V Evropi mora priti do politike skupne odgovornosti
Strassbourg, 17. maj 2000
Ob 50-letnici procesa evropskega povezovanja je Milan Kučan v Evropskem parlamentu spregovoril o temeljih evropskega sožitja
Počaščen sem, da lahko spregovorim v tem visokem domu. Posebej sem vesel, da mi je to omogočeno ob 50-letnici, odkar je Robert Schuman pozval Francijo, Nemčijo in druge evropske države k skupni gospodarski politiki v jeklarstvu in premogovništvu. To je dan, ko se je začel proces evropskega povezovanja, to je Vaš in naš skupni evropski praznik, h kateremu vam iskreno čestitam.
Čestitam z upanjem in vero v evropsko združevalno idejo. V tej veri me potrjuje tudi nedavni zelo odmeven obisk spoštovane predsednice Evropskega parlamenta gospe Nicole Fontaine v Sloveniji, ki se je v svojem nagovoru v slovenskem parlamentu izrecno zavzela za nadaljevanje projekta združene Evrope. Med drugim je dejala: "Pomembno je, da podpiramo voljo po krepitvi posebnosti vsake naših držav. Zato moramo poglobiti temelje Evropske unije in jo pripraviti na širitev tako, da bo lahko jutri ohranila vso svojo sposobnost delovanja glede na izzive, tako notranje kot tudi zunanje. To pa bo mogoče samo pod pogojem, da bomo ohranili obstoječe ravnotežje med majhnimi in velikimi državami, pri tem pa nadaljevali pot proti Evropi državljanov." Ta misel se mi zdi posebej pomembna, ker poudarja sožitje.
Temelji evropskega sožitja
Sožitje je edina realna alternativa prihodnosti človeštva. Tudi v Evropi. Vprašanje pa je, kaj bodo temelji sožitja. Po mojem trdnem prepričanju je to najprej izkušnja, ki jo prinašamo s seboj in iz katere so se rodile vrednote, ki smo jih artikulirali kot kvintesenco evropske demokracije in deklarirali kot vrednostno vezno tkivo nove Evrope.
Izkušnja, ki jo prinašamo v tretje tisočletje, je izkušnja vzpona in padca kolonialne vladavine ter ideoloških, političnih in socialnih totalitarizmov. Sestavni del te izkušnje je kot njen kontrapunkt ultimativna vzpostavitev vladavine prava in človekovih pravic, je svoboda posameznikov in narodov, demokracija kot kriterij politične oblasti, socialna pravičnost in stabilnost kot cilj, ki ga je potrebno nenehno dohitevati.
Ob izkušnji pa so temelj našega sožitja tudi zakonitosti, ki bodo določale življenje človeštva na vstopu v tretje tisočletje in v katerih se bodo te vrednote izvajale in potrjevale. To so zakonitosti globalnosti sveta. Za zdaj se zdi globalnost omejena na trge in gospodarstvo in na informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Politika zaostaja za tem trendom. Trdni temelji sožitja v globalnem svetu pa zahtevajo globalizirano politiko, ki bo sposobna postaviti socialno ravnovesje z učinki že globaliziranega kapitala. Globalizirana politika predpostavlja, da se tradicija nacionalne politike in interesov, ki se utemeljujejo na suverenosti nacionalne države, poveže z globalno politiko skupne odgovornosti. To bi bila neke vrste svetovna "notranja politika", ki bi ji bile zavezane vse države. Temeljila bi med drugim na naslednjih prvinah: na globalnem širjenju politične in gospodarske demokracije, na zavezujočih standardih individualnih in kolektivnih človekovih pravic, na dialogu različnih kultur, religij in civilizacij, na nasprotovanju nacionalizmu in ksenofobiji, na novem ravnotežju med gospodarsko razvitimi in nerazvitimi deli sveta, na globalizaciji učenja, znanja, raziskovanja in informacij, na razvijanju mednarodnega in medregionalnega sodelovanja, na graditvi socialne ureditve s paradigmo socialne pravičnosti in solidarnosti, skupni varnosti in obrambi ter boju zoper organizirani kriminal. S takšno politiko bi iskali pot, da nekdanji ideoloških, političnih in vojaških konfrontacij hladne vojne ne bi zamenjali spopadi kultur, religij in civilizacij.
Integracije ali nove delitve
Če naj pride do svetovne politike skupne odgovornosti, mora priti še toliko prej do politike skupne odgovornosti v Evropi. V tisti Evropi, ki prav zdaj utrjuje temelje sožitja za prihodnost. Znanilci tega so skupne evropske politike: ob monetarni - zunanja, obrambna in varnostna, evropska listina o človekovih pravicah in morda prihodnja evropska ustava. Znanilci so tudi prizadevanja za vzpostavitev kriznega menagementa, ki bi preprečeval, da zunanje in notranje krize držav in regij ne prerastejo v oborožen konflikt in nasilje, ki bi ogrožalo skupen mir, varnost in blaginjo. Globalna politika skupne odgovornosti ne zahteva samo preprečevanja dejanj drugih, ki škodijo skupnosti, ampak tudi in predvsem vzdrževanje pred takšnimi dejanji pri sebi.
V odprtem multipolarnem svetu, v katerem je konec evropocentrizma, je Evropa lahko eden od nosilcev civilizacijskega razvoja le, če je notranje globalizirana. Če so vanjo integrirani vsi njeni deli, če ni nihče izključen iz skupne prihodnosti in marginaliziran.
Toda na ruševinah berlinskega zidu se v Evropi zarisujejo zametki novih delitev. V realnem življenju obstoji več Evrop. Tu so države Evropske unije in članice NATA, ki se razvijajo na dolgi evropski demokratični tradiciji, veljavi človekovih pravic in možnostih novega gospodarskega vzpona tudi s skupno evropsko valuto. V tej skupini so tudi male države, ki so v EU doživele velik razvoj in ohranile svoje posebnosti.
Druga Evropa so države, ki se pogajajo z Evropsko unijo. Torej države, ki so v čakalnici prvega in drugega razreda za vožnjo na evropskem vlaku.
Tretjo Evropo sestavljajo države vzhodne in jugovzhodne Evrope (Ukrajina, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Albanija, Makedonija, Moldavija), ki še niso prispele niti v predsobo evropske čakalnice, čeprav to želijo. Nekatere brez pomoči tja ne bodo prišle. Obstoji pa tudi skupina držav, ki v EU za zdaj ne želijo. Raje se spogledujejo s projektom nove evropske ideološke delitve. Imenujmo jo četrta Evropa. Srbijo, jeziček na tehtnici miru v jugovzhodni Evropi, je vanjo potisnila njena nacionalno agresivna politična elita, ki so ji od časa do časa sekundirale tudi nacionalistične ambicije političnih elit drugih balkanskih narodov. Ko se odloča o trajnih temeljih miru in po vojnih grozotah na Balkanu tudi o prihodnji usodi Kosova in Črne gore, je evropska enotnost znova na veliki preizkušnji. Še vedno so odprte tudi možnosti za krvave vojaške spopade.
Toliko bolj bo ta enotnost nujna, ko bo Srbiji potrebno pomagati pri demokratičnih spremembah. Srbija se bo tedaj soočila z resnico in s svojo odgovornostjo. Odprlo se bo polje demokratične pluralne politike in naporov, da evropski vrednostni sistem znova vstopi v zavest srbskih ljudi. Srbiji bo tedaj potrebno pokazati zahtevno, vendar realno perspektivo za vstop v evropske integracije. Tako kot tudi drugim balkanskim državam. Vsem pod enakimi pogoji, brez popuščanja, a zato s toliko več razvojne pomoči.
Nobena od teh "Evrop" ni imuna pred političnimi in kulturnimi stranpotmi, ki bi lahko skazile njeno demokratično podobo, tudi prva Evropa ne. V mislih imam grobe oblike ksenofobije in sovraštva do tujcev, zadržke do svobodnega gibanja delovne sile, antisemitizem, kar vse je vsebina današnjega političnega populizma. Ta pritiska na temeljne vrednote, ogroža sožitje in našo skupno prihodnost. Neobčutljivost do teh pojavov bi med nami postavila nove zidove. Tudi na to opozarja izkušnja, ki jo nosimo s seboj. Verjamem, da so pridržki nekaterih evropskih držav do stališč avstrijske svobodnjaške stranke motivirani s to izkušnjo. In da bo to odzivanje konsekventno ne glede na to, kdo bo z njimi prizadet.
Ob vseh starih delitvah pa nastajajo še druge, ki čedalje bolj radikalno načenjajo tudi Evropo, kajti informacijska družba globalnega sveta prinaša izzive vsakemu mikrokozmosu našega življenjskega univerzuma. Vse več je znamenj o nastajanju dvorazredne družbe. Svet se začenja deliti na nov način. Na eni strani so brezposelni in tisti, ki zaradi neustreznega znanja nimajo dostopa do sodobnih tehnologij. Pretijo jim socialna izključenost, stagnacija in marginalizacija. Na drugi strani so tisti, ki potrebno izobrazbo imajo in zato tudi zagotovljeno prihodnost. To je nov fenomen, ki ga je zaznala nedavno tudi konferenca EU v Lizboni o socialni koheziji.
Očitno je, da smo danes vsi v Evropi soočeni z istimi dilemami, vsi odgovarjamo nanje. A ne odgovarjamo na povsem enak način. Toda bistveno je, da vsi pri iskanju odgovorov izhajamo iz istega vrednostnega sistema. Skupni vrednostni temelji sožitja so postavljeni. Zdaj mora biti vsem omogočeno, da živijo skladno z njimi.
Nova artikulacija evropske pripadnosti
Najbrž je za to odločilen koncept nove artikulacije evropske pripadnosti, ki jo razumem kot na vseevropski sistem medčloveške povezanosti, sodelovanja, solidarnosti, spoštovanja in drugih vrednot. Ne gre le za svobodno pretakanje idej, delovne sile, dobrin in kapitala, marveč tudi za vrednote, kot so spoštovanje različnosti in strpnost ter enakost in enakopravnost "državljanov Evrope", ne glede na njihovo nacionalno, etnično, svetovnonazorsko in kulturno pripadnost. To bo omogočilo visoko stopnjo vseevropskega vrednostnega poistovetenja, kar lahko predstavlja temeljno evropsko vezivno tkivo.
Takšno stanje duha bi bilo najboljše zagotovilo, da bi nestrpnost in sovraštvo ostajala marginalen pojav. Hkrati pa bi to pomenilo, da v nobeni evropski državi oblasti ne bodo smele, sklicujoče se na suverenost ali načelo nevmešavanja v notranje zadeve, sistematično dušiti ali omejevati bodisi individualnih, bodisi kolektivnih človekovih pravic. V takem primeru bi bila potrebna skupna dejanja brez oklevanja in kompromisov.
Intervenca NATO na Kosovu je morda prvi korak v to smer. Vrednoto temeljnih človekovih pravic je postavilo nad vrednoto klasične državne suverenosti. Množična in sistematična kršitev temeljnih pravic naj poslej ne bo več samo notranja zadeva posamezne države. Postaja predmet odgovornosti mednarodne skupnosti. Ali je to že začetek novega poglavja mednacionalnih odnosov in mednarodnega prava, bo pokazal čas. Za Evropo in posebej EU glede tega ne bi smelo biti dilem.
Šele nova širitev pomeni dejansko integracijo
Realna pot za globalizacijo Evrope je širitev Evropske unije na prostor vseh evropskih držav. To je zahtevna operacija, kajti zdaj prihaja obdobje širitve Evropske unije z državami, ki imajo drugačen politični "rodovnik" od dosedanjih članic. Zdaj prihajajo države, ki so v velikih delitvah sveta pripadle nekdanjemu ideološkemu evropskemu vzhodu. Prihajajo države, ki so zaradi tega zaostale v svojem gospodarskem razvoju. Toda dejstvo je, da šele ta širitev pomeni dejansko integracijo in globalizacijo Evrope, pomeni za evropski vzhod in zahod konec preteklosti in za oba začetek globalne evropske prihodnosti. Za države, ki so bile enako kot Slovenija z blokovsko delitvijo nasilno prestavljene v drug civilizacijski krog, bi bila vključitev v evropske integracije tudi dokaz o njihovi dokončni vrnitvi v svojo zahodno civilizacijo.
Poleg tega ne gre pozabiti, da so te države, med njimi tudi Slovenija, dokazale, da so v relativno kratkem času sposobne prevzeti pravila, ki so v EU oz. na evropskem zahodu nastajala skozi relativno dolgo obdobje. Veliki napori, ki so bili vloženi v reforme, so lahko zagotovilo, da bo širitev EU koristna tako za sedanje članice kot tudi za tiste, ki to želijo postati. Odlaganje te širitve bi pokazalo, da Evropa še ni pokopala preteklosti, da se ni iz zgodovine naučila dovolj, da globalizacija še ni njena notranja potreba. Pokazala pa bi tudi to, da se odpoveduje svojemu vplivu in prisotnosti v svetu.
Ob tem novem kvalitativnem koraku se rojevajo dileme med članicami EU. Iz povsem znanega stopajo v ne povsem znano. Odločitev o širitvi nosi s seboj povsem nove rizike. Za zadrege EU je treba imeti razumevanje.
Mislim predvsem na izpeljavo zahtevnih notranjih institucionalnih in vsebinskih reform v EU, na njeno usposobitev za sprejem novih članic in na prelaganje datuma širitve. Ali se morda ne prebijajo na površje znova posebni interesi posameznih držav članic? Ali ne pomeni spreminjanje stališča o sukcesivnem sprejemanju novih držav, čim bodo pripravljene za sprejem, v stališče o skupinskem sprejemu kandidatk prvega in drugega kroga, ponovno premikanje širitve proti koncu prvega desetletja.
Dileme, zadrega in negotovost pa se porajajo tudi pri kandidatkah. Nastaja vtis "gibljive tarče", ki se odmika, in plahni elan bolje pripravljenih kandidatk zaradi občutka, da bodo morale čakati na manj pripravljene. Jasnost in preglednost stališč bi vsekakor delovalo spodbudno. Predvsem pa bi se kazalo odpovedati medsebojnim alibijem. EU težav kandidatk ne bi smela imeti kot alibi za upočasnitev svoje reforme, kandidatke pa zahtevnost notranjih reform EU ne bi smele imeti kot alibi za odlašanje z reformami, potrebnimi za polnopravno članstvo.
Pogojevanje širitve z bilateralnimi zahtevami
Takšni alibiji bi odločilno upočasnili vzpon prihodnje Evrope. Nič manj kot pogojevanje širitve z bilateralnimi zahtevami in interesi posameznih držav. Tudi s pogojevanji, ki posegajo daleč v zgodovino in jo poskušajo revidirati, zlasti zgodovino druge svetovne vojne. Te zahteve se postavljajo s pravico moči tistega, ki je v Evropski uniji, zoper nemoč tistega, ki pravico do sprejema v Evropsko unijo šele uveljavlja.
Na tem mestu bi rad spomnil na moj nastop iz novembra 1995 pred odborom za zunanjo politiko, varnost in obrambo vašega parlamenta prejšnjega sklica. Takrat sem ugovarjal zaradi diskriminatornega obravnavanja Slovenije, ko je takratna italijanska vlada z vetom preprečevala podpis pridružitvenega sporazuma in kot pogoj postavljala rešitev zanjo spornih vprašanj iz razmejitvenih sporazumov med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Pritisnjena ob zid je Slovenija podpisala t.i. "španski kompromis". Te epizode ne omenjam zaradi spominov, marveč zato, ker se tudi v sedanjih pogajanjih kažejo težnje, da bi v razmerju s Slovenijo svoje domnevno upravičene interese dvignili na raven zahtev EU. Mislim na zahtevo za restitucijo premoženja tistim, ki jim je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto zaradi sankcioniranja sodelovanja v nacističnem okupacijskem sistemu. Slovenija v takratni Jugoslaviji glede tega ni storila nič, česar niso v duhu podstdamskih sklepov storile zavezniške države, s katerimi so se Slovenci skupaj borili zoper fašizem in nacizem. To pot Slovenija ne želi pristati na te vrste pogojevanja in pričakuje razumevanje in naklonjenost Evropske unije.
Tudi sicer mislim, da posamezna bilateralna vprašanja ne bi smela postati v nobenem primeru razlog za pogojevanje sprejema v polnopravno članstvo EU. In ne bi smela dobiti pragmatične solidarne podpore članic EU. Tudi zaradi čistih in odprtih temeljev evropskega povezovanja in njegove prihodnosti.
Slovenija je pripravljena za skupno življenje v Evropi
Slovenci smo majhen narod. Dolga stoletja smo živeli v večnacionalnih političnih skupnostih, v Avstroogrskem cesarstvu in dveh Jugoslavijah. Občutili smo vse gorje nespoštovanja nacionalne identitete, pritiske raznarodovanja in usodnost neenakosti in neenakopravnosti. Najhujše je bilo nasilje v času nacistične in fašistične okupacije. Kot narodu nam je bila odvzeta pravica do obstoja. Zato visoko cenimo prizadevanja nosilcev projekta skupnega evropskega doma, ki ga utemeljujejo na konceptu odprte avtonomije nacionalnih in drugih družbenih entitet. Življenje z različnostmi je ključ za uspeh evropskega združevanja. Slovenija je z njim povezala svojo prihodnost. Zaradi svojih zgodovinskih izkušenj in zaradi prihodnosti svojih državljanov se ne more sprijazniti ne s prostovoljno ne s prisilno izolacijo od evroatlantskih institucij. Slovenija želi vanje, pripravljena je za skupno življenje evropskih narodov prispevati kar zmore, a ni pripravljena plačati cene, ki bi bila določena zunaj meril, enakih za vse.
Slovenija bo za sprejem pripravljena do konca leta 2002 in verjame, da bo takrat dobrodošla v klubu držav EU. Veseli pa nas tudi, da so se v Helsinkih za širitev z najbolje pripravljenim kandidatkami do istega datuma zavezale tudi članice EU. Da bi zastavljene cilje lahko uresničili, bi bilo treba pogajanja dokončati prihodnje leto. Prepričani smo, da trenutno stanje pogajanj to omogoča.
Slovenija je že v preteklem letu EU predala pogajalska izhodišča za vseh 29 poglavij, za katera so bili predvideni pregledi usklajenosti slovenske zakonodaje. V prvi polovici leta, to je v času portugalskega predsedstva pričakuje odprtje ostalih štirih poglavij na pogajalski konferenci, vključno s tistim o prostem pretoku kapitala. V bistvu je večina nalog, o katerih se pogajamo takšnih, da bi jih morali izpolniti tudi, če ne bi bili v procesu vključevanja v EU.
Slovenija je skrbno pretehtala prehodna obdobja in izjeme od evropskega pravnega reda, tako da jih predlaga sorazmerno malo in le tam, kjer jih nujno potrebuje. Na področjih, ki so jedro delovanj notranjega trga EU, ima dokaj neproblematično stanje in ne pričakuje večjih težav pri izvajanju pravnega reda. Slovenija razume skrb EU, ki je povezana s potencialnim povečanjem migracij delovne sile iz kandidatk za članstvo, vendar želi opozoriti, da so v primeru naše države strahovi neupravičeni. Slovenija je majhna država, njen BDP na prebivalca je na ravni okoli 72% povprečja EU, kmetijstvo ustvarja le okoli 4% BDP in zaposluje med 6 in 7% delovne sile, stanje ravni ohranjenosti okolja pa je visoko. Makroekonomski kazalci so dobri: rast BDP je v zadnjih petih letih zadovoljiva (3,5% -4,9%), inflacija se kljub uvedbi davka na dodano vrednost zmanjšuje (6,1%), raven nezaposlenosti je pod povprečno ravnijo v EU (7,5%), v vseh letih po osamosvojitvi sta javno finančni in plačilno bilančni račun skoraj uravnotežena. Kot kažejo raziskave, prebivalci Slovenije niso nagnjeni k migriranju. Dejstvo, da ima Slovenija največ problemov pri usklajevanju pravnega reda na področjih kjer je največ "acquis-a", kot npr. na področjih kmetijstva in okolja, pa ne pomeni, da je Slovenija z vidika članstva v EU na teh področjih tudi problematična.
Združeni Evropejci bodo kos novim preizkušnjam
Na koncu bi rad poudaril, da globalizacije in evropske integracije ne razumem kot unifikacijo. Pozitivni učinki teh procesov so v soodvisnosti s hkratnim uveljavljanjem svobode individuacije in fragmentacije. Ne gre le za svobodo in avtonomijo človeka kot posameznika, ampak tudi za svobodo izražanja narodnostnih, kulturnih, verskih, političnih in duhovnih pripadanj in prepričanj družbenih skupin. Te imajo v življenju ljudi poseben pomen in z njimi izražajo privrženost določenim vrednotam. Samo spoštovanje takšne svobode je lahko temelj evropskega sožitja. Gre za uveljavitev načela "Enotnost v različnosti"
Alternativa je jasna. Če nam ne bo uspelo najti temeljev sožitja v novem tisočletju, ki pa ne morejo biti zgolj negacija preteklega, ampak tudi aktivno sprejemanje prihodnosti, tudi z oblikovanjem evropske globalne politike skupne odgovornosti v odprti Evropski uniji, bo Evropa vrnila svojo usodo v preteklost namesto v prihodnost. Demokratična Evropa je tudi v prvem desetletju novega stoletja in tisočletja pred novimi preizkušnjami. Moje trdno prepričanje je, da bi jim združeni Evropejci lahko bili kos.