Začetek postopka za sprejem ustave republike Slovenije
Ljubljana, 18. julij 1990
Milan Kučan, predsednik Predsedstva RS, je v imenu Predsedstva poslankam in poslancem na skupnem zasedanju vseh treh zborov Skupščine RS predlagal začetek postopka za sprejem nove slovenske ustave
Povzetek
Predsedstvo Republike je v predlogu za začetek postopka za sprejem Ustave RS strnilo izhodišča in usmeritve, ki so jih z veliko večino in splošnim narodnim soglasjem Slovenci po njihovem prepričanju že sprejeli za uresničitev političnih idealov demokratičnih in patriotičnih sil o svobodni, suvereni, samostojni demokratični Republiki Sloveniji, ki po svoji volji, na podlagi svojih avtentičnih interesov ureja svoja razmerja in svoj položaj v odnosih z drugimi narodi Jugoslavije in v mednarodni skupnosti.
Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci!
Predsedstvo Republike Slovenije je na temelju ustavnega pooblastila in v prepričanju, da izraža občo, od sprejemanja dopolnil k Ustavi Republike Slovenije večkrat javno in nedvoumno izpričano voljo slovenskega naroda ter državljanov Slovenije, sklenilo, da predlaga slovenski Skupščini začetek postopka za sprejem Ustave Republike Slovenije.
S sprejetjem Ustave Republike Slovenije bo uresničen politični ideal demokratičnih in patriotičnih sil o svobodni, suvereni, samostojni demokratični Republiki Sloveniji, ki po svoji volji, na podlagi svojih avtentičnih interesov ureja svoja razmerja in svoj položaj v odnosih z drugimi narodi Jugoslavije in v mednarodni skupnosti. Tisočletne težnje in boji Slovencev za svobodo in suverenost dobivajo v današnjem času, v sedanjih jugoslovanskih in mednarodnih političnih razmerah novo vsebino in podobo. Pri tem so nam v oporo dosežki v zgodovini uveljavljanja slovenske državnosti, posebej še dogajanja ob koncu prve svetovne vojne in pa zlasti temelji slovenske državnosti, ki so bili položeni med narodnoosvobodilnim bojem slovenskega naroda na strani protifašistične zveze Združenih narodov. Najvišji predstavniški organi, ki so bili tedaj oblikovani, in njihove odločitve, ki so bile sprejete, so dokaz, da se slovenski narod nikdar ni odpovedal svoji samostojnosti in svobodi. Jugoslovansko idejo je sprejemal izključno in vedno kot zamisel o svobodni, prostovoljni skupnosti enakopravnih narodov, v kateri se nacionalna bit vsakega naroda in vseh skupaj v vzajemnem interesu potrjujeta in razvijata.
Slovenci nismo narod brez državne tradicije. To poudarjam, ker nam to v sedanjih aktualnih jugoslovanskih političnih razpravah nekateri oporekajo. Program Osvobodilne fronte slovenskega naroda, pooblastilo Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju za sklenitev sporazuma z drugimi jugoslovanskimi narodi o ustanovitvi Demokratične federativne Jugoslavije, potrditev tega sporazuma na prvem zasedanju slovenskega narodnoosvobodilnega odbora v Črnomlju, izpričujejo, da je slovenski narod tudi v najhujših časih, ko je šlo za njegov obstoj, imel dovolj razuma in zmogel dovolj moči, da se iz težkih razmer okupacije in narodnoosvobodilnega boja prebije in preživi v svobodo. Državotvorne odločitve po osvoboditvi res niso bile potrjene na splošnih večstrankarskih volitvah. Res pa je tudi, da je celoten razvoj omogočil Sloveniji, da se je v svetu, takšna, kakršna je bila, uveljavljala, da je svet vedel za nas, da smo zlasti z lanskimi dopolnili k slovenski ustavi utrdili temelje slovenske državnosti in da danes lahko začenjamo z demokratičnim in na ustavnih temeljih utemeljenim postopkom za sprejem ustave slovenske države.
S pripravo ustave smo pred nalogo, da z uveljavljanjem trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe opredelimo in v življenju uresničimo popolno samostojnost Republike Slovenije kot nacionalne države slovenskega naroda, v kateri so zagotovljene vse pravice in enakopravnost avtohtone italijanske in madžarske narodnosti ter pravice vseh drugih državljanov Republike Slovenije. Slovenska ustava naj bo ustava sodobne države, ki je oblikovana v civilni družbi na Slovenskem ob prelomu stoletja in tisočletja. Ustava, za katero želimo, da bi bila po svojem smislu trajnejši in trdnejši pravni dokument, naj izrazi duha časa in mesto Slovencev in Slovenije v procesih sodobne Evrope in sveta.
Za te procese je značilna vse večja prepletenost in povezanost sodobnega življenja na vseh področjih, zlasti na področju gospodarstva in raziskovalne dejavnosti kot njegovega sestavnega dela in gonilne sile. Krepijo se integracijski procesi, tržna opredelitev v gospodarskem in pluralizem v političnem življenju. Procesi demokratizacije, vsestranskega sodelovanja in povezovanja ter zmanjšanje oborožitve postajajo dolgoročna razvojna težnja sveta. Ta vstopa v kvalitativno novo razvojno obdobje. Te značilnosti poudarjeno prihajajo do veljave v Evropi, ki išče in uveljavlja novo in neodvisno evropsko entiteto in identiteto.
Posebej pomembna je razprava o prihodnji politični, gospodarski, socialni in sploh civilizacijski arhitekturi Evrope, v kateri sodelujejo in želijo sodelovati vsi evropski dejavniki; po globokih političnih spremembah v državah Vzhodne Evrope tudi te države. Evropa je danes nedvomno nosilna sila novih procesov in sprememb, ki so po svojem pomenu, vsebini in možnih dometih največji v drugi polovici tega stoletja, vključno s svojim sistemom stalnih odnosov in instrumentov nove evropske varnostne in še posebej mirovne ureditve. V tem okviru je preseženo zgolj deklarativno obdobje uveljavljanja človekovih pravic kot temelja sodobne demokracije, in smo neposredno pred institucionalizacijo obveznosti, ki bodo posegle v pravno in politično organizacijo evropskih družb.
Procese v mednarodnem življenju spremljajo tudi negotovost, razlike in problemi; tudi možnost retrogradnih teženj. Z vsem tem se naša ambicija - biti del Evrope - nujno srečuje. Soočeni smo s ponovno oživitvijo nacionalizma in z mednacionalnimi spopadi.
Za procese v sodobnem svetu je značilna tudi zavest o skupni nevarnosti, ki preti človeštvu zaradi ogroženosti okolja, in o potrebi po skupni dejavnosti tudi na tem področju.
Niso zanemarljive socialne napetosti, ki so že izraz težavnega in dolgega procesa prehoda iz administrativno-etatističnega in centralističnega na tržni sistem gospodarjenja. Na vse te težnje in pojave moramo imeti svoj odgovor, svojo rešitev, moramo jih spremljati in poznati. Evropa bo šla naprej, kdor se ji ne bo sposoben prilagajati in se vključiti vanjo, bo zaostal.
Če naj bo nova ustava slovenske države dokument časa, ki naj omogoči in podpre vključevanje Slovenije, z vsemi njenimi naravnimi danostmi in človekovimi ustvarjalnostmi v procese sodobnega sveta tako, da bomo v njem čedalje bolj resnično enakopravni, da bomo v tem svetu živeli bogateje, bolj zadovoljni in varni, potem naj bosta sestavni del tega sveta tudi Slovenija in Jugoslavija. Ob tem, ko vidimo sebe v prihodnji Evropi, se ne smemo prepuščati nekritični evforiji, da je za našo uspešnost in dobro počutje v njej dovolj že zgolj naša volja, naša deklarirana stališča. V prihodnji Evropi bo vsak narod, tudi slovenski, vreden in upoštevan samo toliko, kolikor bo v njeno skupno življenje lahko prispeval in kaj ponudil tudi drugim. To terja že danes, da kritično presodimo svoje zmogljivosti in možnosti in da se že zdaj tako organiziramo in pripravimo. Nekritična pričakovanja so vselej vzrok poznejšim razočaranjem. Teh pa je bilo med Slovenci že doslej več kot dovolj.
Spoštovane poslanke in poslanci!
Z začetkom priprav ustave sklepamo svoja večletna prizadevanja in delo pri spreminjanju gospodarskega in političnega sistema. Republiko Slovenijo želimo organizirati na sodobnih, demokratičnih socialnih, gospodarskih in političnih načelih. Z ustavo želimo prekiniti z vsemi tistimi, v preteklih letih vztrajno in s težavo spoznavnimi in priznavanimi ideološkimi zablodami in napakami. Zlasti z nelastninskim konceptom družbene lastnine in z njim povezano do-govorno ekonomijo, s poskusi nadomeščanja človeka in njegovih pravic ter svoboščin kot izhodišča družbene ureditve in vira oblasti z modelom vodilnega razreda in ene partije, čeprav korigiranega s samoupravljanjem, s podrejanjem nacionalnega interesa razrednemu ter z birokratsko politično-partijsko organizacijo družbe in države, kar vse je, med drugim, pripeljalo do krize, do razvojne stagnacije ter socialne, gospodarske in politične dezintegracije jugoslovanske in slovenske družbe.
Zato predlagamo, da se ustavno-pravno Slovenija definira kot demokratična, pravna in socialna država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda, v kateri je nosilec suverenosti državljan, oz. ljudstvo Slovenije. To je prelom z razredno definicijo temeljnega subjekta političnega sistema in družbene ureditve v celoti. Na tej podlagi je mogoče izpeljati vse druge rešitve, ki zadevajo svoboščine, pravice in odgovornosti človeka in državljana ter seveda tudi pravice in položaj slovenskega naroda.
Položaj slovenskega naroda naj bo urejen na načelu, da ima vsak narod, torej tudi slovenski, naravno, pa tudi z mednarodno-pravnimi dokumenti priznano pravico do samoodločbe. Dopolnila k slovenski ustavi, sprejeta v lanskem letu, so pravico slovenskega naroda do samoodločbe v ustavnopravni obliki samo še ponovno potrdila.
Tako imamo v ustavi že temelj za uveljavitev te pravice. V dopolnilih je opredeljen tudi temelj naše ekonomske suverenosti. Sestavni del uveljavljanja politične in ekonomske suverenosti so tudi pooblastila in obveznosti organov Republike Slovenije, posebej še njene Skupščine, da v primeru ogroženosti zavaruje ustavni položaj in pravice Republike. Spomniti velja, da so te spremembe slovenske Ustave omogočile tudi prve volitve v večstrankarskem sistemu, na podlagi katerih se je konstituiral sedanji slovenski parlament. S temi volitvami so organi oblasti, posebej Skupščina, dobili pravno in demokratično politično legitimnost, njihove odločitve pa pravno in politično avtoriteto. Tako s konkretnimi dejanji potrjujemo in uveljavljamo svojo suverenost. Za to naravno pravico slehernega naroda ni bistveno njeno razglašanje, ampak praktično uveljavljanje. Glede na naravo te pravice, ki obsega vse vidike in vsa področja življenja naroda, od kulture do ekonomije, obrambe, odnosov do drugih narodov in narodnosti Jugoslavije, položaj v mednarodni skupnosti, socialno varnost, družbeno in politično ureditev, je več kot očitno, da je treba konkretne rešitve, ki so sestavina uveljavljanja suverenosti, uveljavljati na učinkovit način. To pa pomeni tudi uveljavljanje v razumnih rokih, ki jih terja uveljavljanje konfederalnega položaja za kakršnega se - vsaj glede Slovenije - zavzemamo, ne da bi ga enostransko in mimo njihove volje vsiljevali drugim. Suverenost pripada vsakemu narodu, in je zato noben resnično demokratičen in civiliziran narod ne sme uveljavljati na škodo enakih pravic drugih. Povsem jasno je, da smo v enakem položaju, v kakršnem živijo in morajo svojo polno suverenost uveljaviti tudi vsi drugi narodi Jugoslavije. Naravno in demokratično je, da vsak narod, tudi slovenski, uveljavlja svojo suverenost tako, da s tem ne onemogoča drugim, da počnejo to isto in da se pri tem na temelju polne lastne suverenosti dogovarjajo in sporazumejo o medsebojnih odnosih in uresničevanju skupnih interesov, vključno z oblikovanjem meddržavnih povezav.
Predlog Predsedstva Republike poudarja, naj ustava temelji na sodobnem pojmovanju življenja, pravic in svoboščin človeka in državljana, po katerem človek ni le gospodar, ampak tudi dedič življenja, zaradi česar imajo njegove pravice naravne meje. Naj uveljavlja pravico do političnega in sindikalnega organiziranja, socialno-ekonomske pravice, priznanje lastninske pravice in enakopravnost vseh njenih oblik, tržno ekonomijo in podjetništvo s spodbujanjem človekove ustvarjalnosti. Zagotavlja naj varstvo okolja in kulturne dediščine kot državljansko pravico in dolžnost vseh in vsakogar. Temeljnim pravicam in svoboščinam, ki pripadajo človeku kot izvirna naravna pravica in predstavljajo temelj sodobne demokracije, daje predlog Predsedstva velik pomen. Izoblikovale so se v zgodovini človeštva in jih priznava ves civilizirani svet, v naprednem svetu pa nastajajo in se uveljavljajo tudi nove. Ustavnopravni akti morajo upoštevati te pravice in svoboščine kot objektivno dejstvo in jih pravno izraziti, zato, da bodo v družbi in državi učinkovito varovane tudi s pravnimi sredstvi, še posebej pred kršitvami s strani organov oblasti. Mednarodno-pravni dokumenti samo še krepijo obveznosti držav podpisnic, da v svoji notranji pravni ureditvi in praksi spoštujejo pravice in svoboščine človeka. Brez spoštovanja pravic in svoboščin človeka ni mogoča demokracija, saj je človek z vsemi pravicami in svoboščinami njen edini nosilec.
Zato Predsedstvo v svojem predlogu tudi predlaga, da se neposredno, z ustavo zagotovijo, in da se na temelju ustave uresničujejo svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in državljana. Njegove pravice so lahko omejene samo z enakimi pravicami drugih in z omejitvami, ki so določene v sami ustavi. Gre torej za neposredno uporabo ustave glede človekovih pravic in svoboščin. S takim načelom smo nedvomno dosegli evropsko raven pojmovanja tega temelja sodobne demokracije.
Med pravicami in svoboščinami zavzema prav gotovo osrednje mesto - in k takšnem razumevanju nas prepričuje tudi naša nacionalna usoda – pravica svobodnega izražanja nacionalne pripadnosti, vključno z uporabo svojega materinega jezika. Pravica uporabe materinega jezika vsakega človeka kot neodtujljivega dela izražanja njegove človeške integritete in narodne istovetnosti je višja od sleherne pravne norme in politične zahteve, ki bi tako pravico skušala omejevati ali jo celo odvzemati.
Glede na naše politične izkušnje bi kazalo posebej pozorno opredeljevati pravico do svobode misli kot temelja pluralistično urejene družbe in z njo najtesneje, celo kot njenim pogojem, obsežene pravice do svobodnega izražanja. Svoboda izražanja je vsa vsebina in smisel svobode misli. In najtrdnejše zagotovilo, da ne bomo znova podlegli mišljenjskemu, in s tem političnemu, ideološkemu ali kakršnemukoli drugemu enoumju.
V središče prihodnje ustavne ureditve postavlja predlog Predsedstva Republike Slovenije človeka, ki ima zagotovljene pravice in svoboščine in si s svojo pobudo in delom, gospodarsko, kulturno in drugo dejavnostjo zagotavlja socialno varnost in blaginjo zase, svojo družino in družbo. Država naj ima le omejene funkcije. Pospešuje naj socialno blaginjo in zagotavlja splošne pogoje za gospodarjenje. Na področju gospodarstva naj skrbi za nemoteno delovanje svobodnega trga in preprečuje pojave monopolnega obnašanja in izključevanja konkurence. Sicer pa naj velja načelo samoreguliranja družbe in še posebej gospodarstva. Velja naj načelo deregulacije. To pomeni, da naj bo dovoljeno vse, kar ni v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami in svoboščinami in ustavno določenimi splošnimi družbenimi interesi ter zakonsko ureditvijo, ki na tem temelji in ki je nujno potrebna za uresničevanje ustavnih določb.
Tržno gospodarstvo, razumljeno in naravnano v sodobnem evropskem kontekstu, s sodobnimi funkcijami države, vključno s socialnimi, ki jih je potrebno zagotavljati v družbi socialne blaginje, in z enakopravnostjo vseh oblik lastnine, so nova načela ustavne ureditve. Ustava bo zagotavljala svobodno gibanje vseh dejavnikov proizvodnje - dela, blaga, kapitala, znanja, samostojnost podjetij, enakopravnost vseh ekonomskih subjektov na trgu, pravice delavcev ter neodtujljivo pravico ljudi, da v svobodnem tekmovanju uveljavijo svoje ustvarjalne in delovne sposobnosti in pobudo. In organizirano skrb za tiste, ki si s svojim delom niso sposobni zagotoviti socialne varnosti.
Ustava bo uveljavila pravni red, ki bo najboljša zaščita pred samovoljo. Očitna je potreba po ustavno zagotovljeni avtonomiji gospodarstva pred samovoljnim intervencionizmom politike v poslovne, razvojne in kadrovske odločitve podjetij. Ta samovolja, skušnjava predpostaviti kriterij politične pripadnosti ljudi njihovi strokovnosti, presojati koristnost podjetniških odločitev s kratkoročnega političnega vidika, je ostala prisotna v naši zavesti in v družbeni praksi.
Jasen pravni red, ki bo zagotovil varnost v gospodarjenju, spodbujal učinkovito poslovanje in gospodarjenje, ter interes tujega in domačega kapitala za vlaganje v razvoj in s tem nova delovna mesta ter utrjevanje politične in socialne varnosti, je zato eno velikih pričakovanj nove ustave. Njegova bistvena sestavina je tudi zahteva po zagotavljanju ustavnopravnega temelja za proces preobrazbe in lastninjenja družbene lastnine.
Modeli, ki se zdaj oblikujejo, morajo zagotavljati nujne garancije, ki bi preprečevale, da se ta ključni pogoj za nadaljevanje procesa gospodarske reforme ne poskusi uveljavljati tako, da bo družbena lastnina podcenjena in da bo prehajala celo pospeševano v tuje roke. V družbeni lastnini je akumulirano delo mnogih generacij Slovencev in predstavlja zdaj največji del slovenskega nacionalnega bogastva. Neodgovorna in nepremišljena razprodaja bi nas kaj zlahka postavila v kolonialni položaj, kajti deklarirana politična suverenost brez realnega gospodarskega temelja ni še nikakršno zagotovilo nacionalne suverenosti in svobode.
Za uveljavljanje pravic in svoboščin človeka in državljana, politične in ekonomske demokracije ter pravne države je nujna delitev oblastnih funkcij na zakonodajno, izvršno in sodno. To je v predlogu Predsedstva jasno zapisano. Slovenska država naj bo organizirana kot parlamentarna republike. Glede tega, ali naj bo parlament enodomen ali dvodomen ali kako drugače organiziran, se Predsedstvo Republike ni opredeljevalo. Vsekakor pa mora biti enostavneje organiziran in številčno manjši, tako da bodo v njem lahko na demokratičen način prišle do veljave težnje in interesi vseh ustvarjalnih sil, vseh regij in vseh slojev prebivalstva, zlasti še tistih, ki zgolj po večinskem načelu v sferi oblasti ne morejo priti do zadostnega izraza. Vlada kot osrednji organ izvršne oblasti naj bo v okviru svojih pristojnosti samostojna in odgovorna parlamentu. Namesto sedanjega Predsedstva kot kolektivnega organa je predviden individualni predsednik republike kot šef države in vrhovni poveljnik njenih oboroženih sil.
Zagotovljena mora biti neodvisnost in samostojnost sodstva in sodnikov. Brez tega, zlasti v praksi dosledno uveljavljenega načela, ne more nobena politična oblast, ne glede na proklamacije, pričakovati, da jo bodo ljudje in drugi narodi razumeli in priznavali kot demokratično oblast. Profesionalnost in samostojnost sodnikov je nujen pogoj neodvisnosti sodišč, njihova izvolitev in zamenljivost strogo zgolj na temelju zakonitih pogojev in razlogov in ne glede na vsakokratno politično parlamentarno večino, pa njen edini dokaz. Predlagana je okrepitev vloge ustavnega sodišča, tako da bi lahko odločalo tudi o kršitvah posameznih ustavnih pravic in svoboščin in da bi postalo pomemben dejavnik pri ustvarjanju ustavne ureditve in prava nasploh.
Naj ob tej priložnosti še posebej opozorim na predlog Predsedstva, da ustava opredeli odgovornost slovenske države za Slovence v zamejstvu in v svetu sploh. Še naprej je potrebno ustavnopravno varovati pravice narodnostnih manjšin v Sloveniji in jim, zaradi uveljavljanja njihovega enakopravnega položaja, zagotavljati posebno varstvo. Temeljno izhodišče je in mora ostati: sedanji obseg in raven tega varstva je le osnova, njeno širjenje in bogatenje pa je eden bistvenih elementov utrjevanja naše legitimnosti v mednarodnih okvirih. To je demokratično, je civilizacijsko, je pa tudi v interesu varstva pravic in položaja naših manjšin v sosednih državah.
Pri varstvu pravic in svoboščin izhaja predlog že iz dosedanje ustavne ureditve in pa iz novih tokov v svetu na tem področju. Predlog se ne spušča v razčlembo novih institucij, ki jih bo, po vsej verjetnosti potrebno na tem področju, zgledujoč se po svetu, še oblikovati. Predvidena je tudi ljudska pobuda za predlaganje zakonov in odločanje na referendumu.
Ustava naj opredeli tudi ustrezne oblike lokalne samouprave prebivalcev na določenem območju, naselju oziroma v mestu, in s tem osnove sodobne komunalne ureditve. Samoupravljanje v občinah oziroma v mestih je nedvomno pomembna sestavina organizacije življenja. Pobuda ljudi v lokalnih skupnostih naj pride do veljave, njihove potrebe pa naj se zadovoljujejo na kar najbolj racionalen in učinkovit način.
Predlog predvideva tudi možnost ustanavljanja samoupravnih skupnosti, ki služijo samostojnemu urejanju in zadovoljevanju nekaterih skupnih potreb državljanov. Tem skupnostim lahko država zaupa tudi opravljanje določenih javnih pooblastil.
Prehodne in končne določbe ustave suverene slovenske države naj opredeljujejo načine in roke za njeno uveljavitev. Z njenim sprejemom se bo Republika Slovenija ustavnopravno konstituirala kot popolnoma samostojen državni subjekt. To ni ovira, da na podlagi pravice do samoodločbe Slovenija že sedaj ne bi pripravila in ponudila drugim narodom, oziroma republikam v sedanji SFRJ svoj predlog za konfederalno ureditev Jugoslavije oziroma za uveljavitev konfederalnega položaja Republike Slovenije v Jugoslaviji.
Odločitev za Republiko Slovenijo kot suvereno državo je naša skupna volja, izražena tudi na zadnjih skupščinskih volitvah. Vse manj je tistih, ki takšni želji Slovenije, pa tudi drugih republik, še nasprotujejo. Po volitvah je to voljo izrazila tudi Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki jo je sprejela in razglasila ta Skupščina. Spričo tega, da je bila Deklaracija o suverenosti sprejela pred obravnavo predloga, da se začne postopek za sprejem Ustave Republike Slovenije, meni Predsedstvo, da bo s sprejemom predloga za pripravo Ustave Republike Slovenije na današnjem zasedanju Skupščine, uveljavljena večkrat izražena obča politična volja ljudi v Sloveniji o tem, kako si predstavljamo in želimo urejati ustavnopravni položaj Republike Slovenije. S sprejemom predloga za pripravo Ustave bomo na demokratičen način nadaljevali graditev slovenske državnosti. Počnimo to tudi vnaprej tako, da ne bomo z uveljavljanjem naše volje preprečevali tudi drugim narodom v Jugoslaviji, da si poiščejo rešitve, ki so za njih sprejemljive. In da se bo ta razplet krize in prehod v novo stanje, ki gotovo ne bo ne enostaven in ne kratek, dogajal po demokratični poti, s pogovori in s konkretnimi predlogi, ki bodo temeljili na demokratičnem ugotavljanju dolgoročnih interesov slovenskega naroda in na jasni ponudbi drugim, v kakšnih odnosih z njimi jih želimo in moramo reševati, ne da bi jim te rešitve vsiljevali. Treba je priznati, da za zdaj takšne konkretne ponudbe ni, in da je prav zato ob delu na ustavi potrebno pripraviti tudi elemente te ponudbe. Pripraviti jih moramo sami ali skupaj s tistimi, ki zase želijo in realno lahko uveljavijo enak, konfederalni položaj v skupnosti, ki jo povezujejo realni, predvsem ekonomski interesi, kar je, na podlagi zdaj poznanih stališč, realno vsaj še za Republiko Hrvaško.
Predsedstvo Republike Slovenije je Predsedstvu Republike Hrvaške že dalo pobudo za skupno pripravo zasnove ureditve odnosov v bodočih medsebojnih razmerjih in razmerij z drugimi republikami.
Drža, ali bo tako, kot mi zahtevamo, ali pa se o ničemer sploh ne pogovarjamo, ni ne demokratična, ne modra, ne ustvarjalna in ne državniška. Ne izgubljajmo energije za to, da vedno znova uveljavljamo tisto, česar nam nihče več ne oporeka, in za kar je, navsezadnje, bitka bila že prepričljivo dobljena z dopolnili k ustavi Republike Slovenije. Ukvarjajmo se raje z razmisleki o tem, kako na tej podlagi uveljaviti demokratična razmerja z drugimi. Navsezadnje nam ne more biti vseeno, kako bomo prišli v nastajajočo evropsko mednarodno skupnost in kako nas bo sprejela, ne glede na to, ali bomo potovanje v Evropo končali sami ali skupaj z drugimi narodi Jugoslavije. Svoj odnos do nas bo svet opredelil pač po tem, kaj bomo zapustili za seboj in kaj prinesli s sabo. Če po vseh demokratičnih prizadevanjih ne bomo imeli druge izbire kot ločitev, potem moramo to opraviti tako, da bo tudi svetu jasno in bo tudi zanj prepričljivo, da druge izbire nismo imeli. Razmere v Jugoslaviji so zdaj že nekaj časa take, da takšno ravnanje, ki je izraz naše odgovornosti tudi do drugih in do mednarodne javnosti, naravnost zahtevajo. Delajmo to tako, da ne bo potrebno naših ravnanj demokratično, dobro-hotno in pokroviteljsko tolmačiti predstavnikom drugih držav.
Gre za stvari, ki so v najglobjem in najvitalnejšem interesu vseh državljanov republike Slovenije, v interesu prihodnosti slovenskega naroda. Odločitve o njih morajo biti demokratične, morajo biti izraz volje in enotnosti ljudi in političnih sil na Slovenskem. Ni jih mogoče sprejemati vmedstrankarskem tekmovanju in brez demokratične konsultacije z državljani. O njih se bo pred dokončnimi odločitvami potrebno odločati z referendumom. Čas in razloge zanj bo morala oceniti ta Skupščina. To velja tudi za sprejem Ustave. Z demokratičnim postopkom za sprejem Ustave Republike Slovenije bomo prispevali tudi k temu, da nas mednarodna skupnost ne bo sprejemala kot moteč faktor, ampak kot narod, ki se želi na demokratičen način vključiti v Evropo kot novonastajajočo skupnost svobodnih narodov in njihovih suverenih držav.
Spoštovane poslanke in poslanci,
Predsedstvo Republike je v predlogu za začetek postopka za sprejem Ustave Republike Slovenije strnilo tista izhodišča in usmeritve, za katere smatra, da so jih Slovenci z veliko večino in splošnim narodnim soglasjem že sprejeli. Gre za ustavo države svobodnega slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti, svobodnih ljudi, svobodne družbe, ki je odprta v Jugoslavijo in v svet. Predsedstvo ne predlaga konkretnih rešitev. To je stvar ustavodajalca. Predsedstvo s svojim predlogom nikakor ni želelo posegati v njegove kompetence. Zato je predlog inicialen in ne prejudicialen. Je pa, glede izhodišč in okvirov prihodnje slovenske ustave, dovolj jasen, ker je prav glede tega zgrajen na že ugotovljenem političnem soglasju v Sloveniji.
V imenu Predsedstva Republike Slovenije predlagam, da po opravljeni razpravi sprejmete predlog, da se začne postopek za sprejem Ustave Republike Slovenije.