Ob 30-letnici ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije
Ljubljana, Slovenska filharmonija, 19. november 1998
Leta 1991 je v 20. stoletju slovenski narod svojo vojsko oblikoval že tretjič, je poudaril Kučan in ocenil, da so Teritorialna obramba in njeni pripadniki leta 1991 pokazali vso svojo vrednost.
Na jutrišnji dan, 20. novembra 1968, je takratni Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije izdal Odlok o ustanovitvi Štaba SR Slovenije za splošni ljudski odpor, mu določil delovno področje in imenoval njegovo prvo sestavo. Od tega dne naprej slovenska vojska v novejšem obdobju ni nikoli več bila ukinjena in razpuščena. Ni nam je bilo potrebno več na novo ustanavljati. Danes se tudi imenuje Slovenska vojska.
V tem, razvojno in zgodovinsko gledano kratkem času tridesetih let, je prehodila celotno pot od ustanovitve, pa vse do njene dejanske uporabe, ko je morala leta 1991 z orožjem v roki braniti pravico slovenskega naroda, da sam in suvereno odloča o lastni prihodnosti. To nalogo je opravila častno in uspešno. A je bila hoja po tej poti zelo težavna, zapletena, polna konfliktov in nerazumevanja, posebej v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bila Slovenija še del jugoslovanske države. A vedno so se našli ljudje, ki so ji dali nov zagon ter ohranjali in utrjevali njen prvobitni namen in smisel.
To seveda ni bila prva slovenska narodna vojska. V tem stoletju si je slovenski narod oblikoval svojo vojsko že tretjič. Izkazalo se je, da jo je vsakič tudi zares potreboval in utemeljeno uporabil. Prvič se je to zgodilo ob koncu I. svetovne vojne, ko so se borci za severno mejo iz čuta odgovornosti za obrambo nacionalnega ozemlja in slovenstva organizirali sami in se pod poveljstvom majorja in kasnejšega generala Rudolfa Maistra počutili in delovali kot slovenska narodna vojska,. Prav letos se bomo spomnili častnih in pogumnih dogodkov iz bojev za slovensko severno mejo pred osemdesetimi leti.
Drugič in najbolj kruto je bila slovenska obrambna in vojaška sposobnost preizkušena v času II. svetovne vojne. Vojska Kraljevine Jugoslavije je ob napadu razpadla. Sinovi neenakopravnih in nacionalno zatiranih nesrbskih narodov v njej preprosto niso prepoznavali svoje države in je zato tudi niso branili. Slovenijo so razkosale in si jo pripojile takratne fašistične Italija, Nemčija in Madžarska. Na napad država ni bila vnaprej obrambno in vojaško pripravljena in povrhu je bila še izdana. Grozilo nam je, da bomo kot narod uničeni, da postanemo manjvredni in zaničevani državljani agresorskih držav, brez lastnega življenjskega prostora in brez kulture, brez osebnega in narodnega dostojanstva. Pa se takratni rodovi slovenskih mož in žena niso uklonili sili. Zgodila sta se upor in odpor, izražena v množičnem slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju in partizanski vojski. Sovražnik je bil močan in mogočen, podprt tudi z domačimi kolaboranti. Izgledi za uspeh v tem boju so bili v prvih obdobjih upora slabi. Prešernovi verzi: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi, je bilo takrat geslo slovenskih partizank in partizanov. Skupaj z zavezniki so zmagali, premagali nacizem in fašizem na svojih tleh, izgnali sovražnika. Slovenski ljudje so po zaslugi svojega boja znova zaživeli v osvobojeni in v veliki meri združeni Sloveniji.
Žal je bila takratna zmagovita slovenska partizanska vojska že v maju 1945 ukinjena, njene izkušene enote in v boju preizkušeni poveljniki pa razporejeni v Jugoslovansko armado. Kot posledica različnih pogledov na značaj upora in odpora kot vsenarodnega dejanja ter na vlogo in karakter partizanske vojske kot nacionalne osvobodilne vojske, ki so tudi v času NOB nekajkrat prerasli v resne politične in vojaške spore med jugoslovanskim in slovenskim vojaškopolitičnim vodstvom, je prenehala obstajati že druga slovenska vojska v tem stoletju. Odpravljeno je bilo vojaško vodenje in poveljevanje v slovenskem jeziku. To naj bi krepilo unitarno in anacionalno razsežnost države, ki je ustrezala srbskim hegemonističnim težnjam po prisvajanju skupne države. S slovenskega stališča je to že takrat naznanjalo razpad druge Jugoslavije. Toda pridobljenih zgodovinskih izkušenj ter samoniklega bojnega izročila rodov, ki so bili med zmagovalci v drugi svetovni vojni, ni več bilo mogoče ne izbrisati ne pozabiti. Od tod doktrinarne razlike o naravi oboroženih sil in obrambnem konceptu Jugoslavije in tudi stalno nezaupanje v slovenski poveljniški vojaški kader.
Hladna vojna in konfrontacija blokov, udejanjanje teorije o omejeni suverenosti držav članic vzhodnega bloka ter vojaški poseg sil Varšavske pogodbe v Češkoslovaški republiki v letu 1968 so z vso grobostjo opozorili na vojaško politični položaj države in njeno obrambno doktrino. Znova so oživele partizanske izkušnje o tesni povezanosti narodnoosvobodilnega boja z narodom. Z doktrino splošne ljudske obrambne vojne in skladno z veljavno politično ureditvijo so republike z občinami, krajevnimi skupnostmi in delovnimi organizacijami dobile obrambno funkcijo ter pristojnosti in odgovornosti tudi pri vojaški samoobrambi. Oblikovale so lastno vojaško organizacijo - Teritorialno obrambo. Takrat je tudi sicer prišlo v političnih razmerjih in gledanjih na mednacionalne in politične odnose v jugoslovanski federaciji do velikih sprememb. V Sloveniji sta vlada Staneta Kavčiča in gibanje, ki ga je podpiralo, pomenila pravo slovensko politično pomlad. Takratni slovenski štab za splošni ljudski odpor z Jakopičem in Polakom je spadal v tisti del slovenskega političnega vodstva, ki je hotelo prestopiti meje vase zaprtega enopartijskega političnega sistema in unitarno centralistične birokratske vladavine. V prvi polovici sedemdesetih let je nato prišlo do trdega političnega protiudara, ki je omejil tudi avtonomnost republiških TO. Vendar svobodoljubnega političnega duha in zavesti o nacionalni avtonomnosti slovenske TO ni bilo več mogoče izničiti. Unitarna in spolitizirana vojaška elita jugoslovanske armade ni opustila ambicije, da si koncepcijsko in poveljniško povsem podredi TO. . Koncepcijski spor o značaju Jugoslavije se je nadaljeval tudi na vojaškem področju.
Mogoče je reči, da si je pred tridesetimi leti slovenski narod tretjič v novejši zgodovini ustanovil svojo vojsko, Teritorialno obrambo Slovenije, namenjeno neposredni samoobrambi na svojem ozemlju. V to novo vojsko so bili vključeni naši slovenski ljudje, domačini. Enotam in štabom so poveljevali slovenski častniki v slovenskem jeziku. Tisti, ki so poznali razmere, ozemlje in ljudi. Čeprav je armada uveljavljala svoj, tudi politični nadzor nad TO in ji omejevala prostor avtonomnega delovanja, je bila Teritorialna obramba Slovenije dejansko podrejena republiškim organom, od katerih je bilo v marsičem odvisno ohranjanje duha avtonomne slovenske vojaške organizacije. Bila so v tem času tudi nihanja, vzponi in padci, a duh slovenske vojske je ostajal.
Največje breme oblikovanja, organizacije in priprav Teritorialne obrambe Slovenije so na svojih plečih nosili v TO razporejeni rezervni častniki slovenskega rodu, bivši partizani in mlajši, ki so te velike in odgovorne obveznosti opravljali z vso predanostjo ob svoji redni zaposlitvi. Vodili niso majhne vojske, saj je le-ta v določenem obdobju štela tudi preko osemdeset tisoč mož v devetnajstih brigadah in drugih enotah TO.
Vztrajanje slovenskega vojaško-političnega vodstva, še posebej konec šestdesetih let in kasneje znova v osemdesetih letih, na lastnih pogledih, spoznanjih in odločitvah je vedno znova vzbujalo sume o slovenskem separatizmu in zato tudi dvome o TO. Slovenija je v resnici želela svojo Teritorialno obrambo zgraditi kot sodobno, dobro organizirano in vodeno ter učinkovito vojsko, usposobljeno in izurjeno tudi za samostojen oborožen boj. Tega v Beogradu niso hoteli sprejeti. Danes je povsem jasno, da je šlo za spopad dveh političnih konceptov o ureditvi takratne skupne države tako glede mednacionalnih odnosov kakor glede vladavine človekovih pravic in politične demokracije. Zvezno vojaško vodstvo se je po Titovi smrti oklicalo za branilca enotnosti države in varuha politične ureditve, temelječe na enopartijski vladavini.
Teritorialna obramba Slovenije je bila pri tem resna ovira. Po političnem spopadu med Slovenijo in zvezno administracijo je bil zato spopad s TO neizogiben, zamenjava tistih vodilnih ljudi v Republiškem štabu, ki so slepo sledili ukazom iz Beograda, pa z ukrepi republiških organov nujnost.
Naša Teritorialna obramba, njeni pripadniki, so v junijskih in julijskih dneh 1991 pokazali vso svojo vrednost. Skupaj s policijskimi silami so z odločnostjo in pogumom uspešno obvarovali narodovo dostojanstvo in zagotovili uresničenje plebiscitne odločitve slovenskega naroda o samostojni državi. Pri tem moramo še posebej omeniti, da so bili, ob drugih, tudi rezervni častniki in poveljniki TO med organizatorji Manevrske strukture narodne zaščite, ki je nedvomno opravila ključno vlogo pri oblikovanju obrambnih jeder TO, pri varovanju orožja TO in pri njenem oboroževanju za pričakovani spopad z jugoslovansko armado. TO in takratni republiški sekretariat za obrambo in notranje zadeve so bili legalni okvir, ki je varoval prostor, v katerem je v globoki ilegali nastajala Manevrska struktura narodne zaščite. Ta je bila sproti vključevana v pravni red nastajajoče samostojne države Slovenije. S preurejeno TO ki je prevzela v urjenje prvi rod slovenskih nabornikov v letu 1991, je tako postala neposredna predhodnica sedanje slovenske vojske.
Po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju države Slovenije se je v novih političnih in strateških razmerah samostojne države, lastne bojne izkušnje ter vojaškega izročila svojih predhodnic, pričel proces njenega preoblikovanja v sodobno, visoko profesionalno armado, sposobno za celovito vojaško obrambo naše države. Oblikovati se je začela v vojsko, ki se je sposobna zaradi profesionalne, tehnološke in izobrazbene kompatibilnosti povezovati z vojskami drugih evropskih demokratičnih držav in še posebej evro-atlantskega zavezništva pri odvračanju in preprečevanju že samega izbruha vojaških spopadov na naši celini. Pa tudi sposobna postati ena od vojska v paktu NATO. Naloga torej, ki je zahtevna gmotno in strokovno in ki še ni uresničena in ki ji je namenjeno tudi sodelovanje slovenske vojske v sedanji vaji na Dolenjskem.
Odločujoče narodove politične sile, državni organi pa tudi politične stranke v državnem zboru, bi ji morale to omogočiti. Znotraj naših objektivnih zmogljivosti so ji dolžne zagotoviti nujne normativne, gmotne in kadrovske pogoje za takšen razvoj, ob dosledni nepolitičnosti in hkratnem popolnem, nepristranskem in odgovornem nadzoru njenega razvoja in delovanja.
V preteklih letih ji pri uresničevanju teh ciljev politika ni bila vedno v oporo. Poskusi politizacije celotne Slovenske vojske ali njenih posameznih delov ter vezanja posameznih ljudi ali kar celega MORS na ožje strankarske interese so povzročili in še povzročajo zastoje v njenemu razvoju in veliko škodo njenemu ugledu. Ni odgovorno do države, da je bilo doslej zamenjanih že toliko ministrov za obrambo in da še vedno niso dovolj jasno in funkcionalno opredeljene pristojnosti državnih organov in urejeno razmerje med ministrstvom za obrambo in generalštabom oziroma Slovensko vojsko. Kot da se ne bi vsi zavedali posledic takega odnosa za zmogljivosti in pripravljenost Slovenske vojske za uresničevanje njene vloge in ključnih nacionalnih ciljev. Še posebej, ker je Slovenska vojska, kljub vsemu, v javnem mnenju obdržala visok ugled in med državljani ohranila visoko stopnjo zaupanja. Čas je, da se končajo nepotrebni spori o osamosvojitvenih zaslugah, o tem, kdo je manj in kdo bolj zaslužen veteran osamosvojitvene vojne. Saj mora biti vsaj zdaj jasno, da je bil veliki osamosvojitveni podvig skupno dejanje ogromne večine državljanov in državljank naslonjen na TO in policijo in zato zmagovit.
Današnjo slovesnost vidim tudi kot priložnost za premislek o naših skupnih, narodovih in državnih koristih na obrambnem področju, o tem, kako bomo v Slovenski vojski uveljavili strokovnost, red in učinkovitost, parlamentarni in civilni nadzor nad njo, varovali njen ugled ter enotno podprli njen razvoj. To smo tudi dolžni tistim, ki so v njeno izročilo položili ne le ves svoj pogum in človeško dostojanstvo, ampak tudi svoje življenje.
Pripadniki današnje Slovenske vojske so lahko ponosni na vojaško izročilo slovenskega naroda, ki se je uspešno bogatilo iz roda v rod tudi zato, ker si ni nobena generacija domišljala, da se je zgodovina Slovenije in Slovencev začela šele z njo. Današnja Slovenska vojska lahko zato s pridom uporabi organizacijske, bojne in moralne izkušnje svojih predhodnic, borcev za severno mejo, narodno-osvobodilne vojske Slovenije in Teritorialne obrambe Slovenije. Mi vsi pa smo lahko ponosni na to, da smo Slovenci tudi vojaški narod, ki je sposoben in pripravljen vselej braniti mir ter varovati ustvarjalno sožitje narodov in dostojanstvo ljudi.
Vsem nekdanjim poveljnikom in pripadnikom Teritorialne obrambe Slovenije, ki so v teh treh desetletjih ustvarjalno sodelovali pri oblikovanju slovenske teritorialne obrambe, ob tem jubileju izražam priznanje za njihovo požrtvovalno delo, ko so v zapletenih političnih razmerah ter s skromnimi sredstvi ustvarjali našo takratno narodno vojsko. Vsem njim in vsem pripadnikom današnje Slovenske vojske čestitam k jutrišnjem prazniku.