In s tem, da na znanju utemeljene odločitve sprejema v zavezništvu z ljudmi. Kot alternativa zahtevnemu informiranemu odločanju pa se ponujajo politika kot populizem in politiki kot "šoumeni". Ampak ta izbira pomeni tudi izbiro neznanja namesto znanja, neetičnosti namesto etičnosti, kaotičnosti namesto stabilnosti, agresivnosti namesto preudarnosti, nestrpnosti namesto sožitja, primitivizma in barbarstva namesto civilizacije. Ob vseh priložnostih, ki si jih je ustvarilo človeštvo s svojimi dosežki, zlasti kot rezultatom svojega uma, bi bila taka izbira žalitev vseh dosedanjih in prihodnjih človeških rodov.
V razmerah izjemno naglih razvojnih procesov, ki s svojimi pospeški presenečajo celo poznavalce, pa je skrb za informirano odločanje politiko še toliko zahtevnejša. Svoje odgovornosti za upravljanje družbenih procesov ne more preložiti na ramena znanstvenikov. Vendar dinamika dogajanja v svetu in v mikro družbah ter pospešeni tempo znanstvenih spoznanj terjata tudi večjo dinamiko dialoga med znanostjo in politiko. Zato da bi politika lahko opravila svojo nalogo ter dileme delila s širšo skupnostjo.
6. V povedanem so po mojem prepričanju razlogi za odgovor na uvodoma postavljeno vprašanje, ali lahko znanost vodi politiko oz. za razmislek o znanosti in politiki v sodobnem svetu. Gotovo imate o tem lastne predstave in veselilo bi me, če se vsaj v temeljnih ocenah ujemamo. Čeprav se zdi, da je politika ujeta v parcialne interese, da je konfliktna, brez globalne odgovornosti, z nezadostno regulacijo odnosov in institucij globalnega upravljanja, ostaja politika na globalni in nacionalni ravni odločujoča družbena praksa, ki si pragmatično podreja druge človeške prakse, od ekonomije do religije in kulture, tudi znanost. Kljub občudujočim dosežkom znanosti, odloča o razvoju, njegovih paradigmah, o družbenih razmerah, distribuciji politične in družbene moči ter bogastva politika. Dostikrat pod pritiskom kapitalskih, ideoloških in drugih interesov z ignoriranjem znanstvenih spoznanj in opozoril. Politična elita ostaja v hierarhiji družbenih elit na samem vrhu. Toliko težje si za to priznava, da sodobni svet in odgovornost za prihodnost človeštva ne preneseta njene samozadostnosti.
Znanost mora ostati avtonomna, čeprav je ta avtonomija relativna. Še posebej pri odločanju o uporabi rezultatov znanstvenega raziskovanja. Podrejeni položaj znanosti v razmerju do politike prihaja do izraza predvsem v razmerju do mehke, družboslovne in humanistične znanosti. Ne zaradi njene neeksaktnosti in težavnosti pri napovedovanju dogodkov in njihovih posledic, kar naj bi bilo merilo prave znanosti. Morda predvsem zato, ker politična elita prestižno šteje znanost, še posebej družboslovno za sebi konkurenčno in njene izsledke za dejstva, ki lahko ogrozijo monopolni položaj politikov.
Hierarhično razmerje, v katerem si politika še naprej poskuša podrejati znanost, postaja v sodobnem svetu nevzdržno in ima lahko usodne posledice. Tudi zamenjava vlog bi ne prinesla bistveno boljših posledic. Gre za spreminjanje razmerja nadrejenosti v razmerje prirejenosti oziroma v partnerstvo znanosti in politike. Znanost ponuja številne rešitve oziroma poti, ki lahko pripeljejo do rešitev, nima pa sredstev niti mandata za odločanje in prevzemanje odgovornosti. Politika ta mandat in sredstva ima. Trdno zavezništvo znanosti in politike lahko da najboljši rezultat. Tudi glede etike samega raziskovanja, ki so jo nova odkritja in tehnologije močno zaostrile. Moj sklep bi potemtakem bil, da je znanost lahko vodič politiki, morda v sodobnih razmerah to celo mora biti, ne more pa prevzeti njene vloge upravljanja z javnimi zadevami. Pa čeprav včasih izgleda, da se politika s svojim ignorantskim in arogantnim odnosom in streženju samopromociji sama odpoveduje vlogi odgovornega upravljalca jasnih zadev.
Moja izkušnja iz obdobja, ko sem bil predsednik države v zahtevnih okoliščinah njenega nastajanja in vojne, mi pravi, da je za vsakega državnika danes izjemen privilegij, če ima dostop do gremija znanstvenikov in strokovnjakov, v katerem so mogoči odprta in poglobljena razprava, dialog za skupno preverjanje razumevanja in definiranja problemov, dilem in rešitev. Toliko bolj, če je tak gremij mednarodni, saj daje priložnost za razmislek o globalnih dimenzijah in skupnem prizadevanju po globalnem upravljanju in globalni odgovornosti.
Področja, ki terjajo skupen premislek, so številna. Eno takih, po moji sodbi zelo aktualnih sta recimo ekonomija in kapitalizem, ki ju zaradi notranjih preobrazb v globalnih razmerah brez regulacije v resnici ne poznamo več in se zdi, kot da včasih deluje proti človeku, proti demokraciji in proti varstvu okolja oz. naravi. Ali pa področje okoljskih in klimatskih sprememb, na katere tako dramatično opozarja znanost. In ne nazadnje tudi vprašanje miru in mednarodnega terorizma.
Katera znanja in vedenja so potrebna politiki za informirano odločanje, na katerih področjih bi želela podpreti bolj poglobljena raziskovanja oz. na katerih meni, da je potreben dialog s širšo javnostjo, je stvar skupne presoje. Prav zato se mi zdi dobrodošla ideja, da je ustanovljen raziskovalni svet pri komisarju Potočniku. Upam, da bodo podobne rešitve deležne tudi raziskave na področju mehkih znanosti. Tako bi se morda lahko približali neke vrste znanstveno-politično-etični fronti, ki bi delovala skupaj v diagnozi in v terapiji planetarne krize.