Na pogovoru pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije in vrednotah
Ljubljana, 19. november 2003
Milan Kučan se je zavzel za nadgradnjo sistema vrednot, ki bodo ob tradicionalnih vrednotah vzpostavljale globalno odgovornost za prihodnost človeštva in za življenje na planetu sploh, ter za hierarhijo med njimi
Ko sem dobil povabilo na današnji pogovor, sem se vprašal, kaj pravzaprav predsednik republike pričakuje od nas v razpravi o vrednotah, ki je, kot razumem, samo del razprave o prihodnosti Slovenije. Tudi po tem, kako je tekla današnja razprava, sem razumel, da je naša naloga premisliti tiste vrednote, ki nas kot posameznike, kot narod in kot nacijo opredeljujejo kot sposobno skupnost prihodnosti; kot skupnost, ki je sposobna razumeti prihajajoči svet in se v njem ustvarjalno, odgovorno uveljavljati in ki je, navsezadnje, na podlagi teh vrednot in s temi vrednotami sposobna živeti tudi sama med seboj.
Verjamem, da ste o bistvenih značilnostih, dilemah in izzivih sveta, ki nastaja in ga živimo, govorili na prvem srečanju, ki se ga na žalost nisem mogel udeležiti. Zato samo nekaj opazk. Mislim zlasti na značilnosti, ki jih razumemo s povezanostjo sveta in njegovo soodvisnostjo, z za zdaj prevladujočimi negativnimi vidiki te soodvisnosti. Mislim na nezadostno in neučinkovito upravljanje sveta ter na pomanjkanje globalne odgovornosti. Na to, da največji del negativnih razsežij soodvisnosti globalnega sveta povzroča dejstvo, da se je svet globaliziral predvsem na interesih kapitala, ki ga obvladujejo nadnacionalne gospodarsko-finančne korporacije, ki so se že zdavnaj izmaknile nadzoru nacionalnih držav. Ter določajo tempo in način razvoja, ki je v bistvu globoko diskriminatoren, ker mu ne morejo slediti vsi, ne vsi na enak način in se zato priložnosti, ki jih načeloma ponuja ta svet, spreminjajo v nepriložnosti. Enake možnosti se spreminjajo v neenakost, v zelo surovo konkurenco, v rivalstvo in tudi v medsebojno izničevanje. Te razlike povečujejo razkorak v svetu med bogatimi in revnimi, dodatno pa ga radikalizirajo še različne možnosti dostopa do sodobnih komunikacijsko-informacijskih tehnologij in do znanja, ki je potrebno za njihovo uporabo, če je že dana možnost dostopa.
V takšnem svetu namesto do sodelovanja in solidarnosti prihaja do grobega tekmovanja in do reakcij, če lahko uporabim ta izraz, ponižanih in razžaljenih ali odrinjenih. Problem neenakosti in izključitve celih družbenih skupin, celih skupin držav in celo kontinentov povzroča napetosti in konflikte – tudi terorizem, ilegalne migracije in reakcije nanje, ekološke katastrofe, organizirane oblike mednarodnega kriminala, izdelavo sredstev za množično uničevanje in pomanjkanje nadzora nad njimi ter druge negativne vidike globalizacije. Dolgoročno postaja to temeljno vprašanje varnosti in miru v svetu, in sicer varnosti vsakega in vseh. Seveda bo ostalo tudi vprašanje nujno potrebne socialne kohezije mikrodružb, tudi takšnih, kot je naša. Ob tem pa postaja vrednota, ki jo ljudje zelo visoko vrednotijo – vrednota varnosti – predmet vse močnejše manipulacije s strani političnih struktur, tako daleč, da so ljudje na podlagi te manipulacije pripravljeni celo tolerirati globoke posege v najelementarnejše človekove pravice, ki varujejo njegovo dostojanstvo kot svobodnega in avtonomnega posameznika. To se potem posledično izteka v celovit sistem fenomena človekovih pravic in svoboščin, ki jih razumem kot celoto, od političnih do socialnih in kulturnih.
Očitno je, da zahtevajo gospodarski, socialni, okoljski in etični izzivi sodobnega sveta v njegovem upravljanju temeljite prilagoditve, ki bodo omogočile sožitje, če že ne aktivnega življenja drug z drugimi, naj bi vsaj onemogočile življenje enih proti drugim, in ki bodo vzpostavile globalno odgovornost človeštva za njegovo prihodnost in za prihodnost življenja na planetu sploh. Nuja po spremembah v svetu in okoliščine, ki zaznamujejo ta svet, pa opredeljuje tudi vrednote, ki bi jih morali razvijati in uveljavljati z nadgradnjo tradicionalnih vrednot, o katerih je bilo tu veliko govora, torej kot nadgradnjo tradicionalnih vrednot, s katerimi smo se Slovenci skozi svojo zgodovino navadili živeti in so postale del našega žitja in bitja. Hkrati pa bi morali tudi vzpostavljati hierarhijo med njimi. Tako bi bili sposobni za dejavno in odgovorno življenje v svetu in za življenje med seboj. Naj naštejem samo nekatere od teh vrednot:
* odprtost proti provincializmu in ksenofobičnosti, vse do izpeljave kozmopolitizma, o katerem se je razpisal dr. Debeljak, ki ne izključuje, ampak predpostavlja zakoreninjenost v svojem okolju, kar navsezadnje omogoča in zahteva, da se ljudje, ob tem ko se zavedajo, da so, sprašujejo tudi po tem, kaj so, kot je o tem govoril dr. Bučar.
* dalje, strpnost proti nestrpnosti in izključevanju;
* spoštovanje drugačnosti in sposobnost živeti z razlikami;
* odgovornost zase in do drugih;
* odgovornost za življenje na planetu;
* uveljavljanje znanja kot temeljne dobrine
* razvijanje pobude ali inovativnosti
* in ne nazadnje se mi zdita zelo pomembni, povezani tudi z vrednoto odprtosti, nacionalna in državljanska samozavest in odgovornost do nacije.
Kot najpomembnejši vrednoti, ki ju bo po moje treba razvijati, štejem solidarnost in dialoškost ali sposobnost za dialog. Solidarnost in dialog sta po mojem prepričanju ključ za reševanje zelo zahtevnih problemov sodobnih družb in sodobnega sveta in tudi naše, slovenske družbe. Če se tisti, ki danes odločajo v svetu in tudi pri nas, torej gospodarstveniki, finančniki, politiki, ne bodo čutili zavezani vrednoti solidarnosti in če ne bodo sposobni sprejeti dialoga kot edinega načina reševanja problemov, lahko sicer kratkoročno vzpostavijo zelo funkcionalno, zelo učinkovito družbo, ki pa bo dolgoročno nazadovala in se bo prej ali slej spremenila v vojno vseh proti vsem, kot o tem govori Hobbes, in v kateri bodo zmagovali močnejši v škodo šibkejših do popolnega izničenja in uničenja. Nagibanje danes k unilateralnemu reševanju problemov v svetu govori o tej nevarnosti in nanjo opozarja.
Ob tem bi rad pravzaprav povedal, da takšne spremembe sveta niso možne, če ne bodo izhajale iz skupnega etičnega temelja, ki bo vodilo in merilo, referenčni okvir ravnanja vseh in vsakogar. Dvomim, da tak svetovni etos obstaja ali da je priznan. Mislim, da bo do njega treba šele priti. Ugotoviti, ali obstaja, oziroma se pogovoriti, kako priti do njega. To govorim tudi na podlagi svojih izkušenj z ljudmi, ki so pomembni politični dejavniki v svetu. Če se vprašam, kako je to možno ugotoviti ali kako do priznavanja takega etosa priti, univerzalnega etosa recimo, potem bi dejal, da ga ne omogočajo niti pritrjevanje vrednostnemu relativizmu, ki ga je veliko v svetu in tudi pri nas, niti poskusi da bi univerzalno etiko v celoti utemeljili na evroameriški civilizaciji. Ti poskusi se v drugih civilizacijah upravičeno doživljajo kot nov duhovni hegemonizem.
Hočem povedati, da je univerzalnost vrednot lahko zgrajena le skozi dialog civilizacij. Mislim, da je prav, da si to postavimo kot izhodišče, s katerega bomo vstopali v dialog in mislim, da moramo in želimo vanj vstopati. Izhodiščpe dialoga pa bo moralo biti zlato pravilo sožitja v človeški družbi: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da drug stori tebi". To pravilo vsebuje načelo solidarnosti in vzajemnosti, posebej če ga interpretiramo v njegovi aktivni obliki, "Stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi". To načelo eksplicitno vključuje spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja. Mislim, da bi bila to neka točka, kjer bi naši predstavniki v Evropski konvenciji oziroma v medvladnih razpravah o evropski ustavi lahko imeli prepričljive argumente, da bi se 2. člen te listine dopolnil s spoštovanjem človekovega življenja. Dalje, vsebuje spoštovanje človekovega dostojanstva v izpeljavi, o kateri sem že govoril, in seveda tudi spoštovanje mrtvih.
Kot vidite, sprejemam mišljenje dr. Hribarja o svetovnem etosu in tu bi lahko končal. Ker pa je on naredil še korak naprej in je to načelno razmišljanje apliciral tudi na naše razmere, moram povedati, da sprejemam tudi njegovo aplikacijo tega vrednostnega sistema na naš slovenski svet in njegovo polpreteklo zgodovino. Ne sprejemam pa tega, da je v svoji aplikaciji del te polpreteklosti zamolčal oziroma spregledal. Kajti izničenje vrednot človekovega življenja, človekovega dostojanstva in spoštovanja mrtvih in zločin s povojnimi poboji ni bil edini zločin, ni bilo edino izničenje teh vrednot v naši polpreteklosti. Zločin in izničenje se je zgodil tudi v imenu in pod okriljem kolaboracije in okupacije. Obsojamo zločin kot zločin zoper človekovo življenje, ne glede na storilca. O tem govorim, ker me ob tem zoževanju skrbi, kaj bomo Slovenci o tem času in o svojih ravnanjih zapisali v svoj zgodovinski spomin. Kaj bomo iz tega časa zaznamovali kot zavržno, nesprejemljivo in kaj bomo sprejeli v svoj svet vrednot, v svoj vrednotni sistem kot vrednoto, ki naj bo vodilo in merilo naših ravnanj in tudi referenčni okvir naših ravnanj za prihodnost? Mislim, da prav zaradi sprejemanja vrednot, ki jih je na filozofski, etični ravni elaboriral dr. Hribar, kolaboracije in zločinov, ki jih je zagrešila, ni mogoče spregledati in je ni mogoče sprejeti kot vrednoto. Ne samo zaradi cilja, ki si ga postavljamo, to je sprave, sprave, ki naj ne bi bila zapovedana. Sprave, ki je kot volja odprla pot osamosvojitvi ob slovesnosti leta 1990 v Rogu. Pač pa tudi zaradi dopuščanja individualnih resnic o poteh, ki so vodile do tega zločina.
Toliko sem imel, gospod predsednik, povedati. V zvezi z razpravo gospoda Juhanta pa bi rad rekel še to. Ne razpravljam o njegovem videnju družbe. To je njegovo mnenje, s katerim se sicer ne strinjam, zlasti ne v celoti. Najbrž ima za to argumente. Za uspešnost in koristnost naše razprave pa bi vendarle predlagal, naj se tudi v skladu s tem, da je bilo danes tu govor o etosu in strpnosti, ne diskvalificirajo ljudje, ne da bi se poznalo njihovo celovito delo, še manj pa, da se o njih govori na tako diskvalifikativen način, kadar niso prisotni. Hvala lepa.