Gospodarstvenikom v Avstriji slovenski izkušnji z življenjem v EU
Avstrijsko slovenska gospodarska zbornica, Gradec, Avstrija, 17. novembra 2005
Bivši predsednik republike je nagovoril okrog 400 zbranih gospodarstvenikov iz Slovenije in Avstrije, ki so se udeležili prirpeditve ob peti obletnici delovanja Avstrijsko-slovenske gospodarske zbornice v Gradcu v Avstriji. Spregovoril je o razlogih, zaradi katerih je Slovenija želela v EU in o njenih pričakovanjih ob vstopu, o težavah, ki jih je imela ob tem, ter o uresničevanju pričakovanj Slovenije. Dotaknil pa se je tudi aktualnih dilem EU potem, ko na referendumu ni bila sprejeta evropska ustava.
Objavljamo govor Milana Kučanav celoti:
"Da bi razumeli moj pogled na izkušnjo Slovenije z Evropsko unijo, moram poseči nekoliko nazaj v mednarodne evropske in jugoslovanske okoliščine, v katerih je nastala slovenska država. V teh okoliščinah in v samem nastanku Republike Slovenije so motivi in razlogi za odločitev, da bo Slovenija po osamosvojitvi življenje usmerila v evropsko integracijo. Mislim predvsem na naslednje okoliščine:
1. Konec bipolarnega sveta in hladne vojne, ki ga je simbolizirala dramatična zrušitev berlinskega zidu.
2. Prepoznavanje globaliziranega sveta kot med seboj soodvisnega, povezanega v skupno usoda in s skupno odgovornostjo.
3. Nasilen razpad SFRJ in spreminjanje Balkana v eno najglobljih kriznih žarišč sodobnega sveta.
To so okoliščine, v katerih je na pot v EU vstopala vsa deseterica njenih novih članic. Z izjemo Cipra in Malte so bile vse tudi del socialističnega, nekatere povsem totalitarnega sveta. Položaj Slovenije je bil specifičen. Vsaj od začetka 60. let je živela v primerjavi s takratnimi komunističnimi državami v precej liberaliziranem socialističnem sistemu, ki je ljudem in gospodarstvu omogočal neovirane kontakte tudi z zahodom. Meje z Avstrijo in Italijo so bile odprte.
Slovenija je kot samostojna država nastala z razpadom SFRJ. Razpad je bil posledica dolgotrajne politične, gospodarske in vrednotne krize nekdanje večnacionalne, multikulturne, federativno urejene in na ideologiji socialističnega samoupravljanja utemeljene države. Kriza je bila v velikem delu izraz splošne krize evropskega komunističnega sveta, ki jo je generirala Sovjetska zveza s svojim v bistvu boljševističnim sistemom, prilagojenim pogojem hladne vojne in blokovskega merjenja politične in vojaške moči ter vzdrževanja ravnotežja strahu. Kriza je pripeljala do razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Ta je potekal razmermoma mirno, tudi zaradi reformnih prizadevanj Gorbačova in Jelcina. Kriza v Jugoslaviji pa se je razpletla drugače, nasilno, z ogromnimi in številnimi problemi, ki še vedno obremenjujejo ne le Balkan, ampak tudi Evropo in vso mednarodno skupnost.
Motivi in razlogi za vključitev v evropske integracije
Vključitev v evropske integracije je bil temeljni strateški zunanjepolitični cilj Slovenije in ena ključnih točk vseh odločitev za samostojno državo vse od plebiscita naprej. Slovenci smo svojo državo, pred razpadom pa tudi Jugoslavijo, videli kot tvoren člen znotraj procesov evropskega združevanja, ki z njim deli usodo in je zanj tudi odgovoren. Utemeljeno smo pričakovali, da to pomeni naslednje:
1. hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, višjo blaginjo in kvaliteto življenja;
Vključitev v EU bi Sloveniji omogočila lažje preseganje velikega gospodarskega, tehnološkega, upravljavskega in organizacijskega zaostanka, ki ga je povzročala kriza v Jugoslaviji. Naj kot primer navedem, da je bil BDP v Sloveniji bil konec 70-tih let na ravni 75% avstrijskega, konec 80-tih let pa je padel pod 50%. Slovenija je po osamosvojitvi morala hkrati graditi institucije mlade države ter uveljavljati temeljne družbene reforme, zlasti privatizacijo in večjo veljavo konkurenčnemu trgu. Te so, tako kot sam prehod v demokratično družbo, potekale ob precejšnjem soglasju, na mehek način, brez večjih pretresov, kljub poskusom tudi brez lustracije in brez zanikanja zlasti gospodarskih in socialnih dosežkov v prejšnjem socialističnem sistemu.
2. pospešitev procesov notranje preobrazbe države oz. gospodarske, strukturne, lastninske in politične reforme;
Vključitev v EU bi s prevzemom njenih političnih, pravnih in ekonomskih standardov in z uveljavljanjem svobodnega trga, svobodnega pretoka kapitala, dobrin, delovne sile in uslug olajšala še večjo vpetost slovenskega gospodarstva v zahodne trge. Skoraj 30% BDP je Slovenija že takrat realizirala na teh zahtevnih trgih. In s tem bi hkrati pospešeno nadomestila izgubljene trge v nekdanji SFRJ in na območju SEV, kjer je ravno tako ustvarila skoraj tretjino svojega BDP.
3. priznanje, da je Slovenija demokratična država, ki spoštuje vladavino prava, človekove pravice in svobodni trg ter priznanje, da je verodostojen partner v mednarodnih odnosih;
Včlanitev bi v konfliktnih in vojnih razmerah na jugovzhodu Evrope pomenila tudi večjo varnost Slovenije, članstvo v Nato oz. v sistemu kolektivne obrambe pa tudi njeno obrambno sposobnost. Pomenilo bi umestitev Slovenije v varno Evropo. S tem bi bila ustvarjena pomembna razlika od drugih držav, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije in so še vedno vpletene v notranje in medsebojne konflikte. To velja tudi za Hrvaško, s katero je Slovenija hodila skupno pot do osamosvojitve, kasneje pa so se naša pota razšla.
4. aktivno pozicijo Slovenije v razpravah o prihodnosti Evrope;
Ta razprava poteka predvsem znotraj EU in njenih institucij. Članicam EU je omogočeno, da s svojimi interesi in pogledi vplivajo na skupno evropsko prihodnost, torej tudi prihodnosti vsake od njih. Izključenost iz teh razprave pomeni prepuščanje svoje usode interesom in pogledom drugih. Naša zgodovinska izkušnja pa je, da drugi narodi niso nikoli sprejemali za Slovenijo prijaznih odločitev.
5. preseganje evropskih delitev in podporo njenemu povezovanju;
Slovenija je bila tudi sama žrtev vojn in delitev v Evropi, še posebej v času hladne vojne. Živela je neposredno ob železni zavesi. Zato je bil močan občutek za to, da bi ohranjanje ali celo nastajanje novih delitev, Evropo močno oslabilo, zmanjšalo bi njen politični in gospodarski potencial in jo onesposobilo za aktivno vlogo v globalnem svetu.
6. aktivno vlogo Slovenije pri širitvi EU naprej na JV Evrope in v Srednjo Evropo;
S poznavanjem razmer v državah, ki so bile del Varšavskega pakta in SEV in v državah na tleh nekdanje Jugoslavije, bi Slovenija lahko prispevala k hitrejši integraciji teh držav , k izpolnjevanju pogojev, pa tudi k odpravljanju miselnih in vrednotnih vzorcev, ki še naprej ohranjajo dejansko razdeljenost Evrope. Na žalost te priložnosti Slovenija ni najbolje izkoristila. Prva leta je temu prostoru obrnila hrbet. Tako sta Avstrija in Italija na Balkan stopili mimo Slovenije.
Uresničevanje ciljev in pričakovanj Slovenije v procesu vključevanja v EU
1. Slovenija je v proces včlanjevanja v EU vstopila s prepričanjem, da je dobrodošla in želena država. Vztrajala je pri svojih interesih in bila pripravljena na kompromise, če je to bilo v korist skupnih interesov EU. Ne glede na potek pogajanj je svoje notranje politično in gospodarsko življenje ves čas uravnavala po standardih EU.
2. Slovenija je v pogajanjih uveljavljala partnersko vlogo in se je trdo pogajala. Zahtevala je transparentnost in fiksnost pogojev za sprejem in njihovo nediskriminatornost. To je bilo pomembno, ker se je o vstopu v EU pogajalo hkrati 10 držav z zelo različnimi izhodišči in tudi z različno mednarodno podporo in interesi. Slovenija je podpirala postopno širitev z vsako kandidatko, ki in ko izpolni pogoje.
3. Slovenija je končala pogajanja med prvimi. Ocenjena je bila kot najbolje pripravljena kandidatka. Pogoje je izpolnila brez pomembnejše pomoči iz strukturnih in kohezijskih skladov EU, z lastnimi ekonomskimi resursi. Za to je imela dobra izhodišča kot najbolj gospodarsko razvita republike nekdanje Jugoslavije, bolj razvita od kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope. Zaradi kriterijev povprečij, ki veljajo za dodeljevanje pomoči EU, je Slovenija s svojo razvitostjo, ki je s 75% povprečja BDP EU, že blizu meje, ko bo v skupni proračun EU prispevala več, kot bo iz njega lahko dobila razvojnih sredstev. Vprašanje je, ali je bilo hitenje v pogajanjih, razen političnega prestiža, vselej objektivno v interesu Slovenije.
4. Slovenija je vsebine posameznih poglavij, o katerih je končala pogajanja, sproti vnašala v svoj notranji pravni red, ekonomski sistem in politiko. O poteku pogajanj je vlada sproti obveščala javnost in parlament. Ta ji je tudi določal pogajalska izhodišča. Državljani so bili sproti obveščani o rezultatih in so zato na referendumu s 89,6% večino (ob udeležbi 60,29% vseh upravičencev) podprli pristopno pogodbo in s tem vstop Slovenije v EU.
V pogajanjih je imela Slovenija tudi težave – omenjam najpomembnejše:
1. Kriterij povprečij Slovenijo postavlja v položaj, da tudi prihodnje zahtevne strukturne reforme izpelje z lastnimi močmi.
2. Sosedi, Italija in Avstrija sta kot članici EU poskusili izkoristiti svoj položaj v pogajanjih in si poplačati domnevne krivice glede meje in lastnine, ki naj bi jih kot zaveznici sil osi utrpeli v mirovnih pogajanjih po 2. svetovni vojni. V tej vojni je bila Slovenija s svojim odporniškim gibanjem na strani demokratičnih zaveznikov. To je povzročilo zavlačevanje podpisa pridružitvenega sporazuma 1997. leta.
3. Diskriminatorno stališče, ki novim članicam (razen Malte in Cipra) ne omogoča prostega gibanja delovne sile za dobo 7 let, čeprav Slovenija ni »izvoznica«, ampak »uvoznica« delovne sile.
4. Slovenija je morala s t.i. Španskim kompromisom dovoliti tujcem dostop do svojih nepremičnin še pred članstvom v EU, kar je med drugim zahtevalo spremembo slovenske ustave.
Izkušnja z življenjem znotraj EU
1. Izkušnja je v temelju dobra. Pričakovanja se izpolnjujejo. Tudi zato, ker Slovenci nismo imeli iluzij glede EU, nismo je idealizirali in smo vedeli, da je naš položaj v njej v največji meri odvisen od nas samih, od tega, kako bomo uspeli upravljati mehanizme odločanja znotraj EU za uveljavljanje naših nacionalnih interesov. Bojazen, da bomo znotraj EU izgubili svojo nacionalno identiteto, za zdaj ni utemeljena. Slovenija v celoti deli usodo EU. Prizadeva si, da bi se interkulturnost in odprtost ohranila kot evropska vrednota.
2. Slovenija je znotraj EU ohranila gospodarsko rast in razvoj. Ima še naprej višjo gospodarsko rast kot EU (v l. 2004 Slovenija 4,2%, EU 1%), izpolnjuje 4 od 5 kriterijev Maastrichtske pogodbe o vstopu v euro območje (slovenska inflacija 2,1%) in z veliko verjetnostjo računa, da bo leta 2007 prevzela Euro. EU se razvija z logiko regate. Nosilci razvoja so njene najbolj razvite države, ki pa solidarno in strogo namensko dajejo sredstva tudi za razvoj manj razvitih članic, zato da prevelike razlike v razvitosti ne bi upočasnile razvoja celote. Slovenija upa, da bo sama kmalu med nosilci razvoja.
3. Živimo v istem sistemu vrednot kot večina Evropejcev. V njem nismo tujci, kot smo bili v zadnjem obdobju v nekdanji Jugoslaviji. Naš položaj znotraj EU daje odgovore, zakaj smo iz ene večnacionalne skupnosti vstopili v drugo, resda bistveno drugačno večnacionalno skupnost. Ohranili smo suverenost. Del naših suverenih pravic zaradi interesov skupnega življenja skupaj z drugimi izvršujemo na ravni EU in v njenih organih.
4. Slovenija je ratificirala Evropsko ustavo v svojem parlamentu. Parlament je za to odločitev imel dovolj veliko podporo. V javnem mnenju, v samem procesu nastajanja Evropske ustave pa smo zamudili priložnost, da bi kot ena edina članica, ki je vedno živela v večnacionalnih, čeprav različno urejenih državah, prispevali svojo izkušnjo.
5. Slovenija se intenzivno pripravlja na vzpostavitev Šengenske meje, ki jo v celoti prevzema v varovanje leta 2007. Z varovanjem te 670 km dolge meje s Hrvaško prevzema odgovornost za varno mejo EU v tem delu Evrope in za varovanje EU pred vdorom mednarodnega kriminala, trgovine z drogami, orožjem, belim blagom in ilegalnimi migracijami.
6. Slovenija je pred novimi reformami. Izpeljati mora drugo fazo nacionalizacije in zmanjšati lastniški delež države, ki še vedno znaša visokih 50%. Predvsem mora povečati konkurenčnost svojega gospodarstva . Ta že dalj časa pada in nas glede tega prehitevajo nekatere srednjeevropske države, zlasti Slovaška in Estonija. Slovenija izgublja prednosti, ki jih je imela kot najbolje pripravljena kandidatka. Temeljna dilema ob sicer nujnih reformah je, kakšno bo razmerje med konkurenčnostjo gospodarstva, socialno kohezijo znotraj slovenske družbe in kvaliteto življenja. Konkurenčnost je postavljena kot temeljni cilj reform ne glede na to, koliko poseže v razumevanje solidarnosti in socialne države, tudi z vztrajnim oženjem prostora javnega in odpiranja prostora zasebnega, tudi na področju socialnega varstva, šolstva, kulture in zdravstva. To je tudi sicer dilema tudi v sedaj potekajoči vseevropski razpravi, vendar bi Slovenija imela dovolj razlogov, da je pri iskanju odgovorov bliže zahodnim in skandinavskim državam, kot postsocialističnem vzhodu. Oporo za to ima tudi v vrednostnih opredelitvah svojih državljanov, po katerih je Slovenija bliže Nemčiji ali Finski kot Slovaški, Poljski ali državam narodov, s katerimi smo živeli skupaj v nekdanji Jugoslaviji. Očitno je, da napovedanih reform ne bo mogoče izpeljati brez socialnega partnerstva in napora po doseganju soglasja o ciljih in vrednotnih utemeljitvah, kajti brez tega se bo krepil občutek, da je reforma v korist le enega, premožnejšega dela prebivalstva in v breme revnejšega. Tako bi bila reforma obsojena na neuspeh, ker bi bilo vir stalnega socialnega konflikta.
7. Slovenija v času, ko je članica EU, ni uspela urediti nekaterih vprašanj, ki bi jih s sklicevanjem na demokratične standarde in pravne akte EU lahko uredila. Mislim na položaj, pravice in zaščito naših manjšin v Avstriji in Italiji in na probleme pri razmejitvi s Hrvaško, na uveljavljanje načela reciprocitete pri vstopanju tujih bank v slovenski prostor, na privabljanje tujih investicij, na hitrejšo gradnjo evropskih prometnic skozi Slovenijo, itd. Prav tako ni v celoti izkoristila "evropskih sredstev", ki so ji bila na razpolago.
Pogled naprej /na temelju slovenske izkušnje
EU se bo nedvomno utrjevala. Evropa tudi nima druge dobre alternative, če se noče vrniti v razmere svojih medsebojnih sporov, vojn in delitev in če hoče v sodobnem globalnem in večpolnem svetu imeti vpliv in svoj del odgovornosti za njegovo prihodnost in za prihodnost človeštva. Postopoma se bo morala širiti tudi naprej proti vzhodu.
Evropska unija ima težave. Te so se najbolj očitno pokazale ob potrjevanju Evropske ustave in ob sprejemanju finančne perspektive za obdobje do 2013. Ne delim mnenja tistih, ki za sedanje stanje uporabljajo velike besede kot so kriza, možen konec EU in procesa evropskega združevanja. Po moji sodbi gre za zastoj, ki je vsekakor resen, a je pri razvoju zgodovinsko tako enkratnega projekta kot je evropska integracija, bolj ali manj pričakovan. Ta razvoj ne more biti premočrten. Še posebej ne v tem trenutku, ko se je EU hkrati razširila z 10 novimi, zelo različnimi članicami, prvikrat tudi s članicami iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so dolgo obdobje 50 let živele v drugačnem političnem in gospodarskem sistemu, brez parlamentarne tradicije in tržnega gospodarstva, z drugačnimi vrednotami, življenjskimi navadami in miselnim sistemom ter s težkimi problemi svoje notranje tranzicije. Ljudje, tudi politiki, se v takih kriznih razmerah običajno vračajo k starim vzorcem razmišljanja in vedenja. Namesto odpiranja, sodelovanja in solidarnosti prihaja do zapiranja, ksenofobije, nacionalizmov, grobega tekmovanja, konfliktov in delitev. Pogled se obrne nazaj.
Moje prepričanje tudi je, da bi EU lažje prenesla širitev, če bi se širila postopoma in ne z »big bangom«, čeprav razumem tudi politično logiko te velike širitve. Mislim, da zdaj EU potrebuje čas, da se na nove dimenzije in logiko medsebojnega življenja v skupnosti privadijo tako stare kot nove članice, da se novemu dejstvu prilagodijo institucionalni sistemi odločanja in odnosi. Predvsem pa, da poskusijo zbližati poglede na koncept socialne države. Pogubna za EU pa bi bila delitev na stare in nove članice in utrjevanje te delitve. Zato je kratkoviden poskus sedanje administracije ZDA, ki poskuša Evropo razdeliti na t.i. »staro« in »novo« Evropo, kar je posebej očitno prišlo do izraza ob zadnji širitvi NATO in pri opredeljevanju do unilateralnih ravnanj ob krizi v Iraku.
Zavrnitev Evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem vidim kot priložnost, da članice nadoknadijo, kar so zamudile v pripravljanju ustave. Da namreč skupaj premislijo, kako razumejo sodoben svet, njegovo globalnost, medsebojno odvisnost in večpolnost, v katerem je Evropa, ki je že zdavnaj izgubila svoj nekdanji večstoletni monopol in imperialno gospostvo, samo eno od središč razvoja človeške civilizacije. Priložnost, da skupaj premislimo, kakšno vlogo in vpliv naj ima Evropa v svetu ter kaj je treba storiti, da bi bila ta vloga tudi uresničljiva. Lizbonska strategija je tak poskus. Toda njenim ciljem je potrebno prilagoditi strategije vseh članic EU in seveda tudi finančno perspektivo do 2013. Očitno se z velikimi subvencijami za kmetijstvo in z rabatom temu cilju ne bo mogoče približati. Za to pa toliko več premisleka zahteva predlog o ustanovitvi globalizacijskega sklada in pobude, da se postopno začnejo spoštovati tudi delovni, socialni in okoljski standardi v državah, v katere sedaj zaradi nizke cene delovne sile odteka kapital in se seli proizvodnja, Evropa pa ostaja brez delovnih mest, s socialnimi konflikti in odgovornostjo nacionalnih držav. Eno ključnih dilem namreč vidim v iskanju ravnotežja med delom in kapitalom tudi v evropskih razsežjih. Če bo globalizacija pomenila predvsem globalizacijo kapitala, ne pa tudi globalizacijo odgovornosti predvsem za zmanjševanja razlik med revnimi in bogatimi deli ne le v svetu ampak tudi v Evropi, ter globalizacijo odgovornosti za socilano kohezijo in ekološko sanacijo, se bo utemeljeno poglabljal občutek velikega dela Evropejcev, da so ogroženi v svoji fizični, siocialni, nacionalni in tudi moralni eksistenci. Tudi to kaže vzeti v premislek ob zavrnitvi evropske ustave in rastočem evroskepticizmu. Vse več je tudi v Sloveniji tistih, ki ne verjamejo, da sistem reform, ki omogoča bogatenje posameznikov, prinaša blaginjo vsem, ampak je nasprotno vse bolj jasno, da ima krčenje javnega prostora katastrofalne posledice za izobraževanje, zdravje, kulturo in socialno varnost in da zaklinjanje na sproščanje individualne pobude in vzpodbujanje tekmovalnosti pospešuje razkroj družbene solidarnosti in socialne kohezije. Tako tudi nujne spremembe ne bodo dobile podpore, ampak odpor.
Na podlagi širših premislekov, ki bodo upoštevali tudi globalne procese, bodo članice lažje prišle do izhodov iz dilem, ki so se odprle v sedanjih razpravah. Prepričan sem, da se EU ne bo mogla razvijati zgolj kot gospodarska skupnost oz. kot skupni trg, pač pa mora krepiti tudi svojo zunanjepolitično, obrambno in varnostno komponento. Predvsem pa mora redefinirati etične vrednote, na katerih je bila spočeta in se je razvijala, okrepiti temeljno idejo evropskega združevanja in jo prilagoditi spremembam v sodobnem svetu. Neproduktivna je zato razprava, ali razvoj usmerja EU v federativno ali konfederativno ureditev. Gre za zgodovinsko nov in neprimerljiv projekt sui generis, ki ne prenese doslej poznanih formalnih vzorcev. Človeštvo vstopa v nov civilizacijski vek. Začenja se informacijska civilizacija, v kateri se spreminjajo mnoge doslej čvrste kategorije, celo kategorije časa, prostora, položaja posameznika, nacije, države. To dejstvo narekuje prožnejše, bolj dinamično odzivanje na dileme družbe ter posameznikov, ki jim je omogočeno vstopanje v svet znanja, informacij in upravljanja. EU bo svoj obstoj v novih civilizacijskih razmerah opravičila, če bo, tako kot je dejal predsednik Komisije Barroso, »ustvarjala novo dodano vrednost« k tistemu, kar zmore ustvarjati posameznik in kar zmorejo ustvarjati posamezne nacionalne države, njene članice.
Znotraj EU ta čas prevladujejo pragmatični interesi, ki se izražajo zlasti v polemikah o finančni perspektivi. Očitno je, da je znotraj EU potrebno veliko več solidarnosti in ravnotežja med posamičnimi interesi članic in skupnimi interesi celotne EU. Brez tega ne bo mogoče uresničiti Lizbonske strategije, niti ohranjati in razvijati evropskega modela socialne države. Tega ne razumem kot nasprotje, ampak kot skupen cilj, ki ga kot izhodišče in tendenco omogoča skandinavski model. Tako kot poskušajo ZDA v svet izvažati svoj model demokracije, bi mu Evropa lahko ponudila svoj posodobljen model socialne države. Toda to zahteva že veliko globlje premisleke o globaliziranem trgu in globaliziranem kapitalu, ki ga zanima zgolj dobiček in ki za socialno stabilnost in varnost sveta ne prevzema nikakršne odgovornosti. Odgovornost pušča nacionalnim državam, ki zaradi transfera kapitala in proizvodnje, motiviranim s cenejšimi stroški delovne sile, nižjimi delovnimi, socialnimi in ekološkimi standardi in izogibanjem davčnim obveznostim v manj razvitih državah, ostajajo brez učinkovitih instrumentov, da bi odgovornost lahko nosile. Ena od velikih dilem našega časa je zato, kako in na kakšnih etičnih vrednotah vzpostaviti globalne demokratične okvire in vanje vključiti globalni kapital. Ta pa je po moji sodbi tudi ena tistih dilem in globalnega sveta, ki zahteva tudi skupni odgovor Evrope, če želi Evropa biti eden ključnih igralcev na svetovnem prizorišču."