75-letnica priključitve Libelič Sloveniji
Libeliče, 19. oktober 1997
Povzetek
Na slovesnosti je Milan Kučan spregovoril tudi o odprtem političnem dialogu in vsestranskem, enakopravnem sodelovanju z Avstrijo ter hkrati izrazil pričakovanje glede spoštovanja določb avstrijske državne pogodbe in zgodovinskih dejstev, med katere sodi tudi okupacija nacistične Nemčije, katere del je bila Avstrija.
Preteklo je petinsedemdeset let od tistih dni, ko so vaščani Libelič dve leti po koroškem plebiscitu vzeli svojo usodo v svoje roke in dosegli, da so naselje spet priključili k domovini matičnega naroda. Bilo je to pogumno dejanje zvestobe, ki se ga lahko spominjamo s ponosom in s hvaležnostjo do ljudi, ki so s svojo vztrajnostjo dosegli, da se je na tem koščku naše domovine spremenil politični zemljevid Evrope, v katerega so že bile zarisane nove, in kot je izgledalo, za tisti čas dokončne meje. Brez upornosti in vztrajnosti Libeličanov, brez njihove silne volje, da živijo skupaj s svojimi rojaki v slovenski domovini, in brez drugih, ki so jim pomagali, bi bile današnje meje Slovenije drugačne. Dogodki iz leta 1922 na teh tleh se uvrščajo v vsa tista dejanja in ravnanja naših slovenskih rojakov v Prekmurju in na Primorskem v istem ali kasnejših časih, ki so pripomogli, da ima Slovenija kolikor toliko razumne državne meje, v katerih lahko vidijo tudi rojaki zunaj nje, v Avstriji, na Madžarskem in v Italiji, ki so na žalost ostali za mejami države Slovencev, svojo prvo matično domovino.
Od tistih burnih plebiscitnih dni v letih 1920-1922, prek protislovnih in tudi krvavih poti zgodovine v drugi svetovni vojni in po njej, so se vse do današnjih dni reševala in odpirala vprašanja sožitja in sodelovanja med avstrijsko in današnjo slovensko državo, in še posebej tudi strpnega in demokratičnega sobivanja državnega naroda republike Avstrije s Slovenci kot manjšino na avstrijskem Koroškem. Od takrat pa vse do danes so tam Slovenci manjšina. Vse do danes so na avstrijskem Koroškem obletnice plebiscita obeleževale predvsem zmagoslavje večine nad manjšino in ne praznično potrjevanje demokratičnega sobivanja ljudi različnih narodov v skupni domovini dveh jezikov in kultur. Demokratizem in pravičnost sta žal neredko omagovala pred nacionalno oholostjo.
Nastanek 7. člena Avstrijske mirovne pogodbe in njegova transformacija iz meddržavne obveznosti v notranjo ustavno normo države, ki je zdaj del Evropske unije, je povezan z dolgo in za vse, zlasti pa za manjšino hudo bolečo zgodovino druge svetovne vojne, z agresijo nacistične Nemčije na Jugoslavijo in z njo na Slovenijo ter s povojnim mirovnim urejevanjem razmer in političnega zemljevida v tem delu Evrope. Ta zgodovina ne sme biti zanikana in pozabljena. Treba jo je dobro spoznati, da bi razumeli sedanjost in da bi mogli obvladovati prihodnost. Takšna, kakršna je, je in bo obvezujoča za današnje ravnanje sosednjih držav, zlasti pa demokratične Avstrije same, pri priznavanju in odmerjanju pravic slovenski manjšini. Ta mera je gotovo najbolj tankočutna mera njene sodobne evropskosti, za katero si upravičeno prizadeva v interesu vseh svojih državljanov. Vendar, žal, obstajajo tudi drugačna prizadevanja. Znova so zaznamovala letošnje proslavljanje koroškega plebiscita, čeprav smo upali, da so leta triumfalizma dela nemško govoreče večine na Koroškem, združene v različnih brambovskih organizacijah, že za nami in da bo uradna koroška deželna oblast tudi zaradi ponosa in časti avstrijske države zmogla obrniti poglede od preteklosti v prihodnost, od sporov, omejevanj pravic in celo zanikanja obstoja slovenskega življa k sožitju in ohranjanju slovenske nacionalne identitete, od pogojevanj slovenske državne umestitve v evropske asociacije k skupnemu stopanju v skupni evropski dom in skupni hoji v prijaznejšo evropsko prihodnost.
Naj danes tu pred vami znova ponovim, da želi Slovenija utrjevati in razvijati dobrososedske odnose z vsemi sosednimi državami. Tako kot velja ponujena roka Italiji, velja tudi vsem drugim sosedam, čeprav nismo v preteklosti imeli z vsemi srečno urejenega življenja. Tudi osebno sem za spravljvo razumevanje preteklosti in za medsebojno razumevanje vložil veliko truda ob srečanjih z najvišjimi avstrijskimi državniki na Dunaju in deželnimi politiki v Celovcu, v Gradcu in drugod. Vsa ta srečanja, katerih večina je bila prijateljsko odprta in je izražala naklonjenost Sloveniji, me potrjujejo v prepričanju, da je pot političnega dialoga in vsestranskega in enakopravnega sodelovanja edina alternativa za obe državi. Vendar je upravičeno naše pričakovanje, da bodo ne le v celoti spoštovane določbe avstrijske državne pogodbe, marveč tudi nesporna mednarodno ovrednotena zgodovinska dejstva o drugi svetovni vojni. Mednje sodi tudi hudodelska okupacija nacistične Nemčije, katere del je bila takrat tudi Avstrija, z vsemi nasilji in genocidnostjo. Sklepi AVNOJA novembra 1944 o zaplembi nemškega premoženja so kot sestavni del ravnanj zavezniških vojaških in političnih sil sankcionirali nacistično zlodelo. Slovenija tistih časov je bila kot del Jugoslavije v sestavu teh zavezniških sil. V tej vojni, katere surovost so temeljito spoznali tudi prebivalci teh krajev, je Slovenija še v vojnih časih ukrepala proti tistim, ki so jo okupirali in se vojskovali zoper njo. Ni ukrepala zoper pripadnike tega ali onega naroda, ampak zoper tiste, ki so nad Slovenci izvajali zlodela in genocid. Antifašizem in antinacizem ter popolna vladavina človekovih osebnih in kolektivnih pravic so zato ostali in ostajajo v temeljih slovenske države. Odtod dalje pa je Slovenija bila in ostaja kot država, ki vzdržuje visoko raven pravic avtohtonih narodnostnih manjšin, odprta za politični dialog in sodelovanje. Vse to je del slovenske samozavesti, naš ponos, naše spričevalo pred svetom in naše izhodišče pri utrjevanju sožitja z drugimi državami in narodi.
Dragi rojaki, drage rojakinje,
verjamem, da delim Vaše prepričanje, da nas združuje skupna volja. Da nas združuje tudi spomin in ponos na Libeliče. Spoštujmo drug drugega. Bodimo strpni do drugačnosti. Skupaj ustvarjajmo take življenjske razmere in možnosti za vse državljanke in državljane Slovenije, da bo naše skupno življenje boljše, kot ga imamo sedaj, in da bomo mogli z drugimi evropskimi državami enakopravno ustvarjati skupni evropski dom. In ne pozabimo na Libeliče, da zdaj, po 75 letih ne bi še vedno živele, kot da so od slovenske države pozabljen in sam sebi prepuščen kraj zgodovine.