Razgovori z Milanom Kučanom pred odhodom v Haag
TV Slovenija, 18. maj 2003
JURIJ GUSTINČIČ:
Ali je še možno prispevati nekaj k globljemu razumevanju situacije, ki je pripeljala do razpada nekdanje Jugoslavije in ob tem, ali odhajate tudi še s kakšnimi novimi obremenilnimi dokazi za vlogo Miloševiča?
MILAN KUČAN:
No, jaz odhajam na povabilo tožilstva, ki je ocenilo, da bi lahko bilo koristno moje neposredno vedenje o stvareh, ki so se dogajale zadnja leta življenja nekdanje Jugoslavije. S tem pravzaprav izpolnjujem dolg, ki ga imam na podlagi zakona, ki ga je sprejela Slovenija o sodelovanju s tem sodiščem.
Kaj bistveno novega gotovo da ne. So pa najbrž pomembne interpretacije neposrednih dogodkov, katerih udeleženec sem bil in ki pomenijo za Slovenijo veliko priložnost, da po eni strani pove, kateri razlogi so jo vodili na pot osamosvojitve in predvsem zakaj je izbrala tak način te poti, po drugi strani pa je to tudi neka možnost, da se sodišču pomaga razumeti procese, ki so prinesli veliko tragičnega za skoraj vse jugoslovanske narode in katerih morebiti največja tragična žrtev je zaradi politike takratnega vodstva prav srbski narod.
JURIJ GUSTINČIČ:
Rad bi vas vprašal nekaj, kar je burilo duhove pri nas v zadnjih desetih dneh. To je tisto pismo ki ste ga poslali obrambnemu ministrstvu in zahtevali podatke oziroma ozadje nekaterih incidentov iz leta 91 med slovensko vojno. Za kaj je šlo in zakaj je to bilo sploh potrebno?
MILAN KUČAN:
Mednarodno sodišče za zločine na tleh nekdanje Jugoslavije je mednarodna ustanova z veliko avtoriteto svojega poslanstva. Brani vrednote, ki naj bi veljale kot vrednostni sistem v svetu, ki nastaja. Veljale naj bi tudi za prihodnje. Zanje se je bilo vredno zavzemati, se je vredno zavzemati danes in tudi v prihodnje. Seveda se čutim dolžnega sodišču pri tem pomagati.
Gre za resno stvar. Bilo se je potrebno temeljito pripraviti, če naj bi pričanje bilo v pomoč razjasnjevanju dejstev, ki so relevantna za delo sodišča. Zato je bilo potrebno osvežiti spomin, še posebej pri tistih stvareh, ki so takratnemu in tudi sedanjemu političnemu vodstvu v Sloveniji sicer popolnoma jasne, je bilo vendarle potrebno pogledati, ali spomin ni varljiv. Tako se mi je seveda zdelo normalno, ker gre za uradno dejanje, da se na ministrstva, ki razpolagajo s temi dokumenti, tudi uradno obrnem.
JURIJ GUSTINČIČ:
Kakšen je vaš vtis, ali lahko mirno gledamo svetovni javnosti v oči ob vsakemu vprašanju, bilo je nekaj incidentov katere so potem izkoriščali v Beogradu, ali smo popolnoma mirni in se ne more zgoditi to kar Angleži imenujejo, padanje okostij iz omar, da se zgodi nekaj nepričakovanega, kajti prav gotovo se gospod Miloševič pripravlja na to zaslišanje.
MILAN KUČAN:
No, kdor takrat ni bil pripravljen razumeti in sprejeti slovenske osamosvojitve in tudi načina osamosvojitve, ki je bila na vseh točkah legitimna in legalna, se seveda tudi sedaj najbrž ne strinja. Ali je bila pot prava ali ne, govori dejstvo o tem, kje je danes Slovenija in kje so druge republike takratne Jugoslavije. Mislim, da bi glede tega lahko Slovenci imeli veliko več samozavesti kot kažejo tudi nekatere reakcije ob tem pismu. Jaz se v pripravah nisem ukvarjal niti z zgodbami nekdanjih jugoslovanskih generalov niti ne s tistimi, ki v Sloveniji še zmeraj mislijo, da je ta osamosvojitveni kapital nepravično porazdeljen. Mi smo za te tako imenovane incidentne situacije, kot legalisti, formirali ustrezne komisije. Njihove ugotovitve so tukaj. Ni bilo kršitev niti mednarodnega vojnega, niti humanitarnega prava. Res je, da takrat, kot se sedaj pogostokrat sliši, ni bilo neke nevtralne mednarodne, ali kakorkoli bi to drugače imenovali preiskovalne komisije. Ampak sem prepričan, da se takrat, če bi se taka ideja rodila, Slovenija temu ne bi zoperstavljala, saj nam je šlo za resnico.
JURIJ GUSTINČIČ:
Hvala gospod Kučan.
MILAN KUČAN:
Hvala tudi vam.
RA Slovenija 1, RADIJSKI DNEVNIK, 18.maj 2003,
NADJA PENGOV:
Iz informativnih pogovorov, ki so jih haški preiskovalci do zdaj opravili z bivšim predsednikom države, naj bi tožilstvo v Haagu zanimale torej predvsem okoliščine, ki so pripeljale do razprava skupne države.
MILAN KUČAN:
To je točno, saj sem samo o teh stvareh lahko jaz verodostojna priča, kot neposredni udeleženec teh dogodkov, seveda z mojim razumevanjem in mojo interpretacijo takratnih dogodkov.
PENGOV:
To je čas od sredine 80-ih let, leto 1986, ko je na prizorišče stopil glavni obtoženec haškega sodišča, proces osamosvajanja Slovenije, vojna proti Sloveniji, pa obdobje do začetka mirovne konference v Jugoslaviji, ki se je prav tako začela v Haagu. O vsem kar se je dogajalo kasneje bivši predsednik ve samo posredno. Iz pisma, ki ga je Milan Kučan poslala obrambnemu ministru, pa je razvidno, da znajo haško tožilstvo zanimati tudi kakšne podrobnosti iz slovenske osamosvojitvene vojne. Je kaj kar bi lahko bilo kočljivo?
KUČAN:
Mislim, da glede tega ni nič spornega, so pa ves čase tudi neke ocene in namigovanja, da naj stvari v Sloveniji ne bile v redu.
PENGOV:
O vsem tem je slovensko politično vodstvo sprejelo povsem jasna stališča, stvari so bile tudi preiskane in ugotovljene ni bilo nikakršnih kršitev mednarodnega humanitarnega ali sicer mednarodnega prava, ...
KUČAN:
... in mislim, da se nam ni treba bati nikakršnih okostnjakov in da bi lahko imeli veliko več samozavesti, ko se pogovarjamo o teh rečeh.
PENGOV:
Je pa sodišče zelo resna stvar in treba je spoštovati in krepiti njegovo avtoriteto, ...
KUČAN:
... zato se mi zdi, da je dvom domače politike, iz tako resne stvari stvar zamejenosti in pritlehnosti, ki navdihuje del slovenske politike.
PENGOV:
Miloševič nima česa izgubiti in bo priložnost prav gotovo izkoristil za napad. Za kakšno taktiko se je odločil bivši predsednik? Bo odgovarjal prav na vsa vprašanja, kot svetujejo nekateri ali se bo raje odločil za taktiko, ki jo je ubral hrvaški predsednik?
KUČAN:
To moje pričanje pred sodiščem vsekakor pomeni neko priložnost, če Miloševič dvomi v početje Slovenije, da Slovenija pojasni to slovensko stališče in tudi način naše osamosvojitve, našega zavzemanja za legitimnosti in naravnost vseh naših dejan. Po drugi strani pa tudi priložnost, da se sodišču pomaga osvetliti procese, ki so prinesli veliko tragičnega za skoraj vse jugoslovanske narode in katerih morebiti največja tragična žrtev je zaradi politike takratnega vodstva prav srbski narod. Razen morebiti zanimanja teh procesov, ki so pač ... s tragičnim koncem.
PENGOV:
Zato bo pričanje, kot pravi, odvisno od taktike, ki jo bodo izbrali drugi in se s tem ne obremenjuje.
RA Murski val, 16. maj / Večer, 19. maj 2003
MILAN KUČAN:
»Haaško sodišče je hudo resna stvar. Mislim, da je treba storiti vse, da se spoštuje njegova avtoriteta, da se spoštujejo vrednote, zaradi kršitve katerih je bilo tudi ustanovljeno. To sodišče te vrednote ne le utrjuje, ampak jih skuša tudi uveljaviti v našem življenju. Zato se mi zdi, da je to slovensko kratkovidno in kratkopametno sprenevedanje okoli tega, ali se je za takšno reč treba pripraviti ali ne, preprosto spregledovanje dejstva, da je svet danes drugačen in da seže veliko dalj od teh malih slovensko – grosupeljskih meja«.
»Mislim, da je treba zaradi prihodnosti, ko naj se ne bi več dogajale stvari, ki so se dogajale med razpadom Jugoslavije, treba na vse to, kar zanima sodišče v Haagu, odgovarjati skrajno resno in temu primerno, kolikor pač moj spomin še seže v tiste čase, ki so zanimivi za sodišče. Je pa seveda položaj Hrvaške v razmerju do takratnih dogodkov, katerih težišče so pravzaprav razprave na haaškem sodišču, zlasti kasneje, ko Slovenija ni bila več neposredni udeleženec, bistveno drugačno, kot je bilo razmerje Slovenije in mene osebno.